Tehnologija vsebine: Sporočila v času družabnega spleta

18.11.2011Javno

Leta 2011 se pri spletnih komunikacijskih strategijah v predvolilnem času še vedno ukvarjamo z istimi vprašanji in problemi, ki smo jih prvič opazili na predsedniških volitvah leta 2008. To je žalostno. Zelo žalostno.

Upal sem, da se bomo na letošnjih predčasnih volitvah za parlament izognili tehnokratskim debatam o kanalih in vsebini, o tem, kaj je na spletu moderno in kaj ne. Upal sem, da se bomo letos končno posvetili vsebinam, končno posvetili dejanskemu vključevanju javnosti in zadevo skušali razumeti skozi prizmo elektronske participacije. Upal sem, da bomo končno ignorirali tehnokratski vidik volitev in se bolj kot na razne Facebook, Twitter in ostale profile obesili na sporna sporočila, na krizo vsebine in na analizo programskih vsebin.

Motil sem se. Kako zelo sem se motil.

Kampanja me letos dolgočasi še bolj kot pretekla leta. Vsaj tisti (spletni) del, ki me po profesionalni plati zelo zanima. Če stranke že dolgo sledijo reku “catch all parties”, se to še toliko bolj pozna na komunikacijskih prijemih na spletu, s katerimi naj bi stranke in njihovi veljaki prepričali javnost v sodelovanje, komunikacijo in zaupanje pri oddaji volilnega glasu.

Letos je na udaru Twitter in mediji že hitijo z razglašanjem twitter volitev, tako kot so bile predhodnice razglašene za Facebook volitve in še prejšnje volitve razglašene za blog volitve. O tehnologijah in povezovanju s smislom kampanj je na primeru revolucij Lenart Kučić že povedal vse, kar je potrebno povedati, sam pa bi se tokrat rad osredotočil na slovenske razmere na spletu.

Ko smo leta 2008 pri E-demokracija.si izvajali prvo analizo spletne komponente predvolilnih kampanj, smo opazili določeno uniformnost kampanje, ne glede na stranko. To pomeni, da so skoraj vse stranke ne glede na program in vsebino skušale do volilcev priti po enakih poteh, rezultati oziroma uspešnost pa so bili glede na končni rezultat strank zelo različni.

Letos je na udaru Twitter. Če so ga pri zadnjih volitvah gledali še malo postrani oziroma ga jemali kot manjšega, kilavega brata velikega Facebooka, je letos težišče kampanj na spletu zelo naslonjena na 140 znakov dolga sporočila, medtem ko je Facebook postal spremljevalec.

Razlogov za dvig priljubljenosti Twitter komunikacije je več. Nekaj sem jih že omenil v izjavah za Dnevnik in Delo, še enkrat pa bi poudaril predvsem medijsko izpostavljenost tega kanala. In to je srž problema. Politikom ni do komunikacije, če ta ni medijsko izpostavljena. Politiki se nočejo pogovarjati z vami, če zraven ni novinarjev. Pravite, da to ni res? Zakaj za vraga se potem vsi spravljajo začeti uporabljati komunikacijske kanale tik pred začetkom predvolilne kampanje?

Komunikacija je vojna, komunikacijski kanali so puške, bombe in tanki. V času miru je tišina. Ta makiavelistični pristop do kampanjske uporabe medijskih kanalov spleta, ki funkcionira 24/7, je bizaren. Že samo zaradi dejstva, da pred volitvami eksplodira, po koncu kampanje pa implodira. In to pri vsaki kampanji.

Kdo je kriv za nastalo stanje? Večno vprašanje o kuri in jajcu. So krivi mediji, ki so iz Twitterja naredili senzacijo brez konteksta? Ki so sporočila poobjavljali brez pravega pojasnila in okvirja? So krivi strategi, ki so politike nakurili na ta tip komunikacije? So krivi politiki, ki so to igro sprejeli? Na to vprašanje si odgovorite sami.

Zakaj se politične osebnosti z javnostjo ne bi povezovale tudi pred in po kampanji? Zakaj iz tega ne bi naredili nekega rituala, ki bi bil enak tem, ki jih izvajajo v predvolilni kampanji? Je to tako težko? Tvitanje nekaterih politikov v času miru je korak v pravo smer, a bi se ga dalo še nadgraditi. Ignorirajte orodja, posvetite se smislu! Posvetite se doseganju ciljev, ne pa samo goli komunikaciji, ki tako postaja še bolj nesmiselna.

Pa vendar – na predavanju v klubu rotarijcev pred nekaj dnevi sem po predavanju o novih medijih z naslovom “Nič novega!” prejel pohvalo v smislu “odlično predavanje, vsebinsko bogato, pa še nič nam ni hotel prodat!”. Po eni strani mi je pohvala godila, po drugi strani sem se zamislil nad drugim delom. Zakaj bi jim skušal zadevo prodati? Kaj to sploh pomeni? Da navijaš za rešitev, ne glede na ceno/razmere? Da si pristranski oziroma da goljufaš? Huh.

Zloraba znanosti za potrebe industrije ne koristi ne enemu, ne drugemu. Znanost (in prosim, komunikološke teorije SO znanost) mora imeti dovolj maneverskega prostora, da lahko preizkusi nove trende brez pritiska prodajnega momenta. V nasprotnem primeru se namreč kvarijo rezultati, ki posledično vplivajo na smer raziskav. In potem se ti zgodi Twitter revolucija v Egiptu, Facebook revolucija v Alžiriji in podobni nesmisli, ki ne zdržijo kritične preverbe.

Tehnokratski pristop, ki zanemarja kulturologijo, komunikologijo in sociologijo, ki pumpa vso energijo v tehnološke rešitve, ki nimajo v sebi niti trohice smisla, ampak kot kitajski glineni vojščaki čakajo na luč, grozi, da bo na koncu popolnoma zatrl inovacijo uporabe, smisla in namena komunikacije. Ki bo tako postala samo privesek promociji novih in novih orodji. Brez kakršnegakoli smisla.