Ne recite jim soočenja! In ne recite nam tviteraši!

25.11.2011Javno

Včeraj sem na povabilo ekipe 24ur soočenje štirih mož, ki bi radi vodili državo, predvolilno soočenje na POP TV spremljal iz studia. “Aha, to so uni tviteraši,” so nas predstavljali ljudem na poti v dvorano, kjer se je odvijalo soočenje med štirimi politiki, ki bi radi decembra vodili državo. 

Studio je bil še čisto prazen in poleg nas štirih so naokrog brzeli tehniki, tajnice režije in ostalo podporno osebje, ki na televizijskih postajah skrbi za nemoteno delo. Nato so v dvorano prikorakali še podporniki posameznega kandidata.

Posedli so se po tribunah in z burnimi aplavzi pozdravljali svoje kandidate in njihove soproge. Prva opazka – ploskali so samo svojim. Kar avtomatično pomeni, da ne gre za občinstvo, ampak za tribunski podaljšek kandidatov.

Dvorana je bila razdeljena na tri dele. Na največji tribuni so sedeli navijači, na eni strani tviteraši (grrr) in nekaj članic Popove akademije, nasproti nam pa na drugi strani dvorane delodajalci in sindikati.

Najbolj zanimive stvari so se dogajale med odmori. Vprašanja voditeljice so se mi zdela slaba, nezanimiva in preveč usmerjena v mahanje z rdečimi zastavami pri bikoborbah kot pa resnemu pogovoru o tem, kaj bo z nami. Pa vem, da se to sliši stereotipno, ampak je res – če je kdaj politična predvolilna kampanja prestopila mejo informiranja in zabavanja, je to letos. Žalostno.

Med odmori je bilo zanimivo gledati kandidate. Pogovori s podporno ekipo, debate s predstavniki sindikatov, smehljanje med sabo. Tudi občinstvo je bilo med odmori veliko bolj ekspresivno in celotna oddaja bi bila tudi za televizijsko občinstvo bolj zanimiva, če bi kazali odmore in med “soočenjem” vrteli oglase. Po drugi strani “soočenja” postajajo podobna nekakšnim interaktivnim oglasom oziroma pogovor med dvemi avtomati. Nekaj podobnega kot tole:

Še ena zanimiva stvar je ta krilatica “tviteraši”. Saj veste, ljudje, ki uporabljajo Twitter. Spet gre za tehnokratski pristop identifikacije interesne skupine, ki naj bi bila zelo poenotena samo zato, ker uporablja isto tehnologijo? Ne bi raje delali selekcije na podlagi tega, KDO uporablja to tehnologijo?

V bistvu se ponavlja zgodba z blogi. Se jih še kdo spomni? Tudi takrat so nas imeli za neko čudno raso, ki hodi po svetu z glavo med o-blogi. Vabili so nas na okrogle mize, kjer s(m)o o svoji uporabi tehnologije govorili kot o religiji oziroma virusu, ki ga hočeš nočeš trosimo naokrog. In potem je vse zamrlo, ker se je pojavila nova tehnologija in s(m)o se našli novi uporabniki, ki sedaj počnemo isto. Hkrati pa vsi ponavljajo, kako je tehnologija ljudska stvar, kako jo uporablja-mo/-jo vsi in kako to ni nič posebnega.

Kako bi se tega tehnokratskega vidika znebili? Čisto preprosto. Mediji naj se bolj kot s tehnologijo začnejo ukvarjati s sporočili, ki jih posamezniki komunicirajo s pomočjo te tehnologije. Zanimajo naj jih zgodbe, kvalifikacije in ne tehnologija, s katero se zgodbe in kvalifikacije izražajo. Read my lips – tehnologija je irelevantna. I.R.E.L.E.V.A.N.T.N.A!

Kaj to pomeni v praksi? Čisto preprosto. Namesto tviterašev povabite ljudi, ki svoja iskriva mnenja komunicirajo s pomočjo odprtih medijev. S pomočjo. In ne zaradi njih. Povabite ljudi, ki imajo vsebino, ki na floskule gledajo kritično in z distanco in ki znajo pri vsakem poiskati nekaj zanimivega. To niso tviteraši. To niso fejsbukaši. To niso blogerji. Um ni tehnologija. Je pa res, da rabiš prvo za pametno uporabo drugega.

 

4 komentarjev na “Ne recite jim soočenja! In ne recite nam tviteraši!

  1. napo

    bravo, domen! podpišem prav vse, posebno pa del, ki govori o slabem vodenju … mislim, takšno obanašnje voditeljice je totalno dno dna, napičevanje štirih gostov (gostov!) aradi napičevanja samega je totalno neproduktivno in izguba časa … gospa ima glede na svoje manire sicer čisto pravega življenjskega sopotnika (slak je sicer zelo vztrajna in težko iztrebljiva vrsta plevela), a napačen priimek … krčma s takšno k(e)rčmarko bi namreč kaj hitro ostala brez gostov …

     
    1. Tomasz

      Ja, včeraj smo malo brejnstormali o tem, kako ‘teče’ debata med njima, ko sta doma. Če vsaj malo spominja na soočenja … zagotovo ni prijetno. 🙂

       
      1. Domen Savič Post author

        uh ja, po moje se skregata že zarad skret papirja. Ampak po drugi strani – ti ljudje so off the screen dost normalni. Prfukneni ratajo v službi, ker je to pač v njihovem job descriptnu. Je pa res bolano to, kako trapasto postaja vse skupaj in kako naslednjič res samo čakam, da bo nekdo reku “in sedaj bomo malo polagali roke”. Je pa tudi res, da je to pač problem stereotipiziranega občinstva, ki ga mediji vidijo kot željnega konfliktov in bitk. Da se nekaj dogaja. In potem to spotencirajo do te stopnje, da izpostavljajo samo konflikte, ki so vsebinsko zelo prazni in delajo s tem še večjo škodo občinstvu, ki potem sploh ne more fokusirat na vsebino. Iz letošnjega medijskega poročanja lahko itak sklepaš, da bi bilo najbolje, če bi bili politiki brezdomci.

         

Vpišite komentar