Naziv leta: Organizator psevdodogodka – #virant

31.12.2011Javno

#virant je eksplodiral dvakrat – najprej v svojem naravnem okolju, na Twitterju, kjer se je zadeva v nekaj ura razvila v digitalni stampedo in kjer so uporabniki akcijo vzeli za svojo, nato pa se je zadeva preselila tudi v klasične medije. Pričakoval sem jih.Poglejte, zadeva #virant nima v sebi niti trohice medijske zanimivosti. Če pogledamo resnici v oči, #virant ne izpolnjuje niti enega pogoja t.i. novičarske vrednosti oziroma pogojno izpolnjuje samo aktualnost in vpletenost pomembnih oseb.

Poudarjam, res pogojno, ker akcija #virant ni bila strankarsko motivirana (čeprav se je med komentatorji medijskih spletišč takoj pojavila povezava s Kučanom), ni imela neposrednega namena (še najbližje namenu je bilo osebno izražanje nezadovoljstva) in ni imela globje vsebine (dvigovanje nivoja političnega humorja je bila edina posredna kvaliteta vsega skupaj).

#virant je bil po definiciji psevdodogodek. Kaj pravi slovar o tem pojavu?

Psevdodogodek” je oznaka, ki jo je leta 1962 izumil Daniel Boorstin za dogodke kot so novinarske konference, predsedniška soočenja ipd., in katerih značilnost je, da sami po sebi niso pravi dogodki, temveč obstajajo zgolj zato, da bi omogočali medijsko poročanje o njih, kot zapiše Steve Rushton v eseju They came to see who came (citat Warholovega opisa nastanka nekega sorodnega medijskega dogodka).

Še enkrat preberite definicijo. Primerjajte to z dejanskim stanjem. In berite naprej.

Ko so me isti dan klicali iz Kanala A, da naj dam o zadevi #virant izjavo za oddajo Svet, sem razmišljal, kako za vraga to zapakirati. Kako zadevo predstaviti na izviren in nepretenciozen način in kako hkrati dati jasno sporočilo o medijski sceni v Sloveniji, ki je letos RES pretiravala s poročanjem o psevdodogodkih, sploh v povezavi s spletnimi omrežji.

Z novinarko sva se pogovarjala in poudarjal sem psevdo naravo tega dogodka in dejstvo, da je dogodek nastal IZ POROČANJA medijev, vse skupaj pa je končalo v košu montažirnice, objavili so samo dele, ki so še dodatno utrjevali psevdo naravo #virant. Da sem bil pod prispevkom podpisan kot “organizator psevdodogodkov” je češnja na vrhu torte.

Razumem, da je bila stvar lansirana v idealnem času. Novo leto je čas doumnevnega mrtvila medijskih vsebin. Razumem, da je vsebovala veliko potenciala oziroma da se je #virant šlepal na Viranta in drame okrog sestavljanja vlade. Razumem, da se je Virant celo odzval na #virant in s tem dodatno ojačal psevdo naravo.

A vseeno…

Če je december mesec mrtvila in se to pričakuje, zakaj za vraga ni več planiranih vsebin? Decembra oddajamo dohodninska darila (0,5%). Zakaj ne bi raje kot pokrivanja #virant psevdodogodka namenili predstavljanja nevladnih organizacij, ki jih ljudje še ne poznajo? Če medijem to ne diši, zakaj ne bi raje pozornosti usmerili v preverjanje zgodb, ki se vlečejo oziroma so izpadli iz medijskega dometa? Vse bi bilo bolje kot #virant. VSE. #virant je res absolutno dno informacijske vrednosti. Nižje ne gre niti novica o kravah, ki mukajo z naglasom.

Če smo se dosedaj le posredno spraševali o problematičnih izborih poročanja vrednih novic in ugibali, da mogoče je pa vseeno nekaj na tem, lahko pri #virant zaključimo, da so mediji v določenih primerih zares nesposobni filtrirati vsebine in jih predstavljati javnosti. Da niso več psi čuvaji javnosti, temveč cucki, ki se podijo za vsem, kar na daleč izgleda kot kost. In če smo malo apokaliptični – bo tega v prihodnosti samo še več.

Seznam objav v medijih (če najdete še kakšno, me dregnite v komentarjih):