Delo: Sranje je priletelo v fen ali plačevanje vsebin na spletu

05.01.2012Javno

Skoraj do datuma natančno pred enim letom sem pisal o plačljivosti spletnih vsebin v slovenskem medijskem prostoru. Novo leto je prineslo še več sprememb, ki grejo vse v isto smer.

Spet je tukaj kolumna Marka Crnkovića, v kateri racionalizira odločitev medijske hiše. Predstavi skupino medijev, ki so se odločili za isti korak, razloži cenik in pojasni, da “se vsebine pač plačuje”. Po Crnkovićevih besedah je to težak korak, za katerega se niso odločili na podlagi dobrih izkušenj s plačljivimi vsebinami.

Vseeno Delo ne bo čisto zaprl brezplačnega dostopa. Marko pojasnjuje, da bo “vsak plačljiv članek tako objavljen v dveh verzijah: prva, ki bo dostopna vsem uporabnikom, bo vsebovala bazične informacije in manj multimedijske opreme, a bo kljub temu zaključena, samozadostna, smiselna novinarska celota; druga, naročniška verzija pa bo integralna, ekstenzivna, obogatena z multimedijo in povezavami in drugimi elementi, ki dajejo uporabniku toliko več kot zgolj črka na papirju.”

Tega ne razumem. Če pogledamo vsebine na spletišču Delo.si, lahko ugotovimo dva tipa vsebine. Prvi tip je prenos člankov iz tiskane verzije, drugi pa povzemanje in prevajanje člankov tujih medijskih portalov in objavljanje agencijskih novic. Potem so tukaj še infografike in videoposnetki, ki so v manjšini in ki ne predstavljajo pomembnega dela informacijske vrednosti spletnega mesta. Pojavlja se vprašanje – kaj točno bodo potem zaračunavali?

Marko pojasnjuje: “Načrtujemo, da bomo za digitalno naročnino ponujali deset do petnajst odstotkov Delovih vsebin. To bodo predvsem ekskluzivne Delove teme in zgodbe, intervjuji in reportaže, komentarji in kolumne, pa daljši feature teksti iz prilog in rubrik.”

Vzemimo najprej kolumne. Kolumne oziroma mnenjski članki določenih mnenjskih voditeljev so zame eden ključnih kosov, zaradi katerih kupujem slovenske medije. Kučić, Štefančič… so ljudje, ki znajo kritično oceniti in predstaviti določen fenomen oziroma dogajanje. Tega ne zna vsak. Pomislek ob razlaganju določevanja plačljivih vsebin na delo.si – kaj točno je dodana vrednost kolumne, ki bi jo moral plačat? Če Marko trdi, da bodo članki tudi v brezplačni obliki vsebinsko smiselni, ali to pomeni, da kolumen, teh najboljših kosov mesa, ne bodo prodajali? In če jih bodo – kaj bom dobil v brezplačni in kaj v plačljivi verziji? Bodo kolumnistu naročili, da mora za premium uporabnike napisati več? Bo moral kolumno odigrati z lutkami?

Drugi tip članka so ekskluzivne vsebine. Saj veste, Kučić (res je fajn) ali pa Ropret se spravita nad določeno temo (Facebook in EU, SOPA in drugo…) in jo popišeta v članku. Pustimo ob strani dejstvo, da bo članek v tiskani izdaji in da bo tako Delo isto stvar prodajal dvakrat, zanima me, koliko bo takih vsebin oziroma kolikšna dodatna obremenitev bo to za novinarje, ki jim grozi sprememba v mezdne delavce. Če bo vsebin malo, se mi ne bo izplačalo.Če jih bo (pre)več…

Na koncu bodo zaračunavali tudi intervjuje. Intervjuje??? Oprostite, ampak intervju je mešanica interpretativnega in informativnega žanra in ni odvisna samo od novinarja, ampak tudi od gosta. Se pravi, da bo pol dela opravil nekdo drug, medij pa bo to zaračunal, kot da se je vsega spomnil sam? Predlagam, da se intervjuvanci združijo in začnejo tudi sami zaračunavati pojavljanje v medijih.

Marko v prispevku ne omenja še enega pomembnega vidika novinarstva na spletu – uporabniške izkušnje. Čeprav menim, da je ta izraz veliko prevečkrat zlorabljen in mu sam pravim tudi SEO enaindvajsetega stoletja, ga tukaj uporabljam smiselno. Spletna mesta medijskih hiš v Sloveniji so OGABNA. O.G.A.B.N.A! Popolnoma neprimerna za branje daljših vsebin, za kombiniranje multimedijskih vsebin s klasičnimi vsebinami in tako naprej. In če tega ne bodo spremenili oziroma vsebini prilagodili tudi izgleda, uporabnikov ne bodo prepričali. Pa tudi, če bodo ugasnili tiskano izdajo.

Pa še ena zanimiva stvar – tokrat v plačljive vsebine ne gre samo en medij, temveč cel konzorcij (Dnevnik, Večer, Žurnal24, Primorske novice, Dolenjski list, Gorenjski glas, Ekipa, Požareport in Ringaraja). O čemer več v naslednjem prispevku…

 

 

 

6 komentarjev na “Delo: Sranje je priletelo v fen ali plačevanje vsebin na spletu

  1. Pingback: Plačevanje vsebin na spletu eno leto kasneje | Hapax Legomena

  2. Miha

    Zakaj taka togota?

    Kdor se ukvarja s spletom, dobro ve, da ta ni zastonj. Eno je brezplačen blog z nebulozami pisca, drugo je portal z avtorskimi teksti, avtorskimi fotografijami in avtorskimi videi!

    Produkcija omenjenih vsebin strane, stane pa tudi spletna tsran, ki ima implemetirano plačevanje z moneto, kreditnimi karticami, položnicami, itd.

    Po namigih poznavalcev od 10.000 pa do 50.000 evrov (portali časopisnih hiš), pa tudi več.

    Ali res kdo zblojeno misli, da ima časopisna hiša, ki komaj pokriva stroške izdajanja časopisa, denar za nekaj kamer, za montažo posnetkov, itd.? Seveda bodo pri nas snemali videe kar (priučeni) novinarji. Ker drugače ne gre, ker ni denarja.

    A za kavice, regsitracijo avta, gorivo, kazni in mehanika pa imate denar?

    To, da je splet zavozil že od samega začetka (kao vse je bilo, je in mora biti vekomaj veke brezplačno), je sicer res, ampak stvari se spreminjajo. Poslovni modeli se menjajo in kakih 10% obiskovalcev nedvomno išče kvaliteto, ne pa kaos in nepreglednost, ter nekvaliteto, ki jo splet ponuja v ogromnem odstotku…

    Še enkrat – zakaj togota?

    Naj se za kvaliteto (in mogoče za strani, ki nimajo oglasov) uvede plačljivost, potem pa bomo po letu dni videli, ali je kdo pripravljen dati mesečno 4.99 evra za spletno branje kakih petnajstih časopisov.
    Jaz se teh ušivih štirih kav na mesec = 4.99 evra z LAHKOTO odrečem, ker cenim delo drugih. Še posebej, če je delo avtorsko in kvalitetno!

    Nenehno pisanje nekaterih, da so članki v medijih v Sloveniji zanič, pa je:

    1. Debela laž (niti v eni evropski državi niso vsi novinarji nekvalitetni, torej ne morejo biti vsi nekvalitetni niti v Sloveniji)!

    2. Opravičevanje svoje lastne skoposti, oziroma svojih precej zgrešenih prioritet:
    1. avto, 2. cigarete 3. pijača 4. zabava. In 18-ič: kultura!

    Le zakaj naj bi bil kozarec vode v kafiču plačljiv, spletne vsebine pa za vedno – brezplačne?
    Ne bit zavistni tistim, ki imajo jajca, da poskušajo svoj produkt vnovčiti!

    Lep pozdrav!

     
    1. Domen Savič Post author

      Živjo, hvala za komentar. Togota v mojem zapisu cilja predvsem na način produkcije vsebin, ki jih bodo zaračunavali. Ne gre za pljuvanje poslovnega modela, kjer so informacije na voljo proti plačilu, ampak gre za izražanje dvoma v zaračunavanje/plačevanje vsebin, ki si, milo rečeno, tega ne zaslužijo. Strinjam se, da je potrebno razviti nove modele spletne ekonomije, a se mi zdi, da bi bilo pri novinarstvu potrebno prevetriti tudi core business in ne samo trženjski del.

      Dnevnik je recimo v komentarju ob splavitvi sistema Piano zapisal, da bodo s tem pokrivali produkcijo spletne izdaje. To se mi zdi zanimivo, a vendar presenetljivo, saj dvomim, da a) spletna izdaja požre toliko denarja in b) da bodo s Pianom dejansko pokrili stroške, saj sem mnenja, da bodo s Pianom vseeno zaslužili manj od stroškov, ki jih vseeno imajo s spletom.

      Obstajajo še druga neodgovorjena vprašanja, ki me vodijo v razmišljanju o nedodelanem sistemu – glede na zbor medijev, ki sodeluje, se pojavlja vprašanje o delitvi zaslužka od naročnin, pa merjenje obiskanosti, saj bodo baje še vedno vzporedno vodili oglaševalski model, ki zagotovo ne bo deloval, če bodo podatki o obiskanosti vezani na plačljivost vsebin in tako naprej in tako naprej.

      Poleg tega je iz Crnkovičevega komentarja razvidno, da vsebin ne bodo spreminjali oziroma jih bogatili, temveč bodo obstoječo vsebinsko zbirko samo razsekali na plačljivi in brezplačni del. Ne vem, kakšno je tvoje mnenje glede tega, ampak meni se ti dvakratno plačevanje istega oziroma skoraj istega izdelka nesmiselno. Potem že raje kupujem papir.

       
  3. Miha

    Pozdravljen (i)!

    Jaz sem pisal o problematiki bolj na splošno, na načelni ravni.

    Še kako se namreč zavedam, da je splet v razmišljanje (predvsem mladih) prinesel eno (starejšim neznano) dimenzijo: vse naj bi bilo/naj bo zastonj.
    In hudo narobe je, ko ta mantra okuži mlade možgane in mlajšim sčasoma ni več čisto jasno, zakaj pa nekatere stvari/izdelki/storitve stanejo. In začnejo bloditi, kako fajn bi bilo, če bi bilo zastonj vse.

    Dualizem v razmišljanju je namreč precej naporen: v fizičnem svetu namreč še vedno vse stane, v virtualnem pa je (skoraj) vse zastonj.

    Vemo, da se na spletu samem da marsikaj dobiti brezplačno (vsebine, katere avtorji določijo kot brezplačne in jih tako tudi ponudijo), nekaj se potegne s torrentov, nekaj pa je treba (redko, le izjemoma) dejansko kupiti.
    Kupiti, ker obstajajo avtorji, ki se ne želijo iti Karitas. Impak ti so osovraženi in poslušajo pipombe v stilu: Ja kaj si pa mislite, da nam nekaj zaračunate…

    O tem, kako uspešen (ali neuspešen) je njihov način zaračunavanja vsebin, tu ne bi razpravljal, je pa vsekakor legitimen in osebno smatram, da neskončno ponujanje spletnih vsebin ZASTONJ ne pripelje nikamor.

    Za piko na i mladi tudi nimajo pojma, koliko stane recimo kvalitetna otimizacija spletne strani, koliko končno stane neko fotografiranje/snemanje (potni stroški, fotoaparat/kvalitetni objektivi/dober zunanji mikrofon/hitra kartica, legalno kupljen program za montažo). Pa še kaj sem pozabil…

    Itak o monetizaciji vsebin praviloma odločajo avtorji sami, itak tudi drži, da se kvaliteta dosti lažje proda kot nekvaliteta.
    Ampak širjenje ideje o popolni neplačljivosti spletnih vsebin pa je vsekakor pogubno za ustvarjalce, avtorje, fotografe, snemalce, pisce tektov.

    Treba bo tudi malo premisliti o prioritetah v lajfu. Vse seveda ne moremo kupiti/imeti. Fajn pa bi bilo, da tako kot 30 let nazaj (kupovanje knjig, obisk kinematografov, opere, koncertov, kupovanje vinilk in kasneje kaset) Z KUPOVANJEM VSEBIN ki so vredna nakupa – spoštujemo avtorstvo in nismo zeleni od zavisti, če (slovenski) avtor kakšen mesec zasluži 2000 ali več evrov. Že naslednjih 6 mesecev bo namreč mogoče imel na računu sušo, mogoče bo tudi resneje zbolel.

    Nikakor pa ne razumem, da so pri večini uporabnikov spleta avtorji, ki relativno dobro služijo (seveda, kaj je danes relativno dobro služenje?) , bolj osovraženi kot tajkuni, med katerimi so si nekateri nabrali tudi po nekaj miljonov evrov premoženja?

    V Sloveniji je problem, če ima avtor, star 40 let, na računu recimo dvajset tisoč evrov.
    V Avstriji pa je problem avtor, ki ne služi MESEČNO 5-10.000 evrov. In ga posledično proglasijo za slabega, nekreativnega, nekvalitetnega avtorja.

    Drugi kraji, drugi običaji, drugačno razmišljanje. In to le 100 kilometrov severno od Ljubljane…

     
  4. Miha

    Vi tega vsekakor niste rekli, velika večina pa govori natanko tako. In si tega (popolne brezplačnosti) tudi želi.

    Berite kdaj Slotech forum in tamkajšnje deabte in spopade v temah, ki se kakorkoli dotikajo avtorskih pravic.
    Tam je kakih 95% (sicer tehnološko dokaj ozaveščenih) komentatorjev za ukinitev avtorske pravice.

    In to je nedvomno bolj pomembno in bolj usodno, kot Piano in kritike okrog njega.

    Lep pozdrav, avtor (ki mu kradejo).

     

Vpišite komentar