ACTA sporazum in identitetna kriza

01.02.2012Osebno

Ob sporazum ACTA sem trčil na zadnjem (se mi zdi) slovenskemu Barcampu, kjer me je Vuk Cosić porinil pred Iva Špiegla, ki na Hrvaškem med drugim upravlja tudi s državljansko pobudo #internetzasve, ki je zelo podobna najinemu projektu E-demokracija.si

Pogovarjala sva se o sorodnih točkah in Ivo mi je omenil možnost sodelovanja pri projektih, kjer bi se lahko “našli”. Ker nas sodelovanje vedno zanima in ker se nama z Barbaro zdi pomembno multinacionalno razvijanje fenomena elektronske participacije, sem privolil in čez nekaj časa dobil povabilo pri prevodu brošure o ACTA sporazumu. Besedilo brošure si lahko preberete na portalu E-demokracija. To je bilo novembra lansko leto.

Takrat se mi je zdelo, da smo v slovenskem prostoru edini, ki razmišljamo o tem fenomenu. Mediji o tem niso pisali, blogerji tega niso omenjali in čeprav se je kasneje izkazalo, da je Slovenija v stik s tem sporazumom stopila že leta 2008, do prevoda te brošure, je zadeva v kvazi slovensko javnost prišla šele s prevodom te brošure.

V času ob prevodu te brošure so se organzacije, kot sta Electronic Frontier Foundation oziroma Knowledge Ecology International pritoževale, da jima je onemogočen vpogled v oblikovanje te zakonodaje, da se zakonodaja sprejema za zaprtimi vrati in da vse skupaj poteka pod radarjem javnosti. Prvi alarm je bil torej dvignjen ne zaradi vsebinskega dela ACTA sporazuma, temveč zaradi načina sprejemanja.

Besedilo sporazuma se je od leta 2008 spreminjalo oziroma posodabljalo in to je vneslo zmedo v komuniciranju vsebine sporazuma. Besedilo je postajalo vedno bolj “vodeno” oziroma široko in drugi alarm se je prižgal zaradi večih interpretacij vsebine sporazuma, kar se po mojem mnenju pri pravnih dokumentih ne bi smelo dogajati.

A to se je vse kuhalo pod pokrovom. Interesne skupine so sicer delovale na obeh straneh, a se široka javnost v to “juho” ni vtikala.

Datumsko so prišli protesti s Poljske par dni pred ratifikacijo sporazuma s strani Slovenije. Na Poljskem se je na ulice podalo več sto tisoč ljudi in ko je slovenska veleposlanica na Japonskem, Helena Drnovšek Zorko, podpisala sporazum v imenu države Slovenije, je zadeva eksplodirala.

Blizu vžiga smo se nahajali tudi sodelavci portala E-demokracija.si, ki smo javnost pozvali naj piše slovenskim evropskim poslancem in jih pozove k spremljanju debate o sporazumu ACTA in k zavrnitvi ACTA sporazuma v taki obliki, ko bo zadeva prišla na glasovanje. Odzive si spet lahko preberete na portalu E-demokracija.si.

Na tej točki se je aktivirala javnost in nastalo je več različnih struj. V nadaljevanju bom podal svoje mnenje glede posamezne struje in na koncu izpostavil svojo dilemo.

  • Mediji
    Mediji so zgodbo pograbili in izpostavljali predvsem spornost podpisa in z redukcijo opozarjali na možnosti nadzora, cenzure in kaznovanja kršiteljev. Na roke smo jim šli gosti, ki smo se dokaj jasno pozicionirali oziroma dokaj jasno izpostavili problematike, čeprav smo si s tem mogoče naredili medvedjo uslugo. Manjši problem vidim predvsem v pomanjkanju lastnega raziskovanja oziroma bolj konkretnih pozivov politiki, ampak c`est la Vie.
  • Politiki
    Dokaj hitro se je zbudila tudi politika in konflikt okrog sporazuma ACTA prevedla v konflikt levi-desni. Da je to krivda Pahorjeve vlade, da so oni podpisovali in naredili sramoto desnici in da je vse skupaj še ena neumna lokalna tema. Brezveze, zaenkrat me niso razočarali, ampak to samo zato, ker imam do njih zelo nizka pričakovanja.
  • Državljani
    Spletna javnost oziroma državljani so za debate okrog sporazuma pokazali veliko zanimanja, a zaradi medijske in politične redukcije zadevo dojeli preveč preprosto in preveč enoznačno. Kar ni nujno narobe, a zaradi ožanja polja debate lahko vse skupaj pripelje v eno ulico, kamor sploh nismo imeli namena iti.
  • Opinion-makerji
    Sem noter grupiram vse tiste, ki smo o tem podali svoje mnenje. Načeloma smo skoraj vsi državljani, a vidim pomembno razliko pri tem, da se z našimi mnenji maha po medijih oziroma da sooblikujemo percepcijo sporazuma.

In tukaj pridemo do moje osebne dileme, ki je bolj metafizična kot praktična. Glede na očitno razcepitev debate o sporazumu ACTA v slovenskem javnem prostoru se sprašujem o svoji nalogi. Če sem na začetku deloval aktivistično in javnost opozarjal na možnosti in nastavke, ki jih ACTA ponuja, kaj naj delam sedaj, ko so možnosti in nastavki “na varnem” v javnosti?

Rad bi pomagal oziroma rad bi še naprej zasledoval to temo – zanima me iz večih razlogov, tako političnega kot čisto družbenega, tako da mi v bistvu trenutno dogajanja, ko se je ACTA zasadila v več različnih sfer, čisto odgovarja. Manjka mi samo fokusa – OK, naslednji teden imamo v Kiberpipi okroglo mizo, bomo videli, kako se bo zadeva odvila tam in mogoče tam dobim idejo o tem, kako in kam v prihodnje usmeriti svojo energijo.