Facebook, službe in Mark

10.03.2012Javno

Prejšnji teden se je spet zdelo, kot da smo Slovenci sprejeti v novo Evropsko unijo. Časopisi so bili polni naslovov, vpletena je bila celo politična stranka in vse se je zdelo, da smo tudi v Sloveniji končno stopili v korak s časom interneta. Govorim seveda o Marku Žitniku, njegovih komentarjih na Facebook profilu in odpustitvijo z delovnega mesta, ki je sovpadala s prvim dejanjem. Žitnik, tako mediji, ni več tiskovni predstavnik grosupeljskega Konga, saj naj bi mu zaposlitev odpovedali potem, ko je na spletu objavil kritični komentar o aktualnih ministrih slovenske vlade. Njegov (bivši) šef se je nato pisno opravičil vladajoči stranki, Žitniku pa pokazal vrata.

Mediji so takoj planili na dejstvo, da je pisanje komentarjev sovpadalo s časom odpustitve in veselo razlagali, kako je “težko (je) predvideti vse možne posledice objav na facebooku, Mark Žitnik ob službo”, kako so “politiki pomembnejši od zaposlenih”, kako je Pečečnik “odpustil Marka Žitnika zaradi mnenja na Facebooku” in drugo.

Zanimivo pri celi stvari je to, da so tokrat samo Slovenske novice opozorile na majhno podrobnost – mnenje na Facebook omrežju ni in ne more biti razlog za prekinitev delovnega razmerja, če tega ni eksplicitno navedenega v pogodbi o zaposlitvi. Takole je Pečečnik pojasnil zadevo: »Glavni ‘triger’ je bilo dogajanje okoli facebooka, se pa naši pogledi razlikujejo še pri več stvareh. Nikakor ni facebook edini razlog in tudi po zakonu sodelovanja ne bi mogli prekiniti zaradi tega,« nam je danes prekinitev sodelovanja hotela in kazinoja Kongo z Markom Žitnikom pokomentiral slovenski milijonar Joc Pečečnik.

Torej?

Namesto, da bi se mediji odločili za celostno prikazovanje zgodbe oziroma opozorili na to, da je za odpustitev potrebno veliko več kot samo en nesrečni stavek na Facebook omrežju, so vsi po vrsti še enkrat padli na tehnokratsko finto, ki bi jo lahko povzeli s stavkom: “Ni važno, kako (ne)sposoben si v službi, važno je, kaj pišeš na omrežju Facebook.”

Strinjam se – spletno komuniciranje je za večino podjetji še vedno velika enigma. Kako regulirati, na kaj opozarjati, kako spremljati. To velja tako za vodenje uradnih komunikacijskih kanalov posameznega podjetja kot tudi za zasebne komunikacijske kanale zaposlenih v podjetjih. Kot je razvidno iz trenutnega stanja, se slovenska podjetja pri tem lovijo oziroma še iščejo tisto pravo pot. So zaposleni envagelisti podjetja, se jih ugled podjetja ne tiče in imajo do dela strogo instrumentalni odnos, je prava neka srednja pot?

Problem spletne identitete, ki smo jo dosedaj poznali predvsem iz sfere politike in se je začela z “dvojno” osebnostjo pokojnega predsednika države, dr. Janeza Drnovška ter nadaljevala do blogerke Ljubice Jelušič, se je sedaj pod medijskimi žarometi preselila še v sfero zasebnega kapitala. Zanimivo bo videti, kako se bodo podjetja odločala postopati v tem primeru, saj bo to eno od vprašanj, ki bo zaradi vse večje prisotnosti družabnega spleta v našem življenju, vedno bolj vprašanje prakse in ne (samo) pogodbene teorije.