O vsebini in formi ali kako je parlament presojal, če sem zrel za znak predsednika države

18.03.2012Javno

Oprostite, ampak tole postaja že otročje. Psevdodogodke produciram hitreje, kot jih lahko poimenujem, mediji pa me vsakič znova presenečajo z noro agresivnostjo sledenja in komuniciranja le-teh. Zadnji v seriji je bil psevdogodek, ki ga na tem mestu prvič poimenujem “Vdor v Državni zbor”.

Zaplet: Gašper Žejn me obvesti, da je na spletnem mestu Državnega zbora republike Slovenije mogoče na zelo enostaven način navidezno potvoriti vsebino, tako da se besedilo, ki ga vpiše uporabnik, prikaže kot naslov določene podstrani. Gašper bo več vedel o tehnični plati te napake, ki so jo medtem že odpravili, sam pa sem bil navdušen nad enostavnostjo in potencialom take napake.

Za začetek sem štartal na Twitter. Objavim par linkov od prirejenih Komisij in Odborov (galerija je na dnu prispevka), nekaj jih objavi Gašper in stvar začne krožiti. Ljudje ne razumejo, kako je to mogoče, zdi pa se jim smešno.

Dokaj hitro za prvimi objavami na Twitterju objavim še pojasnilo o tem, kako lahko vsak sestavi svoj odbor ali komisijo, da bodo ljudje lahko zadevo uporabljali sami. Celotna finta je enostavno preverljiva, saj je šalo lahko zelo enostavno preveriti – če uporabnik klikne na katerokoli povezavo pod problematičnim naslovom, se mu izpiše prava vsebina komisije, ki si jo je uporabnik izbral za pozabavanje z naslovom.

Zadevo v slabi uri opazijo spletni mediji. Spletni portal Delo objavi novico s pompoznim naslovom in kratkim pojasnilom, ki vsebuje parafrazo stavka “Zaznali smo vdor na spletno mesto Državnega zbora”. Članek je opremljen s kratko notico o dogajanju, resnost forme pa zamegli dvome o spornosti vsebine. Zaključek v stilu “Zgodbo bomo spremljali še naprej” pa daje misliti, da se zadaj skriva veliko več in da dogajanje ni zaključeno.

Novinarji pridejo do mene, vira v zgodbi. Ocenjujem, da se je to zgodilo dobro uro po prvi objavi na omrežju Twitter, iz Dela me kontaktira Peter Jančič, pred tem pa jaz na Twitterju že objavim poziv Delu, naj si ne dela sramote s članko o vdoru in da naj me vpraša, kaj se je res zgodilo. Razložim in povem po resnici – da je zadeva nevtralna, da nič ne boli, da se v bistvu ni nič zgodilo. Si-Cert na svojem twitter računu objavi šaljivo obvestilo, da so v lovu za storilci in da so “skafandri oblečeni, čakamo na helikopter.”

Pokličejo še iz drugi medijev, zadeva se znajde na spletnem mestu Slovenske tiskovne agencije. Ko je zadeva enkrat objavljena tam, je medijski prostor v Sloveniji s to novico (pre)nasičen. Zadeva pride celo na televizijo.

Nekaj ur po “dogodku” se stanje umiri. Napako odpravijo, zapisi, razen tistih, ki jih uporabniki shranijo v obliki posnetka zaslona, se izgubijo. Mediji o zadevi ne poročajo refleksivno, kolumnisti se ne sprašujejo o smiselnosti poročanja oziroma o pravilnem načinu lotevanja takih zgodb, svet se vrti naprej.

Lekcije: Tako kot pri #trenirka in #virant dogodku, se je tudi tukaj pokazalo, da je zadeva zelo nepredvidljiva in da bi težko uspela, če bi jo načrtoval oziroma skušal izsiliti. Vseeno se je pod črto treh akcij nabralo nekaj podobnih vzorcev, na katerih lahko podobne akcije gradimo naprej.

Prva lekcija je zagotovo aktualnost oziroma navezava na medijsko stanje v trenutku, ko se odločimo pristaviti svoj lonček. Zadeva je problematična, ker nam ponavadi za načrtovanje ostane (pre)malo časa, je pa tudi res, da lahko zadevo planiramo sproti oziroma vsebino dodajamo ali odvzemamo med samo izvedbo. Državni zbor sicer ni trajal dovolj dolgo, da bi se zadeva lahko segmentirala, a je bilo segmentacijo opaziti pri #virant.

Druga lekcija je enostavnost participacije. Navodila morajo biti jasna, rezultati morajo biti vidni takoj. Zadeva najbolje deluje takrat, ko uporabniku dovoli, da se izrazi v javnosti, dobi na svoj izraz takojšen odziv in da hkrati obrži nadzor nad celotno komunikacijo – nobenega vključevanja na sezname, nobenega pobiranja podatkov…

Tretja lekcija je navezava na uporabnika. Uporabnika mora akcija požegčkati na mestu, kjer ga že tako ali tako srbi. Najtežje je uporabnika vpeljati v igro, kjer mu je treba poleg pravil razlagati še smisel – enostavneje je uporabniku pustiti subjektivni smisel in mu s pravili samo pokazati pot.

Četrta lekcija je medijska vpletenost. Uporabnikom se zdi fino, če o zadevi poročajo klasični mediji, čeprav tukaj ne gre za prepoznavnost, ampak bolj za verifikacijo javnosti oziroma pomembnosti. Četudi pričakujem, da se bo smisel medijev izgubljal in da bodo ljudje v akcijah sodelovali zaradi prvih treh lekcij, predvsem zaradi tega, ker bodo uporabniki sami ugotovili, da mediji v teh primerih samo zasledujejo tok dogodkov in ga ne soustvarjajo.

Sedaj pa še najpomembnejša stvar: Čeprav se zdi, da je zadevo mogoče simulirati in ponavljati v nedogled, to ni res. Četudi boste upoštevali štiri lekcije, vam še vedno manjka sestavina X, ki je ne morete sintetizirati v laboratoriju. Te akcije so neponovljive tudi zaradi uporabnikov, ki se samostojno odločajo o participaciji in ki so konec koncev tisti, ki odločajo in določajo prioritete. Tako pač je.