Vsebina

13.05.2012Javno

Ste se kdaj vprašali, kaj je gonilo spleta? Kaj je tisto, kar dela spletne medije (kakršnekoli), družabna omrežja, komunikacijska orodja … zanimiva in vredna uporabe? Kaj je tisto, kar je človeka od vedno zanimalo in kar je pogojevalo njegov razvoj v družbi?

Vsebino so v preteklosti vedno povezovali z orodji produkcije. Pero, črnilo, papir … vse to je v določeni eri predstavljalo strošek, ki je bil povezan z ugledom posameznika v družbi. Tiskarne, pravica do razmnoževanja … vse to so bile prepreke, ki so povprečnemu uporabniku preprečevale dostop do osnovnih sredstev za ustvarjanje množičnih vsebin.

Digitalno okolje je pometlo s preprekami in razkrilo gnilo sredino – vsebine na spletu ni. Radikalna trditev, a vendarle bi v svetu komunikacijskih strategij, spletnega komuniciranja in ostalih brenčečih besed (buzzwordov) pričakoval, da bi se ustvarjalci in producenti strinjali glede osnov – in jih tudi prakticirali.

Zdi se, ko da je ravno zaradi tega osnovnega podstava vsebine, le-ta pristala ob cesti. Vsebina mora biti, zato tudi je. O tem nihče ne razpravlja, o tem nihče ne problematizira. Ljudje imajo polna usta uporabniške izkušnje, participatornega oblikovanja in informacijske arhitekture ter drugih brenčečk, a o klasični, dobri, stari, po knjigah smrdeči vsebini, nihče ne reče niti besede.

“Da se o tem ne izplača govorit,” pravijo, “da je to itak v rokah ljudi, ki ne razumejo,” nadaljujejo in ponavadi končajo s “kaj pa lahko narediš.” Strinjam se, najlažje je pustiti zadevi lastno pot in jo ignorirati. A v tem ne vidim smisla, še več, mislim, da je tišina kontraproduktivna, saj daje občutek, da je vse v redu. In če nihče nič ne reče …

Seveda se trudim tudi s svojimi dejanji slediti zgledom, ki jih izpostavljam v svojih predavanjih in delavnicah. Lahko bi rekli, da predavam iz izkušenj oziroma da skušam prakso spraviti v teorijo in ne obratno. Teoretiziranje brez praktičnega testiranja nima smisla in spet vodi v neko ulico, iz katere nikoli ne prideš ven.

Vlaganje v razvoj vsebin se vedno izplača. Vedno. Palačinkarstvo sicer zadostuje za nekaj mesecev komunikacije, a vseeno na dolgi rok ne zdrži tempa. Vsebine sicer porazno delujejo na šestdesetih metrih z ovirami, kjer palačinkarstvo nadvlada – vnaprej pripravljene floskule, ukradena avtorska dela in nagovarjanju k uporabi sistemskih orodji brez kakršnegakoli vsebinskega okvira pač poteka hitreje kot premislek o vsebinah in razdelava uredniške politike komuniciranja. In vsem se vedno tako zelo mudi. Od ene k drugi napaki.

Priznam, da so na prvi pogled razlogi za taktiziranje z vsebinami zelo slabi oziroma jih ni. Vse skupaj se vedno bolj spreminja v tekmo v kričanju, kjer ni važno kaj, temveč kako glasno komuniciraš sporočilo. Kakršnokoli že je.

A po drugi strani – zakaj se potem vseeno vsi zaklinjajo k čim boljši vsebini? Zakaj ta laž? Zakaj si ne bi končno priznali – poglejte, ne zanimajo nas vsebine, zanima nas doseg. Kakršnkoli že, sploh ni važno, koga ciljamo, samo da jih čim več zadanemo? Zakaj tarče označujemo z laserjem, če jih potem zbombardiramo s tehniko carpet bombinga?

Mislim, da je čas za spremembo paradigme. Da je čas za obrat k vsebini. H kontekstu. K smislu. In stran od sicer vabljivih zalivov hitrih, a brezvsebinskih rešitev, ki vam na dolgi rok bolj škodujejo kot koristijo.

 

En komentar na “Vsebina

  1. (jm)

    Veliko bi nas želelo, da se ne motiš.

    Ampak če primerjamo informiran vs. formiran, se nekako zadeve nagibajo k prvemu, v smeri informacijskega brenčanja okoli in v samih nas. A si videl, a si slišal da …. ne, in po pravici povedano, me niti ne zanima.

     

Vpišite komentar