Max Payne 3

17.06.2012GamesRecenzije

Po dveh etapah v mestu, kjer je vedno tema, Max Payne končno ustreli napačnega težaka in mora zaradi tega bežati. Noč in dež zamenja za dan in sonce Latinske Amerike, a vseeno ugotovi, da krogle tukaj niso nič manj smrtonosne kot v domovini.

Iz javnega v zasebni sektor – Max Payne na prigovarjanje prijatelja zaposli kot osebni stražar in se tako skrije pred ameriški mafijo, ki mu grozi s smrtjo. Hitro ugotovi, da je delo podobno, pa vendarle drugače – saj mu, doumnevno zaradi njegove nesposobnosti, kar naprej ubijajo oziroma ugrabljajo kliente, ki naj bi jih on varoval.

Opremljen z manjšo orožarno in knjigo pregovorov ter sarkastičnih opazk, ki se jih ne bi sramoval niti Duke Nukem, se Max Payne tako sprehaja po državah Latinske Amerike, za sabo pa pušča razdejanje in trupla tistih, ki ga motijo na dopustu. Sicer nikoli ne ustreli prvi, vedno pa zadnji – pri tem mu pomaga zloglasni bullet time, kjer se Max lahko v miru posveti označevanja sovragov s pištolo oziroma drugim orožjem.

Pripovedna plat zgodbe je zelo bogata in kompleksna, polna sumljivih tipov, orožarskih poslov in še česa hujšega. Max vse skupaj prenaša zelo emocionalno, saj probleme ponavadi rešuje na dva načina – z alkoholom ali s pištolo. Kleni Slovenec, ni kaj!

Čeprav se bo na začetku komu zazdelo, da so pri Rockstar za najnovejši del sage najbolj zajebanega detektiva na svetu preveč stvari prekopirali iz Just Cause 2 (tropi in tolpe), se na koncu vse skupaj zelo dobro poklopi – Max sicer izgleda starejši in bolj … obrabljen po robovih, a to ne pomeni, da mu skoki iz stolpnice, vožnja z gliserjem in ostale vragolije delajo kakršnekoli težave. Še več – zdi se, da mu tropska klima dobro dene.

Grafični izgled se šibi pod vsemi podrobnostmi, ki delajo vse skupaj še toliko bolj zanimivo, saj so si oblikovalci tokrat drznili uporabiti celotno paleto barv in ne samo eno rjavo in eno sivo, tako kot v prvih dveh delih. Veliko je tudi rdeče, sploh pri počasnih posnetkih, s katerimi vam igra sporoča, da vas iz pozadine določene scene ne bo naskočil zadnji mehikanec, ampak da se lahko posvetite premiku do naslednjega strelskega poligona.

Pohvaliti je potrebno tudi soundtrack, ki je tokrat izpod tipk/strun skupine Health sestavljen iz zares dinamičnih komadov, ki jih uho prenese tudi takrat, ko na zaslonu ne streljate po latinskih drogeraših oziroma pokvarjenimi policaji. Sicer človek kar malo pogreša violončelo, ki je prevladoval v prvih dveh delih, a se ga najde tudi v najnovejšem delu.

Rockstar tako po skoraj kot desetih letih nadaljevanja serije Max Payne ni razočaral – še več, s trojko je postavil nova izhodišča in kriterije za zgodbe detektiva/plačanca Maxa Payna. Bravo!