Slovenska politična spletna skupnost

08.08.2012Javno

Zadnje čase slovenski množični mediji opozarjajo na fenomen slovenske politične spletne skupnosti. Podajam nekaj razmislekov in prosim za odzive.

V pričakovanju jesenskih predsedniških volitev in dnevnih zbadanj koalicijskih partnerjev so se slovenski mediji spet usmerili na preučevanje odnosa javnosti in političnih prvakov na spletu. Tega so se lotili na preverjen način, ki v ospredje postavlja tehnologijo in predpostavlja zelo tehnokratski vidik komuniciranja. Ker je to najlažje oziroma se je težje spraševati o resničnih razlogih za določeno uporabo tehnologije.

Ena od izpostavljenih problematik je uporaba tehnologije Twitter pri posameznih parlamentarnih strankah oziroma političnih predstavnikih, ki s pomočjo tega kanala komunicirajo svoja mnenja oziroma stališča.

Novinarje to moti zaradi nejasnega statusa teh sporočil. Je to uradno stališče stranke? Osebno mnenje posameznika? Koalicijske partnerje oziroma politike, ki sodelujejo s tviterlitiki (neologizem, mogoče se bo prijel) razburja predvsem dvoličnost slednjih, medtem ko javnost vse skupaj spremlja predvsem zato, ker jih na dogodke opozarjajo množični mediji. In krog je sklenjen. Druga problematika je dojemanje funkcije uporabe te tehnologije; zakaj so se v Sloveniji pojavili tviterlitiki oziroma kaj je njihov namen.

Ne znajo ali znajo?

Tvitanje slovenskih politikov lahko osvetlimo iz dveh zornih kotov. Iz prvega vidika gre pri nespretni rabi za neznanje in navdušenje nad novimi tehnologijami. S tem vidikom opišemo nadebudne tehnokrate, ki jih je zgodba o Obami in arabskih revolucijah navdušila nad uporabo tehnologije.

Ljudje se navdušijo nad uporabo, na začetku doživijo komunikacijsko preobremenjenost in kasneje vse skupaj ignorirajo, ker so se medija preobjedli brez pravega smisla oziroma koncepta. Taki uporabniki slog tvitanja ponavadi prekopirajo od drugih uspešnejših uporabnikov oziroma medij uporabljajo brez jasne strategije oziroma koncepta.

Značilnosti sloga so nejasna sporočila oziroma sporočila brez komunikacijske vrednosti, pri katerih povprečni uporabnik ne ve, komu so namenjena, pretirana uporaba tehnologije oziroma sporočanje vsakega koraka in končno pregorevanje ter komunikacijska abstinenca.

Drugi vidik je diametralno nasprotne prvemu. Tukaj ne gre za navdušenje, ne gre za amatersko uporabo, temveč gre za zavestno, osredotočeno in usmerjeno brezprizivno komuniciranje, s katerim tviterlitiki skušajo vplivati na javno mnenje brez posredovanja množičnih medijev. Enosmerna komunikacija, izoblikovana sporna sporočila, na katere se mediji ne morejo odzvati drugače kot z nekritičnim povzemanjem brez možnosti klicanja tviterlitika na odgovornost … vse to z namenom prodiranja spornih sporočil v širšo javnost.

Če drevo pade na Twitter …

Pridemo do ključne vloge klasičnih množičnih medijev. Časopisi, radijske in televizijske postaje so pomemben del komunikacijske verige, s pomočjo katere pridejo tviterlitiki v javnost.

Z njo se namreč spletna komunikacija, ki je zaenkrat s strani splošne javnosti še vedno dojemana kot manjvredna v primerjavi s klasičnimi množičnimi mediji, legitimizira in vstopi v širši javni diskurz. Če je v medijih, potem je res.

Razlogi za nekritično in enosmerno objavljanje zapisov na omrežju Twitter v klasičnih medijih so raznoliki in segajo od nemogočih časovnih rokov za pridobivanje reakcije oziroma komentarja, pobalinstva, s katerim mediji ojačujejo sporočilo posameznega tviterlitika in namerno ignorirajo uravnoteženo informacijo, umetno ustvarjanja konflikta in tako naprej.

Zelo pomembno je dejstvo, da klasični mediji legitimizirajo spletno komunikacijo, saj bi se brez njih vse skupaj zelo hitro izgubilo v tvitosferi. Twitter je namreč omrežje, ki uporabniku zelo uspešno omogoča izvajanje filtrirnega mehurčka (filter bubble), s katerim se uporabnik obdaja z zidom istomislečih uporabnikov in na tak način ojačuje sporočila.  Ker je uporabnikov v Sloveniji relativno malo oziroma so zelo razpršeni tako brez pomoči klasičnih medijev ni bojazni, da bi se zadeva brez pomoči klasičnih medijev prišla v javnost (glej #virant, napad na DZ oziroma #trenirke).

Lažna bližina – kolateralna škoda?

Fenomen lažne bližine sem že večkrat omenil in vredno ga je izpostaviti tudi v tem primeru. Družabni splet je namreč baziran na osebnosti posameznikov, ki v njem sodelujejo in med njimi se hote ali nehote ustvarja določena bližina.

Pri politični komunikaciji je ta bližina lahko varljiva, saj se uporabniku zdi, da se politik posveča (samo) njemu in mu namenja pozornost ter besede, čeprav gre pri komunikaciji samo za enosmerno oddajanje.

Vseeno politiki lažno bližino s pridom izkoriščajo oziroma nevede žanjejo rezultate tega fenomena, s pomočjo katerega izpadejo ljudski, dostopni in odprti, čeprav v resnici temu ni tako.

Slovenska politika na spletu

V včerajšnjih (7.8.2012) Odmevih sva z dr. Mirom Klinetom pokomentirala aktualno dogajanje, pri tem pa je dr. Kline pojasnil, da politiki “napačno” uporabljajo to tehnologijo. Ocena me je zelo zmotila, saj sem mnenja, da “napačne” rabe tehnologija ne pozna, saj je v svojem bistvu tehnologija nevtralna, uporabo pa definira uporabnik za doseganje njemu poznanih ciljev, ki so ali pa niso poznani javnosti oziroma prejemnikom sporočil.

V zadnjem času se praviloma pred vsakim političnim dogodkom (referendumska, predvolilna kampanja, trenja v vladi …) aktivira tudi politična spletna javnost oziroma tviterlitiki s svojimi sateliti. Kot že rečeno v uvodu, gre za načrtno in brezprizivno komentiranje razmer z željo po vplivanju na javno mnenje skozi klasične medije, čeprav je učinek tega vplivanja zaenkrat nemogoče izmeriti.

Mediji vedno opravijo svojo pričakovano vlogo in komunikacijo spravijo v širšo javnost ter tako poskrbijo, da se sporočila legitimno prenašajo po široki množici. Zanimivo pri tem je, da to medijsko izpostavljanje ne poveča popularnosti tviterlitikov v širši javnosti, prav tako pa pretirano ne povečuje novih uporabnikov tehnologije Twitter, ki bi mogoče zaradi želje po direktnem stiku začeli uporabljati to tehnologijo.

Tako ni nič narobe s tem, da slovenski politiki Twitter uporabljajo skoraj izključno samo za plasiranje izjav, ki so na voljo za medijsko reprodukcijo – dokler temu ne rečejo dvosmerna komunikacija in približevanje volilni bazi, je vse v redu. Problematično ni niti to, da se pri tem spogledujejo z mediji oziroma medijem dobavljajo vroče izjave, s katerimi perforirajo medijsko sfero in razburjajo javnost, ki izjave brez interpretacij, pojasnil oziroma konteksta požira in ponotranja.

Edini problem je negiranje odnosa s klasičnimi mediji oziroma poveličevanje tehnologije, saj to vodi v zamegljeno razumevanje komunikacijskega učinka spletnih medijev. Tehnokratski odnos, s katerim izločimo uporabnika in na piedestal postavimo tehnologijo, ki ji pripisujemo funkcijo, smisel in kvaliteto komunikacije same, je problematičen zaradi pomanjkljive analize takega odnosa, ki ne upošteva vseh faktorjev in daje potvorjene rezultate.

 

11 komentarjev na “Slovenska politična spletna skupnost

  1. markopigac

    Kot končnega uporabnika me zanima zgolj konverzacija s pravo osebo. Sam se ne zadovoljim s tem, da komuniciram (ne glede na medij) s piarovcem (zelo pogosto) ali celo študentom (najpogosteje). Po drugi strani me moti tudi, da mediji twittajo/FB-jajo kot medij, npr. 24ur, vecer, Dnevnik, Delo, MMC..

    To slednje ni nič druga kot spam.

    Kot si omenil. Nimajo pojma. Zato tudi sami mediji (finančno in dolgoročno) nimajo nič od tega, da twittajo, razen da za 2 sekundi na stran, dnevno, privabijo joškohvatarja.

    Glede politikov pa – zelo malo jih twitta (Žiga Turk, Janša, nekaj PS-jevcev tj. Golobičev kader, sicer pa skoraj nihče drug). Povratnih konverzacij skorajda ni. Razen s “prijatelji”, s katerimi si merijo mišice in košarico. Ob tem je zelo zanimiv podatek, da so na spletu močnejši predstavniki desne opcije (reciva SDS), ki jih sicer javnost (oprostite izrazu) tretira za bolj neumne od levičarjev. In – hecno, prav Milan Zver je edini predsedniški kandidat, twitteraš, ki dejansko twitta. Za Pahorja to počne Sarkić, Türkovi partizani pa itak ne uporabljajo računalnikov.

    Po drugi strani, pa ko omenjaš – ocvirke. Jap, twitter/fb in satelitski strankarsko-trobilni portali, ki zase seveda pravijo, da to niso, so le nova doba slovenskih brezplačnikov. In ja, spet imaš prav, kratkoročni kvazi uspeh.

    Realnost – slovenski “tranzicijsko levi” trg je premajhen, da bi nekdo zmogel obstati. Politiki pa preleni, da bi to počeli 24/7 in 365 dni v letu. Če pogledava le predsednika Türka, takoj ko je postal predsednik, je izbrisal svoj – potencialno zelo uspešen in tudi zelo bran blog.

    Je realnost ta, da bo ravno zaradi tega izgubil letošnje volitve?

     
  2. markopigac

    Sem pa ugotovil še eno stvar, ne vem, če sodi ravno sem, a vseeno:

    twitter in facebook je postal dober izgovor za (para)državne inštitucije, kjer so sinovi po poklicu dobili izvrstno priložnost, da so postali vodje službe za spletne komunikacije (ali nekako tako). Neke vrste poznavalci, ki so dobili direktorsko plačo za vodenje tovrstnih “računov”. Saj veš, tista slovenska, “aha, twitter pa FB rabimo? Čaki, saj to lahko Marko vodi, ker zna z računalniki (beri: ker ima računalnik)!”

    Po drugi strani pa še ena ironija – policisti, in kriminalisti, ki bi lahko resnično imeli zaposlenega človeka, ki bi delal ravno to, pa imajo BLOKIRAN dostop do teh internetnih naslovov. Čeprav so ravno TW/FB najboljša UDBA. Sem ti povedal, da pa zaporniki nimajo blokade? Zato sem v javnost tudi “provalil” Momce z Doba, ki so nastali – jap, na Dobu!

     
  3. zirosi

    “Napačna raba” je morda čuden izraz, vendar pa je vsako orodje, ki je samo po sebi nevtralno, mogoče uporabiti na več načinov – tudi na na napačne: nevtralnost česarkoli sama po sebi ne izniči zlorabe ali napačne uporabe; pravilna raba kladiva je lahko tudi to, da z njim nekoga po glavi 😉 – vendar je rezultat te uporabe lahko tudi kaznivo dejanje (in marsikdo se je s kladivom udaril po prstih).

    Politiki uporabljajo zadevo povsem predvidljivo – kot medij za sporočanje, zato že zaradi same hitrosti na twiterju dobimo odličen vpogled v kloako politične scene. Kline je imel lepo poanto: da naši politikantje zadevo večinoma uporabljajo predvsem enosmerno.

     
  4. Miha Jurgec

    Dobro napisan članek. Twitter je načeloma in osnovno sicer sredstvo za sporočanje, vendar manj za dvosmerno komunikacijo; podjetja tvite uporabljajo skupaj z linki (tako, da uporabnik ne rabi brskati po njihovi strani) in ta trend se bo logično nadaljeval, ker je še naslednja stopnja enostavnosti in lenobe, če se lahko tako izrazim. Koliko se to izplača, vedo le tuji mediji, pri nas je aktualnih itak samo nekaj strani, brskanje je trenutno naša najbolj razširjena aktivnost, medtem ko socialna omrežja v Sloveniji šele prihajajo v ospredje, kar se tiče redne uporabe. Naši mediji pač gredo v tej smeri (tvit z naslovom + link), čeprav je zanimivo, da nekateri ugotavljajo, da Twitter ni zanje (požareport npr), kar ustvari zanimivo vprašanje, ali je za popularnost spletnih strani (iz dneva v dan) pri nas v kakršnikoli meri sploh odgovoren.

    Tip uporabe, ki pa se je prenesel tudi na politike/stranke in njihove profile ali ljudi, ki zanje odgovarjajo, pa ni ravno anomalija v evropskem/svetovnem območju, je pa za nas, Slovence. Če grem po vrsti in se aktivno vprašam o povezavi twitter in politiki/stranke: ali naj politiki odgovarjajo na vprašanja drugih uporabnikov, potem se poraja vprašanje, komu (če ne vsakemu posebej), na kak način (s 140 znaki ne bo šlo pojasnit vsega) in kje najti čas tvitati (večina ljudi nima časa, da bi se ob zelo pomembnih funkcijah obremenjevali še s čem takšnim, zato imajo pr, študente itd.). Če se greš dvosmerno komunikacijo, tvegaš več, kot če se greš enosmerno, in to politične stranke dobro vedo. Zato obračunavajo na twitterju samo med sabo, ali somišljeniki vs narobemišljeniki (pardon za neologizem). Kdorkoli misli, da Twitter uporabljajo napačno, to ne drži, uporabljajo ga po svoje, z mentaliteto ‘us against the world.’ Ki pa je napačna, in je žal prisotna na obeh političnih polih, posuta tudi med nekatere bolj aktivne politične tviteraše.

    Ne moremo pa še razpravljati o kakršnikoli ‘pomembnosti’ twitterja v Sloveniji – je pač ameriški fenomen, ki je prišel v Slovenijo in se zdaj večina prebivalstva sprašuje, kaj z njim, kot tisti bušman s Coca-Colo v filmu ‘Bogovi so padli na glavo.’ Ker pa ni nekega ‘manuala’, kako ga uporabljati, imamo anarhijo, kjer politične stranke predejo kot mucki. In ker jim tako najbolj ustreza, spremembe ni na vidiku in je tudi zlepa ne bo.

     
  5. (jm)

    … pojasnil, da politiki “napačno” uporabljajo to tehnologijo. Ocena me je zelo zmotila, saj sem mnenja, da “napačne” rabe tehnologija ne pozna, saj je v svojem bistvu tehnologija nevtralna, ….

    seveda se da tehnologija napačno uporabiti. Recimo macbook za zabijanje žebljev. Twitter za izrekanje sožalja. Facebook connect za prijavo na porno site. Bencinski motor za podmornice (ko so pod vodo).

    Glavni problem so mediji, ker ne dojemajo da je to pač novi kanal, ki je sam po sebi le kanal. In izjava Janše na twitterju ni nič manj uradna ali neuradna kot izjava na novinarski konferenci. Samo naši mediti tega nočejo ali ne zmorejo razumeti, in dojemajo twitter kot nekaj neuradnega (poluradnega), hkrati pa bi si želeli z izjavami tam gor delati kot z uradnimi.

     
    1. Domen Savič Post author

      Vsi tvoji primeri so rahlo ekstremni – ker tudi Twitterja ne uporabljamo za zabijanje žebljev namesto za komuniciranje. Treba pa se je paziti obvezne dvosmernosti, ki, razvidno iz praktičnih primerov, ni edini in ni edini pravi način uporabe.

       
      1. Adriana

        Zanimivo

        Potem nadzor in analiza družbenih omrežij lahko pokažeta in izločita psihopate Breivikovega kalibra.

         

Vpišite komentar