Noumenisenajlandarstvo

25.02.2013Osebno

Že zelo dolgo nisem na tem mestu meditiral tako kot leta 2004, ko sem začel svoje misli objavljati na spletu. Ampak dajmo … poskusimo. Mogoče sploh ne znam več?!

Priznati moram, da se mi od novega leta naprej samo smeji. Nisem se še čisto odločil, ali je smeh odraz zadovoljstva ali obupa – po moje je krivina ust odvisna od tega, v katero smer usmerim svoj pogled.

Če za trenutek ignoriram Hemingwayjevo noumenisenajland in sebe percepiram kot del otočja nekje v Tihem oceanu, ki ga boli kita za severni tok, potem je nasmeh zadovoljen. Po novem letu sem še bolj globoko zaplaval v vode, katerih temperatura mi ustreza, ni se mi treba preveč ozirat na neke lokalne ribe in vse skupaj je zabavno in zelo poučno. Mogoče več o tem kdaj drugič, ne bi se rad preveč hvalil in brizgal od navdušenja. Vsaj ne na blogu.

Druga stvar, ki se tiče noumenisenajlandarstva, je bolj problematična in pri njej je smeh bolj obrambna reakcija. V povezavi s prejšnjim odstavkom mi je sicer prihranjen določen del fokusiranja na situacijo, v kateri smo se znašli, a me vseeno zaboli, ko stopim s svojega otoka in malo pogledam po oceanu.

Grozljivo se mi zdi, kako hitro je šlo vse skupaj pod vodo. Kako smo vsi fasali po zobeh z ekstremno polarizacijo javnega prostora, ki se z vsakim novim dnem še bolj trga na tri kose. Fanatično levico in desnico ter anemično sredino, ki bi rada samo mir in pogoje za delo. Za ustvarjanje. Za življenje.

V sebi čutim nek preskok. Ostal sem brez strani, brez kluba, brez otoka. Oziroma sem si naredil svojega. Kar je bolano, če pogledam v potni list svoje preteklosti, saj imam v njem veliko žigov otokov, na katerih sem bil samo gost. Ki niso bili tam zaradi mene, ampak sem bil jaz tam zaradi njih.

Če človek izgubi dokumente, je ponavadi štala. Brez dokumentov, brez osebne si izgubljen. Izbrisan. Ne moraš dokazati svojega mesta v strukturi, v katero spadaš. Ponavadi je to problem. Struktura je vse. A se mi zdi, da v tem primeru to ne velja. Da je bili bolje anajland.

Potem se ti zgodi finta iz Google Maps. Ko odzumiraš, vidiš, da otok ni eden. Da jih je več. Da so sicer raztreseni po celem oceanu, ampak da obstajajo. In da na vsakem piše amenizanajland. Ker smo pač nekje drugje. Ker nas pač ne zanima. Ker se ne čutimo povezane. In ker smo izgubili dokumente.