Metro 2033

08.06.2013BooksRecenzije

V ruskem podzemlju moskovske podzemne železnice se dogaja čuda stvari. Apokalipsa je še najmanjši problem! Glavni junak Artyom tako hitro ugotovi, da je moskovski metro maksi verzija (heh) minimundusa, kjer se po različnih opuščenih postajah podzemne železnice razvijajo take in drugačne kulture.

Knjigo lahko primerjamo z Odisejo, saj je tudi tukaj popotovanje skorajda pomembnejše od cilja. Akcijsko razgibani podzemni tuneli, v kateri glavni junak s kompanijo, ki odmira in se ponovno vzpostavlja, so polni neprijetnih in zelo neprijetnih srečanj z ostalimi sotunelaši, neznanimi bitji in prividi.

Avtor: Dmitry Glukhovsky
Število strani: 622
Cena: 34,95 evra
Nakup: Emka.si

Lok zgodbe je zelo neposreden in preprost – razvoj dogodkov nima korenin v preteklosti, ampak se dogaja tukaj in zdaj. Vmes sicer posredno izvemo, zakaj se je zgodila apokalipsa, ki je ljudi prisilila, da se za par klinov spustijo po evolucijski lestvici, od kod prihajajo stvori, za katere se zdi, da so v podzemnem svetu v premoči in kdo sedaj biva na površju, a je vse skupaj porinjeno v ozadje, na nivo opombe pod črto.

Avtor sicer čisto na koncu zgodbo odvije v popolnoma drugo smer in relativizira ne samo celotno pripoved, ampak tudi junake in pošasti, pri tem pa ne ponudi nikakršnega razloga oziroma pojasnila. Tudi branje v drugo, z vedenjem obrata na koncu, v sami zgodbi ne da razloga za tak konec.

Da v zgodbi hitro prepoznamo kritiko moderne Rusije, kjer nepovezane skupine z različnimi ideološkimi in verskimi prepričanji skušajo preživeti pred vdorom tujih ideologij in kjer avtor vidi prihodnost predvsem v povezovanju in nenapadanju, ni naključje.

Zgodbo lahko do določene mere primerjamo s postapokaliptično pripovedjo Cormarc McCarthyja, le da je “The Road” veliko temačnejša, brez humorja in brez optimizma v prihodnosti, medtem ko Metro 2033 ponuja vsaj nekaj svetlobe na koncu tunela. V katerem metro že dolgo ne vozi.