Pacific Rim

13.07.2013FilmiRecenzije

Guillermo del Toro, zlati deček mehiške kinematografije, ki je zadnja leta precej uspešno haral po velikih zaslonih in nam v Hellboy, Hellboy 2 in Panov Labirint pripovedoval krasne, strašne in zanimive zgodbe, se je v Pacific Rim očitno odločil, da se mu ne da (več).

Pacific Rim se pokloni žanru anime risank in Godzilli, a gre v svoji želji po ugajanju predaleč in film natrpa z nepotrebnimi bedarijami, ki mu nižajo vrednost in živcirajo gledalce. V filmu, kjer se zaplet odvija okrog pošasti iz morja in robotskimi bojevniki, ki so jih ljudje sestavili v obupanem poizkusu reševanja Zemlje je človek pač pripravljen na nekatere bedarije, ki so nujno potrebne za zgodbo. S tem ni nič narobe, navsezadnje gre za poletni blockbuster.

A se vseeno Guillermo prehitro zaplete v klišejsko pripovedovanje najbolj zlajnane zgodbe o požrtvovalnih ljudeh, ki z mišicami in pametjo premagajo nezemljanske stvore, ki bi radi iz Zemlje naredili Mcdonalds. Če dodamo še nepotrebno zapletanje s tehnološkimi rešitvami, ki bi jih bolj elegantno rešili s fantastično tehnologijo, namesto, da se trudijo in skušajo robote razložiti z znanstveno logiko sedanjega časa potem lahko hitro ugotovimo, da Pacific Rim pripovedno ne dohaja podobnih akcijskih spektaklov naše dobe.

Arhetipski liki, pretiravanje s posebnimi efekti, ki so očitno postali tako poceni, da ne mine prizor, kjer jih ne bi vsaj za sekundo uporabili, klasičen konec, kjer so se junaki pripravljeni žrtvovati za skupno dobro, a se vse izide v njihovo korist in Ron Perlman, ki v svojem cameo odigra vlogo Hellboyja brez maske na žalost niso dovolj za gledljivo akcijo, sploh če upoštevamo, da je film praktično brez zgodbe in da traja dobri 2 uri.

Sicer film postreže z nekaj impresivnimi akcijskimi sekvencami, a se mi je tudi tukaj zdelo, da gledam spimpano verzijo glasbenega spota Intergalactic skupine Beastie Boys. Pretepanje v urbanih središčih, lov zveri v oceanu … vse skupaj izgleda kot slaba mešanica Transformerjev, Godzille in starih risank Power Rangers. Od Guillerma tako ostanejo samo obrazne maske pošasti, ki so skorajda identične tistim iz Panovega labirinta, solidna glasbena podlaga in glas Ellen McLain (GLaDOS) kot glas računalniškega sistema. Škoda.