Pain & Gain

18.08.2013FilmiRecenzije

Že napovednik za tale film obeta. V njem vidimo tri glavne junake, ki načrtujejo nori rop nekega poslovneža, ki že po fizičnih karakteristikah daje občutek barabe, nato napoved maščevanja glavnega negativca in katarzično odrešitev.

Gledalec takoj dobi občutek, da gre tukaj za klasičen Michael Bay spektakel, ki bo recikliral eksplozije, snemal dolge kadre mišic in riti in vse skupaj zapakiral v lahkoprebavljivo pop corn obliko poletnega spektakla. Nič ne bi moglo biti dlje od resnice.

Film odlično skonstruira medijsko realnost okrog treh ugrabiteljev, ki nič hudega slutečega a vsega vajenega poslovneža ugrabijo, mučijo in ga na koncu skušajo tudi ubiti, a ga zaradi lastne nesposobnosti pustijo živega. Nato se policija in zasebni detektiv odpravijo na lov, a imajo zaradi nelogičnih in norih potez ugrabiteljske trojice nemalo težav.

Čez celoten film tako gledamo sliko, obrnjeno v ogledalu. Ponorela trojica, ki svoje poteze črpa iz filmske zgodovine akcijskih spektaklov, na svojem morilskem pohodu ne izbira sredstev. Ko potrebujejo več denarja, si ga pač vzamejo. In če pri tem ubijejo dva človeka, je to sprejemljivo tveganje. “To je Amerika,” si ponavlja glavni “junak”, ki ga odlično odigra Mark Wahlberg, “in tukaj uspeš, če si vzameš tisto, kar hočeš!”

Tako gledalec lahko izve dve grozljivi resnici medijske industrije. Da je a) resničnost bolj grozljiva, bolj neresnična in bolj nora od katerekoli medijske interpretacije in b) da je medijska industrija naravnost rojena za sprevračanje resničnosti.

Nič čudnega, da so film glasno kritizirali preživeli in glavna preživela žrtev, Mark Schiller, ki so se čudili lahkotnemu tonu, obrnjeni logiki zgodbe in poveličevanju nasilja in kriminalnega obnašanja. Ki so opozarjali na velike napake pri pripovedovanju zgodbe in zlorabi umetniške svobode. Ki so kritizirali amaterskost in površnost režiserja in scenaristov.

A se mi zdi, da je vse skupaj elaborirana finta. Da je Michael Bay pametnejši in da je namesto preprostega potvarjanja resnice skušal opozoriti na problematično vlogo medijev v naši družbi. Da je Pain&Gain namesto pop akcijskega spektakla premeteno zapakiran politični triler, ki se ti zavleče pod kožo in te ne izpusti.

Če vas zanima resnična zgodba in največja neujemanja s filmom, svetujem v branje: