“Se ti pa da …”

24.08.2013Osebno

Spet moment za osebne izpovedi. Ampak tole mi gre zadnje čase vedno bolj po glavi in reakcije ljudi resnično ne razumem. Po drugi strani pa jo. Ampak je ne. Saj veste, kako gre to.

Torej … živimo v družbenem svetu. Noben človek ni otok in te fore. Okoli nas se dogaja veliko stvari. Interakcij. Akcij in reakcij. Vse stvari se nas na nek način dotikajo. VSE. Dotiki so lahko bolj ali manj neposredni, nekatere čutimo bolj, druge manj. Nekateri so nepomembni, trivialni. Drugi so simptomi nečesa večjega.

Interakcij je za posameznika preveč. Če bi se odzival na čisto vsak impulz okolja, bi se mi zmešalo. Vsakemu bi se zmešalo. Batmanu bi se zmešalo! Zato impulze filtriramo. Ignoriramo. Dušimo. In se fokusiramo samo na tiste, ki se nam zdijo najbolj pomembni.

Pomembnost impulzov povezujemo z vlogami, ki jih igramo v življenju. Oče. Mati. Partner. Potrošnik. Delavec. Davkoplačevalec. Vsaka vloga ima svojo skalo pomembnosti in med seboj se velikokrat izključujejo. Včasih je težko preklopiti med posameznimi vlogami, včasih se nam zdi, da tega nismo sposobni, včasih, da tega ne bomo zmogli. In potem raje ostajamo znotraj ene vloge, se odzivamo samo na te impulze in godrnjamo, da je svet nepravičen, da je pokvarjen in da se ničesar ne da narest.

Fokus je vse.

focus

Pri vsakem odzivu je najbolj pomembno poznavanje okolja, v katerem se impulz dogaja. Kdo je v impulz vpleten, od kod je prišel, kam je usmerjen. Veliko prevečkrat se namreč zgodi, da ljudje lajamo na napačno drevo oziroma mislimo, da bo nefokusiran pritisk prinesel želene rezultate.

Zato je na začetku pomembno, da se izobrazimo. Da ugotovimo povezave med akterji, da poznamo ustroj in delovanje okolja, v katerem bomo skušali delovati. Samo s poznavanjem okolja bomo lahko sploh začrtali pot in začetek potovanja. Brez zemljevida bomo blodili in trošili energijo ter na zunaj spet dajali občutek nemoči.

Vzemite si čas.

time

Nobena reakcija ni tako hitra kot je prvotna akcija. In čeprav si boste morali za reakcijo vzeti čas, s tem ni nič narobe. Velikokrat mislimo, da se odreagirati ne splača, ker se nam mudi. Ne vemo, kam se nam mudi ali celo zakaj se nam mudi, a vedno smo prepričani, da ustavljanje in obračanje na mestu ter ukvarjanju z zadevo, ki se je že zgodila, ne bo obrodilo sadov. In se raje z isto stvarjo ukvarjamo večkrat in vedno do polovice, namesto da bi jo enkrat rešili do konca.

Se strinjam, včasih se res ne da. Včasih zadeve ne moreš rešiti z enim klikom. Velikokrat je potrebno reakcijo ponoviti oziroma jo ponavljati v nedogled. Vse to je izziv za fokus, ne pa ovira. Vse je stvar dobrega načrtovanja in predvidevanja. Vse ostalo je brezveze.

Bodite dosledni.

neo-dodge

Spoštujte postopek. Resno. Demonstracije, fizični protesti, spletne akcije so sicer fine, a glavno delo boste opravili, če boste do problema pristopili v skladu s sistemom, v katerem problem deluje. Spet boste na trenutke ugotovili, da se stvar ne bo premaknila takoj oziroma da bo potrebno veliko energije, a verjemite mi – če za vzvod izberete točno znotraj sistema, se bo skala veliko prej zavalila po hribu navzdol.

Tukaj vam bo spet prav prišla izobrazba oziroma poznavanje pravil igre. Pravila so zakon.

Obvestite medije.

smith

Čeprav se nam vsem zdi, da so množični mediji bolj kot ne nekoristni in da od njih ne bomo imeli nič pozitivnega, so v primeru družbenega aktivizma nepogrešljivi, saj se jih ljudje na položajih bojijo bolj kot hudič križa. Strah pred mediji je smešen že zaradi prej omenjene amputirane narave medijev, a vseeno pomaga, ker še vedno zelo veliko ljudi dopušča, da jim mediji krojijo realnost.

In če se določen problem znajde v medijih, postane problem družbe, v kateri mediji izhajajo. S tem si vi nehote razdelite delo pritiska s celotno družbo in hkrati s strani družbe prejmete potrditev vašega problema.

Hkrati so mediji kolektivni spomin naše družbe. Ko problem enkrat pride v spomin družbe, je ob naslednji ponovitvi veliko lažje aktivirati javnost oziroma posameznike, ki vam bodo priskočili na pomoč.

Vedno imejte pred sabo razlog.

Untitled-2

Naj na koncu odgovorim na vprašanje, zakaj se mi da. Zakaj preprosto ne rečem, pa saj ni vredno, saj se ne bo nič spremenilo. Zakaj enostavno ne guram svoje špure in dam mir. Tako razmišlja vse preveč ljudi, ki namesto sproščanja in reševanja problemov, v katerem centru se znajdejo in ki potem rezonirajo skozi celotno družbo, izbirajo molk in pasivnost. S tem ubijejo dve muhi na en mah. Nikoli se nič ne spremeni in posamezniki sami sebe ubijajo z introvertiranim mučenjem.

Iz tega že lahko sklepamo, zakaj se mi da. Ker nočem čira na želodcu. In ker bi rad živel v družbi, ki me bo vredna. In nič drugega.