Dvojina

25.08.2013FilmiRecenzije

OK, do slovenskega filma imam hecen odnos. Po eni strani mi oznaka slovenski film namesto jezika pomeni žanrsko opredelitev, po drugi strani pa se tudi v tem jeziku da pripovedovati dobre filmske zgodbe.

Dvojina trpi za obupno slabim pripovedovalcem zgodbe. Za zgodbo, ki sama zase ne ve, kaj bi rada dosegla, kaj bi rada povedala in na kaj bi se rada osredotočila. In potem tava, tako kot tavajo glavni igralci, ki podnevi in ponoči blodijo po Ljubljani (jaka metropola!) in sanjanjo o tem, kako bodo tukaj umrli.

Prva smrtna žrtev tega filma je ravno njegova zgodba, ki umre po približno dvajsetih minutah.  Nekje sem prebral, da je skrivnost zgodbe v tem, da te vsak stavek pelje naprej po poti, da ti vsaka beseda predstavlja nov korak proti cilju.

Dvojina cilja nima. Kvazi-zgodbe o dveh mladih dušah, ki se najdeta na poti med Brnikom in Ljubljano in ki nato v eni noči ugotovita, da morata stran od tu, čeprav ne vesta, kam gresta in kaj točno jih tu moti, je za točno pet minut. Vse ostalo so počasi kadri, globoki pogovori in nesmiselni karakterji, ki ne ponujajo niti grama osebnosti, s katero bi se lahko poistovetilo občinstvo.

Igra je na nivoju in tudi kamera se trudi, da bi se iztrgala iz oklepa ne-zgodbe, ki jo sili v dolge statične kadre in dolgočasne reze. Glasbena podlaga sicer trpi za vsebinskim minimalizmom in se ne razvija (kaj bi dal, da bi nekdo v slovenski filmsko-glasbeni sceni začel razvijat teme za posamezne like), in produkcijsko gledano filmu ni kaj za očitat.

A kaj, ko je njegov glavni problem v tem, da je celoten film lepo zapakirana prazna škatla, ki jo režiser pazljivo nosi okrog in vsem govori: “Previdno, da se ne razbije!” V primerjavi s filmom Srečen za umret, ki se loteva podobne tematike, je Dvojina dolgočasen, nesmiseln in prazen potep po znanih ulicah, ki na koncu gledalcu pusti samo jezo nad zapravljenim časom in bolečo ritjo.

 

5 komentarjev na “Dvojina

  1. Lona

    Kaj pa, če je film celo zelo dober in ga le sam nisi razumel?!

    “…s katero bi se lahko poistovetilo občinstvo.”

    Noben mlad človek 25+ se v Sloveniji torej po tvoje ne more poistovetiti z zgodbo, da še vedno živi doma in si sobo deli z bratom/sestro; ima starša ki sama ne vesta točno zakaj sta skupaj; opravlja prekarna nizko plačana dela, da dobi neko redno delo, ki ga večinoma ne osrečuje, se mora povečini poslužiti nekih vez; da nekako najde smisel da še vztraja v tem okolju, ki precejšnjemu delu mladih ne pusti odrasti se redno zabava z svojimi kolegi, ki imajo enake/podobne težave; na račun take situacije izgubi ljubljeno osebo, ki si pač najde vmes nekega boljše partnerja s katerim bo finančno bolje živela?

     
    1. Domen Savič Post author

      Čist mogoče, da ga nisem razumel. Evo seznam stvari, ki jih nisem razumel.

      – Glavna junakinja ima službo. Fura taksi servis. Očitno zelo dolgo, da jo poznajo v hotelu in ji rečejo, da jo bodo pogrešali, ko bo šla stran. Zakaj ne ostane in fura taksi do smrti? Ker bi rada nekaj več? Ne vem. Ampak s tem se ne morem poistovetit.

      – Če je glavni junakinji res tako hudo in se samo prekerno preživlja s prevozi na letališče, zakaj se ji možnost pobega pobliska šele pri Iben? Ker ima denar? In zakaj tega ni potem storila že z Maticem, če se poznata že sto let?

      – Glavni junakinji fotr potom svojega obraza zrihta job. Njo boli kurac za to. Zakaj? Če je tako nesrečna v trenutni službi … a ne bi bilo logično, da poskusi nekaj novega? Kar je ironično. V banko no fucking way … ampak potovat v neznano pa. Ker? Potem očitno ni tako hudo, da se lahko, pardon izrazu, preserava in skoraj zanalašč zafura že dobljeno zaposlitev. S tem se RES ne morem identificirat. Da ne omenjam nelogičnega zadnjega dneva službe in dramatiziranja okrog odhajanja pred opravljenim razgovorom (boš rekla, malenkost, ampak podrobnosti delajo film). In še to, da sem ravnokar na IMDB prebral, da je to res prekerno delo, pri čemer mi potem pa sploh ni jasno, zakaj se vsi v hotelu tako obremenjujejo z njo (ji točijo viski, govorijo, da jo bodo pogrešali).

      – Če je bilo glavno sporočilo filma navodilo mladini, da naj gre ven iz te zabačene Slovenije in naj si drugje najde boljše pogoje … zakaj se potem vsi obnašajo tako, kot da ne znajo prijet za metlo? A si ti uspela v obnašanju junakov razbrat kakršnokoli željo po čemerkoli? Tko … da bi se to res videlo? Da bo poskusili vse in ugotovili, da jim drugega kot odhod ne preostane? Jaz ne. In še … a bi scenarista ubilo, če bi vsaj namignil, kaj bi glavna junakinja rada pravzaprav počela? Kaj si želi? In zakaj tega ne more dobiti doma?

      – Potem so me blazno motile določene scene, kjer obnašanje junakov ni imelo nikakršnega smisla. Recimo – punca pripelje domov popolno tujko in pove staršem, da bo šla z njo ven iz Slovenije. Potem se tej tujki mama izpove po petih sekundah pogovora in govori take nesmisle, da jih ne razumem, čeprav sem šel dvakrat čez dialog. Da je nesrečna. Da je noben ne mara. Da nima razloga za življenje. Da ni hotela otroka. Da misli, da jo bo mož pustil. In da bi šla rada ven, pa ne more. In to greš razlagat nekomu, ki ga vidiš pet sekund. Right.

      Potem mi ni bila jasna scena poslavljanja z Maticem. V roku dveh stavkov preideta iz “Jst te ne morem tle pustit,” s katerim naj bi junakinja izrazila neko pripadnost in navezanost na “OK, pa grem!” Res fajn. Da ne omenjem Matičeve bejbe, ki je očitno blazno fancy in fajn in daje občutek, da se v tej državi da vseeno nekaj narest.

      Pa scena v banki. OK, razumem, bankirji so nam zafurali sceno in so slabi, štekam finto z Rajkotom in krediti, a vseeno – v banki delajo idioti, ki te na razgovoru sprašujejo o zlatih ribicah? Right.

      Film zdrži prvih dvajset minut. Potem se mi pa zdi, kot da niso vedeli, da morajo posneti celovečerni film in so molzli scene in like. Samo zato, ker je fajn dramatizirat, kako je vse v kurcu, kako se nič ne da in kako je treba samo bejžat.

       
  2. Polona

    Sliši se strašljivo, sploh ker se z režiserjem in z nobenim iz filmske ekipe ne poznam, ampak meni se je v mojem življenju pripetilo 3/4 stvari iz filma. Takih zgodb je v Sloveniji med mladimi veliko. Iz teh je črpal Gazvoda. Okoli sebe ima, predvidevam, prijatelje ki doživljajo podobne zadeve.

    Ko sem recimo končala s prekarnim delom sem imela obsežnejše slovo kot ga je imela v filmu Nina, dobila sem celo darilo. Scena v banki. Takšne psihologinje se ne nahajajo le na NLB ampak še v kakšnih drugih podjetjih, javnem sektorju in zasebnih podjetjih še v hujših oblikah kot je bil primer v filmih. Na razgovorih se dogajajo še bolj čudne zadeve. Med mojimi bivšimi sodelavci je ogromno takih, ki si s svojim delom ne zaslužijo nisi 10% plače pa jo dobijo, ker so v javnem sektorju. Moja lastna mati se je na tak način kot v filmu že izpovedala eni moji prijateljici. Sama sem doživela, da se mi je ena mama od prijateljica izpovedala na tak način.

    Bluzenje po Ljubljani, domače zabave, kar tja v tri krasne, mlad folk brez smisla = to je podoba precejšnjega dela mladega folka v Ljubljani (za druga mesta ne morem govoriti, ker v njih ne živim). Hkrati pa večino tega folka hrepeni pa nečem drugem, lepšem, po sreči…vidiš svojega očeta /mamo/druge sorodnike, ki delajo v NLB ali v kaki podobni službi kot neki nižji uradniki, ki so nesrečni, in nočeš iti po istih stopinjah. Mogoče tudi ne veš po katerih stopinjah bi šel…ampak kot je bilo rečeno v filmu: “če gre drugam, si bo vsaj sama izbrala kje bo nesrečna”.

    Gre za občutek, ki ga ima večina moje mlade okolice vsaj občasno in ga je izrazila Nina “da bo tukaj znorela”. Tudi zato, ker je malo zadušno zaprto okolje. Imaš pa prav v filmu ni izraženo kaj bi rada počela ampak tudi to je del poante, da ne glede kaj bi rada počela so tukaj omejen možnosti: “ali izbereš službo v NLB ali bilo kaj podobnega (če imaš srečo da imaš veze) ali pa povečini opravljaš neka prekarna dela, ki nimajo dolgoročne prihodnosti.

    Veliko mladih se podredi in pač dela neko delo le za to, da ima denar in se o vprašanjih zadovoljstva, sreče, sploh ne sprašujejo. Nekateri pa hrepenijo po ne čem več. Nekako tako kot zapisal Štefančič v kritiki v Mladini: “pri nas je bolje, da zamudiš službo kot let”. Tudi, če imaš v tujini enako slabo službo je vsaj okolje manj zadušljivo.

     
  3. Polona

    Napisala sem precej dolg komentar, ki se ni objavil ne vem zakaj. Zato drugič zelo na kratko. Sama in večina moje prijateljske okolice se lahko poistoveti z večino pripetljajev v filmu. Gazvoda je snov za film črpal iz ljudi okoli njega, njegovih prijateljev. Niso vsi mladi takšni kot je prikazano v filmu. Vsaj v ubranih središčih pa je takšnih precej, zlasti med izobraženimi. Ki se brez smisla zabavajo sem ter tja, ker ne želijo biti nesrečni v službah kot njihovi starši ali takih služb ne dobijo, ker se jih po večini dobi le preko vez ali celo vedo kaj bi radi počeli pa zato nimajo možnosti. Ker hrepenijo po nečem več kot je zaprto in zatohlo okolje Slovenije v katerem si kdaj pa kdaj rečejo kot Nina v filmu »da bodo tukaj znoreli«.

    Pred tednom dni sem bila na pijači s prijateljico, diplomirano zgodovinarko z opravljenim izpitom za učitelje, ki je to delo neizmerno veseli. Ampak ga ne more opravljati ker ne dobi mesta nikjer, že tretje leto ne. Zato dela na Petrolu, 6 dni na teden vsak teden, za 650 eur osnove. Pa še to službo je dobila preko vez.

    Prigode od slovesa od prekarnega dela, do intervjuja za službo, do pogovora matere s prijateljico doživela na lastni koži še v bolj neverjetnih oblikah.

     
  4. tim

    Sicer Dvojine nisem gledal, ampak sem pa videl Izlet, ki je narjen tako, da me noben njegov film ne zanima več. Beda. Tip je v film nafukal pedra, vojaka, ki je delal v afganistanu in bejbo, ki je imela raka na prsih. Preračunljivost, da ji ni para.

     

Vpišite komentar