“Vlada bo samovoljno in brez soglasja študentov drastično zmanjšala finančna sredstva študentskim organizacijam in tako posegla v širok spekter dejavnosti, storitev in projektov, ki jih te izvajajo, opozarja predsednik Študentske organizacije Univerze …” je leta 2006 opozarjal predsednik ŠOU v Ljubljani, Borut Kozan.

Med ogroženimi projekti je bil takrat tudi radio Študent, radijska postaja, ki je svojim dolgoletnim staležem (oddajati je namreč začela leta 1969, po članku na Wikipediji pa naj bi združevala značilnost radia skupnosti (Community radio) in javnega servisa (Public broadcasting).

Primarni finančni vir te radijske postaje je proračun Študentske organizacije v Ljubljani, ki jo financiramo državljani republike Slovenije. Da, tudi ti, dragi bralec. Kar pomeni, da smo posledično vsi njegovi lastniki.

Da Študentska organizacija reže sredstva svojim projektom, je stvar organizacije. Na tem mestu ne bom skušal upravičevati rezov oziroma jih zagovarjati. A bi se vseeno rad posvetil Radiu Študent in razlogom, zakaj ne bo hudega, če ga ukinemo.

Veliko je bilo v zadnjem času slišati o javnem statusu te radijske postaje, brez katere naj bi slovenski medijski prostor utrpel hudo izgubo. Brez katere bi se slovenski medijski uporabniki izgubili enega najbolj pomembnih virov informacij in brez katerega bi slovenski medijski svet izgubil eno večjih kalilnic medijskega kadra. V besedilu peticije za rešitev Radia Študent je celo razbrati, da bi v primeru ukinitve te lokalne radijske postaje, ki ima pol milijona potencialnih poslušalcev, trpelo vprašanje ohranitve od kapitala in politike neodvisne kulture in družbe.

Brez zamere, ampak tega preprosto ne kupim. Ne samo zato, ker Radio Študent po uradnih podatkih poslušanosti radijskih postaj nima pretirano zveste publike in z njihove strani ni dojeman kot pomemben vir informacij, ampak tudi zato, ker sprehod po aktualnih oddajah in programskih vsebinah kaže na manko tistega, s čimer grozijo v peticiji. Radio Študent je sicer lahko mešanica glasbe, ki jo nihče ne posluša, branja STA novic in objavljanja komentarjev ter prispevkov, ki jim agendo povečini nastavijo drugi mediji, a izpostavljati propad ene same radijske postaje kot padec edinega branika vsega, kar je svet, je vseeno pretiravanje, ki ga je treba čim prej sankcionirati.

Da se vrnem na samodefinicijo Radia Študent, ki se opira na pojme skupnosti in javnega servisa. Se opravičujem, če ta dva pojma razumem čisto drugače kot radijci, saj se mi zdi, da sta to opisa, ki se še najmanj nanašata na Radio Študent. Kateri javnosti službi ta radio? Katera skupnost je na boljšem zaradi programskih vsebin te radijske postaje? Se to sploh da izmeriti? Je to sploh mogoče ugotoviti?

Kaj točno bi torej moral po mojem mnenju početi Radio Študent, da bi si zaslužil podporo slovenske javnosti? No, za začetek bi se moral obnašati kot medij študentov oziroma intelektualne srenje. Se pravi, da bi se poglobljeno ukvarjal s temami, ki niso odvisne od oglaševalske poslušanosti. Da bi imel v svojem repertoarju novinarje, ki bi skrbeli za razvoj tematik, pomembnih za aktivnega državljana oziroma da bi v svoji proklamirani aktivistični drži tudi dejansko sodeloval s pozivi oziroma idejami. Da bi dejansko vplival na javno mnenje. Da bi ga javno mnenje vzelo za svojega.

Strinjam se, da potrebujemo v naši družbi drugačne medije. Da klasične radijske postaje niso več tisto, kar zadovoljuje določene interesne skupine in da se v svetu spletnih medijev da in mora razvijati nove medijske pristope. To odlično počne Apparatus, to odlično počne Metina lista, to odlično počnejo Bitni pogovori in drugi. Zadovoljujejo specifične potrebe specifične javnosti in to zaenkrat počnejo brez zahtev in groženj po javnem financiranju, brez ustrahovanja pred propadom civilizacije in brez histerije. Kaj točno dela Radio Študent? In še bolj pomembno … why should we care?

Dopolnjeno 19.10.2013 ob 16:50

OK, pohvalno, da smo se začeli pogovarjati. Hvala za vse komentarje in pripombe, mogoče bi moral še dodatno pojasniti svoje videnje, ki razen crnkovičevskega naslova ne zagovarja ukinitve ideje radia študent, temveč “samo” trenutno izvedbo.

Hvala, ker ste me opozorili na nekatere napake v tekstu, ki jih s tem dopisom popravljam. Radio Študent poleg proračunskih virov večino denarja za obstoj dobiva iz Študentske organizacije v Ljubljani, ki se večinoma financira iz dajatev, pobranih iz naslova študentskega dela. Po tej logiki Radio Študent posredno financirajo študenti.

Gremo naprej. Strinjam se, da potrebujemo čim širši medijski spekter oziroma čimbolj pester nabor medijskih vsebin, ki ne bodo podložne poslušanosti oziroma všečnosti čim večjemu krogu ljudi. Ni vse v masi. Nikoli nisem bil pristaš zapiranja prostora debate.

Še enkrat ponavljam idejo o aktivističnih medijih, ki so v službi svojega občinstva. Medij mora v svojem občinstvu vzbuditi občutek nepogrešljivosti in neke vrste odvisnosti. Zanašanje na verodostojno in kvalitetno poročanje kateregakoli medija je ključ njegovega preživetja. Bolj kot je medij v očeh svojega občinstva kvaliteten, večja je verjetnost, da bodo z vsemi močmi poskušali ta medij rešiti.

O valilnici kadrov imam ločeno mnenje. Nekaj je preteklost in zgodovina, ki je bila nedvomno zanimiva, ampak v aktualno dobi, kjer je novinar lahko čisto vsak s petimi minutami časa, me ne boste prepričali, da ravno in samo Radio Študent na to področje vnaša ne vem kakšno kvaliteto. Toliko bolj, ker je položaj mladih novinarjev katastrofalen.

In še enkrat ponavljam – če je z Radio Študent vsebinsko vse v najlepšem redu, potem vas prosim – odcepite se od študentske organizacije, ki vam dela škodo, ustanovite lasten zavod in apelirajte na poslušalstvo, naj vas reši. Prvi bom v vrsti z nakazilom. Ker se dobre medije splača podpreti.

Vir fotografije: Andy Arthur

Podpri nas!


Danes je nov dan

Če so ti vsebine tega bloga všeč, ga podpri prek donatorske platforme Nov dan