Ko sem pred nekaj tedni dobil povabilo k všečkanju Facebook strani “Sanjska služba”, sem samo zamahnil z roko. Stran je namreč propagirala naslednjo idejo:
Zdi se nam, da sedanje stranke in poslanci Evropskega parlamenta ne zastopajo naših interesov. Še več, z izglasovanimi zakoni nam dokazujejo, da zastopajo predvsem interese megakorporacij. Ki jih slednje udejanjajo prek svojih lobistov.
Z mnogimi odločitvami v evropskem parlamentu, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in ogrožajo zdravje, svobodo in blagostanje državljanov, poslanci dokazujejo, da niso nič bolj primerni za to delo, kot je katerikoli slehernik.
V antiki je sorticija (izbiranje poslancev z žrebom) pomenila demokracijo, volitve pa oligarhijo (vladavino maloštevilne elite). Aristotel je sorticijo pojmoval kot ključni element vladavine ljudstva. http://en.wikipedia.org/wiki/Sortition
V modernih demokracijah pa so nam elite z volitvami zaprle dostop do centrov odločanja. Obnavljanje elit pa s poročanjem o enih in istih ljudeh podpirajo tudi mediji. Kako smo lahko dopustili, da nam, ljudstvu, ukradejo demokracijo?
Zveni znano? V zadnjem času kot gobe po dežju rastejo take in drugačne pobude na isto vižo. Ukradli so nam politiko, državo. Razviti je potrebno alternativni sistem. Izločiti se je treba iz trenutne javne debate in postaviti nove okvirje. Stari Grki so vedeli, kako to gre in tako naprej.
Da se razumemo – nič ni narobe s politično aktivacijo posameznikov, ki želijo dobro celotni družbi. Nič ni narobe s tem, da posamezniki oziroma skupine pozivajo k vključitvi v politične procese oziroma izražajo željo po sodelovanju v političnih debatah. Navsezadnje na debati, izmenjavi in predstavitvi mnenj temelji demokracija in temu res ne moremo oporekati.
Oporekati pa moramo na pol domišljenim idejam, ki se hranijo s populizmom, aferaštvom in kot glavni razlog za sodelovanje posameznika ponujajo finančne koristi, ki so vezane na etične puhlice, s katerimi nas hranijo od začetka časa.
Ponujam seznam pomislekov, ki jih imam o tem projektu.
- Projekt Sanjska služba meče pesek v oči državljanom.
Ko bereš opis projekta, se ne moreš znebiti občutka, da avtorjem ni jasno, kako politika deluje, zakaj imamo volitve in kaj je naloga vsakega državljana demokratične države. Naj pomagam – naloga državljanov ni voliti vedno iste obtožene kretene, naloga državljanov ni prisilno sodelovati v krajah državnega premoženja. Naloga državljanov je na volitvah izbrati najboljšo možnost, kandidirati na volitvah, če te možnosti ni oziroma pomagati sodržavljanom, ki kandidirajo. Volitve niso krive, če imajo budale podporo med podobnimi budalami in če ste vi preveč leni, da bi se spravili kandidirat.
- Projekt Sanjska služba zamenjuje vzroke s posledicamiKo bereš razloge za projekt Sanjska služba, si ne moreš kaj, da ne bi razbral hudega pomanjkanja razumevanja avtorjev o politiki. Človek dobi občutek, kot da so politiki izdelek podjetja v tuji državi, ki nam jih v ovoju dostavijo čez mejo, tukaj odpakirajo in potem se te neavtohtone vrste pasejo po slovenskih zelenih pašnikih in žrejo ostale glodalce, ki niso navajeni tako velikih zveri. Skratka – politik se rodi in ne nastane.
- Projekt Sanjska služba se proti korupciji bori z denarjem
Bizarna je tudi spodbuda za sodelovanje v projektu, ki v prvi vrsti omenja relativno visoko plačo evropskega poslanca. Namesto, da bi ljudi spodbujali k oddaji političnega glasu, avtorji projekta oglašujejo visoko plačo in ostale bonitete kot najboljši razlog za sodelovanje. Pomislek – kako že deluje korupcija?
- Projekt Sanjska služba zamenjuje pot in cilj
Tako kot večina projektov neposredne demokracije, ki smo jim priča zadnje čase, tudi Sanjska služba ni imuna na virus tehnodeterminizma, ki določa, da bo tehnika rešila problem vsebine. Namesto, da bi državljane podučila o mehanizmu delovanja demokratičnega procesa volitev in posameznikom ponudila podporo pri registriranju društva/stranke oziroma političnega gibanja, se ukvarja s produktom ameriške delniške družbe Facebook, omenja mehanizme žreba in drugo.
- Projekt zlorablja primerjavo s politiko v Antični Grčiji
Dodatna bedarija projekta je že ničkolikokrat ponovljena primerjava s politično ureditvijo Antične Grčije, ki naj bi bila zgled vsem zagovornikom neposredne demokracije, a hkrati kaže zelo nizko znanje dejanske ureditve, ki so jo svoj čas furali Stari Grki. V branje ponujam kratek sprehod po tem fenomenu, iz katerega je jasno razvidno, da primerjava ni mogoča, ker se je vmes spremenilo toliko stvari, da bi morali atensko demokracijo v naših časih imenovati diktatura sužnjelastnikov. Malo drugače se sliši, a?
- Projekt Sanjska služba se dela, kot da so državljani maksimalno družbeno aktivni
Smešno je pri takih in podobnih projektih prebirati floskule o maksimalno družbeno aktivnih državljanih, ki jim malodane nadnaravne sile preprečujejo sodelovanje. Vprašanje – kolikokrat ste pisali oziroma stopili v kontakt s svojim izvoljenim predstavnikom? Kolikokrat ste mu predstavili pobudo, ki bi jo radi uvedli v državi? Kolikokrat ste se udeležili javne razprave, posredovali svoje mnenje? Bodite iskreni. Ravno zaradi vaše pasivnosti, vaše ignorance in vašega pišmevuhovskega odnosa do političnih procesov v državi smo, kjer smo. Ravno zaradi negativnega odnosa volivcev do politike, občutka izključenosti in nezavestnega zavračanja politične arene se dogajajo samovoljni pohodi posameznikov, korupcija, zloraba političnega zaupanja in drugo.
- Sanjska služba je projekt, ki si ne zasluži medijske pozornosti
Katastrofalno poročanje medijev o tem projektu, ki se v svojih izdelkih navdušujejo nad idejo, jo označujejo kot nekaj novega in drugačnega in pozdravljajo kot primerno alternativo trenutnemu očitno nedelujočemu sistemu. Nobenega kritičnega premisleka, nobenega mnenja strokovnjakov s področja volilne zakonodaje, politike … Samo nabijanje v slogu top shopa. “Ste razočarani? Garantiramo rezultate!”
Kot vedno sem tudi tokrat najbolj razočaran nad mediji. Namesto da bi se kritično pozicionirali spet delujejo kot ojačevalci signala oziroma legitimizirajoča sila, ki iz zajebancije kar naenkrat nadomesti oziroma prekrije težave pasivne volilne baze, nedelujočih medijev in zasledovanja partikularnih interesov predstavnikov ljudstva. Ampak hej! Važno, da lahko lajkam.
Vir fotografije: quinn.anya@flickr
Domen, hvala za spodbudne besede!
Naj dodam le še to, da je eden od ciljev projekta Sanjska služba tudi odpiranje oči zaslepljenim ujetnikom sedanje politične paradigme.
Glede antičnih političnih sistemov pa priporočam branje originalov (lahko v slovenskem prevodu), ne TV “šnelkurzov”.
Vabimo vas, da še naprej sodelujete v debati, saj vam z veseljem omogočimo 5 minut slave.
S spoštovanjem, Marko Vrtovec
Če gre soditi po tem odgovoru idejnega vodje projekta, po aroganci, nesramnosti in samozaverovanosti že presegajo etablirano politiko.
Novi mesije!
Spoštovani aha,
ker NISMO in NE NAMERAVAMO biti politiki, si lahko privoščimo aroganco, nesramnost in samozaverovanost. Ne bomo pa si dovolili koruptivnosti, netransparentnosti ali neetičnosti.
Niti se pri svojem početju NE SKRIVAMO za anonimnostjo!
Marko Vrtovec
PS Da nas imenujete “mesije”, si sicer štejemo v čast, vendar sam menim, da si tega naziva še zdaleč nisem zaslužil.
Dosti hecanja, preidimo k bistvu; v razmislek vam želim ponuditi tole vprašanje:
Kot vemo, Aristotel v Politiki definira šest tipov vladanja, tri slabe in tri dobre.
Kako mislite, bi poimenoval politični sistem, ki ga imamo v Sloveniji, EU…?
V Sanjski službi službi verjamemo, da je odgovor na to vprašanje srž problema in smoter naših prizadevanj.
Tisti, ki še vedno ne razumete, pa prosim jemljite Sanjsko službo kot krik obupanih državljanov, ki skušajo po svojih najboljših močeh pomagati, da se kot država izvijemo iz smrtonosnega krča.
Ne trdim, da je ideja najboljša. Je pa najboljša, kar smo jih sodelavci Sanjske sposobni proizvesti. Ko boste predlagali boljšo, se bom tudi sam z ostalimi državljani z veseljem pridružil.
Kakšna pa je naša ideja v resnici, ne boste odločili ne vi, Domen, ne jaz. Pokazal bo čas.
Žal je tale, tretji post tudi moj zadnji na tem blogu. Opazil sem namreč, da se tukaj vsakdo lahko prijavi kot jaz. Tega pa si ne morem privoščiti.
Varnost uporabnikov platforme je eden osnovnih postulatov neposredne demokracije, kajne, Domen?
S spoštovanjem in veliko uspehov tudi v bodoče,
Marko Vrtovec
Kolega Marko žal ne razume, da je odziv Domna (pa marsikoga drugega) v resnici odziv časa, ki kaže na kvaliteto njegove ideje. Če računa, da se bo čas tu pokazal šele kot potencialni uspeh na volitvah (kot to, kako hecno, velja tudi za vse ostale politične stranke), se žal moti – ker prav takšna retroaktivna legitimacija legitimira tudi trenutno oligarhijo, katero se je spravil razkrinkavat. In tu mu tudi churchillovski “Hej, Sanjska služba je morda res najslabša izmed vseh možnih idej, ki naj spremenijo slovenske politične razmere, ampak takle mamo” žal ne pomaga.
Avtorji niso politiki in ne želijo biti politična stranka. Škoda, ker po klasični definiciji stranke to vsekakor so – interesna skupina, ki skuša priti na oblast z mobilizacijo istomislečih posameznikov na volitvah. Z eno razliko, da je ta lastni, partikularni interes (“Sanjska služba”) edini dejanski program stranke – to je vse, za kar si v resnici prizadevajo. In da tega v tistih nekaj populističnih vrsticah o transparentnosti in enakih možnostih niti ne poskušajo skriti. Obstoječe politične anomalije, kot je denimo DeSUS, se lahko skrijejo.
Akcija je morda zanimiva zgolj zato, ker je tako zelo naivna in tako zelo skregana z realnostjo, da je seveda povsem neškodljiva. Še več, utrjuje prepričanje volilcev in ravnanje politikov, da je vstop v politiko podobno kot zadetek na loteriji nekaj najboljšega, kar se človeku lahko zgodi, “sanjska služba”, pri čemer gre za dela in naloge, ki jih je sposoben opravljati vsak izmed nas, če le ima televizor, kavč in po možnosti še računalnik. Ne samo, torej, da ste de facto stranka – ste tudi zelo slaba stranka. In če se avtorji kampanje čudijo, kako je možno, da je reprezentativna demokracija zašla tako daleč od želja in ciljev javnosti, lahko najde del razlog v tem istem povzpetniškem zaslužkarstvu, ki sami promovirajo. Pridite, zaslužite, potujte – that’s all there is to it.
Kolegu, ki svari pred branjem pop-povzetkov, resnično priporočam malo več študija demokracije v starogrški polis. Če pa Aristotelova kategorizacija predstavlja skrajni domet, pa naj se vpraša, zakaj hudiča se je filozof zavzemal za aristokratske oblike vladanja, medtem ko je v demokratični vladavini povprečnih videl potencialno nevarnost za prihodnost skupnosti. Ker je tako dobro seznanjen s klasiki, bi moral sicer vedetil, da nasproti oligarhije ne stoji (neposredna) demokracija, ampak aristokracija – torej izvirno vladavina “najboljših”: razsvetljenih, izobraženih in sposobnih posameznikov, medtem ko Aristotel ni bil edini grški filozof, ki je demokracijo razumel kot najslabšo možno vladavino drhali. Ampak v resnici že to, da mislite, da je srž vsega problema vprašanje, kako bi Aristotel poimenoval obstoječi politični sistem (sic!), najbolje ponazarja globino, na kateri operirate. Prosto po Nietzscheju: pravite, da ste globoki? – lepo vas prosim, saj še niti plitki niste. In ko sprašujete, kako bi “obupani državljani” lahko pomagali, “da se kot država izvijemo iz smrtonosnega krča”, bi morda lahko začeli z iskanjem boljših rešitev, ne pa boljših služb.
Že 3 dni oklevam, na katero stran bi se postavila. Strinjam se z večino Domnovih pomislekov, grozljiva se mi je zdela osnovna spodbuda z visoko plačo, ampak kot družbeni eksperiment mi je pa zadeva zanimiva in vredna pozornosti. Je lahko škodljiva? Pojma nimam.
Pobudo vidim kot:
– znak za alarm. No, čas je že bil. Alarm opozarja in to je v redu.
– sporočilo politikom. Verjetno ga ne bodo hoteli slišati. Nenazadnje tudi njih mika vplivna sanjska služba, prav taka, kot je predstavljena, kajne? V takih primerih se je najbolje delati, da konkurence ni, tako da od njih verjetno nima smisla pričakovati kaj drugačnega, kot smo vajeni.
– družbeni eksperiment. Se lahko sprevrže v kaj hujšega? Bomo v sodelovanju s ProPlus gledali reality show volitve in v parlament pošiljali zmagovalne pokvekice, ki bodo izbrane s televotingom, en od glasovalcev pa bo dobil nov avto? Bomo videli. Let the Hunger Games begin!