Pa kdo bo to bral?

23.03.2014Javno

“Mediji niso vredni pu kurca!” je fraza, ki jo slišim, kamorkoli grem. Medijsko občinstvo več kot očitno ni zadovoljno s ponudbo na trgu, a jo po liniji nujnega zla vseeno konzumira in podpira. Vsi časopisi, radijske in televizijske postaje ter spletna medijska džungla očitno še vedno iščejo pot do uporabniškega srca, na poti pa mu nastavljajo tako in drugače skrite pasje bombice, s katerimi se financirajo.

V filmu “Anchorman 2: The Legend Continues” glavni lik Ron Burgundy izreče resnico, ki jo vsi kar malo pozabljamo. Če ga parafraziram, gre citat nekako takole: “Naloga medijev je omejevati moč tistih, ki v rokah držijo delček moči in mislijo, da je le-ta neomejeno.” Jasno in enostavno.

Ideja razsvetljenega novinarskega ceha, ki kot angel varuh lebdi nad našo sfero in po potrebi iz oblakov plane na nepridiprave ter jih nepovratno sankcionira, je še vedno močno prisotna pri uporabnikih medijev. Le-ti se hkrati ne zavedajo svoje odgovornosti v univerzumu, a hkrati od vseh zahtevajo, da jim pomagajo pri težavah, na katere v njem naletijo.

Zgodovinsko gledano današnji klasični mediji nikoli niso bili namenjeni splošnemu občinstvu, temveč so bili zelo omejeni na kasto, lokacijo in celo spol. Logično, da je bila vsebina bolj fokusirana, občinstvo manj heterogeno, naklade manjše, prodaja pa večja – saj so mediji svoji ciljni populaciji prodajali točno to, kar je ta ciljna populacija hotela slišati. Kasta je imela tudi zelo specifičen položaj v družbi, kar je za sabo spet potegnilo funkcijo medijev.

Danes je logika prodaje medijev obratna. Vsi ciljajo na najnižji skupni imenovalec, s katerim bodo zaobjeli največje število uporabnikov in tako pripravili širok teren za serviranje oglasov, s katerimi se v veliki meri financirajo. Mediji se obnašajo kot podjetja na trgu, ki z minimaliziranjem stroškov dela in maksimiziranjem potencialnega občinstva skušajo preživeti.

Tukaj se pojavi prvo vprašanje – Če se nekdo večino časa ukvarja z lastnim preživetjem in ste vi eden od glavnih pripomočkov za njegovo preživetje, kako mislite, da se bo obnašal do vas? Objektivno? Nepristransko? Kakšne informacije vam bo serviral? Na kakšen način?

Mediji se danes ne sprašujejo, ali je informacija vredna objave. Mediji se danes ne sprašujejo, ali bi informacija morala priti do občinstva. Mediji se ne sprašujejo, ali je informacija relevantna za njihovo občinstvo. Mediji danes vedno več časa porabijo za vprašanje – kakšna bo reakcija občinstva na objavljeno vsebino?

Taka logika nastavljanja agende za sabo seveda potegne določene spremembe. Božanje proti dlaki in izogibanje objave informacij, ki bi občinstvo razburjale in mu nižale stopnjo zaupanja v medij je seveda nezaželeno. Še več – četudi bi take informacije našle svojo pot v medije, bi jih večina občinstva zavrnila oziroma bi bila v najboljšem primeru ob konzumaciji zmedena.

Pojavi se drugo vprašanje – ali res hočemo vedeti vse? Ali bi radi vedeli samo tisto, kar nam bo utrjevalo že tako ali tako izoblikovano prepričanje? Iz naših dejanj je razvidno, da naloga medijev ni določanje agende in upravljanje z razumevanjem sveta, temveč lovljenje uporabnikov na že obstoječa prepričanja.

Da medijski pluralizem ni nič drugega kot leporek za profiliranje občinstva in zagrajevanje interpretacij, ki se med seboj ne smejo videti. Recite temu paradoks potovanja skozi čas, kjer Marty McFly ne sme nikoli srečati sebe iz drugega časovnega obdobja. Podobno je z medijskimi resnicami – nikoli se ne smejo srečati.

Na koncu lahko zraven pritegnemo še politiko – ta večni generator medijskih vsebin na Slovenskem, brez katerega bi lahko vse medije stlačili na eno stran A5 lista. S fontom 34. Politika in mediji imajo pri nas shizofren odnos ljubimcev, ki se sovražijo ravno toliko, da je seks zanimiv. Ki se ne morejo videti ravno toliko, da komaj čakajo, da bodo spet lahko skupaj.

Občinstvo je v tem konfliktu postavljeno v vlogo sodnika, ki lahko s homogeno akcijo odloči izid tekmovanja. Ki lahko s preprostim dejanjem usmeri tok te zgodbe. Ki v rokah drži platno in škarje in kar je še teh primerjav. A namesto odločanja raje gledamo. Namesto spreminjanja raje bentimo. In namesto izbiranja raje pustimo, da nam izbiro vsilijo.

In to je odgovor iz naslova tega prispevka. Medijska scena je za posameznika nepomembna. Dokler si ne bomo začeli sami pri sebi iskreno odgovarjati na vprašanja o svetu, v katerem želimo živeti, dokler si ne bomo sami pri sebi priznali, kaj so stvari, ki nas zanimajo in na katere bomo odreagirali, toliko časa bodo mediji slabi, mi pa nesrečni.

Vir fotografije: Marian Bijlenga