Vive La Paris!

10.05.2014Osebno

Da noben ne razume angleško. Da so neprijazni in naduti. Da je vse samo v francoščini in da je cela jeba priti z enega kraja na drug kraj. To sva poslušala ob napovedi obiska Pariza, kjer sva si splanirala devetdnevni dopust.

V itinerar sva si načarala tako Disneyland kot plaže druge svetovne vojne, muzeje in kavarne, mestno središče in še kaj. Nagužvano, a efektivno. Brez načrta bi bila namreč mrzla, saj je Pariz ogromen.

Pot iz letališča do aparthotela Adagio Porte de Versailles, ki se je izkazal kot odlična izbira (hvala, Nina!) in vse ostale poti znotraj mesta pa i šire sva opravljala z vlaki oziroma metroji. Sistem podzemne železnice, ki so ga Francozi skombinirali z medkrajevnimi vlaki več kot zadostuje, sploh če upoštevamo, da je bila najdaljša čakalna doba na metroju 4 minute. Super je tudi zelo dobra organiziranost in označenost poti, tako da se človek res ne more izgubiti.

   

Vreme se je držalo zelo v redu in tako sva imela v devetih dneh ravno prvi in predzadnji dan malo bolj deževno obarvano pohajkovanje. Večino časa je bilo oblačno (se vidi po fotkah), nekaj dni pa je bilo prav patetično sončnih.

Prijaznost Parižanov in vseh ostalih, ki sva jih srečala na poti, je prav grozljiva. Strežno osebje, delavci na podzemni železnici, prodajalci … kot da smo v jebeni risanki. Človek se tega zelo hitro navadi, vam povem.

Rukne tudi kulinarična izbira. Vsega. Cela zmaga so bile palačinke iz ajdove moke z losom, a tudi klasike niso izostale. Kruha in ostalih izdelkov iz moke je pa itak na pretek. Da ne omenim dejstva, da je vsaj center Pariza tako nabit s kavarnami, pekarnami in ostalimi -arnami, da bi lahko posodobili pregovor “Ne moreš dvakrat stopiti v isto kavarno”.

   

Tudi zgodovine ima Pariz na tone in ob njo se neprestano spotikaš, ko hodiš naokrog. Moderna, malo manj moderna, srednjeveška… Celo mesto deluje kot living&breathing muzej. In to je veliko bolj zabavno kot se morda sliši.

   

Tudi izlet v Caen, ki se nama je mičkeno ponesrečil zaradi tega, ker sem ga za spremembo planiral jaz, je bil z vlakom mala malica.

   

Pod črto – devet dni je minilo, kot bi mignil. Še bova šla. Še za dlje.