Nova zasebnost in konec neke dobe

05.09.2014Javno

15118505495_4d5c4b86fc_o

Če ste iskali dramatičen konec nekega obdobja, ki se ponavadi zgodi potiho in na daljši rok, ste lahko sedaj pomirjeni.

Fotografije golih zvezdnic

Prejšnji teden je namreč neznani uporabnik oziroma skupina neznanih uporabnikov (iz principa ne bom uporabljal zloglasne besede na H, ker je zlorabljena, preveč dramatična in stereotipna) na spletu objavil večje količine fotografij, ki so prišle iz računov iCloud znanih osebnosti iz sveta filma in glasbe. Fotografije so hitro zaokrožile po spletu in sprožile polarizacijo uporabnikov, ki so se postavili na dva okopa. In to je tisti dramatični konec.

Prvi pol je prišel iz “starega” sveta. Uporabniki tega pola so bili mnenja, da so za nastalo situacijo v prvi meri krivi zvezdniki sami, saj so svoje zasebne fotografije nalagali na strežnike tretjega podjetja, ki ima svoje dobre in (v tem primeru očitno dokazane) slabe lastnosti. “Ko daš enkrat nekaj na splet, ni več zasebno, četudi je skrito pod geslom,” bi lahko povzeli njihovo razmišljanje. Ta pol razume zasebnost kot fizičen prostor, kot otipljivo dobrino, ki crkne ob najmanjšem stiku z informacijsko družbo, ki je povezljiva, globalna in predvsem neotipljiva.

Drugi pol se je takega karakteriziranja branil. “Novi” svet je bil ogorčen nad zlorabo zasebnosti, nad objavo materiala, ki ne bi smel nikoli ugledati luč javnosti in ki je odgovornost prelagal na vzdrževalca storitve. “Kaj uporabnik dela v svoji informacijski zasebnosti, je njegova stvar. Gesla so sveta, tega ne smemo zlorabljati,” je šla njihova utemeljitev.

Kdo je odgovoren?

Obe strani imata seveda prav. Kar hkrati pomeni, da se obe strani motita.

A ravno ta diskurz o zasebnosti v času javnosti nam pokaže srčiko problema. Težava niso varna gesla, varovane povezave in pametno izrabljanje informacijskih virov. Težava niso posamezniki, ki na tak ali drugačen način vdirajo v enkriptirane račune, jemljejo zaščitene dobrine in jih nato delijo z javnostjo. Težava ni v ekshibicionističnih nagnjenjih posameznikov, ki svoje telo jemljejo kot podaljšek svoje blagovne znamke. Težava je v nas vseh.

Težava je v tem, da smo tehnologiji, ki je ne razumemo, dopustili tako globoko penetracijo v našo javno in zasebno sfero, da si brez nje življenja ne moremo predstavljati. Težava je v tem, da smo tehnologiji dopustili, da nam diktira način življenja in da namesto nas rešuje družbene probleme. Težava je v tem, da smo se kot uporabniki tehnologije odrekli lastništvu in raje prešli v vlogo pasivnega potrošnika. Tehnologija upravlja z nami. Prosimo te, usliši nas.

Glavna težava sploh ni nerazumevanje tehnologije. Ne gre za neizobražene posameznike, ne gre za kvantno fiziko, ne gre za način življenja v informacijski družbi, kjer je to edina mogoča pot. Ne gre za tehnološko rešitev, ki ni več varna za uporabo. Gre za zavestno odločitev in za lastno odgovornost posameznika.

Varna in nevarna uporaba ne obstajata

Čeprav vas bodo inštitucije, strokovnjaki in ostali skušali prepričati, da obstaja varna in ne varna uporaba določene tehnologije, v bistvu temu ni tako. Varna in ne varna uporaba sta iluzija, ki si jo uporabnik navleče čez oči zato, da bi lahko upravičil podleganje drugim in da se mu ne bi bilo treba ukvarjati z moralnim vprašanjem gospodarja in hlapca.

Da se mu ne bi bilo treba zagovarjati pred samim sabo, ko bo prišel v situacijo, podobno zgornji. Da bo lahko vedno pokazal prst na zlobne uporabnike, na nezanesljivo tehnologijo, na tretjo osebo, ki je kriva za nastalo situacijo. “Dokler bo policija, bodo kriminalci,” piše na nekem zidu v Ljubljani.

To ne pomeni, da zagovarjam “vračanje k naravi”. Da sem pristaš popolne odsotnosti tehnologije, ki ima v svojem genskem zapisu vpisano tudi zlorabljanje mehanizmov, ki nam olajšuje življenja. To ne pomeni, da bi se rad vrnil v čas popolne odsotnosti kakršnegakoli podaljška človeški roki. To pomeni samo, da bi rad videl, da bi se človek spet zavedal odgovornosti za lastno življenje.

Napredno za zaostalo

Ironična je tudi narava dogodka, ki so ga uporabniki družabnega spletišča Reddit poimenovali The Fappening (slengizem za masturbacijo). Vlom v napredno oblačno storitev, ki je imel za posledico objavo fotografij golih ljudi (še ena semantična – gola fotografija je idiotizem. Obstaja samo fotografija golega telesa) je imel za posledico enega najbolj primarnih vzgibov človeka, ki ga poznamo že iz biblijskih časov.

Za razliko od Snowdna, ki je v svojih depešah razkrival tajno in prikrito delovanje organov, ki naj bi v teoriji služili davkoplačevalcem, lahko fotografije golih zvezdnic uporabimo samo za dva namena – umetnost in masturbacija. Dva vzgiba, ki nimata nobene veze z digitalnim, ki sta dva od najbolj primarnih reakcij na goloto in ki za družbo ne pomenita nobene škode, kvečjemu korist.

Če se ob objavi svojih fotografij, na katerih pozira gol, človek počuti nelagodno, je to zaradi nekega dela možganov, ki ne more verjeti, da nismo več v kameni dobi. Da smo z vstopom v informacijsko družbo prešli fazo fizičnega in da so naša fizična telesa skrita za večjim številom varoval. Ko koncept zasebnosti trči ob koncept digitalnega, fizično crkne v prvi sekundi in namesto tega obstaja samo še posameznikova preslikava v digitalno.

Podatkovna pornografija

In če smo si iskreni – je bila ljudska reakcija na udba.net, snowdena in the fappening res tako različna? V vseh treh primerih smo v roke dobili nekaj, za kar smo mislili, da ne obstaja. Stvar je bila tako daleč od našega dojemanja sveta, v katerem živimo, da smo tudi ob skorajda fizičnem dokazu posumili, da gre za prevaro. Da je prava stvar še vedno skrita. In da je to samo fotomontaža.

Da vsi podatki, pridobljeni na neznan način iz virov, do katerih nimamo dostopa, ne pomenijo nič drugega kot pornografski material, s katerim lahko naredimo samo eno stvar. Ki nam zaradi svoje ekskluzivnosti sploh ne omogoča racionalnega razumevanja situacije, ampak samo nagonsko reagiranje.

Še več – kaj ostane, ko podreš zadnjo oviro? Razkrivanje umazanega delovanja vlad, ki se dogaja za zaprtimi vrati, ogled golih teles zvezdnic, ki služijo na račun oblečenega telesa … vse to so končne postaje. Ki bi po vsej logiki morale pomeniti konec sveta, kot ga poznamo. Konec je pač konec.

Prevzem odgovornosti za lasten obstoj

Naj se na konec vrnem k začetku. Izziv dogodka The Fappening ni v zlorabi tehnologije. Izziv dogodka The Fappening ni v dejstvu, da smo v roke dobili mehko pornografijo visoke družbene vrednosti. Izziv dogodka The Fappening je v iskanju lastnega bistva in v refleksiji družbe, v kateri živimo.

Če bomo hoteli in če bomo zmogli iz tega iziti kot posamezniki, ki bomo v fotografijah videli več kot samo napako informacijske tehnologije in ki krivcev ne bomo iskali na ravni ekshibicionizma in zasebnega življenja, potem Jennifer Lawrence svojih jošk ni pokazala zaman.

Vir fotografije: David Lader / Flickr