Krogi v vodi

23.10.2014Javno

4053934707_f342c5e6f0_z

Tale tekst je bil v začetku replika kolumni Janeza Šuštaršiča na portalu SiOL, kjer avtor pod za splet sformatiranim naslovom “Sedem razlogov, zakaj bi novinarji morali razkriti svoje vire” našteva razloge, zakaj nasprotuje skrivanju novinarskih virov in v čem sam vidi problem. A se mi zdi, da sem ga vmes obrnil malo širše, ker se spet pogovarjamo o posledicah, ne pa o vzrokih zatečenega stanja, ki vlada pri nas.

Ne gre dvomiti, da je Janeza v pisanje kolumne spodbudil primer Anuške Delić in posledično pisanje na portalu Plus, a dopustimo možnost, da se je avtor kolumne lotil problematike zato, ker ga zares skrbi in ker podobno delovanje opaža tudi drugod.

Šuštaršičeve teza iz uvoda vsekakor drži. Slovensko novinarstvo je v določenem segmentu zelo bedno. Nekateri novinarji so nemarni, neuvidevni, brez izobrazbe in splošne razgledanosti, ki pritiče temu poklicu v tujini. Taki so posledično tudi njihovi končni produkti, ki s sencionalizmom prikrivajo pomanjkanje vsebine in ki informiranje zamenjujejo s šokiranjem. Vse je to res. A to sploh ni problem.

A od tukaj naprej se s Šuštaršičevo kolumno ne morem več strinjati, ker sem prepričan, da avtor napada samega sebe in sam sebi dokazuje, da je v zmoti. Poglejmo, zakaj.

Kaj je medijska funkcija?

Vedno znova se vračam na vprašanje, za katerega se zdi, kot da ima aksiomski odgovor in da ga je neprimerno zastavljati, a se vedno znova izkaže, da pavšalni odgovori nanj kažejo na temeljno nerazumevanje delovanja medijev v naši družbi ter posledično vse napake, ki izhajajo iz takega nerazumevanja.

Če medije razumemo kot pse čuvaje, ki na strani svojega občinstva skušajo delovati konstruktivno in v vlogi interpreta dogodkov ter so praviloma nastrojeni proti homogeni skupini politike in homogeni skupini kapitala, potem lahko hitro uvidimo, da medijev v Sloveniji povečini nimamo.

Če pa medije razumemo kot podaljške kapitala in politike, ki na strani svojega gospodarja skušajo delovati destruktivno in v vlogi interpreta dogodkov ter so praviloma nastrojeni proti heterogenim skupinam znotraj politike in heterogenim skupinam znotraj kapitala, potem lahko hitro ugotovimo, da je z medijsko sfero v Sloveniji vse v najlepšem redu. In da hkrati temu težko rečemo medijska sfera – sploh, če jo primerjamo s tujino.

Dobri stari mediji

Medijska podjetja (poudarek na drugi besedi te skovanke) v Sloveniji so v času osamosvojitve doživele redek trenutek odrešitve. Delavci teh podjetij (v tujini jim praviloma rečejo novinarji, pri nas se uporabljajo tudi drugi izrazi) so v obliki certifikatov dobili del “svojega” podjetja. Kaj lepšega! Podjetje pred neposrednimi in posrednimi zunanjimi pritiski najlažje zavaruješ, če ga “podariš” svojim delavcem, ki se potem lahko s svojim vplivom branijo  pred zunanjimi vpadi.

Če seveda novinarji, ki v “podarjenemu” kapitalu vidijo predvsem denar in ne vpliva in ga hitro prodajo najboljšemu ponudniku. Eni iz objektivnih, drugi iz subjektivnih razlogov, a razlog za vstop podjetij v strukture medijskih podjetij se skriva v razprodaji deležev, ki so jih na začetku v rokah držali tisti, ki jih sedaj v nekaterih primerih (Večer) na vse kriplje skušajo dobiti nazaj. Dvajset let prepozno.

Ko imaš enkrat deleže medijskih podjetij, ki bi morali pred svojimi očmi držati javnost in skrbeti za njihovo informiranost ter obrambo pred kapitalom in politiko, razdeljene med točno to politiko in kapital in ko so novinarji ter uredniki tem dvem skupinam podrejeni, potem veš, kako se bo stvar razvijala naprej.

Gnile korenine in rdeče jabolko

To je torej osnova in tukaj bi se torej morale začeti vse debate o slovenskih medijih. Brez analiziranja lastniške strukture slovenskih medijskih podjetij in brez prepoznavanja spletov kapitala in političnih skupin, ki prikrito ali pa odkrito delujejo skozi medijska podjetja je vse ostalo irelevantno. Lahko se še tako razburjate o nesposobnih novinarjih, o neumnih urednikih in o podložnih medijskih delavcih – če ne razumete vzroka te podložnosti, je kakršnokoli nadaljne razmišljanje v tej smeri trivialno.

Tako lahko na podoben način kot Janez Šušteršič ugotovite, da “večina tistih, ki novinarjem razlagajo o barabijah pri kakšnem stečaju, privatizaciji, bančnem kreditu, javnem naročilu in podobnem, to počne zato, ker ima pri zadevi nek svoj interes,” a hkrati ne ugotovite, zakaj se to dogaja. Zakaj to novinarji dopustijo? Kaj imajo od tega? In čemu se s tem izognejo?

Da so novinarji podložni različnim parcialnim interesom je jasno, a na prvi pogled je manj jasen razlog takega početja. Zakaj novinarji in uredniki dopustijo diktat tretje osebe, zakaj lahko politika diktira vsebine nacionalni televiziji in zakaj se temu novinarji in uredniki glasno ne uprejo?

“Such a nice car … it would be a shame if something happened to it.”

No, odgovor je enostaven. Ker jim tako stanje ustreza. To je sicer težko verjeti, a ob odsotnosti drugih razlogov bo moral po Sherlockovsko držati prav ta. Ustreza jim zaradi udobnega položaja na trgu, kjer so mediji vmeščeni v sredino kroga, okrog katerega krožijo politiki, oglaševalci, piarovci, predstavniki podjetij in pritiskajo v sredino. Enkrat na to, drugič na drugo stran.

Vsi seveda s palico prinašajo tudi korenčke in tako se novinarji v sredini kroga začnejo razvijati v strokovnjake na področju prepoznavanju smeri pihanja vetra. Če piha v levo, se bomo naslonili na naše vire v tem taboru, če na desno, bomo veternico obrnili v tisto smer. Komfortnost položaja, ki jim zagotavlja praktično varnost in nepogrešljvost brez pretiranega prilagajanja svetovnim trendom na področju medijske politike. We can’t cause we don’t have to.

Na roke jim grejo tudi mladi novinarji oziroma sveže meso, ki v tej industriji vidi priložnost za odskok v eno od smeri zunaj kroga (oglaševanje, odnosi z javnostmi, politika) in ki jim godi navidezna bližina virov moči v naši državi. “Mami, Drnovšek se je z mano pogovarjal!”, “Oči, Janši sem dal roko!”

Novinar v Sloveniji je prazna vreča

Saj je enostavno – novinarji v Sloveniji niso ne vem kakšna interesna skupina. Zaradi ujetosti v krog, ki so si ga narisali sami, so lahka tarča in najbolj nedefinirana skupina na trgu. Zakaj mislite, da imamo toliko različnih medijev, zakaj mislite, da v zadnjem času beležimo porast spletnih portalov kot je že zgoraj omenjeni, eKoper in ostali?

Ker se je nekomu pač zazdelo, da so stroški produkcije vsebin dovolj nizki, da lahko v javnost spušča svojo videnje dogodkov in ga pod krinko varovanja interesov javnosti (hah) prodaja občinstvom. Kaj ni zanimivo? Vsi mediji se kitijo z absolutno objektivnostjo, s prikazovanjem dejanskega stanja, a hkrati vsi komunicirajo samo tisto plat določene zgodbe, ki ustreza njim. Še toliko bolj, če je roka s korenčkom in palico, ki stoji za posamezno zgodbo, vpletena v lastniško strukturo medija.

Posledično je po novinarjih najlažje nažigati, ko se kak kolumnist spomni, da bi se obregnil ob slovensko medijsko greznico. Ker so oni tisti, ki so odgovorni za stanje v medijih. Ker imajo oni lastno agendo in ker bi morali oni prvi odreagirati na zateklo stanje.

Samo opomba – peta Šuštaršičeva točka je vredna teže v zlatu. “Številni viri, ki ne želijo biti imenovani, poročajo o pavšalih in darilih, ki jih prejemajo določeni novinarji za pisanje v interesu prikritih naročnikov, ali celo o zneskih nekaj deset tisoč evrov, ki jih je treba prek oglasov zagotoviti kakšnemu mediju, da imaš pred njim nekaj časa mir. ” Tole napiše kolumnist v kolumni, ki se začne z “Preden me proglasite za popolnoma politično nekorektno osebo, ki ne razume vloge medijev v demokratični družbi, naj vam zaupam, da tudi Kodeks novinarjev Slovenije uporabe anonimnih virov ne razume kot normalnega načina novinarskega dela. Dopušča jo le takrat, ko informacij “ni mogoče pridobiti na drug način, objava pa je v javnem interesu”.

Kdo vam je to naredu?

Šuštaršič zaključi dramatično, tako kot se za kolumnista, ki skuša s pisanjem dobiti čimvečje število všečkov, komentarjev in klikov tudi spodobi. Bolj pavšalna je izjava, večja je verjenost, da se bo s tem strinjalo celotno občestvo, ki bo na to lahko samo zavzdihnilo “tako pač je” in trpelo naprej.

Vedno so me taki odprti konci zanimali, tudi sam sem jih uporabljal z velikim uspehom, a le v primerih, ko na koncu nisem imel boljše poante ali akcijskega zaključka, s katerim bi pozval bralca k reakciji na zapisano.

To neprestano referenciranje na “one, ki so nam ukradli državo, medije” in še marsikaj ter hkratno skrivanje lastnega mnenja za “viri, ki bi radi ostali anonimni” je malo nad gnilimi koreninami slovenskega novinarstva. Pasiviziranje javnosti, ki že tako nima relevantnega, neodvisnega in jasnega vira informacij o svetu okoli sebe.

Kaj pravijo v javnosti?

Nadaljujmo z branjem pod črto razuma oziroma zabredimo še v komentarje kolumne na portalu SiOL. V času pisanja tega prispevka se jih je nabralo 59, skoraj vsi pa se obnašajo zelo predvidljivo. Novinarji so tisti, ki bi se morali korigirati, mediji v Sloveniji niso vredni počenega groša, medsebojno obračunavanje … klasična slika slovenske greznice.

Niti enega komentarja na temo lastniške politike, prepletenosti političnih in zasebnih centrov moči in niti enega komentarja, ki bi na zadevo pogledal malo širše oziroma z zgodovinske perspektive. Ki bi se navsezadnje vprašal o lastniški strukturi medija, na katerem je objavljena ta kolumna in tako naprej.

Krog je tako sklenjen. Kolumnist projecira, komentatorji utrdijo. In vsi mislijo, da razumejo vse napake medijske strukture v Sloveniji, da so to itak že vedeli in da so sami nemočni pri delovanju v smeri sprememb.

 

En komentar na “Krogi v vodi

  1. Miha

    Tudi to kolumno bi lahko zaključil z mislijo “tako pač je”, ker vsi vemo, da je najlažje govoriti o nečem, veliko težje spremeniti. Blogal sem dovolj časa, da vem, da s pihanjem zraka ne spremeniš ničesar, le utrjuješ, redko rušiš. Mislim, da se velika večina izobražene javnosti sama pri sebi sprašuje, kako se premakniti iz nemočnega mirovanja v aktivno, vendar bi vsi radi to storili na način, ki bo učinkovit. Večina nas niti ni v položaju (npr. biti novinar ali kaj podobnega), ki bi lahko karkoli spremenila, a se zavedamo slabega stanja in se počutimo krive, ker nemočno mirujemo. Smo tu, spremljamo ljudi, celo znance in prijatelje, ki še vedno prebirajo senzacionalizem in podlegajo ritmu politike ali kapitala – premalo smo številčni in nihče nas ne posluša. Jaz sicer ohranjam upanje, da smo trenutno v stanju iskanja odgovorov, kako naprej, ter da se nam bodo odgovori (sčasoma) posvetili, zato mislim, da je pritoževanje glede neaktivnosti, bodisi novinarjev bodisi nas ostalih, protiproduktivno.

     

Vpišite komentar