Kvantna fizika množičnih medijev

30.11.2014Dajmo medije v medijeJavno

2869374094_caffcd4ab3_o

OK, zaenkrat se zadeva odvija po predvidljivih kanalih. Ljudje so se predvidljivo popredalčkali v moraliste, ki jamrajo o tem, kako šola ni primeren prostor za seks, v tiste, ki se zgražajo nad vojerji in tiste, ki opozarjamo na nevarno vlogo množičnih medijev  v tem primeru.

Tudi novinarji so se razdelili na dva pola. Na eni strani imamo abstinente, ki se s tem hvalijo in opozarjajo na problematičnost udeleženih medijev, na drugi strani pa tiste medije, ki so v psevdodogodku sodelovali in si sedaj umivajo roke z znanim “Mi smo samo poročali o tem, kar se je zgodilo”.

O teh slednjih bi rad zapisal nekaj misli, saj se mi zdi, da je to najbolj nizkotno, abotno in nenazadnje ignorantsko opravičevanje, s katerim opravičevalec sporoča dvoje – ali je popoln idiot ali pa se skriva za najbolj prozornim izgovorom, kar ga je.

Opravičevalec je popoln idiot

Dejansko je biti idiot v tem primeru opravičljiva referenca. Človeku res ni jasno, kakšno vlogo igrajo mediji v naši družbi, na kakšen način vplivajo na navadnega državljana in kako močno mu lahko spremenijo percepcijo realnosti.

Primer 1. Ko sem še delal v medijih, so imeli nekateri ljudje okrog mene mnenje, da imam dostop do nekih težkih centrov moči. Da mi status novinarja, ki piše za enega od večjih slovenskih dnevnikov, omogoča hitro in efektivno posredovanje v primerih, kjer se posameznikom dogaja krivica. Percepcija javnosti je torej jasna – mediji imajo moč.

Primer 2. “Dali vas bomo v časopise!” grozijo nezadovoljni kupci nepremičnine, ki jih je posrednik zavedel. Saj veste, sodišča delajo počasi, policija je itak podkupljena, ampak časopisi – ko si enkrat v časopisih, rešitve ni. Percepcija javnosti sporoča – mediji z izpostavljanjem barab skrbijo za to, da se te nimajo kam skriti.

Ugotovitev: Medije ljudje dojemajo kot fokusne točke, kjer dobivajo pomembne informacije o resničnosti okoli sebe. Uredniki imajo torej odgovornost, da izmed vseh dogodkov, ki se zgodijo, prepoznajo tiste, ki so širše relevantni, ki rešujejo težave družbe in ki izpostavljajo krivično delovanje posameznikov oziroma skupin.

Opravičevalec se skriva za prozornim izgovorom

Primer 1: V času delovanja kot novinar sem se nekega dne odpravil na tiskovno konferenco rdečega križa. Poročali so o delovanju v času poplav, koliko denarja so posredovali pomoči potrebnim, koliko ljudi je zaradi njih dobilo streho nad glavo in podobno. Med tiskovno konferenco se je zgodil izpad kamermana, ki je piarovce nadiral o načinu komuniciranja z mediji, da potem novinarji ne bodo imeli prevelikega dela z montažo. Uganete, katerega od obeh posnetkov je urednik izbral za objavo?

Primer 2: Na Twitterju sem pred časom za hec začel objavljati predelave filmskih naslovov z imenom politika. Pridružili so se drugi uporabniki te storitve in skupaj smo se dva dni zabavali s to popolno traparijo. Tretji dan so prišli mediji in iz tega “naredili” zgodbo. In čeprav sem jim v izjavah pojasneval, da gre za tipičen psevdodogodek, kjer vsebino priskrbi medij in kjer dogodek brez poročanja nima nobenega smisla, so to veselo objavljali kot suho zlato.

Ugotovitev: Mediji imajo moč usmerjanja pogleda v nepovezane dogodke, ki se pod pritiskom pogleda spremenijo v dogodek. Kvantna fizika za idiote – z merjenjem/opazovanjem delca spremenimo njegove lastnosti. Se pravi, da problem ni v posameznih ljudeh, ki so se režali glupemu posnetku na spletu. Ni problem v ljudeh, ki so svoje mnenje izražali na spletu. Problem je v medijih, ki so družbeni pogled usmerili v eno točko. In jo potem gonili sedem dni.

Zakaj ljudje to gledajo?

Seveda so ljudje gledali. Si prepošiljali povezave do člankov in zadevo komentirali. Ker so jo mediji privlekli izpod skale, jo nabili na največji reflektor in začeli z njo svetiti po družbi. Hkrati, in tega ne boste slišali od novinarjev, so oba udeleženca in njihove bližnje nadlegovali po telefonu, jih klicarili za izjavo, spraševali njune sodelavce, družinske člane… Zanikanje odgovornosti v smislu “Don’t shoot the messenger” je bolj prozorno kot voda in ga spet lahko prevedemo na enega od dveh že zgoraj omenjenih izgovorov.

Če mediji tega ne bi privlekli v center arene, bi se s tem sicer ukvarjal določen del javnosti, a zadeva ne bi imela fokusne točke. Če mediji iz tega ne bi delali histerije, nadlegovali udeležencev in v zgodbo vpletali še drugih inštanc, pritisk ne bi bil tako velik. Če bi se mediji zavedali kavzalnega zaporedja, po katerem ljudje gledajo tisto, kar jim mediji kažejo, potem se nič od tega ne bi zgodilo.

Festival novinarstva v praksi

Pred nekaj dnevi se je v Ljubljani zaključil letni festival novinarstva. Na spletišču si lahko preberemo nekaj razlogov, zakaj ga po mnenju ustvarjalcev slovenska družba potrebuje in kaj se lahko iz njega nauči.

Izpostavljam dva:

  • Ker si skupaj želimo boljše medijske kulture v državi, kjer bo javnost za dober novinarski izdelek tudi plačala, oglaševalci pa bodo imeli za oglaševanje še večji interes.
  • Ker lahko na tak način širimo znanje na širšo javnost, ki postaja vse bolj aktivna udeleženka v produkciji medijski vsebin s t. i. državljanskim novinarstvom.

Pa smo povedali vse, kajne?

 

2 komentarjev na “Kvantna fizika množičnih medijev

  1. gps38

    Spet se morm strinjat s tabo Savič. Ljudje, ki delajo v medijih, se dejansko ne zvedajo kakšno moč imajo v rokah. Moč ni moč sama po sebi, ampak ena ogromna odgovornost! In, če kot posameznik nisi zrel, da bi nosil težo odgovornosti, je rezultat tak kot je….. Smrtonosen.

     

Vpišite komentar