Zakaj se truditi?

26.12.2014Osebno

15662505265_4b5103ed78_z

Zanimivi časi so. To bi se lahko reklo za vsako obdobje človeške zgodovine, a razlika med ostalimi in trenutnim časom je v tem, da smo mi zaenkrat živi. Da je to naš čas. In da nanj lahko in moramo vplivati.

Premišljevanje o lastni vlogi v družbi človeka večinoma navdaja z obupom. Premajhen. Prešibak. Predaleč od sredine. Prereven. Nič ne morem, noben mi ne bo pomagal, najbolje je, da sem tiho. Tudi če bom dejansko izvedel dejanje izražanja svojega mnenja, bo to tako neznatno, tako nepomembno, tako brez veze, da je isto, kot če tega ne naredim.

Družbeni stereotipi to neznatno vlogo posameznika dodatno utrjujejo. Medijska poročanja črne kronike in senzacionalistični naslovi, s katerimi si medijske hiše polnejo oglaševalsko malho in od katerih končni uporabnik drugega kot trenutno potešitev vzburjenosti nima nič. Slaba stran konzumacije medijskih vsebin je še razvitje določene stopnje odvisnosti od takega vzburjenja in krog je sklenjen. Končnega učinka pa ni.

A vseeno človek na vsake toliko dobi občutek, da bi nekaj pa vseeno naredil. Da ga nek družben fenomen moti do te mere, da se enostavno mora odzvati. Reakcija je v tej prvi stopnji skorajda živalska, človek ne misli na druge in na vseobčnost izpostavljenega fenomena, ampak reagira nagonsko, sebično.

Nagonsko, ker ne more iz svoje kože. Ker je posamezniku preprosto nemogoče ignorirati lastno voljo oziroma mišljenje in ker ne zna delati proti sebi. Ker se posluša. In ker se sliši.

A izražanje lastnega mnenja je samo začetek. Osnova. Podstat. Norma, ki jo vse prevečkrat jemljemo za superlativ. Upal si je povedat. Dalo se mu je govoriti. Kdaj smo dovolili, da je tišina postala pravilo? In da smo sami sebi največji sovražnik?

Moderni človek je človek simbola. Stereotipa. Preveč stvari se zgodi naenkrat, preveč impulzov dobivamo iz okolice, da bi jih mogli smiselno razvrstiti, izbrati najpomembnejše in nato reagirati nanje. Zato simboliziramo. Uporabljamo velike povedi, ki nič ne povedo. Relativiziramo skupine, posameznike, govorimo o “drugih”, o “njih” … s čimer sporočamo samo eno – ne da se mi. Nočem. Ne bom.

A če uspemo presekati meglo simbolov, pridemo do konkretnih temeljev. Do posameznikov. Do gradnikov družbe. Če uspemo presekati meglo simbolov, hitro opazimo, da se pod njimi skrivajo ljudje. Ki se jim prav tako ne da. Ki prav tako živijo v megli simbolov. In ki se odzivajo na impulze, če so ti fokusirani nanje in ne na meglo nad njimi.

Zakaj se truditi? Zakaj delovati? Zakaj obstajati? Odgovor je jasen. Ker drugače ne obstajamo. Ker nas v nasprotnem primeru ni.

V novem letu ti torej želim, da bi se slišal. Da bi presekal meglo simbolov. Da bi spoznal, da smo mi tisti, ki jih čakamo. Da bi obstajal.