“Mi smo tisti, ki jih čakamo”

01.02.2015Javno

M_20150201-00584397

Nagovor sem spisal in predstavil na StartUp Weekendu podjetniškega inkubatorja Ustvarjalnik v predsedniški palači.

Če se ozrete po sobi, koga vidite? Kdo so ljudje, ki sedijo poleg vas in s katerimi ste se v preteklih dneh dodobra spoznali in skupaj naredili nekaj novega? Nekaj svojega?

V zadnjem času se velikokrat sprašujemo o tistemu, ki bo prišel in stvari premaknil na bolje. Ki bo presekal s slabimi praksami, ki se bo ukvarjal z nečim novim. Ki bo razvil nov okvir družbe, v katerem bomo vsi živeli bolje.

Vam povem skrivnost? Mi smo tisti, ki jih čakamo.

Mar ni ravno ta dogodek dokaz, da lahko naredimo tisto, česar se lotimo? Da to delamo zato, ker nas zanima in ne zato, ker je nekdo rekel, da moramo to narediti? Da to delamo zase? Kakšen razlog še hočete?

Mi smo tisti, ki jih čakamo.

Velikokrat se sprašujemo o stvareh, ki jih delamo radi in tistih, ki jih moramo delati. V čem je razlika? V naši odločitvi. V našem osebnem izboru dogodkov, ki so nam všeč in tistih, ki nam niso. Ker smo na koncu koncev sami odgovorni tudi za stvari, ki jih ne naredimo. In ker je slabše kot delati napake … delati nič.

Spomnite se vsega, kar se je zgodilo, da sedaj tukaj z mano sedite v predsedniški palači in čakate na razglasitev rezultatov. Spomnite se, kako ste začetne ideje razdelovali z mentorjem, kako ste odstranili vse šume in se osredotočili samo na tisto, kar je pomembno. Kako ste se poglobili v izdelek in kako ste na koncu oddali produkt, na katerega ste ponosni.

Sedaj pa za trenutek pomislite, kako bi bilo, če bi se VSEGA v življenju lotevali na tak način. Če bi se povezali s kolegicami in kolegi in stopili skupaj za stvari, za katere vam je mar.

Mi smo tisti, ki jih čakamo.

Naše okolje, družba in država, ni nespremenljivo. Čeprav se zdi, da so zadeve statične, da se ne spreminjajo in da se ničesar ne da urediti, ste vi dokaz, da temu ni tako. Vi ste dokaz, da je potrebna samo odločitev in vztrajnost posameznika. Da se vse začne in konča z odločitvijo.

Razumem, da se vam zdi, da to ponavadi delajo drugi. Da imamo navsezadnje predsednika države, parlament in vlado, ki skrbi zato, da življenje teče, tako kot mora. Da se tudi na lokalnem nivoju s tem ukvarjajo za to poklicane službe in uradniki in ljudje brez obrazov.

A na nekaj pozabljamo. Mi smo tisti, ki jih čakamo.

Pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi se na način razvoja produkta, ki ste ga razvijali s kolegicami in kolegi v okviru pravkar končanega Start-up Weekenda, lotevali stvari v svojem okolju? Če bi naredili seznam stvar, ki vas motijo, ki so škodljive, ki bi jih bilo potrebno urediti in bi potem po korakih zadeve premikali do rešitve?

Zadeve niso nemogoče. Navsezadnje živimo v demokraciji, vladavini ljudstva, kjer je največji problem nepoznavanje sistema. Kjer je največji izziv lastna motivacija. In kjer ni potrebno čakati, da se zadeve spremenijo.

Pri tej družbeni aktivnosti vam ni treba pretiravati. Nihče od vas ne zahteva, da se popolnoma posvetite reševanju družbe, da pozabite na vse ostalo in da se štirindvajset ur na dan ukvarjate s tem. Človek potrebuje tudi spanje.

A predlagam vam, da se odločite in si eno uro na teden rezervirate za družbo. Šestdeset minut. Vsak teden. Za to, da naredite načrt, se povežete z zainteresiranimi prijatelji in skupaj ustvarite nekaj novega. Nekaj boljšega. Mi smo tisti, ki jih čakamo.

Dovolite mi nekaj nasvetov, ki sem jih nabral iz lastnih izkušenj družbenega delovanja. Z vplivanjem na inštitucije v družbi, kjer se mogoče na prvi pogled zdi, da jih sploh ne vodijo ljudje, temveč roboti. Multinacionalke. Državne oblasti. Organi pregona. Lokalne oblasti. Mediji.

Organizacije, ki nimajo človeškega obraza in ki se skrivajo za visokimi stavbami in debelimi zidovi. Ki se skrivajo za čakalnicami in lepimi pozdravi. In za katere se zdi, da vam ne bodo pomagali.

A to je samo prvi vtis. Predvsem zato, ker se večini ljudi ne ljubi ukvarjati s postopki. S pravimi načini komuniciranja. S pravim pristopom. Ker mislijo, da bodo brez poznavanja pravil lahko odigrali perfektno igro.

Ko se enkrat človek poglobi v pravila igre in ko se nauči nekaj komunikacijskih plesnih korakov, ugotovi, da so spremembe mogoče. Da se neprestano dogajajo. In da jih izvajajo ljudje, ki spoštujejo pravila igre.

Pravila igre niso zapletena, samo veliko jih je. Pravila igre niso nerazumljiva, samo zelo natančna so. Pravila igre niso nenapisana, samo brati je treba znati. Ni težko. Samo pristopiti je potrebno.

Sedaj pa šokantna resnica. Sistem ni slab. Sistem ni dober. Sistem je. Dobri in slabi so nameni ljudi, ki ga uporabljajo. Veliko ljudi spada v tretjo skupino – reče se jim neuporabniki sistema. Ti ljudje ne volijo. Ti ljudje ne uporabljajo vseh možnosti, ki jim jih ta država ponuja. Ti ljudje čakajo.

Za konec samo še en nasvet. Bodite vztrajni. Bodite natančni. Vztrajnost je vrlina, za katero se zdi da v svetu hitrih komunikacijskih sredstev izginja. Če se stvar ne zgodi v eni uri, je že preteklost. Če se ne zgodi v enem dnevu, se ne bo zgodila nikoli. Bodite potrpežljivi. In vztrajajte v igri.

Čakajo nas. Mi smo tisti, ki jih čakajo.