Danger 5

01.03.2015FilmiRecenzije

J9ljZZS-ObM.market_maxres

Predstavljate si svet šestdesetih med drugo svetovno vojno. Saj vem, prfuknjeno. Sedaj pa si predstavljajte animacijo tipa Team America, igralce iz sveta Austina Powersa, občasen poklon azijski Power Rangers igri in vse skupaj zavito v humor nadaljevank Archer in American Dad. Saj vem, prfuknjeno.

Danger 5 je skupina mednarodnih vohunov, ki po svetu rešuje zločine nacistične Nemčije in skuša ubiti Hitlerja. Tako se zaključi čisto vsak brief misije – “And as always … kill Hitler!”. Ne bom vam povedal, da jim na koncu prve sezone to dejansko uspe (druge še nisem videl), ampak bom raje omenil, da so misije res treščene in med drugim vključujejo tudi vojsko klonov, robote, krajo diamantov in vse ostale klasične zaplete akcijskih bondiad.

Serija je poleg zabavnih likov in running gagov (najbolj pametna je blondinka, a je noben ne razume, ko dober lik umre, vedno odrecitira recept za koktajl, brief vsake misije se zaključi s pozivom po uboju Hitlerja) krasna tudi na področju dialogov, ki so zdrava mešanica pretiranega mačizma, trapastih akcijskih enovrstičnic in surf rock soundtracka režiserja Daria Russa s specialnimi efekti klasičnih akcijskih filmov šestdesetih, ki te držijo pokonci tudi kot samostojni izdelek.

Trenutno sta zunaj samo dve sezoni po šest delov, kjer je vsak del dolg petindvajset minut. Gledajo se zelo hitro, če ste na začetku še šokirani, da je šef enote Danger5 pravi orel, da psi govorijo in imajo v določenih primerih celo višji čin kot ljudje in da Hitler vsakič pobegne z istim skokom skozi isto okno, se hitro navadite in nato samo še uživate.

Še končna pohvala ustvarjalcem, ki gledalca ne podcenjujejo in se ne šlepajo na prežvečene fore. Vsak moment je premišljen in izpeljan z razlogom – pa četudi to največkrat pomeni, da vse skupaj izpade zelo prfuknjeno.