Slovenska politična spletna skupnost 2

17.03.2015Javno

5364620846_81bf6de65b_o

Za uvod v pisanje svetujem branje prvega dela. Notri so zbrane osnove, ki še danes držijo, zato bo mogoče tole pisanje krajše. Pomembna razlika, ki se je od prvega dela do danes zgodila, so tožbe oziroma prekinitve delovnih razmerij, ki so imeli za vzrok komuniciranje posameznikov na družabnem spletu (zadnji primer se tiče sodnika okrožnega sodišča v Ljubljani, vmes smo imeli tudi primer novinarja Erlaha in tako naprej).

Ključen element vseh spornih primerov je težava pri ločevanju identitete posameznika, ki upravlja z različnimi komunikacijskimi kanali. Razumljivo, splet je zelo oseben medij, družabna omrežja so čisto blizu srca in možganov in logično je, da se posamezniki, neuki osebnega odnosa do komunikacijskih orodij zmedejo. The medium is the message.

A težava ni samo v nezmožnosti ločevanja oziroma združevanja osebnosti na različnih kanalih. Težava je tudi popolna deregulacija tega področja s strani inštitucij, v katerih so ti posamezniki zaposleni. Razumem, da je stvar do neke mere trivialna, ampak ali bi bilo res tako narobe od podjetij pričakovati pravilnik, ki bi se dotikal tudi spletnega komuniciranja posameznikov, ki so močno povezani oziroma v javnosti prepoznavni kot del določene inštitucije?

Razumem, da vsakemu zaposlenemu ni potrebno podpisovati izjave o skladnosti komunikacije v prostem času s pravili delovanja v službi, a če se na osebnem profilu podpisuješ s službeno funkcijo in te hkrati Google zelo hitro poveže z institucijo, potem je izgovor, da ločuješ javno in zasebno funkcijo trivialen. Mogoče jo ločuješ ti … drugi je ne. In to je vse, kar šteje.

A v prid oškodovancem naj pojasnim, da je zaradi deregulirane situacija dejansko do neke mere krivična do njih. Ne predstavljam si, da bi podjetja za to področje namenjala veliko sredstev, a bi bilo vseeno hvaležno in praktično, če bi se o tej temi pogovarjala z zaposlenimi oziroma bi imeli vsaj en člen pogodbe o zaposlitvi namenjeni tudi predstavljanju podjetja v javnosti. S tem bi se izognili problematičnim situacijam, kjer je izgovor #nivedela do neke mere legitimen, čeprav bi bilo za pričakovati odgovornost posameznikov.

Tako je sedaj na tem področju prevladujoč zakon močnejšega oziroma interpretacija členov, ki se samo posredno dotikajo tega področja. Dokler nikjer eksplicitno ne piše, da je to dovoljeno in da podjetje/ustanova s tem nima problema, je taka praksa sprejemljiva in logična.

Po mojem mnenju smo prvi vlak za mehko regulacijo tega področja že zamudili. Vedno več posameznikov družabni splet izkorišča za plasiranje novic v medije, za komuniciranje z javnostmi in kanali se vedno bolj etablirajo v komunikacijsko sfero. Zato imajo po eni strani vedno večjo moč in prepoznavnost v družbi, vedno večjo kritično maso in vedno večja je možnost incidentov, ki so povezani s ugledom podjetja in osebnostjo zaposlenega.

Dlje bomo čakali, slabše bo.

Vir fotografije: Opensource.com