Jugoslavija, moja dežela (Drama, 16. 4. 2015)

17.04.2015BooksJavnoRecenzije

6

Na začetku povem – knjige (še) nisem bral. Ko sem prebral “Čefurji raus” in potem slišal opazke, da sta si knjigi podobni kot jajce jajcu, sem jo dal na stran. Ne zato, ker bi imel karkoli proti tej subkulturi, ampak ker pač… Mogoče bi bilo smiselno, da to sploh ne bi bila recenzija predstave, ampak bolj nekaj opazk o likih, ki v njej nastopajo.

Čeravno se je že veliko ljudi razpisalo o problematičnemu prikazovanju “naše lepe” v predstavi Jugoslavija, moja dežela in je predstava polna nekih scen, ob katerih se je predvsem starejše občinstvo hahljalo, češ, “da, tako je bilo takrat v lepih časih,” se me to ni dotaknilo. Prav tako se me ni dotaknila zgodba o izgubljenem očetu oziroma grozotah vojne, ki so trgale narode in družine. V bistvu se mi je zdelo, da je Vojnović porabil tričetrt knjige za nastavek ultimativne poante tega komada.

Ultimativna poanta? Izgubljena generacija.

OK, priznam, hendikepiran sem. Od vsega, kar počnem in s čemer se trenutno ukvarjam. In ko sem gledal sina, kako je brez iskanja očeta popolnoma izgubljen oziroma nedefiniran, kako se v svetu pozicionira samo tisti, ki išče in brez tega iskanja pravzaprav ne obstaja, se mi je utrnila ideja, da je to pravzaprav alegorija vseh nas. Kao mladih.

V bistvu je vse skupaj kar metafizično, saj se je Vojnović s tekstom in predstavo sam postavil v vlogo iskalca oziroma nekoga, ki ga definira preteklost. Ki ga definirajo travme staršev oziroma njihovi konflikti. In ki na koncu ob doumevni razrešitvi konflikta ostane prazen in razočaran. In sedaj dokončno brez ideje. Ključen se mi zdi dialog med glavnim junakom in njegovim dekletom, ko mu ta očita skrivnostnost in obsedenost z očetom. Po spominu mu reče: “Dajva samo sedet in gledat televizijo. Ali pa samo sedet in se pogovarjat.”

Vse ostalo je šlo mimo mene. Crnkovičevo jadikovanje o pocesnosti, izpostavljanje nacionalizma Dijane Matković in ostalo. Te zadeve so tako na prvo žogo, da se mi jih ne zdi vredno omenjati, tako kot se je najbrž večini gledalcev v dvorani zdel vic z Gavrilović pašteto “prav fajn”.

Po koncu predstave sem se spraševal, kaj bo tista združevalna sila naše generacije. Ljudi, ki so bili premladi za vojno oziroma se jih ta ni dotaknila do te mere, da bi okrog tega tragičnega dogodka izoblikovali celo generacijo. Kdo bo Vojnović naše generacije oziroma o čem bo tekla beseda, ko se bo nekdo končno spomnil, da obstaja življenje in kultura po letu 1992. Navsezadnje je od takrat že skoraj 23 let.