20993325_affce142b9_b

Predlog novega zakona o medijih, ki ga te dni po slovenskih odločevalskih parketih vlačijo stranke, zbuja več strahov kot zadovoljstva, da bodo z njim rešili problematike, ki trenutno ostajajo nerešene. Poleg kvot slovenske glasbe, proti katerim se je izrekla tako strokovna kot splošna javnost, je predlog zakona o medijih problematičen tudi zaradi naslednjega besedila, ki ga najdemo v njem.

Kdo je odgovoren?

V Zakonu o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08 – ZPOmK-1, 77/10 – ZSFCJA, 90/10 – odl. US, 87/11 – ZAvMS in 47/12) se na koncu tretjega odstavka 18. člena doda besedilo, ki se glasi:

»Odgovorni urednik odgovarja tudi za vsebino komentarjev in drugega avdiovizualnega materiala bralcev, poslušalcev ali gledalcev. Odgovorni urednik mora oblikovati pravila za izbiro in vključitev komentarjev ter jih javno objaviti na primernem mestu v mediju. Komentar, ki ni v skladu z objavljenimi pravili, mora biti v najkrajšem možnem času umaknjen.«

Primer odgovornosti za spletne vsebine uporabnikov je problematičen že skoraj deset let. Odkar smo s tehnologijo omogočili participacijo občinstva imamo s končnimi izdelki težave, saj je regulacija teh v nesporednem nasprotju s pregovorno odprtostjo spleta.

V tujini so se že pred leti spraševali o smislu komentiranja člankov. “One of the arguments put forward by Reuters was that “much of the well-informed and articulate discussion around news, as well as criticism or praise for stories, has moved to social media and online forums”,” je izklop komentiranja pojasnil Reuters.

“But a lot of comment boards turn into the equivalent of a barroom brawl, with most of the participants having blood-alcohol levels of 0.10 or higher,” he said. “People who might have something useful to say are less willing to participate in boards where the tomatoes are being thrown,” ocenjuje New York Times. “Even a fractious minority wields enough power to skew a reader’s perception of a story.” dodaja Popular Science.

Anglosaksonski svet se tako v večini primerov odloča za izklop komentarjev in ne razmišlja o tem, da bi jih reguliral oziroma omogočal pod določenimi pogoji. Pogoji? Nekateri mediji so komentarje omogočali šele potem, ko so se uporabniki prijavili z  uporabniškim računom. Drugi so uporabniški račun vezali na naročniško številko medijskega naročnika oziroma drugo identifikacijo, ki je uporabniško ime povezal z živo osebo. Spet tretji so odgovornost preložili na medije, ki so se odzvali s predhodnim potrjevanjem komentarjev pred objavo.

Nato se je zgodil primer Delfi v Estoniji. Evropsko sodišče je namreč odločilo, da je estonski medij Delfi AS odgovoren za rasistične in žaljive komentarje, ki jih je na njihovem spletnem mestu pustila neznana oseba. Medij je bil kriv, čeprav je komentarje odstranil takoj, ko je bil obveščen o njih.

Zakaj mediji “potrebujejo” komentarje?

Poleg teoretičnega odpiranja polja javne debate na dobro obiskanih spletiščih medijev, ki na spletu komunicirajo s ciljnimi javnostmi in tako sporočajo, da živimo v demokratičnih sistemih, kjer lahko uporabniki o določeni temi sporočijo svoje mnenje in tako sooblikujejo javno mnenje, je tukaj tudi bolj praktičen razlog – oglaševalski denar.

Komentarje namreč nekateri mediji razumejo kot enega glavnih generatorjev spletnega obiska. Prodajalci kačjega olja SEO znanosti namreč vedno znova poudarjajo, kako komentiranje privlači vedno večje število ljudi, ki se vključujejo v debato, obiskujejo spletišče zaradi debate v komentarjih in podobno.

To je v teoriji sicer res, a praksa obiskovanja in branja spletnih medijev ni namenjena poglobljeni debati, temveč uporabniki komentarje uporabljajo za krajšanje časa, sproščanje svojih frustracij, preklinjanje. In čeprav to res do določene mere generira več prometa oziroma višje številke obiskov, je kvaliteta obiska veliko slabša in za oglaševalce neuporabna.

Ukinite že te komentarje!

Debata okrog novega predloga Zakona o medijih in regulaciji komentarjev je zame brezpredmetna.

Spletni uporabnik ima danes sto in eno različno možnost izražanja svojega mnenja in stvari so se v zadnjih desetih letih konkretno spremenile. Utemeljevanje greznice s svobodo govora in omejevanjem svobode izražanja se mi zdi pretirano. Ne bi rekel, da bi bili množični mediji na spletu edina možnost izražanja mnenja – v tem primeru bi seveda komentarje zagovarjal in jih podpiral.

A danes ima človek poleg vseh mogočih spletišč družabnega spleta, lastnega spletišča, bloga in kar je še tega res veliko (pre)več možnosti izražanja svojega mnenja na spletu.

Torej argument informacijskega pooblaščenca, da “ne gre namreč prezreti, da ima prav komunikacija prek spletnih medijev in platform v sodobni informacijski družbi vedno večjo vlogo, zato je rešitve potrebno iskati drugje,” ne zdrži. A je na drugi strani je po mojem mnenju prav tako brezpredmeten argument nasprotnikov, ki trdijo, da bomo z restrikcijo komentarjev zamejili hate speech, preprečili širitev verbalne sovražnosti in drugo. Ne bomo je zamejili, samo pometli jo bomo pod preprogo oziroma umaknili iz najbolj očitnih mest.

Tudi mediji se bodo o komentarjih spraševali samo prek finančne logike in tem sporočam – komentarji vam ne dvigujejo vrednosti spletišča. Če že, vam jo znižujejo oziroma odbijajo bralce, ki se jim res ne da ukvarjati z blodnjami o partizani in domobranci pod čisto vsakim člankom.

Komentarji so torej funkcionalno popolnoma defektni, njihov namen je v najboljšem primeru oportunističen in debata o tem, ali bomo s tem na slabšem, je brezpredmetna in brezplodna. Kot komentarji sami.

Dodatni viri:

Podpri nas!


Danes je nov dan

Če so ti vsebine tega bloga všeč, ga podpri prek donatorske platforme Nov dan