Komunizacija interneta

14.06.2015BooksRecenzije

Jaron Lanier – Who owns the future?
futureuscover
Who owns the future? je logično nadaljevanje njegovega manifesta You are not a gadget, v katerem zavzame kritično držo do navidezno odprte družbe in komunikacije ter nas svari pred odprtimi prostori fenomena splet 2.0, ki kopiči intelektualni kapital na eni strani in na drugi strani ustvarja revni, zaporniški srednji razred, ki v zameno za storitve daruje osebne podatke, komunikacijske pravice in svoje navade.

A za razliko od prvega občutka Lanier ni ludit. Hkrati tudi ni kritik tipa Evgenij Morozov, ki iz lastne izkušnje življenja v represivni državi svojo kritiko usmerja predvsem na zlorabljanje spletnih komunikacij s strani nacionalne države.

Jaron namreč predstavlja eno od starost informacijske družbe, ki je v osemdesetih letih s kolegi razvil definicijo navidezne resničnost, sproduciral več prototipov simulacije te navidezne resničnosti in svoje življenje prebil znotraj kroga posvečenih razvijalec tehnologije. Kar samo pomeni, da so njegova svarila glede izgube oblasti nad tehnologijo in pasivizacijo človeškega faktorja v tehnološkem razvoju rojena iz praktičnih vpogledov v dejansko stanje.

Podjetja, kot sta Facebook in Google, za Lanierja predstavljata sirene iz legend o Odiseju. Z vabljivim uporabniškim vmesnikom, izpiljeno storitvijo in navidezno brezplačnostjo zvabita uporabnike v svojo past in jih nato ožameta vsega, kar le-te uporabnike definira. Osebni podatki, brskalne navade, nakupovalne navade … vse to konča v bazi podatkov, na podlagi katere programska oprema izračunava optimalen način serviranja oglasov.

Še več – prihodnost bo zelo temna, svari Lanier pred nadaljevanjem aktualnih trendov. Ljudje bodo imeli dostop do brezplačnih oziroma poceni storitev in izdelkov, a bodo po drugi strani izgubili možnost zaposlitve. Sistem bo popolnoma avtomatiziran, človekova edina interakcija z njim bo interakcija v njem.

Čeprav Lanier sam priznava, da dokončnih odgovor na problem brezplačnih storitev, ki v zameno za brezplačnost od uporabnika paradoksalno zahtevajo vedno več, v knjigi Who owns the future? naniza nekaj predlogov uravnoteženja prostora. Lanierjeva enačba je enostavna. Če je uporabnik blago, od katerega ima največ podjetje, ki to blago trži, se Lanier sprašuje o možnosti nagrajevanja taistega uporabnika.

Monetizacija osebnih podatkov se tako ali tako že dogaja, pojasnjuje Lanier, čas je samo, da v plačilni tok vključimo tudi lastnika teh podatkov. Tako bi lahko uporabnik za vsako svojo objavo, ki generira zanimanje pri drugih uporabnikih, za vsak svoj videoposnetek, za vsako sproducirano intelektualno avtorsko delo, ki ga objavi s pomočjo brezplačne storitve, prejel denarno nakazilo.

Jaron priznava, da je njegov predlog rešitve ekstremen, utopičen in nerealen, a po drugi strani ne vidi smisla v aktualni regulaciji, omejevanju moči in izobraževanje uporabnika o zavedanju lastne zasebnosti na spletu. In da se tak način plačevanja participacije hitro sprevrže v participacijo z razlogom služenja denarja. Boste sporočilo prek Googlove storitve poslali, ker bi nekomu res radi nekaj sporočili ali bi radi samo malo zaslužili?

Kaj nam to pove o trenutni situaciji, naj vsak presodi sam. A ko se že največji kritiki sprijaznijo s sistemom in skušajo ugotoviti samo to, kako iz njega potegniti nekaj finančne koristi, konec res ne more biti več daleč.

Recenzija je bila prvič objavljena v reviji Monitor Pro. 
Če bi knjigo radi kupili, je tukaj povezava do Amazon trgovine.