Sedaj lahko varno odstranite uporabnika

14.06.2015BooksRecenzije

Nicholas Carr – The Glass Cage: Automation and us

Glass-Cage-Cover

Avtor instant klasike Plitvine (The Shallows), v katerem je razdelal spreminjanje povezav v možganih zaradi vedno boljših iskalnih mehanizmov in vedno večje vloge avtomatizirane tehnologije v našem življenju, se v letošnji Stekleni kletki vrača na kraj zločina.

Med zobe tokrat vzame polje avtomatizacije, ki je že tukaj oziroma se pripravlja na prihod. Mediji so polni novic o Googlovih pametnih avtomobilih, ki za vožnjo ne bodo več potrebovali človeškega vmesnika, letalska industrija se že danes vedno manj zanaša na človeške pilote, saj letala postajajo vedno bolj zapletena in kot taka neprimerna samo za človeško upravljanje.

Kje je meja med tehnološko pomočjo in tehnološko avtonomijo, ki človeka ne potrebuje več, se sprašuje Carr, medtem o niza primere avtonomne avtomatizacije v našem okolju. Avtomatizacijo razume zelo široko in tako problematizira že samodejno dopolnjevanje iskalnih pojmov (t.i. autocomplete), avtomatizacija določenega dela intelektualnih storitev in več.

Čeprav se večini uporabnikov zdi pomoč avtomatizacije pri opravilih dobrodošla, saj se v teoriji tako lahko bolj osredotočijo na bistvo opravila (vožnja od točke A do točke B je samo uvod v delo, ki ga moramo opraviti na cilju poti) se Carr sprašuje, ali se s tem vseeno ruši ravnovesje dela v naših možganih in ali bomo zaradi hoje po bližnjicah na koncu ugotovili, da so bile ravno te bližnjice ključne za slabši končni produkt.

Carrove kritike niso revolucionarne. V vsaki industrijski revoluciji so se našli posamezniki, ki so opozarjali na izgubo človeške avtonomije, ki so jo deloma prevzemali stroji. In čeprav se je tehnološka revolucija začela na »pravem« koncu, ko so stroji prevzemali umazana, nevarna in potencialno smrtonosna dela (spomnimo se samo Fukušime), nam sedaj grozi prevzem del, ki jih smatramo za visokointelektualne.

Nicholas izpostavlja primer možganskih kirurgov, ki so za prepoznavanje možganskih tumorjev uporabljali detekcijski program ter sami izgubili to strokovno znanje in letalske nesreče, v katerih se izkaže, da piloti sploh nimajo več vpliva na tehnologijo, ki vodi letalo. Izpostavlja primer inuitske mladine, ki za orientacijo uporablja GPS sisteme in tako zanemarja tisočletno tradicijo svojih prednikov, ki so za navigacijo uporabljali artefakte v prostoru.

Kot rešitev avtor podobno kot Lanier išče srednjo pot. Uničevanje tehnologije in vračanje k naravi ne prinaša želenih rezultatov, toliko bolj, ker avtomatizacija ne predstavlja absolutne grožnje. Carr vidi rešitev v treznem pristopu do avtomatizacije procesov in storitev, pri katerih bomo še vedno zadržali svojo intelektualno avtonomijo in nadvlado nad stroji. Kjer bomo avtomatizacijo uporabljali premišljeno in z zavedanjem o posledicah takega početja in kjer se ji ne bomo predajali samo zato, ker se ji lahko.

Opozorilo je na mestu tudi zaradi enosmerne debate, ki se trenutno odvija v javnem prostoru in kjer je vedno večja avtomatizacija splošno dojemana kot razvojna dobrina, ki jo je treba samo nadgrajevati in ji prepustiti vedno večji del navidezno dolgočasnih, ponavljajočih se in »nepomembnih« del, zato da se lahko kot gospodarji tehnologije osredotočimo na pomembne stvari.

Carr se zaveda, da bodo njegove kritike naletele na večinoma gluha ušesa. Pozornost je dobrina,ki jo je zaradi vedno večjega števila impulzov vedno manj in tako avtomatizacija procesov še vedno predstavlja srebrno kroglo, s katero rešujemo ta problem. A Nicholas opozarja, da se znamo jutri prebuditi z ugotovitvijo, da smo tehnologiji prepustili preveč procesov in da bo napak zaradi človeškega faktorja načeloma manj, a bodo te zato toliko bolj katastrofalne.

Recenzija je bila prvič objavljena v reviji Monitor Pro. 
Če bi knjigo radi kupili, je tukaj povezava do Amazon trgovine.