Jonovo slovo

07.08.2015Javno

jon-stewart

S solznim “Thank you. Good night!” se je Jon Stewart poslovil od oddaje The Daily Show, ki jo je na mreži Comedy Central vodil dobrih šestnajst let. Zadnja epizoda, ki se je odvrtela 6. 8. 2015, je bila dolga eno uro, v njej pa smo lahko z Jonom opravili še zadnji sprehod po imperiju, ki je z več kot dva tisočimi epizodami postal zelo relevanten globalni medijski fenomen.

Namesto analize vsebine in solznega slovesa (Američani pač znajo, kot dež sem jokal tako pri poslavljanju Johna Oliverja kot tudi pri slovesu Stephena Colberta) sem tokrat razmišljal o medijskemu aspektu njegove medijske persone in preslikavi na naše medijsko okolje.

Čeprav se mogoče občasnemu gledalcu oddaje The Daily Show zdi, da je zadeva pavšalna, sprevržena in do neke mere škodljiva za medijski diskurz, kjer v dobi spektakla politične probleme reducira s humorjem, je Jonu in celotni ekipi treba priznati – to je model medijskega poročanja, ki bi ga bilo treba razvijati in podpirati.

Z vedno večjo polarizacijo ameriškega medijskega prostora, ki mu Evropa bolj ali manj zvesto sledi se mediji vedno bolj spreminjajo v generatorje konflikta in ne samo njegove poročevalce. Bizarnost, ki si jo je letos prvič privoščila ameriška mreža Fox, kjer je z lastno anketo določila seznam kandidatov za republikanskega kandidata za predsednika Združenih držav Amerike, ki bodo sodelovali v debatah na tej televizijski mreži, bo tako po vsej verjetnosti v prihodnosti postala pravilo igre, ki se mu nihče ne bo čudil.

Če je politična aktivacija konstanta in če sta edina dva elementa te enačbe mediji in občinstvo/volilno telo, potem je logično, da se polarizacija medijev lepo zliva z vedno večjo pasivizacijo volilnega telesa. Še več – polarizacija medijskega prostora in ekstremizacija izraženih mnenj ima za posledico ponavadi še višjo stopnjo pasivnosti volilcev in vse skupaj se lahko konča zelo nesrečno.

A Jon Stewart in njegov “otrok” John Oliver s svojim humornim pristopom in pozivi k aktivaciji spreminjata vlogo medijev in podajanje medijske vsebine kažeta na evolucijsko smer razvoja medijske sfere, ki se iz golih poročevalcev vedno bolj spreminjata v interprete, kritike in agitatorje za določeno spremembo v družbi.

Če pogledamo na desni pol političnega spektra, lahko ugotovimo, da so desničarji v tem primeru prehiteli levičarje. Da so že zdavnaj razumeli vlogo medijev kot propagandnega stroja in da je klasično levičarska interpretacija medijev kot četrte veje oblasti, ki se ne ozira na politično prepričanje in je nevtralen, anonimen in neoseben dokončno mrtva. In da je prihodnost v Jonu Stewartu.