Zlovenija: Dilema digitalno-fizičnega sramotenja

28.10.2015Javno

4593237735_e51046b988_b

Da bo begunska kriza dvignila vse kamenje naše družbe in da bodo izpod njih na plano prilezle vse mogoče živali, je bilo pričakovati. Navsezadnje smo že večkrat videli, kako slovenska družba odreagira, ko se je dotakne zunanji svet oziroma tujek in vsi ti ubogi ljudje, ki bežijo pred vojno v lastni državi, niso nič drugačni.

V tem prispevku bom analizirat vzrok in posledice projekta Zlo, navedel bom nekaj potencialnih razlogov za njegov obstoj in pojasnil nekaj hudih težav, ki jih ta projekt prinaša seboj.

End game: Projekt Zlo

Da se je tokrat nekdo spomnil na enem mestu zbirati rasistične in šovinistične izjave slovenskih uporabnikov Facebook omrežja, ni nič čudnega. Facebook in druga družabna omrežja so že od svojega začetka zaradi lažnega občutka bližine zelo primeren javni prostor, ki ga skoraj vsi uporabniki jemljejo za zasebnega, znotraj katerega so samo družinski člani in prijatelji in kjer se počutijo doma.

To se med drugim vidi tudi po številu zasebnih golih fotografij, ki jih uporabniki objavljajo na omrežju Facebook, po osebnih problemih, ki jih uporabniki razkrivajo v svojih Facebook statusih in po zelo velikemu številu takih in drugačnih javno dostopnih izjavah na tem omrežju. Ljudje torej zaupajo v omrežje, se tam počutijo domače in se obnašajo drugače kot na drugih javnih prostorih.

Projekt Zlo je tako trk dveh svetov. Ko navidezna zasebnost trči ob digitalno javnost, so posledice brutalne. A da do tega pride, mora odpovedati več zavor. In več semaforjev.

Semafor 1: Parlament

Hram demokracije bi moral biti prostor argumentov, dejstev in spoštljivega vedenja. Politiki poceni točk pri volilcih ne bi smeli nabirati z žaljenjem političnih nasprotnikov, blatenjem posameznih interesnih skupin. Predvsem tak diskurz ne bi smel postati pravilo oziroma norma. Ljudje to vidijo in si mislijo: Hej, to je ok!

Semafor 2: Množični mediji

Okno v svet, psi čuvaji, četrta veja oblasti… katerikoli pojem že uporabljate za to sfero, je ton sporočil v njih zelo pomemben. Relativiziranje problematik, slabšalno ali celo žaljivo projeciranje določenih družbenih skupin… vse to ima za posledico izkrivljeno dojemanje realnosti in slikanje mask na obraze ljudi. Ljudje to vidijo in si mislijo: Hej, to je ok!

Semafor 3: Javne osebnosti

Tukaj imam v mislih vse javne osebnosti, ki jim ljudje sledijo, zaupajo, v njih vidijo nekaj boljšega od sebe. S svojimi izjavami javne osebnosti namreč utrjujejo oziroma obračajo že vzpostavljena mnenja njihovih oboževalcev ter s tem pomembno vplivajo na prevladujoča mnenja. Ljudje jih slišijo in si mislijo: Hej, to je ok!

Semafor 4: Tišina mnenj v javnosti

E, tole je najbolj tricky. Zaradi infomacijske dobe in vedno večjega števila kvazijavnih prostorov, kjer lahko ljudje izražajo svoja mnenja in prepričanja, je nujno, da obstajajo javno izražena mnenja, ki si med seboj nasprotujejo. Konsenz je gonilo napredka, a to ne pomeni, da je konzenz vedno rezultat nasprotujočih si mnenj. Če mnenja ni, ga pač ni. Ljudje slišijo samo eno stran in si mislijo: Hej, to je ok!

Smo res vsi enaki?

V debati so sogovorniki izpostavili nekaj primerov iz preteklosti, ki naj bi služili za primerjavo oziroma izenačitev debatnega polja. Ponujam komentar, zakaj se mi zdi, da so zadeve neprimerljive s projektom Zlo.

a) Mariborski ravnatelj
Popolnoma neprimerljivo. Medijski umor nejavne osebe, ki je tabloidom služil samo kot generator obiska in izpostavljanje rasističnih in šovinističnih opazk sta dve popolnoma ločeni zadevi, tako na področju družbenega konsenza kot tudi na področju učinka na kršitelja samega. V primeru mariborskega ravnatelja je pritisk deloval samo na noter, v primeru manifestnih nacistov deluje predvsem na ven.

b) Kritiziranje politikov
Popolnoma neprimerljivo. Izvoljene politične osebnosti, ki smo jim podelili del lastnih pravic zato, da bodo lahko v našem imenu sprejemali odločitve pač niso v istem vagonu kot državljani, ki jim te pravice podeljujejo. In nevarno je enačenje politične kritike s kritiko “navadnih” ljudi.

c) Dvigovanje stopnje zavedanja
Problem komuniciranja sramotilnega stebra z namenom ozaveščanja javnosti ima na dolgi rok po moje kontraproduktiven učinek, saj tema pride v širši družbeni diskurz in postane normalna. “Normalno” je namreč vse tisto, o čemer se govori, četudi je govor kritičen.

Kako torej zmagati?

Ne vem. Kaj bi sploh radi? Kaj je zmaga? Da požremo zadnjega ljudožerca? Da ubijemo zadnjega morilca? Zdi se mi, da bomo “zmagali” s komuniciranjem, izpostavljanjem in hvaljenjem dobrih praks. Da se bomo več ukvarjali s pozitivnimi zgledi kot pa s kritiziranjem in izpostavljanjem slabih praks. Da bomo pozitivne prakse dajali za zgled in da se bomo iz njih učili.

Podobno kot so psihologi opozarjali, da izpostavljanje masovnih morilcev rojeva nove morilce in jih dela normalne in kul, tako bi se morali obnašati tudi v primeru sovražnega govora. Prevladujoča kritika rasističnih idej brez izpostavljanja človekoljubnih prizadevanj namreč odmeva na enak način, kot če bi morilce hvalili.