“Nisi bil tam zato, da…

01.11.2015Javno

time

V prejšnjem prispevku sem nekaj že napisal o reakcijah ljudi, ki sem jih dobil po nastopu, od navdušenja do presenečenja do groženj in zmerjanja. Zadovoljen sem, da sem od ljudi, za katere se mi zdi, da me najbolj poznajo, dobil komentar “Če tega ne bi naredil, ne bi bil ti.”

Dežela prijaznih ljudi

Nato mi je Matej poslal še članek “Midwestern Nice: A Tribute to a Sincere and Suffocating Way of Life“, ki opisuje psihološko vedenje Američanov, a govori o veliko širši in popolnoma domači temi. Z enim citatom:

“The thoughts about how our thoughts will be perceived lead me to the second point about our repressed anger: the refinement of its eventual expression.”

pove vse. Politična polarizacija slovenskega medijskega prostora in vedno manjše število izraženih mnenj zagotovo ne pripomore k bolj odprtemu komuniciranju, temveč res vodi v vedno večjo “vljudnost”. V vedno bolj paralizirajočo “družbo kramljanja”. In v vedno bolj eksplozivno in vedno bolj uničujočo izražanje, ko zunanji impulzi končno presežejo prag zadrževanja.

In to je glavni problem. To zadrževanje mnenj, ta avtorepresija in ta vljudnost, ki potem v anonimnem prostoru spleta bruhne na plano in skompenzira vse tisto, kar si ljudje ne upajo povedati v živo. Pod kar se ne upajo podpisati. In kar jih že samo na nivoju misli plaši in dela nervozne.

Midwesterners never want to be malicious, and so we swallow our great loogies of venom, until the whole viscous thing gags us and forces from our lips, like a reflex, tiny spittles of displeasure, whose trajectory we struggle to control.(vir)

Splet nam je omogočil, da si skreiramo osebnost, da se zapremo v filter bubble in da komuniciramo samo tisto, kar nam ustreza in samo s tistimi, ki se z nami strinjajo. Da ne sprejemamo drugačnega mnenja, da ne razmišljamo o dejstvih in dokazih in da se lahko pod plaščem vzdevka hitro in brutalno odzivamo na drugače misleče. Na tiste, ki niso taki kot mi. Na one druge.

Treba je vedeti, da je izražanje mnenj prvi korak. Da so žaljivke in dehumanizacija prvi korak k razločevanju med tistimi, ki so “naši” in tistimi, ki niso. Da se prvi umor zgodi na nivoju jezika. In če je ta uspešen, gre vse ostalo potem lažje.

Kaj je moja naloga?

Malo sem zašel. Hotel sem namreč odgovoriti na vprašanje, zakaj sem na javnem mediju, ki ga vsi plačujemo namesto teme, zaradi katere sem bil povabljen, komentiral nekaj popolnoma drugega. Najprej bodimo natančni – komentiral sem izjave izvoljenega politika, ki ga prav tako plačujemo vsi in ki je dobil v informativni oddaji skoraj deset minut časa za navajanje svojih mnenj o temi, zaradi katere ga niso vabili v oddajo, brez da bi ga novinar popravil, prekinil. Res zadeva ni imela veze z nevtralnostjo interneta, a to ne pomeni, da ni terjala odziva.

Ljudje nismo roboti. To igranje vnaprej napisanih vlog v življenju me res dolgočasi. To nastopanje v medijih, kjer bi se morali obnašati kot vnaprej posnete kasete brez refleksije aktualnega dogajanja (četudi se je dogodek zgodil nekaj minut pred nastopom), se mi zdi neodgovorno. Družba se spreminja na podlagi izraženih mnenj in če izražanje prepustimo samo izbrancem, drugi pa smo “midwestern nice“, kako se bomo potem kadarkoli izrekli o čemerkoli? Samo takrat, ko nas bo kdo kaj vprašal o tem? In kaj, če nas ne bo?

“Prvi gost” to razume. Redkokdo ga bo direktno vprašal o nekaterih temah, a ker se zaveda zgornje logike izraženih mnenj, bo svoja mnenja vseeno spravil do ljudi. Četudi to pomeni ugrabitev teme oziroma deviacijo od vprašanja. Zakaj bi to lahko počel samo on? Kdo nam je prepovedal isto taktiko?

Začnimo se obnašati kot člani družbe

Človek je del družbe. In družba je sestavljena iz ljudi. Iz posameznikov. Iz tebe in mene. Samo zato, ker ti nekdo govori, da to ni res, da so družba drugi ljudje in da ti nimaš prostora v njej, še ne pomeni, da je to tudi res. Dolgočasi me to tarnanje o nepremostljivih ovirah, kjer vsi samo čakajo in upajo na najboljše. In ne razumem ljudi, ki se bojijo svoje mnenje izraziti v javnosti oziroma si upajo vpiti samo takrat, ko se zaradi množice ali anonimnosti ne da razbrati, kdo kriči.

Zakaj ne bi mnenj izražali umirjeno in premišljeno? Zakaj ne bi s svojim mnenjem sodelovali v debati in zakaj ne bi z premišljevanjem in izražanjem mnenja pomagali vplivati na splošno percepcijo stvari? Zakaj smo tako “midwestern nice“?

Mogoče se sploh ne zavedamo, ampak tudi nesodelovanje v družbi je sodelovanje v družbi. Mogoče se sploh ne zavedamo, ampak tudi s tišino govorimo. Edina težava je v tem, da lahko drugi rečejo, da nas niso slišali. In da nas zato niso upoštevali.