Novinarstvo in ideali

24.01.2016Javno

8395137978_23bf90c664_z

Tokrat povezujem kolumnih dveh novinarskih kolegov – Kučića o novinarskih idealih in Frelihov odgovor o vlogi medijev pri sooblikovanju sveta – ter nedavno imenovanje piarovca za vršilca dolžnosti odgovornega urednika njihovega delodajalca, časopisa Delo.

Iz teh treh informacijskih blokov veje problematična odsotnost definicije novinarstva in medijske industrije, ki ravno zaradi te poligamnosti ne najde svojega mesta v sodobni družbi. Paradoks lahko poenostavimo z vprašanjem – če psi čuvaji delujejo znotraj industrije, ki jo zanima samo kratkoročni dobiček, kaj točno je njihovo delo? In če industrijo medijev zanimajo samo profiti, kakšni bi torej morali biti novinarji, da bi zasledovali to maksimo?

Oglaševalski model je vedno bolj neuporaben

Zadnje statistike, ki se tičejo oglaševalskega modela financiranja vsebin in tiste, ki se tičejo prihodnosti tiskanih vsebin, niso pozitivne. Družba ničnelnih mejnih stroškov, v katero bomo hočeš-nočeš eventuelno zakorakali, pa bo slej ko prej tudi medijsko industrijo prisilila v redefinicijo produkcijskega in vsebinskega modela. Za kaj točno potrebujemo množične medije?

S propadom oglaševalskega modela se v javnosti vedno bolj pogosto pojavljajo tudi pomisleki o iskrenosti novinarskega ceha in o njihovi poslovni in vsebinski avtonomiji.

Vsak je lahko novinar!” je premisa, ki so jo spodbujali ravno množični mediji, kjer so skušali dobičke iz naslova oglaševanja povečevati z nižanjem stroškov dela in hiperprodukcijo vsebin.

Vsak je lahko odgovorni urednik!” je izpeljava prve permise, kjer se uredniki v družbi niso nikoli pozicionirali kot zaščitniki novinarjev in kot vsebinci, temveč smo jih skoraj vedno napačno razumeli kot uradnike, ki skrbijo za to, da so vsebine poravnane, da minutaža vsebine ne prekriva minutaže oglasov in da imajo časopisi prvo in zadnjo stran. In zato ni nič čudnega, da se ob imenovanju piarovca na mesto vršilca dolžnosti časopisne hiše Delo v javnosti pojavljajo glasovi podpore v smislu “Naj poskusi, saj mediji niso bili ne vem kako dobri, ko so jih urednikovali novinarji!

Vsak je lahko medij!” je kulminacija nerazumljenih argumentov potrebe po množičnih medijev, kjer se je kot glavno prednost medijskih podjetij izpostavljal dostop do produkcijskih orodij (tiskarne, strežniki) ne pa znanja in izobraženost novinarskega kadra in ki je propadel takoj, ko je na trgu začel obstajati model izločene tehnologije. Vse to pelje v zelo temno prihodnost, kjer propad medijskih podjetij na trgu ne bo največja tragedija.

Želja po maksimizaciji profitov trenutnih medijskih lastnikov doma in po svetu je torej račun brez krčmarja, saj lastniki prodajajo nekaj, za kar vedno več uporabnikov ne vidi smisla. Zakaj bi sploh še brali časopise, zakaj bi gledali televizijske oddaje, zakaj poslušali radio? Še bolj pomembno – zakaj bi za to plačevali?

Prihodnost je v “aktivističnih” medijih

Nič čudnega ni, da se vedno več novih medijskih organizacij odloča za aktivizem. Da poleg serviranja informacij in mnenj vedno več medijskih organizacij servira tudi navodila za uporabo družbe, v kateri živimo.

“So we’re a news organization, but also we’re the ones who light the torches. We’re the ones who provide the pitchforks. We’re the ones who actually connect the members of the mob, who didn’t know each other, by reporting on an issue that then becomes a catalyst for people to take action,” (vir) pojasnjuje Evan Smith, lastnik in sourednik nevladnega medijskega projekta The Texas Tribune.

Da ljudje to potrebujejo, kažejo tudi nedavne raziskave centra za raziskavo javnega mnenja Pew, ki opozarja na problematično dejstvo. “Sadly, there isn’t much “mass” in the mass media these days. And while we in the industry bemoan the loss of our colleagues through the years, we regret even more that, too often, segments of the American public aren’t fully informed before they cast votes that greatly impact our nation and world.” (vir)

Kdo so torej novinarji?

Taki mediji bi rešili tudi težavo pozitivne poklicne identitete, kjer so novinarji v Sloveniji bolj ali manj percepirani kot mezdni delavci. Tisim redkim, ki je uspelo izgraditi osebno blagovno znamko, pa to uspeva na terenu mnenjskih voditeljev, ki z novinarstvom nimajo veliko skupnega. Da bi se tisti, ki se podajajo v novinarske vode identificirali s slovenskimi novinarskimi zvezdami, je malo verjetno, saj način podajanja vsebin ne dopušča razvijanja osebne blagovne znamke, s katero bi avtorji nagovarjali občinstvo.

In tudi pri tistih redkih novinarskih zvezdnikih, ki so uspeli z razvojem osebne blagovne znamke, redko opazimo rezultate njihovega dela. Se kaj spremeni, ko Slavko Bobovnik rohni nad gosti v Odmevih? Se kaj popravi, ko na problem opozori Anuška Delić? Se kaj izboljša, ko temo izpostavi Miha Šalehar?

Zato študente novinarstva ni treba preveč kritizirati, ko ne znajo izpostaviti novinarskega vzornika. Sploh v času vedno večje komercializacije medijev, kjer se novinarsko delo meri na kilo napisanega in ne s sporočilno ali bog ne daj vplivanjsko vlogo novinarskih prispevkov.

So res krivi bralci?

“Vsakič, ko naletim na tako očitno demonizacijo, v kateri za povrh vsega sodelujejo zahodni »borci za človekove pravice«, začnem fanatično prebirati najrazličnejše vire,” zaključuje Frelihova v svojem odgovoru na Lenartove pomisleke.

Medijska vzgoja je vsekakor vir do boljšega razumevanja četrte veje oblasti, do psov čuvajev in do boljših medijev, a pozivi zanjo ne bi smeli prihajati s strani ustvarjalcev medijev. To je pravzaprav shizofrenija, kjer ista oseba producira slabe vsebine in hkrati poziva prejemnike teh vsebin, naj jih za božjo voljo že prepoznajo kot slabe. “Ustavite me, če ne bom še naprej ubijal!” je leta 1954 s šminko na ogledalu prosil serijski morilec William Heirens.

Da medijsko občinstvo v medijih že dolgo časa išče le potrditev že znanega in jih ne konzumira racionalno ter kritično, ni nič čudnega. To je namreč osnova za oblikovanje mnenjskega tiska, kjer se bolj kot informacije in razlogi za aktivacijo pojavljajo mnenja, komentarji in ojačevanje okusa bralstva, ki v medijih noče ničesar novega. Ničesar, kar se ne sklada z njihovimi prepričanji.

Tako je to zgodba o piščancu in jajcu. Da bi se bralci zavedali pomembnosti reprezentativnih medijev, bi jih morali najprej videti. A medijska industrija takih medijev ne bo začela proizvajati, dokler se pri bralstvu ne bo pojavila jasna in manifestna potreba po tem. Pa smo tam.

Nove prakse obstajajo

Kar pa ne pomeni, da se v prostoru ne pojavljajo poskusi, s katerimi skušajo medijski delavci prekiniti z dolgoletno prakso in ponuditi alternativne medijske modele. Ki skušajo ponuditi nov način podajanja vsebin in ki zavračajo obstoječe prakse, s katerimi ni zadovoljen nihče.

Počasi pridobivajo na bralstvu oziroma uporabnikih. Vedno večkrat se pojavljajo kot enakovredna alternativa in počasi zmagujejo v bitki s časom, ki na eni strani niža količino investiranega denarja v novomedijske projekte, na drugi strani pa dviguje število ljudi, ki vanje vlagajo svoj čas in denar za podporo ustvarjalcev.

Rast podpornikov novih medijskih praks nam govori dvoje – vsaj osnove medijske vzgoje so uporabnikom jasne in določeni medijski delavci se zavedajo potrebe po drugačnih vsebinah. Kako to premakniti na višjo raven? Predvsem s sistematizacijo amaterske novomedijske kulture.

Z roko v roki

Gre torej za match made in heaven?

Na eni strani imamo novomedijsko industrijo, ki navdušuje z novimi formati nove vsebine, na drugi strani pešajočo staromedijsko industrijo, ki se zaenkrat še lahko pohvali z večjim dosegom, a se že dolgo ne more več hvaliti z vsebino. Inovacija je zagotovo lažja na strani manjših producentov, ki jim kreativni zagon jemlje ravno ukvarjanje z distribucije. A ravno to je nekaj, kar imajo staromedijski industrijalci relativno dobro urejeno in se vedno bolj ukvarjajo samo z vsebinskimi preboji.

Zavedati se je namreč treba, da večina novomedijskih producentov nima časa za izgradnjo kvalitetne in predvsem široke distribucije mreže odjemalcev. Malce hitreje sicer gre, saj so tukaj spletna orodja, a dometi so zaenkrat še vedno na strani stare industrije.

Kje so torej bogovi?

A po drugi strani je res, da odsotnost bogov ni nujno slaba. Da sta odsotnost novinarskih idealov, po doseganju katerih bi hrepeneli mladi in pomanjkanje definicije smisla pri novinarjih samih nekaj najboljšega, kar se lahko zgodi medijski sferi. Na pogorišču starih bo zraslo novo. Da bi se to le čimprej zgodilo!