Patologija slovenskih razprav o medijih

14.05.2016Javno
Foto: @barjanski

Foto: @barjanski

Včeraj se je v kavarni Moderne galerije v Ljubljani odvila razprava o medijih s pomenljivim naslovom – Patologija domačega medijskega prostora. V napovedi dogodka smo izvedeli, da bodo tam “Secirali, osvelili, diagnosticirali in operirali bomo domače medije,” in odgovorili na več vprašanj, povezanih z medijsko problematiko.

Razprava se je osredotočila na štiri vsebinske sklope – naslovnice z Mercator izdelki, primer mariborskega ravnatelja, zaplete v programskem svetu RTV in problematiko ministrstva za kulturo. Jedrt Jež Furlan, ki je v vlogi moderatorja podala iztočnice vsakega primera in potem prepustila mikrofon udeležencem, ki so nato problem skomentirali.

Prva težava – komentarji so bili splošni ter osebni, brez ločevanja med etičnimi, pravnimi in vsebinskimi problemi posameznega primera.

Tako smo lahko pri problemu Mercator (za akcijo je odgovorna agencija Pristop Media) naslov poslušali mnenje človeka, ki je na spletnem mestu mreže Pristop podpisan kot direktor agencije Nastop Plus in ki se mu stvar sploh ne zdi tako problematična. Pustimo ob strani neločevanje med estetskim pogledom na problem in doumnevno kršitev medijske zakonodaje in etičnega kodeksa oglaševalcev in novinarjev hkrati – to je pač patologija slovenskih razprav o medijih. Malo se pač menimo.

Komentar na mariborskega ravnatelja je Vezjak začel s šalo (?): “Lahko jaz pokomentiram, ker sem iz Maribora?” in potem še enkrat prodal svojo analizo, kako je o primeru povprašal tuje strokovnjake, ki so se vsi strinjali, da bi o zadevi absolutno morali poročati. In hkrati zanemaril že takrat zanemarjen problem nepotrjenosti avtetičnosti posnetka, popolnega psevdogodka in kar je še tega.

Tudi debata o zapletih v programskem svetu RTV je ignorirala pravo, logiko in osebno mnenje. Tako smo lahko poslušali ideje o zmanjševanju obsega tega organa, pa o nepotrebnosti javnega medija in tako naprej. Spet brez konteksta, brez obrazložitve pomena in smisla javnega medija. Malo se pač menimo.

Druga težava – Nastopajoči niso odgovorili niti na eno vprašanje iz napovednika. Nikakršne (samo)refleksije novinarskega ceha, nikakršne omembe odnosa med oglaševalci in mediji, nikakršne ločnice med medijsko industrijo in novinarskim poklicem. Malo se pač menimo.

Tudi zaključek v smislu “no, zdaj pa nekaj pozitivnega” je bil klišejski in brez odgovorov na vprašanja. Bodimo pozitivni v smislu obveze in ne dejanskega zaupanja v rešitve je hkrati še en simptom pogovorov, kjer udeleženci sistema pač ne vidijo čez planke lastnega pašnika, kjer se pasejo in kjer jim v bistvu ni hudega. Malo se pač menimo.