Suicide Squad (2016)

05.08.2016FilmiRecenzije

Suicide-Squad-2016-Poster

Od nekdaj sem bil oboževalec DC Comics produktov. Marvel me je sicer kupil s filmsko franšizo Avengerjev, a so mi kot celotno vesolje veliko bolj pri srcu Batman, Joker in ostali. Nolanova trilogija me je dodatno prepričala v misli, da je DC Comics končno našel pravo smer filmskega razvoja likov, ki bodo bolj življenjski, pa hkrati vseeno zabavni in ravno prav globoki.

Snyderjeva saga s Watchmen, Supermanom in Batmanom me je bolj kot ne pustila hladnega. Preveč risankasto, prezapleteno, brez prave zgodbe. Že res, da gre pri Watchmen za ep, ki ga je skoraj nemogoče zrealizirati v vseh odtenkih, a bi pri ostalih eksperimentih pričakoval boljše rezultate.

Da je torej Suicide Squad (oziroma Odred odpisanih) režiral zlati deček David Ayer, ki je uspel z Dnevom za trening in se potrdil s Fury in End of Watch, je zvenelo kot odlično priporočilo. Da se v glavnih vlogah pojavijo Will Smith, Jared Leto ter Margot Robbie, tudi. Da je Snyder tokrat “samo” izvršni producent… ups.

“Suiciders, assemble!”

DC Comics z Odredom odpisanih lovijo Marvel in dodajajo nov košček mozaika vesolja. Superman je bil prvi, nato je uletel Batman in s tretjim filmom dobivamo še dobre slabe fante.

Da film poka po šivih, se vidi že potem, da je glavnih likov (pre)več in da potem zmanjka prostora za zgodbo in zaplet. Resno – predstavitveni kadri desetih (!?) antiherojev zasedejo skoraj polovico filma. Potem so tukaj še flashback scene, pa spomini, pa ponavljanje flashback scen… Vse skupaj izpade kot hitenje in anekdotiziranje brez prave potrebe – liki ostajajo nerazviti, brez globine.

Zaplet je temu primerno ubog in kontradiktoren. Bad bad guy je v bistvu eden od good bad guyjev, večino filma pa odred odpisanih hodi po lastnih nogah in se lovi v iskanju smisla. In čeprav na začetku film obljublja veliko, se do konca filma dobri slabi fanjte spremenijo v dobre dobre fante in vse skupaj odfurajo zelo rutinirano. V tej košari ni gnilih jabolk.

Dobre strani norosti

Film ima nekaj svetlih trenutkov, pohvaliti je treba predvsem Margot Robbie, ki iz svojega lika motene zdravnice Harley Quinn potegne največ.

Njeno koketiranje, ubijalske enovrstičnice in impresivna pojava na zaslonu pa so hkrati tudi minus za vse ostale, ki se ji hočeš-nočeš morajo podrediti. Ostali liki so zelo dvodimenzionalni, pohvaliti je potrebno še pol-človeka, pol-žival Killer Croc in šefico Amando Waller. Pohvaliti je potrebno še določene dialoge oziroma scene

Glasbena podlaga (tista prava, ne komadi) je odlična, Steven Price je spet opravil veliko delo glasbenega podčrtavanja dogajanja na zaslonu. Poleg glasbe dobimo še za cel album aktualnih hitov, ki pa s svojim preočitnim komentiranjem akcije na zaslonu kvečjemu odbijejo gledalca.

Kaj pol?

Jah, ne vem. Po eni strani sem vesel, da DC Comics nadaljujejo razvijanje vesolja, po drugi strani me moti, ker preveč očitno hitijo in pri tem zapravljajo odlične priložnosti za zakoličenje teritorija. Še enkrat – stripovske osnove so v njihovem univerzumu veliko boljše od Marvelovih, tudi animirani filmi so zelo kvalitetni. A po drugi strani je Odred odpisanih že tretji film, ki trpi za istimi simptomi otroške bolezni, za katero obstaja preprosto cepivo. Očitno so upravljalci blagovne znamke težki antivakserji.