Medijska pismenost

27.08.2016Javno

Photographic_lenses_front_view

Zadnje čase se spet dogajajo navidez nepovezane stvari. Na eni strani izolska tragedija, na drugi strani debata o burkinijih. OK, kulturni okvir je isti, a kar je še bolj zanimivo, je problematična vloga množičnih medijev in nevloga konzumentov medijskih vsebin.

Začnimo v Izoli. Tragedija brez vsakega smisla je še isti dan dobila vsaj dve prevladujoči teoriji, ki sta se tepli med sabo. Umore je po eni strani zagrešila UDBA, po drugi strani so bili logičen rezultat predolgih čakalnih vrst v zdravstvu. Zraven so lonček dodali že lobisti policije za večja pooblastila in več denarja za krepitev policijskih vrst in zadeva je bila zaključena.

Ciljne javnoste za vse tri razlage (UDBA, čakalne vrste, več opreme) so bile s “svojo” razlago zadovoljne, uspešno so jo sforsirale v medijski prostor, konflikt pa bo (če ni že) kmalu pozabljen. Navsezadnje je vse tako ali tako jasno in čudno je, da se kaj takega ni zgodilo že prej.

Podobna stvar se je zgodila v Franciji. Država, ki je patentirala enakost, bratstvo in svobodo, se je odločila, da je sedaj čas za neenakost. Da bo za ljubi mir začela razburjati svoje prebivalstvo in začela uveljavljati lastne norme. Prepovedati je treba določena oblačila!

Logično – določena oblačila so vsiljena s strani avtoritete in tega v deželi svobode pač ne smemo dovoliti. Naj si ljudje sami izberejo, kaj bodo nosili, samo da to ni burkini, da to ni prekratko krilo, da to ni obleka, ki razkriva oprsje. Ampak ostalo pa lahko! Svobodna izbira, nič ne silimo!

Skupno obema dogodkoma so množični mediji in uokvirjanje debate o dogodkih. Oba dogodka sta bila takoimenovani “breaking news” zgodbi, kjer je bila celostna kontekstualizacija skorajda nemogoča. Ostali so simboli, ključne besede, ki še danes odmevajo po medijskem prostoru, čeprav je od dogodkov minilo že več dni in bi se mediji lahko osredotočili na bolj umirjeno poročanje.

Pavlovi zvonci

Vzemimo na primer izolski primer. Informacije so takoj po javljenemu dogodku začele bruhati na plano iz vseh koncev, mediji so tekmovali z ekskluzivami in javljanjem s terena, nihče ni na koncu dneva počistil za sabo, označil problematičnih poročanj, ki so se že znotraj istega dneva dokazali za neresnične.

Zakaj le? Ljudje v medijih iščejo potrditev lastnih mišljenj in stereotipov. Veste, da je zločin zagrešila UDBA? Imamo medij, ki se strinja z vami! Veste, da je zločin posledica groznega sistema države, ki ubija ljudi? Izvolite potrditev!

Podobno je pri burkinijih. Vsi vemo, da so muslimanke zatirane in da komaj čakajo, da se bodo na plaži slekle do golega in še čez. One trpijo in mi jim s prepovedmi v bistvu ponujamo odrešitev. Zraven utrjujemo še stereotipe o zahodnjaški nadvladi in kulturnemu imperializmu ter zmanjšujemo pomembnost drugih veroizpovedi ter kultur. Ding, ding, ding! Da bi kdo vprašal ženske? Eh, zakaj? Ste že slišali za stockholm sindrom?

Ironično pri pavlovih zvoncih in potrjevanju že vzpostavljenih mišljenj je ravno to pomanjkanje svobodne volje pri odločanju, ki jo tako radi sipamo na vse tiste, ki nam niso enaki. Oblikovanje enostavnih in vnaprej sformatiranih mnenj je priročno ravno zato, ker a) dobimo potrditev lastnih mišljenj in b) ker vsi novi dogodki padejo v staro matriko in se tako ni potrebno preveč obremenjevati z razvijajočim se svetom. Vse to smo namreč že videli. Vse to že vemo.

Neodgovorjena vprašanja

Hkrati si ravno zaradi zvonjenja pavlovih zvoncev ne zastavljamo novih vprašanj. Na dogodke ne gledamo celostno, ne gledamo iz historične perspektive. Primer iz Izole je bil spet idealna priložnost za razdelavo medgeneracijskih problemov, psihične bolezni in obravnavanja kršiteljev zakona – pa smo raje zadevo zapeljali na prepir med javnim in zasebnim sektorjem ter lobiranju policije za boljše pogoje dela. Ker je tako lažje in ker to javnost razume. Odpiranje nerazumljenih tem je pač problematično. Ker je potrebno zadevo razumeti.

Namesto debate o zahodnjaškem imperalizmu smo se odločili, da se bomo raje obremenjevali z verskimi simboli specifične veroizpovedi v javnosti. Ker to najlažje vidimo, ker to najhitreje opazimo. Ker imamo pripravljen odgovor in ker to razumemo. Odpiranje nerazumljenih tem je pač problematično. Ker je potrebno zadevo razumeti.

Tega se niso spraševali mediji, tega se ni spraševala javnost. Tega se ni spraševal nihče. In če za javnost še razumem, neizpraševanja pri medijih preprosto ne morem razumeti. Ne morem razumeti, kako se lahko uredniki tako enostavno pustijo prepričati v status quo poročanje in kako niti ne poizkušajo zgodbe prikazati bolj celostno.

Vloga konzumenta medijskih vsebin

Vloga konzumenta medijskih vsebin je tako ključna, saj njegova projekcija dogodkov vpliva na predstavljanje in potrjevanje teh v medijih. Ustrežljivost medijev z interpretacijami, ki božajo po dlaki in ne proti njej pa samo logična posledica. Zadeve se je potrebno lotiti na “napačni” strani – pri konzumentih.

Vem, da je to moja mantra že od začetka in da se mnogi ne strinjajo z mano, a vedno znova sem presenečen nad konstrukcijo medijske realnosti s strani urednikov in novinarjev, ki čisto vsakič znova pogrnejo na izpitu. Kot da bi obstajala zbirka ključnih besed, ki se sprožijo ob vsakem incidentu in samo čakajo na to, da jih mediji poberejo in nanje napletejo popolnoma irelevantno zgodbo, ki ničesar ne pojasni in ničesar ne spremeni. Utrdi samo obstoječe.

Je pa tudi res, da kritična konzumacija medijskih vsebin zahteva izobrazbo in razgledanost. Zahteva kritično presojo, samostojno držo in lastno razumevanje sveta ter interpretacijo dogodkov, ki temelji na lastnih izkustvih in ne išče potrditve za že obstoječe dogme. Konzument se mora na medijske vsebine odzivati, jih kritično izpraševati in v iskanju informacij o dogodku sledili lastnim vprašanjem – ne pa avtomatično prevzemati zgodb iz medijev brez kritične refleksije.

To se mogoče sliši enostavno, a hiter pregled medijske krajine pokaže, da se vedno bolj zakopavamo v avtomatične interpretacije, v ponotranjenje iz trte izvitih zgodb in nekritičnega povzemanja medijskih poročil, za katere se kasneje izkaže, da sploh niso resnična.

Zakaj je to pomembno?

Ker je svet vedno manjši ravno zaradi množičnih medijev. Ker se uokviranje debate vrši ravno s pomočjo medijskih sporočil in ker brez kritične presoje pristajamo na interpretativno vojno drugih skupin. Ki ima zelo jasne in zelo ozko določene interese.

Na to temo je bilo spisanih več knjig, ampak zadnji dve v moji knjižnici sta “Blur: how to know what’s true in the age of information overload” in “The Elements of Journalism: What Newspeople Should Know and The Public Should Expect” istih avtorjev – Bill Kovach and Tom Rosenstiel.

V njih avtorja zelo dobro opišeta posamezne primere iz ameriške medijske krajine in prideta do podobnih ugotovitev – ključen je aktiven in kritičen bralec, ki zna oceniti in preceniti. Brez njega se lahko še tako trudimo okrog samoregulacije, zakonodaje in dobronamernih smernic, pa bomo vedno znova prišli pred isti problem.