#resimonet – lekcije kampanje

31.08.2016Javno

Protest at the White House for Net Neutrality

Ko smo leta 2012 zaključili “Vlada mora… erm ACTA mora pasti” kampanjo, sem ob zaključku spisal nekaj vrstic ugotovitev in lekcij za prihodnje kampanje. Ker se je te dni končala etapa kampanje za nevtralen internet, se mi zdi primerno, da to storim znova.

Povzetek kampanje

Naprej nekaj osnovnih podatkov. Kampanja za nevtralnost interneta se je s strani zavoda Državljan D začela jeseni leta 2015, torej pred skoraj natančno letom dni. Takrat se je namreč začela dolgotrajna pot sprejemanja nove zakonodaje na evropski ravni in pomembno je bilo, da se v razpravo vključijo vse relevantne javnosti (uporabniki, startupi, proizvajalci vsebin). Tako kot pri boju proti sporazumu ACTA se je pojavil prvi izziv – kdo je ZA nevtralnost in kdo predstavlja interesne skupine, ki bodo z nevtralnostjo interneta pridobile?

Glavni izziv kampanje je bila aktivacija tistih, ki jim nevtralnost interneta služi, ki jih zadeva in ki bodo najbolj nesrečni, če se zadeva izjalovi. To so startup podjetja, to so mediji, to so spletni uporabniki, to so torej vsi tisti, ki niso telekomi. Ker se (tako kot pri ACTA kampanji) dosedaj ni nihče sistematsko ukvarjal z opismenjevanjem javnosti o upravljanju z internetom, nihče se ni ukvarjal s politično in gospodarsko komponento. Vsi s(m)o internet jemali, kot da je zrak. Free and open for all.

V ta namen smo organizirali več javnih razprav po celi Sloveniji (6), spisali/posneli več medijskih objav (7) in organizirali več spletnih akcij, s katerimi smo pozivali k aktivaciji kritične javnosti, odgovornosti regulatorja in politike ter dvigovali zavest o tem izzivu digitalne dobe.

Lekcije kampanje

Kar malo se mi je zaletelo, ko sem ob pisanju tega prispevka poiskal objavo o ACTA kampanji iz leta 2012 in tam našel naslednji odstavek.

“Pomagalo bi tudi ustanovitev slovenske organizacije, ki bi za svoj fokus izbrala nadzor regulacije spleta. Trenutno s(m)o razdrobljeni oziroma na tem področju deluje več različnih akterjev, ki pa vsak streljamo malo mimo tarče spletne regulacija.”

Priznam, situacija je malo boljša kot leta 2012, a je še vedno srečujemo z identičnimi izzivi, ki jih je potrebno v prihodnosti naslavljati še z večjo pazljivostjo in energijo. Izzivov z digitalno ekonomijo bo vedno več, zato bo v prihodnosti še toliko pomembnejše, da se bodo nanje odzivali VSI tisti, ki delujejo na tem področju.

Uniformiranost ali pa bolje rečeno odsotnost javnega nastopanja s strani telekom podjetij, ki so se v javno razpravo spuščali samo takrat, ko so popolnoma dominirali okolje, v katerem se je razprava dogajala, je zagovornike nevtralnosti interneta postavljala pred izziv – kako doseči javnost, ki sploh ne vedo, da bi jih zadeva morala zanimati?

Poleg komuniciranja z relevantnimi javnostmi je bila tukaj relevantna še dirka s časom – kampanja je bila vezana na datume zaključka javnega posveta, problematičnega odločanja lokalnega regulatorja in razveljavitev odločitev s strani sodišča in spreminjanjem lokalne zakonodaje, kar je pomenilo dodaten pritisk – ne samo, da je bilo potrebno izobraževati, potrebno je bilo tudi aktivirati. Kot bi v vodo metal dojenčka. Samo upaš lahko, da se bo odzval refleksno in splaval.

Kaj je manjkalo?

Predvsem jasen in poenoten nastop digitalne sfere, ki bi nastopila na jasni fronti s telekomi. Včasih sem imel občutek, da se aktivisti borimo s telekomi in da so argumenti odprtega interneta, enakopravnega dostopa in svobode vsebin preveč visokoleteči in premalo konkretni, saj so telekomi vili roke in tarnali nad bolj konkretnimi problemi, ki jih bodo imeli z nevtralnim internetom.

Zato se je v redkih javnih izmenjavah mnenj zdelo, kot da se hipiji pogovarjamo s poslovneži glede izgradnje nove avtoceste. Jasno je, da smo zagovorniki odprtega interneta izpadli neresno. In da so bili glavni reveži telekomarji.

Pogrešal sem tudi večjo aktivacijo s strani podjetij internetne ekonomije. Res je, da so posamezniki podpirali naš boj in da brez njih kampanja ne bi uspela, a bi na drugi strani kampanja zažgala še toliko bolj, če bi jo interesne skupine izrabile tudi za bolj poenoten nastop. No, never say never.

Še enkrat se je transparentno izpostavil problem zanimanja za digitalne teme po različnih krajih po Sloveniji oziroma “to se me ne tiče” sindrom. Glede na dejstvo, da so bile v bitko za nevtralnost interneta hočeš-nočeš vključene tudi slovenske izpostave multinacionalk, je bilo res škoda, da se niso vsaj malo izpostavile oziroma pomagale zagovarjati argumente, ki jim bodo v prid.

Rezultati kampanje? Grenko-sladki.

Lepo je videti, da se ljudje odzivajo na relevantne teme našega časa. Da se nanje odzivajo tudi politični predstavniki in da nam je uspelo s skupnimi močmi zgenerirati dovolj momenta kampanje, da zadeva ni izzvenela v prazno. Da so uporabniki razumeti pomembnost in zapletenost tematike, da so jo vzeli za svojo in da so se hitro odzivali na pobude. Da bo naslednjič boj toliko lažji.

Grenki so rezultati, saj je jasno, da je to samo bitka v neskončni vojni, kjer bodo telekomi vedno znova dobivali nove oblike starih idej in da bo potrebno vajo ponavljati. To je še toliko bolj pomembno, ker so tudi smernice BEREC združenja na določenih delih medle in ne vlivajo prevelikega zaupanja. Hkrati BEREC polaga veliko odgovornost na lokalne regulatorje, ki pa se spet zanašajo tudi na aktivnost končnih uporabnikov in relevantnih javnosti. Skratka, it ain’t over yet.

Težava ob vsakemu zaključku kampanje je tudi nevarnost “spanja za volanom”. Občutek, da smo sedaj prišli do konca poti, da je zadeva ad acta in da gremo sedaj lahko vsi na pivo. Ekonomska in politična komponenta spleta je vedno bolj pomembna in vedno bolj centralna – interesne skupine pa so vedno bolj jasno druga naproti drugi.

Na srečo sem optimist.