Odgovornost medijev

27.09.2016Javno

tv-static

Tokrat začnimo s kolumno Vesne Milek. V njenem uvodu se avtorica retorično sprašuje, “kaj se je zgodilo z našo družbo, ki jo je začela obvladovati spletna mašinerija obsojanja in sramotenja?“, nato pa v sedemindvajsetih odstavkih začne naštevati krivce za nastalo stanje.

Kriv si ti!

Krivi smo mi vsi, pravi. Čakamo na impulz, ki bo dan znak za poživaljenje. Čakamo na pok startne pištole, ki bo signalizirala začetek trganja, mrcvarjenja, ubijanja. Včasih v prenesenem pomenu, včasih čisto konkretno. Kot senatorji, ki morijo Cezarja. Nihče ni kriv, ker vsi sodelujemo.

Kriv je splet, pravi. Bolj znan ko je posameznik, večji je obseg tornada, splet komentira, razčlenjuje, sramoti, ugiba ali kar preprosto obtožuje in sodi. Kot da gre za homogeno strukturo, za t.i. hive mind, ki živi v digitalnem svetu in se nad resnični svet spusti kot volk na jagnje.

Krivi so mediji in bralci. Saj veste – mediji pišejo tisto, kar hočejo bralci. V bistvu so za krvoločne medije krivi bralci, ki jih silijo v plenilstvo. Tudi pri primeru mariborskega ravnatelja, kjer nismo znali zaustaviti pogroma.

Naj vrže prvi kamen…

Relativizacije odgovornosti smo že vajeni. Sploh s strani kolumnistov, urednikov, novinarjev in drugih medijskih delavcev, ki se razen častnih izjem ponavadi odgovornosti izogibajo kot hudič križa. Tako nam ni treba ponavljati podrobnosti iz primera mariborskega ravnatelja, saj ni bil nikakršna izjema, temveč bolj šokantna potrditev pravila, ki velja že od nekdaj.

A pri vsej svoji modrosti vedno znova pozabljajo na svojo vlogo in na zaporedni način vezave dogodkov, kjer so množični mediji prvi v vrsti legitimizacije dogodka, pa naj gre za ameriškega predsedniškega kandidata, ki mu v drugačni vlogi ne bi zaupali odvoza smeti, nesrečnega ravnatelja, javno osebnost oziroma zasebne osebe, ki se po spletu okoliščin znajdejo v žarometu medijev.

Žaromet je ključen. Osvetlitev teme ali osebe pošlje v javnost signal: “O tem se lahko pogovarjate. Dogodek je vreden razprave, obsodbe, mnenja!” Vsi ostali dogodki, ki ostanejo v temi medijskega žarometa, javnost ignorira oziroma o njih razpravlja v omejenem obsegu. Zakaj le, če imajo zraven primer, ki se cvre pod žarometi kamer, ki ga prebadajo prižgani diktafoni, ki ga maže črnilo v tiskarnah.

Vedno in povsod so krivi mediji!

Ne glede na to, kaj se je zgodilo, ne glede na to, kako pomemben je dogodek za splošno javnost, ne glede na to, kakšen je rezultat… vedno so krivi mediji! Vedno. in. povsod. Dokler se mediji ne odločijo, o čem in na kakšen način bodo poročali, dokler v javnosti ne poenotijo stališča oziroma si ga med sabo razdelijo po političnih linijah, imajo vpleteni še nekaj možnosti. Možnost bega, možnost argumentacije, možnost pozabe. Ko enkrat mediji zakoličijo polje debate, ko enkrat odobrijo pogled na tematiko, je vse ostalo samo še vnaprej spisana tragedija.

Tako se mi zdi smešno, da Milekova v svoji kolumni kot izhod iz zagate vidi empatijo. Resno? Empatijo? Koga? Bralcev medijev, ki v svojem programu po glavi kuštrajo wanna-be dikatorje? Ki jim uredniki in novinarji vsak dan v očesa in ušesa tlačijo afere, šokantne informacije, kri in spermo? Argument empatije se mi zdi podoben kot bi človeka vrgli v vodo, potem pa si umili roke, češ, kriv je utopljenec, saj bi moral popiti manj vode, v katero sem ga vrgel.

Logično je, da se mediji distancirajo od svoje vloge. Glede na to, da same sebe vidijo kot prodajalce novic, ki morajo obdržati svoje stranke zato, da bi preživeli, je razumljivo, da ne bodo priznali, da so zaradi nepoznavanja lastne funkcije ravno oni tisti, ki pritisnejo na sprožilec.

Bi radi napredek?

Začnite regulirati medije. Začnite sankcionirati povampirjeno, navijaško, “for profit” mrhovinarstvo, ki se goni na truplih, aferah in legitimizaciji debilan, ki so v medijih samo zato, da se oglasi ne tiščijo preveč skupaj.

Začnite pozivati k odgovornosti urednike, ki se imajo za uradnike, novinarje, ki se imajo za mezdne delavce in medijske lastnike, ki se jim zdi, da je naslov “Klal ga je in gledal televizijo” relevanten. Začnite jasno in glasno opozarjati na nesprejemljivost medijskih praks, vključujte se v javne razprave o medijskih tematikah in od oblasti zahtevajte odzivnost.

In predvsem – ko mediji začnejo z žarometom odgovornosti svetiti po javnosti, jim nastavite ogledalo. Vsakič znova. Dokler se jim ne bo posvetilo.