“Just the facts, Jack!”

10.11.2016Osebno

8174373967_7fe4d9df50_o

O kampanji za ameriškega predsednika, ki se je ravnokar končala po leto dni trajajoči predvolilni predstavi, je in bo napisano še veliko analiz. Sam se bom osredotočil na medijsko komponento, ki je še enkrat pokazala na hudo problematično vlogo medijev v političnem diskurzu in pomanjkanje zavedanja vloge četrte veje oblasti.

Že na začetku kampanje je javnost šokiral šef ameriške mreže CBS, Leslie Moonves, ki je izjavil: “It’s a terrible thing to say but bring it on, Donald. Keep going.” Debate med obema kandidatoma si je ogledalo rekordno veliko število ljudi in mediji so z volitvami dobro zaslužili.

Poleg ogledov debat je med to volilno kampanjo poskočila tudi uporaba t.i. fact checking spletišč. Laži in polresnice so bile v tej kampanji tako pogoste, da se je človeku zazdelo, da gremo čisto zares v postfaktično družbo, kjer so dejstva brez pomena. Ali z besedami Homerja Simpsona: “Facts are meaningless. You could use facts to prove anything that’s even remotely true!”

“Ne, mi nimamo nič s tem!”

Po kampanji so se ameriški mediji potegnili nazaj in si začeli umivati provizorične roke. Najprej so bili na tapeti analitiki javnega mnenja, ki so vsi po vrsti napovedovali gladko zmago Clintonove. “State polls were off in a way that has not been seen in previous presidential election years,” said Sam Wang, a neuroscience professor at Princeton University who is a co-founder of the Princeton Election Consortium. He speculated that polls may have failed to capture Republican loyalists who initially vowed not to vote for Mr. Trump, but changed their minds in the voting booth.

Nato so se distancirali tudi novinarji in komentatorji. “Trump won not because the press failed but because he was selling something more valuable to voters than integrity—honesty and humanity,” so se opravičili. Da glavna vloga medijev ni in ne sme biti golo kupovanje prodajnih artiklov predsedniških kandidatov, temveč kritična analiza njihovih izjav, so priložnostno pozabili. Da so se celotno kampanjo praktično neprestano ukvarjali s človekom in ne z njegovimi idejami, so zamolčali. In da so prvo polovico kampanje podcenjevali nevarni neofašistični populizem in ga celo vabili v medije ter ga s tem normalizirali, drugo polovico pa skušali duha spraviti nazaj v steklenico, so ignorirali.

Pa ameriške volitve pri neodgovorni vlogi medijev, ki se ukvarjajo samo z lastnimi profiti in pozabljajo na svojo funkcijo, niso edine. Samo spomnimo se britanskega ločevanja od Evropske unije, kjer je PO referendumu presenetljivo veliko ljudi besno iskalo pomen glasovanja in kjer so analitiki post-festum ugotavljali, da so mediji odigrali presenetljivo veliko vlogo pri uokvirjanju razprave o izhodu iz EU. Navsezadnje smo tudi pri nas lahko pred časom poslušali razpravo o vlogi medijev pri konstrukciji lika Boruta Pahorja in prišli do podobnih ugotovitev – mediji se ne zavedajo svoje vloge.

Mehurček na levi

Še enkrat se je izkazalo, da je pravi problem levica in ne desnica. Desnica se pač trudi po svojih najboljših močeh in uporablja vsa razporožljiva orodja, kar je popolnoma prav. Težava leži na levici, ki brezidejno brani obstoječe pridobitve socialne države in se ne zaveda, da z obrambo zelo težko zadaneš gol.

Hkrati se je kampanja vrtela okrog izpostavljanja slabosti protikandidata, medtem ko je bilo zelo malo časa posvečenega prednostim levičarske kandidatke. Celotna kampanja se je vrtela podobno, kot bi izbirali naslednjega tekmovalca resničnostnega šova, ne pa predsednika Združenih držav Amerike. Da so predvolilne razprave dosegale rekordno gledanost in da so vse predvolilne ankete zgrešile končni rezultat, je samo še en dokaz o zgrešenosti modela oziroma funkciji posamezne komponente predvolilne kampanje.

Pozor – čeprav bi sam najraje videl, da bi v Beli hiši sedel Bernie Sanders in čeprav sem zmago Donalda Trumpa pričakoval samo kot zelo krut štos, zgornja medijska kritika nima nobene veze z dejanskimi kandidati. Gre za princip, v bistvu bi bilo čisto vseeno, kdo je dejanski kandidat in kaj zagovarja. Vloga medijev kot četrte veje oblasti bi morala biti v vsakem primeru enaka.

A se je še enkrat izkazalo, da medijski stroj enostavno ni več primeren za analiziranje in kritično reflektiranje dogajanja po svetu. Služi samo kot generator mehurčka, v katerem sedijo njegovih uporabniki in se pustijo voditi za roko.

Disrupcija

Zanimivo bo videti, kako se bodo mediji obrnili po januarskem prevzemu poslov in ali se bodo iz predvolilne kampanje kaj naučili. Prve reakcije umivanja rok govorijo, da se to ne bo zgodilo in da je za medije ravnokar končana kampanja business as usual.

Je pa nekaj res – največji problem ni Donald Trump. Največji problem ni legitimizacija neofašističnih gibanj in blagoslov šovinizma. Največji problem niso strankarski boji in redefinicija smisla in namena obstoječih strankarskih linij.

Največji problem je utišanje alternative. Največji problem je refleks, da je vse brez pomena in da se niti ne splača razvijati alternativnih modelov razumevanja našega sveta. Da so “slabi fantje” pač zmagali in da so “dobri fantje” izgubili. Da obstaja samo ena interpretacija sveta, ki se ji hočeš-nočeš moramo podrediti. Kar nikoli ni bilo in nikoli ne bo res. Vedno se je boljše boriti kot pustiti, da ti okvire sveta določajo drugi.