Split screen

12.12.2016Javno

scott_pilgrim_splitscreen-865x505

Če si človek za trenutek vzame pavzo pri spremljanju socialnega položaja psov čuvajev oziroma pripadnikov četrte veje oblasti in se zazre v drobovje njihovega dela, opazi problematičen trend.

Spektakel je posledica uravnoteženosti

Čeprav tole pisanje o uravnoteženosti in izenačenosti političnih mnenj v strokovnih debatah ne bo ne prvo ne zadnje, se mi zdi vseeno opozoriti na vedno pogostejše uporabljanje pro et contra formata za prikazovanje različnih pogledov na isto stvar, kjer se enačijo osebna mnenja in zgodovinska dejstva in kjer se gosti ne pogovarjajo, temveč postulirajo.

V Poklicnih merilih in načelih novinarske etike RTV Slovenija tako piše:

2.3 Uravnoteženost sporočanja

Programi RTV Slovenija, ki obravnavajo vprašanja javnega interesa, o katerih obstajajo v javnosti različna stališča, morajo zagotoviti enakovredno in enakomerno predstavitev najširšega možnega izbora stališč o določeni zadevi. Enakovrednost in enakomernost v tem kontekstu pomenita nepristranskost in razumen obseg, upoštevajoč težo posameznih stališč ali mnenj, njihovo pomembnost ali možno pomembnost.

Če je le mogoče, mora novinar za določen prispevek ali oddajo najti predstavnike vseh vpletenih (prizadetih) strani ali nazorov. Če tega ne more, mora to poslušalcem in gledalcem sporočiti na preprost in neposreden način.

Zanimivo je, da Etični kodeks društva novinarjev take definicije predstavljanja dejstev oziroma mnenj ne pozna. V tretjem členu kodeksa piše:

Novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, praviloma v istem prispevku, sicer pa takoj, ko je mogoče.

Že ta razlika bode v oči, saj “uravnoteženost” lahko razumemo kot split screen TV, kjer se v studiu naenkrat znajde več likov, ki jih voditelj razdeli po sredini in potem spodbuja v spopad. Težava je že to, da se iz načeloma strokovnega kroga, kjer bi gledalec pričakoval strinjanje glede osnovnih postulatov, a velikokrat dobi več konstrukcij realnosti, izbere pa tisto, ki je bliže njemu samemu.

Tako množični mediji izgubljajo svoj edukativni element in namesto njega podpirajo družbo spektakla, kjer argumenti in podatki niso pomembni, razen v primeru, ko jih igralci izrabljajo za svoj nastop. Hkrati pri občinstvu utrjujejo razcepljenost in jim v bistvu govorijo samo tisto, kar občinstvo že tako ali tako ve – ker je v studiu vedno dovolj glasov za identifikacijo.

Uravnoteženost, ki ima korenine na dveh mestih in sicer v družbeni enakosti in spoštovanju različnih, tako dela dvojno škodo – na eni strani dopušča utrjevanje alternativnih resničnosti, v katerih splošni konsenzi naše družbe od druge svetovne vojne naprej ne veljajo, na drugi strani pa med posameznimi pogledi postavlja visok zid in govori – prepovedan prehod.

Mediji tako vedno bolj postajajo podobni gladiatorskim arenam, kjer se igralci med seboj retorično (zaenkrat!) spopadajo, pri tem pa ne veljajo nikakršna pravila o dovoljenih in nedovoljenih prijemih. Mnenja, podatki, zgodovinska dejstva, ugotovitve strokovne javnosti, izkušnje stare mame… vse to je dano na isti nivo, ima isto težo. Važno je samo, da so mnenja kratka, efektivna, da imajo emocionalni naboj.

Kje je tukaj voditelj?

Vloga voditelja v medijskem svetu je vsaj v naši družbi zelo zanemarjena in podcenjena. Ne samo mediji, tudi razprave, okrogle mize in javne debate naredijo napako, ko za voditelja praviloma imenujejo nekoga, ki je gostom okrogle mize podrejen, katerega naloga ni korigiranje mnenj oziroma popravljanje neresničnih navedb, temveč bolj pomoč v trenutku, ko kateri od tekmovalcev zleti iz proge.

Sicer je res, da v duhu uravnoteženosti voditelj ne sme posegati v debato. Če je voditelj jeziček na tehtnici in mora biti ta uravnotežena, potem je res, da je njegova vloga omejena na “Pozdravljeni” in na “Še nekaj sekund do konca”. V nasprotnem primeru bi, boh obvari, voditelj lahko opozoril gledalce na razliko med osebnim mnenjem, ugibanjem, znanstveno dokazljivim dejstvom…

Zadeva se dodatno zakomplicira, ko imajo organizatorji oddaj omejen bazen ljudi, iz katerega vlečejo sogovornike. Ker morajo paziti na jeziček na tehtnici, je namesto strokovnosti oziroma profila bolj pomembna kvazipolitična pripadnost. Rangiranje ljudi po političnih preferencah namesto po strokovnih znanjih pa je po mojem mnenju nesprejemljivo, če hočeš imeti dejansko razpravo s sintezo.

Samodiskvalifikacija

Tako se mediji v želji po dosegu kar najširšega občinstva hkrati zatekajo k split screen vodenju oddaj, kjer se oddaja konča takrat, ko zmanjka časa. Si predstavljate, da bi štirje kompetentni sogovorniki prišli do sinteze pred zaključkom oddaje? Da bi se strinjali okrog osnovnih principov in bi tako RES debatirali o tistih nekaj potencialno problematičnih procentih?

Škodo si na tak načini mediji in organizatorji delajo na več nivojih. Najprej svoje občinstvo spreminjajo v groupije ene in druge opcije, kjer umanjka sredina. Nato z izenačevanjem mnenj in dejstev dopuščajo vdor amaterjev na področje znanosti oziroma občinstvu dajejo znak: “To je vse isto.”

Hkrati s tem zmanjšujejo lastno vlogo kot center moči, ki ima v javnosti zelo specifično nalogo. Dajejo občutek, da so brez funkcije, da “samo poročajo” in da imajo vsi prav. Ker vsak gleda samo v tisto polovico zaslona, kjer se počuti doma.

“Ko zreš v zaslon, se zavedaj, da zaslon zre vate”

Seveda pa niso brez krivde niti ljudje, ki zrejo v ekrane in navijajo za eno ali drugo ekipo. OK, razumem, nekatere stvari so ti bližje kot druge, a vseeno bi bilo priporočljivo, če ne bi zavoljo mnenj načenjali dejstev. Če se ne bi obnašali kot navijači na nogometni tekmi, kjer je važno samo to, da naša ekipa zmaga in da nasprotnik izgubi.

To je tudi eden od razlogov za porast t.i. Fake news, o katerem pišem v nadaljevanju. Ljudje so pač prevzeli logiko navijaških medijev, ki svojo vlogo razumejo kot kamera v areni smrti, ki skače od enega bojevnika na drugega in vmes plasira reklamna sporočila. Sodnika v tej areni ni. Boj je do smrti.