Pes čuvaj s pekarno

06.02.2017Javno

Naslov je mogoče nesmiseln, a dobro povzema položaj in razumevanje novinarskega poklica v Sloveniji. Do njega sem prišel, ko sem pred dnevi v znak protesta objavil naslednji premislek.

Dragi moji!

Nadaljevanje poročanja o umor s samomorom, ki meji na medijsko blaznost, kjer mediji med seboj tekmujejo samo v tem, kdo bo objavil bolj grozljive podrobnosti, je novo dno slovenskega medijskega poročanja.

Izkazanega ni bilo nikakršnega javnega interesa za pokrivanje zgodbe, nekaterih oglaševalci so se na poziv Državljan D odzvali in umaknili svoje oglase, a določene medijske hiše (Delo, Dnevnik, vecer.com, Svet24, Slovenske Novice) so o primeru vseeno poročale z detajli, vredni filma iz opusa režiserja Quentina Tarantina.

Kot kritična javnost primer najglasneje obsojamo predvsem zaradi tega, ker se iz njega transparentno vidi, da medije zanima samo generiranje dobička na novicah črne kronike in da med seboj tekmujejo samo v tem, kdo bo naštel več krvavih podrobnosti.

Še več. Razočarani smo nad nekaterimi uglednimi medijskimi osebnostmi, ki ne zmorejo toliko hrbtenice, da bi jasno in glasno obsodile pisanje in poročanje o tem popolnoma irelevantnem primeru in da bi se ENKRAT KONČNO JASNO IZRAZILI, kakšne medije hočemo imeti.

Drugače si lahko ob naslednjih novinarskih demonstracijah tiste vaše svinčnike vtaknete… v črno kroniko.

Govora je bilo o primeru poročanja o umoru in poskusu samomora, kjer so mediji poročali senzacionalistično, šokantno in brez pravega občutka za javni interes in zanimivost zgodbe. Dovolj je bila kri.

Na premislek sem dobil nekaj odzivov, a najboljši je prišel z desne.

Jože Biščak, novinar revije Reporter, je bil namreč mnenja, da so novinarji v bistvu peki. Da merijo utrip ljudstva in da pišejo o tem, kar si ljudstvo želi. Da pečejo bele žemlje, ker si jih ljudje pač želijo. In pri tem ignorirajo (če hočete analogijo raztegniti do absurda), da so črne žemlje bolj zdrave.

Je novinar res pek?

“Potrebe trga” so v oziru do novinarstva hudo problematičen termin. Če pustimo ob strani dejstvo, da bi se morali novinarji in uredniki pri svojem delu ozirati predvsem na lastno pozicijo in bi morali izhajati predvsem iz svoje razgledanosti in razumevanja družbe, je problematično tudi to, da Biščak kot novinar svojo vlogo razume predvsem kot generator filter bubbla. Se pravi – da daje ljudem tisto, kar oni eksplicitno zahtevajo.

Tako bi lahko Biščakovo interpretacijo novinarskega poklica razumeli kot lakajstvo. Novinarji bi morali tako govoriti in pisati samo o stvareh, ki bi jih njihovi bralci zahtevali, ne glede na to, kako trapaste oziroma nepomembne bi bile. Kupec je kralj.

A tukaj pridemo do problema. Če kot normo upoštevamo “glas ljudstva” in predpostavljamo, da se Biščak tega drži pri svojem pisanju – zakaj potem Reporter ni najbolj bran časopis v državi? Zakaj ima Reporter po lastnih podatkih manj naklade kot Mladina, ki jo desničarji vedno znova naslavljajo kot “nizkonakladni tednik”?

Situacijo lahko razumemo na dva načina.

Način 1 – Biščak govori eno, dela pa drugo. To je logično. Če Biščak govori, da bi moral medij servirati bralcu tisto, kar bralec naroči in branost Reporterja ni nekaj, s čemer bi se hvalili svoji mami, potem je očitno, da ekipa Reporterja tega ne počne.

Način 2 – Biščak govori nekaj, česar ne zna izvajati v praksi. Razumljivo. Ker Reporter ni najbolj prodajan časopis, Biščak pa dela točno tisto, kar govori (se pravi servisira javnost), potem mu to očitno ne gre najbolje od rok.

Ne vem, kaj je slabše.

Je kupec res kralj?

Dodatno zmoti valjenje krivde na kupca časopisov. V smislu – ljudje radi berejo o umorih in prav je, da mediji o tem pišejo. Ljudje časopise kupujejo zato, da preberejo, koga so zaklali, koga ustrelili, kdo je naredil samomor, kdo je poskusil narediti samomor, pa mu ni uspelo.

Hkrati se bodo zagovorniki ekonomske teorije novinarstva od vsakršnega preverjanja te trditve ogradili še z izjavo, da to poteka na podzavestni ravni, da je nemogoče o tem javnost izpraševati direktno in da številke prodaje povedo svoje.

In če za trenutek odmislimo “številke, ki govorijo same od sebe,” se dajmo vprašati – zdaj ko veste, da Reporter piše samo o zadevah, za katere ve, da jih bo lahko prodal oziroma da jih bo bralec kupil, ne pa o zadevah, ki bi bile “splošno relevantne”, “pomembne za sprejemanje odločitev” oziroma “koristne” – ga boste sedaj kupovali raje ali ga boste odjavili?

Na sploh so teorije ponudbe in povpraševanja na področju novinarstva skregane z vsako logiko in funkcijo množičnih medijev v družbi. OK, načeloma bi lahko rekli, da služijo funkciji zabavanja javnosti, a sta tukaj še informiranje in kontekstualiziranje. In spet gre za stvar, ki je implicirana in ne eksplicitno izrečena.

So novinarji gladiatorji?

Biščakovo trditev lahko preverimo v praksi. Ker je Reporter časopis, v katerem pišejo po zahtevah iz javnosti, mu zgenerirajmo potrebo. Na naslov odgovornega urednika silvester.surla@reporter.si pošljimo zahtevo, da Reporter začne redno pokrivati področje razmnoževanja pand v kitajskih živalskih vrtovih.

Model pisma:

Spoštovani!

Na vas se obračam s prošnjo po pokrivanju teme, ki me zelo zanima in menim, da je splošno zanimiva. Gre za razmnoževanje pand v kitajskih živalskih vrtovih. Kitajska je znana kot domovina ter kosmatincev, ki se zelo težko razmnožujejo v ujetništvu, zato je to velik dogodek za celotno državo.

Ker Kitajska pridobiva na moči in se pozicionira kot geopolitična slika no. 1, bi zelo rad vedel, koliko pand se skoti v ujetništvu, kako jim je ime, dobrodošel pa bo tudi videposnetek, kjer se bo videlo, kako se pande obnašajo v ujetništvu. Prosim, če novice pospremite z duplerico pande in uredniškim komentarjem.

Ker se je vaš novinar Jože Biščak na Twitterju izpovedal, da bi on najraje pisal po nareku javnosti, sem prepričan, da boste moji prošnji ugodili. Se veselim!

Hvala!

Tako bomo na enostaven način preverili, kakšni peki so sodelavci Reporterja.