Nova normalnost

15.02.2017Javno

Dosedaj ste najbrž slišali že vse krike moralne panike, zgražanja in nabiranja pozornosti z lažno zaskrbljenostjo. A se lahko torej o tem pogovarjamo umirjeno in preudarno? Če ja, berite naprej. Če ne, imate tam neki Tumblr blog, ki mu lahko dajete srčke.

Prvo dejanje: Umor na Facebook Live

OK, umor je kršitev etičnih in zakonskim norm. Tukaj nimamo kaj za diskutirat. Da to najbrž ni bil zadnji, je jasno. Da se te zadeve dogajajo bolj pogosto, če je zraven alkohol in žaljivke, tudi.

Nova je komponenta prenosa prek Facebook omrežja. Kulturni okvir totalnega egoizma, enostavne uporabe tehnologije za ojačevanje tega egoizma in medijsko ojačevanje tega nefiltriranega komunikacijskega kanala, ki se ne more odločiti, ali je množični mediji ali samo orodje, pripelje do tega, da se hočemo pred svojimi prijatelji prikazati v “najboljši” luči. Če to pomeni, da jim v živo kažemo pretep do smrti, je to samo znak, da je nekaj narobe z nami. In z našo percepcijo prijateljev.

Že tukaj lahko zaznamo elemente medijske nepismenosti. Facebook pogajanjo algoritmi. Ti algoritmi beležijo vse, kar na Facebook omrežju počnemo. Si kliknil Like? Zabeleženo. Si kliknil Share? Tudi. Si gledal video več kot deset sekund? Facebook zabeleži ogled celotnega videa. Je gledal tvoj prijatelj? OK, za Facebook je zadeva zanimiva in gledano vsebino začne porivati bolj na vrh časovnice, kjer se bije boj za gledanost. Do smrti, če je treba.

Ljudje so ogled videa primerjali z buljenjem in vožnjo mimo prometne nesreče. Ne strinjam se s to primerjavo. Pri buljenju v prometno nesrečo zadovoljuješ samo lastne potrebe. Pri ogledu videa na Facebooku mu pomagaš pri rasti. Ogled videa na Facebook omrežju je bolj podobno zaletavanju V že zveriženo pločevino. Make that car crash bigger!

Pripis krivde? V prvi vrsti človek, ki je storil domnevni zločin. Zraven njega človek, ki je dejanje snemal in oddajal prek Facebook omrežja. Potem pa vsi, ki so to gledali in klikali. To je dalo posnetku krila. To ga je izpostavilo v javnosti.

Drugo dejanje: Mediji zavohajo kri

Če je primer Mariborskega ravnatelja iz leta 2014 leto nič, potem smo leta 2017 že dodobra zakorakali v novo medijsko realnost. V njej mediji izgubijo še tisto trohico legitimnosti, ki so si jo pridobili z vmeščanjem družbeno relevantnih tem v skupni prostor in se popolnoma preobrazijo v mrhovinarje. Ki med seboj tekmujejo samo še v tem, kdo bo prej na naslovnici objavil bolj krvav kos mesa.

Ironija je v tem, da se mediji popolnoma podredijo prvemu dejanju te katastrofe. Vloge se v bistvu zamenjajo. Facebook postane generator vsebine, medtem ko so množični mediji postanejo samo nemi posredniki. Najslabše pri celotni zadevi je ravno to, da se mediji zavestno izenačujejo med seboj in se niti ne trudijo biti konkurenčni. Vsi so objavili iste slike, vsi so pisali iste članke. Zadeva je bila bolj poenotena kot PR sporočila, za katerega agencija zabiča, da ga nihče ne sme spreminjati.

Hkrati je objava v množičnih medijih dodatno zacementirala normalizacijo. Hej, to je normalno. To se gleda. To se bere. Ko se boste naslednjič odločili, da nekoga pretepete do smrti, pomislite na nas! Vrzite nam kost! Posnemite se in nam pošljite link! Mogoče vam damo še procente od oglasov!

Pripis krivde? Odsotnost vsakršne uredniške politike, premisleka o objavi in golo zasledovanje dobička. Bele žemlje so pač bele žemlje.

Tretje dejanje: Moralna panika

Crescendo celotna stvar doseže v tretjem dejanju. Ko je namreč zločin normaliziran, po tem, ko dajo množični mediji blagoslov, da se lahko o zadevi diskutira in da je to nova normalnost, pridejo ven pijavke. Organizacije, posamezniki… ki skušajo kar najbolj vnovčiti nastalo situacijo.

Tukaj so recimo social media managerji ali po domači dreki od gnoja, ki preprodajajo kri in moralno paniko za všečke. “Poglejte grozoto, ki je tako grozna, da je nihče noče gledati!” bi lahko povzeli pozive k akciji. In zadeva naredi še en krog. Postavljajo se sramotilni stebri, ljudje si razlagajo “kwa bi jst njim delal” in tako naprej.

Potem so tukaj organi pregona. Ki popolnoma absurdno dejanje izkoriščajo za nabiranje točk pri podelitvi večih pooblastil. Da bi torej z večimi pooblastili policija lahko sama od sebe omejila dostop do tega posnetka. Kar je hud problem. Če policija misli, da bi to lahko počela brez nadzora sodišč in na lastno pest, potem je to vzpostavljanje državnega sistema cenzure spletnih vsebin brez kakršnegakoli nadzora. In še to vprašanje, če bi dejansko dosegli cilj. Bi pa dobili proste roke za cenzuriranje lokalnih vsebin.

Na koncu še enkrat priletijo zraven množični mediji in poročajo o poročilih. “Mediji morajo pomirjati ljudi,” se je zapisalo enemu od medijskih portalov. “Ampak šele po tem, ko so ustvarili moralno paniko, legitimizirali debato in popolnoma zbanalizirali izgubo človeškega življenja,” ostane nenapisano.

Pripis krivde? Vsi tisti, ki tragedijo izkoriščajo za svoje profite. In se pri tem ne ozirajo na širšo sliko.

Četrto dejanje: Tišina

To dejanje ponavadi ostane preslišano, ker je zares tiho. Od mariborskega ravnatelja, prek umora direktorja kemijskega inštituta, do izmišljotine o vzgojiteljici, ki meče otroka ob tla in do umora s samomorom, ki se je zgodil samo pred nekaj dnevi – vsi primeri so bili medijsko zbanalizirali, v vseh so bile dokazano in domnevno kršene določila etičnega kodeksa novinarjev in medijskega zakona in v vseh primerih so nadzorne službe ostale tiho.

Medijski inšpektorat molči. “Ni prioriteta,” pravijo. “Ste v čakalni vrsti,” dodajo. Vsakič, ko se mediji spozabijo samoregulirati (verjemite, na tem področju vlada totalna amnezija) in vsakič, ko organi molčijo, je to cementiranje nove realnosti. V kateri oblasti s svojo pasivnostjo aktivno navijajo za še več gladiatorstva, za še več zbanaliziranih tem in za še več krvi.

Tega problema se vsi zavedajo. Ta problem je transparentno na tapeti že več let. In vendar se nič ne premakne. Nihče v parlamentu ne odpre te teme, vsi se delajo, da ne obstaja. Na sestankih gledajo v prazno in si mislijo: “Samo da mine, potem bo spet mir.”

Dogodki zadnjih let nam govorijo, da gremo v negativno spiralo. Da bomo novo normalnost zacementirali do te mere, da nek normalen izhod ne bo več mogoč. In po potrebno poseči po štemarci.