Sneg na ekranu

06.08.2017Javno

“The sky above the port was the color of television, tuned to a dead channel.”
― William Gibson, Neuromancer

Vsake toliko časa se je zanimivo ozreti po domači in mednarodni medijski sceni in popisovati sedanjost ter ugibati prihodnosti. Mogoče je bil tokrat trigger Kučićev odhod iz Dela, ki ga je digitalna javnost pospremila z mešanico razočaranja in upanja hkrati – “škoda, da greš in nujno povej, kje te lahko beremo naprej” je bil splošen sentiment.

Kučićev odhod je po moje pomemben predvsem iz stališča njegove vloge interpeta in kontekstualista dogajanja v tehnološkem svetu. Eden od trendov, ki jih v svojem zadnjem poročilu omenjat tudi Reuters Institute, je namreč vedno večja polarizacija medijskega občinstva in nezaupanje v mnenjsko novinarstvo po celem svetu. “Trust in media is lowest in countries with the highest levels of political polarization, such as Hungary and the U.S., plus the perception of mainstream media bias (vir).”

Množični mediji torej izgubljajo na svoji vlogi interpreta skupne realnosti in generatorja agore – prostora, kjer se vršijo centralne javne razprave o problemih skupnosti. Vsaka stran vleče k sebi in se zapira v filtrrni mehurček, mediji pa jim pri tem pomagajo s svojo gonjo za dobičkom in zmanjševanjem stroškov dela, ki se skoraj vedno pozna na kvaliteti poročanja.

Človek se torej zavestno zabada v obe očesi in ušesi hkrati ter tako postaja vedno bolj slep. Reuters tako v svojem poročilu opozarja, da “twenty-nine percent of respondents globally say that they avoid the news. In the U.S., 38 percent of respondents sometimes or often avoid the news (57 percent in Turkey). The reasons for avoidance include that “it causes a negative effect on my mood” (48 percent) and “cannot rely on news to be true” (37 percent). Only 6 percent of Japanese avoid the news. Melissa Bell, publisher of VOX Media, said, “We have a broken media industry because we have broken the confidence of our audience. (vir)“.

In čeprav bi krivdo za nastalo stanje lahko pripisali sistemski napaki, zeitgeistu oziroma drugi objektivni razlagi, bi se morali državljani in medijski odjemalci veliko bolj posvetiti ljudem s konkretnimi imeni in priimki, ki krojijo naš medijski vsakdan.

Veliko bolj bi se morali osredotočiti na lastnike medijev, na uredniške odbore, na državne regulatorje, na svetnice in svetnike programskih svetov ki so posredno in neposredno odgovorni za obstoječo medijsko sceno.

Osredotočiti bi se morali na lastne pravice in dolžnosti, ki jih velikokrat zanemarjamo in ne uporabljamo, saj smo prepričani, da to ni naše delo. Da pravice in dolžnosti nič ne veljajo in da se jim zavestno odpovedujemo v imenu komforta, prezaposlenosti s “pomembnimi” stvarmi in vlogi plačnika storitev moderne države.

Dodatno skrb povzroča problematično spletno novinarstvo. Še enkrat bi rad opozoril na besedilo iz leta 2010, kjer sem v uvodu zapisal, da “Medijske hiše v Sloveniji, še posebej to velja za časopisne medijske hiše, so se namreč znašle v nezavidljivem položaju. Tja jih ni pahnila ekonomsko-finančna kriza niti drugi aktualni dogodki, temveč so si za položaj krive medijske hiše same. In spet niti ne toliko novinarji, saj so tukaj tudi sami igrali vlogo roparja, ki ga na po koncu akcije pajdaši ubijejo, kot vodje medijskih hiš, ki so s kratkovidnostjo spregledale znake konceptualne krize, v katerem se je znašlo novinarstvo (na spletu). (vir)

Vedno znova se namreč prav na področju spletnega novinarstva (oziroma bolje rečeno novinarstva na spletu) kaže nesposobno in neodgovorno ravnanje medijskih lastnikov, ki jim vedno znova oglaševalci diktirajo tempo in način komunikacije ter hkrati dvigujejo roke od prevzema odgovornosti za nastalo situacijo.

Dodatna bizarnost, ki se je lokalno pokazala v primeru Dajmo medije v medije in Slovenskih novic, globalno pa nekaj let kasneje na primeru Sleeping Giants in portala Breitbart, namreč govori o tem, da si blagovne znamke s spletnim oglaševanjem v veliki večini primerov delajo medvedjo uslugo. Ali kot so ugotovili pri koncernu P&G – manj je več.

A največjo škodo celotnemu sistemu, v katerem delujemo in živimo, delamo kar sami. Nažiranje paradigme je najbolj efektivno prav s strani tistih, ki najprej izkoristijo vse prednosti sistematizacije življenja in njene bonitete, potem pa ob izhodnih vratih govorijo o selektivnemu plačevanju benefitov. Nekako tako, kot bi v all you can eat restavraciji ob odhodu zaheval, da boš plačal samo tisto žemljo, ki si jo pojedel sam.

Pod pretvezo individualizma in svobodne osebnosti ter izbire se namreč oblikuje nevaren trend zapiranja vrat pred prevzemanjem dela odgovornosti za skupinske probleme – vedno bolj se namreč kot družba oziramo proti supermenom, ki bodo v našem imenu reševali probleme nas vseh. Ki bodo na svoja pleča prevzeli celotno odgovornost in pri katerih bomo vsi mi lahko olajšano zavzdihnili: “Problem je rešen.”

Vedno večje nezaupanje v množične medije in politike ter na drugi strani vedno večje zaupanje v superljudi, v katere polagamo svoje upe za boljši jutri pa ni problematično samo zaradi generiranja kulta osebnosti – v tako pregretem ozračju namreč pogine tudi reprezentativna funkcija države, ki bi se morala brigati za vse svoje državljane. Oblikujejo se klani in interesne skupine, ki skupno dobro enačijo z dobrim lastne organizacije ter hkrati ignorirajo vse ostalo.

Kar načeloma ne bi bilo nič narobe, če se ljudje s svojo pasivnostjo ne bi izklapljali tudi iz delovanja klanov oziroma bi samo posredno priznavali, da v njihovem imenu deluje nekdo drug. Da se pač ljudje implicitno strinjajo, da pravic ne potrebujejo, ker nočejo dolžnosti. Nevaren korak proti koncu sveta.