Ameriški način

31.10.2017Osebno

V oktobru sem v okviru izmenjave ameriškega zunanjega ministrstva tri tedne preživel na vzhodni obali Združenih držav Amerike. Obiskal sem Washington DC, New York City in Atlanto ter na poti spremljal in preučeval odnos Američanov do informacijske družbe, novih medijev in regulacije svetovnega spleta.

V ZDA sem bil del šestnajstčlanske ekipe ljudi iz držav Vzhodne Evrope in Evrazije (Srbija, BiH, Estonija, Latvija, Belorusija, Češka, Slovaška, Moldavija, Kirgizistan…), vse skupaj je potekalo v organizaciji nevladne organizacije World Learning.

Poskrbeli so za vsebino programa, logistiko, finance in če me je na začetku kar malo skrbelo, kako bom preživel svoj prvi skok čez lužo, sem ob koncu pomirjen ugotovil, da so bile vse skrbi odveč. Zadeva je preprosto funkcionirala.

1. postaja: Washington DC

Iz Ljubljane sem preko Műnicha odletel proti Washington DC. Prva zanimivost – na Brniku mi niso hoteli izdati letalskih kart, ker sem ZDA obiskal z vizo za študentsko izmenjavo in ne znotraj sistema ESTA, ki je namenjen turistom.

Na letališču v Nemčiji smo proti ZDA odleteli z rahlo zamudo, ker se je nekje nad Nemčijo pokvaril radar in je pilot obvestil celotno letalo, da bodo poskusili najti drugo pot. In čeprav razumem, da so raziskave pokazale, da ljudje raje slišijo razlago, ki je ne razumejo, kot pa da niso vključeni v proces, se mi je zdela razlaga in pojasnilo rešitve kar malo banalna.

Let je bil miren, prvič sem letel čez ocean. Deset ur kasneje sem stal pred hotelom v Washingtonu DC in prestavljal uro. Zdi se mi, da sem z odločitvijo budnega leta (za razliko od spanja na avionu) uspešno heknil vsaj prve znake jetlaga.

V Washingtonu DC smo večino časa porabili za obisk konference ONA 17, ki na vzhodni obali predstavlja eno od najboljših točk za stik z ameriškimi trendi na področju medijev in novinarstva. Kulturni šok je bil takojšen, še posebej, ker se Američani navkljub nedavnim dogodkom v povezavi z družabnim spletom, klasičnimi mediji in aktualnim predsednikom niso pripravljeni pogovarjali o regulaciji, medijski zakonodaji in spremembi samoregulacijskega modela, ki je pripeljal v vso to godljo. Predavanja s konference so na voljo na spletu.

A ključ mogoče niti niso bile vsebine, temveč ljudje, ki konference obiskujejo. Tako sem se pogovarjal s kitajskimi podiplomskimi študenti, avstralskimi učitelji, ameriškimi startupi… Ena najlepših razlik v primerjavi z evropskimi ali celo slovenskimi srečanji tega tipa je bila pregovorna ameriška odprtost, navdušenost nad “čudnimi” koncepti in povezovanje podobnomislečih ljudi.

Tako sem na konferenci preko srbske kolegice spoznal uredništvo revije Quartz,s katerimi smo se kasneje dogovorili za serijo člankov o evropskem pogledu na digitalno zasebnost in osebne podatke. Zvečer smo z novimi prijatelji odšli ven in čisto naključno spoznali raziskovalce ameriškega ministrstva za obrambo, ki so bili pred desetimi leti z letalonosilko v Kopru.

Čas smo imeli tudi za oglede mesta, med drugim sem se v Washingtonu sprehodil skozi Air&space museum ter The national mall, kjer je v istem času potekal neke vrste multireligijski festival. Najbolj sem si zapomnil kombi, porisan s plameni in hudiči, ki je imel v kotu napis “Like us on Facebook!”. Ena od najbolj zanimivih izkušenj je bil zagotovo obisk muzeja novinarstva Newseum, kjer se človek sprehaja med artefakti medijske industrije, spomenikov ameriškega pogleda na svetovne dogodke… v času našega obiska pa je bila na ogled še posebna razstava terorističnih napadov v ZDA in njihovih posledic.

Washington kot mesto izgleda urejeno ter… nizko. Sploh v primerjavi z New York City, ampak tudi v primerjavi z evropskimi prestolnicami se mi je zdel zelo enonadstropen. Ena od najboljših stvari celotnega obiska je bila razlilčna kulinarika, ki človeku res pušča proste roke pri izbiri.

Galerija

2. postaja: New York City

Iz Washingtona DC sem z vlakom odpotoval v New York City. Zelo fina izkušnja, tiste tri ure so minile, kot bi mignil, prostora za noge je bilo več kot dovolj.

V NYC smo preživeli teden dni, kar je bilo več kot dovolj časa, da sem vsaj približno okusil utrip mesta, srečal nekaj RES zanimivih ljudi in poskusil več različnih svetovnih kulinarik. Šok mogoče ni bil tako velik, kot sem sprva pričakoval, a je res zanimivo izkusiti mesto, ki ima skoraj deset milijonov prebivalcev.

Za začetek me je navdušil Civic Hall, nevladna organizacija, ki se navdušuje nad povezovanjem startup scene in družbeno odgovornega razvoja tehnologij ter povezovanjem informacijske dobe z upravljanjem družbenih procesov – popolno nasprotje neodgovorne Zahodne obale, ki živi v svojem startup mehurčku.

Tudi kolegi iz organizacije Freedom of the Press, s katerimi sem debatiral predvsem o medijski pismenosti, kriptopartijih in digitalnih pravicah so se izkazali kot zelo zanimiv sogovornik. In končno, ekipa Access Now je bila odlično izhodišče za debato o razlikah med ameriškim in evropskim pogledom na regulatorno zakonodajo medijskega področja. Da ne omenjam uredništva revije Quartz, ki je faking huge.

Čas v NYC sem izkoristil tudi za ogled filma Blade Runner 2049, preizkušanje kulinarike v Chelsea Market, obisk Central Parka in Liberty islanda, Intrepid muzeja na letalonosilki… in pri vsem tem imel občutek, da sem mogoče videl in izkusil pol odstotka vsega, kar je New York City. Ena od boljših odločitev je bila investicija v data-only SIM kartico in dodatno baterijo za telefon, s katero sem imel pri sebi pomočnika pri navigaciji. Večino časa sem se vozil s podzemno, v nekaterih primerih tudi z Uberjem.

In ne, v NYC ne bi živel. Fino kot obisk nekega drugega planeta, a človek dobi občutek izredne osamljenosti in odtujenosti, ki veje med prebivalci. Oblikovanje manjših skupnosti znotraj ulice oziroma posameznega bloka mogoče malo pomaga, a gledano v celoti vse skupaj deluje zelo alienirano.

Galerija

3. postaja: Atlanta

…oziroma kot ji rečejo domačini: Alana. Okus ameriškega juga, tako po vibracijah kot tudi po kulinarični plati. V Atlanti smo se ponovno zbrali vsi člani skupine, večino časa smo preživeli na delavnicah in predavanjih, a imeli spet dovolj časa za ogled mesta. V primerjavi z ostalimi dvemi je bilo turističnih točk manj, a po drugi strani še enega NYC niti ne bi preživel. Tako sem se samo na hitro parkrat sprehodil skozi center in obiskal akvarij, ki je eden največjih na svetu. Res ima kaj pokazati, človek bi kar sedel in opazoval ribe ter ostali živež, ki ga vzgajajo tam.

Tako sem bolj počival, zbiral in podoživljal vtise in se več pogovarjal z nekaterimi soudeleženci programa. Izbor je bil res zanimiv, zdelo se mi je, da sem eden izmed starejših udeležencev, veliko je bilo praktikov iz sveta marketinga in startupov, pa tudi novinarstva.

Ena najboljših stvari te izmenjave se mi je zdela izkušnja drugih držav Vzhodne Evrope, kjer lahko iz prve roke izveš veliko več kot iz medijev. Hkrati se mi je zelo koristno vzpostavljati povezave na področju upravljanja z internetom, medijske regulacije in spletne zasebnosti in varnosti – upam, da mi bo v prihodnosti uspelo dejansko realizirati kakšno idejo, ki sem jo dobil na poti.

Galerija

Pod črto

Ena boljših izkušenj letošnjega leta, predvsem zaradi kombinacije obiska ZDA, ofkusiranja na specifične teme in pridobivanje drugega pogleda na isto materijo, nabiranja kontaktov iz področij, ki me zanimajo… Res ne morem prehvaliti organizacije, brez katere bi bila zadeva veliko bolj stresna, tako pa sem se lahko res fokusiral na zadeve, ki so me zanimale brez obremenjevanja z logistiko in prehrano.

Če te zadeva zanima – do 12. novembra se lahko prijaviš na tretji krog izmenjave. Če deluješ na področju digitalnega aktivizma, medijev, regulacije komunikacij… je tole skoraj obvezno. Če ne drugega, boš dobil veliko novih idej, pogledov, mnenj, spoznal delovanje različnih kultur in se imel res fino.