It (2017)

31.10.2017FilmiRecenzije

Več kot očitno je iztekajoče se leto leto kralja horrorja, Stephena Kinga. Na male in velike ekrane je letos prišlo reci in piši kar sedem njegovih del, a grozljiva o morilskem klovnu iz leta 1986 je bila zagotovo med najbolj pričakovanimi.

Zgodbo poznate, zato samo kratka obnova. Tisto predstavlja poosebljeno zlo, ki na vsakih 27 let vstane in pomori svojo kvoto otrok v majhnem mestecu Derry zabačene ameriške zvezne države Maine. Skupina mladoletnikov se odloči, da bodo strnili vrste in ga s skupnimi močmi premagali. Kar tudi storijo. The end.

Nova ekranizacija romana ne bi mogla priti v boljšem trenutku. Na krilih mega uspešne serije Stranger things, ki prav te dni koraka v drugo sezono na Netflix in ki nehote opisuje isti čas in podobne like, je It (2017) namreč prepričal tako kritike kot tudi gledalce, ki so ga po celem svetu nagradili s presenetljivo visokimi številkami ogledov v kinodvoranah. In če hočete – zadnji film o morilskem klovnu je prišel na plano leta 1990. Koliko je 1990 + 27? Details!

Ekipa mladih igralec več kot prepričljivo odigra odraščujoče najstnike, ki vsak s svojimi seti problemov skušajo preživeti tiranijo zla, ki grozi njihovemu mestu. Če bi moral izbirati, bi izpostavil dva – Sophia Lillis briljira kot prehitro odrasla Beverly Marsh, Jack Dylan Grazer pa ukrade šov z vlogo blebetajočega Eddie Kaspbraka. Ostali niso za odmet, a ta dva sta res izjemna.

Seveda tudi zvezda filma, plešoči klovn Pennywise, izgleda in zveni odlično. Namesto rahlo komičnega Tima Curryja je tukaj Bill Skarsgård smrtno resen tudi takrat, ko se Pennywise šali. Rezultat je odličen antagonist, ki ne pretirava s svojo prisotnostjo, a ga režiser smiselno vmešča čez cel film. Najboljši prizori so namreč tisti, kjer se Pennywise skriva v zabrisanemu ozadju, kjer se gledalec celi čas sprašuje: “Je res tam ali si to samo predstavljam?”

Celotna izkušnja tako nadgradi izkušnjo grozljivke, kjer se vsebina skrije pred trenutki groze in kjer gledalec skoraj nikoli ne vzpostavi odnosa z zasedbo, temveč samo čaka, kako in kdaj jih bo nasilna smrt poklicala k sebi. Zadnja ekranizacija romana Tisto vzpostavi odnos, razširi ozadje likov in jim da bolj človeško podobo, kar posledično vpliva tudi na napetost boja z zlom.

Dejansko človek lahko tako v filmu uživa, si ga ogleda zaradi prej omenjenih podrobnosti, navezavi s knjigo in ne samo zaradi prizorov, ki temeljijo na šoku in efektih. Še več takih grozljivk!