Analiza nekega umora

11.11.2017Javno

Namesto uvoda

V letošnjem šolskem letu sem v novi službi začel izvajati seminar medijske pismenosti na Gimnaziji Vič. Program je dolg dvajset ur, v razredu kombiniramo ure sociologije in informatike, tematike pa se dotikajo tako klasičnih medijev, ločevanja med oglaševanjem in novinarskimi deli kot tudi digitalnih fenomenov kot sta filter bubble in algoritemsko urejanje vsebin.

Poanta seminarja je opozorilo na spreminjajočo se medijsko sceno, kjer se pravila igre spreminjajo ter žogico za uredniško odločanje vračajo v polje uporabnika in kjer se moramo navaditi, da v medijski sferi nismo samo pasivni prejemniki informacij, temveč smo soodgovorni za razmere, v katerih se nahajamo.

Ob začetku seminarja sem skušal najti čimveč praktičnih primerov za posamezna področja. Teorija je sicer uporabna, a če znaš pokazati, kako se teorije pretočijo v prakse in kako na določene fenomene odreagirajo “normalni” ljudje, je vse skupaj toliko bolj uporabno.

Kdo je Ljubljanski taksist?

Ljubljanski taksist Ibro je Twitter račun, s katerim upravljajo trije posamezniki. Nastal je kot parodija, javnost pa se je glede njegove avtentičnosti razdelila v tri skupine.

Skupina 1: Ibro je živ!

V prvi skupini so ljudje, ki so prepričani, da se po Ljubljani dejansko vozi taksist z imenom Ibro, ki med vožnjami tvita o bureku, Olimpiji in svoji ženi Zuhri. K utrjevanju te laži sem prispeval tudi sam, saj sem z avtorji lažnega profila leta 2012 naredil intervju ob zmagi na Savičevi spletni osebnosti leta.

Fact: Taksist Ibro ne obstaja. Slika je ukradena iz članka o angleškemu taksistu-serijskemu morilcu, ki je leta 2010 ubil dvanajst ljudi – a pozor! Slika je sicer res iz članka o serijskem morilcu, a na sliki ni serijski morilec. Vidite, kako lahko je? Tudi sam sem, tokrat res ponesreči, padel na lastno finto, da sem pri hitrem branju in razumevanju oblikovanja medijskih sporočil najprej mislil, da je na sliki serijski morilec in ne človek, ki ga je poznal. Tudi površno novinarsko delo, ki v podpisu pod sliko navaja dve imeni ter ne pojasni, kdo od dveh likov je na sliki, pripomore k temu razumevanju.

Skupina 2: Ibro ni živ, ampak je smešen!

V drugi skupini so ljudje, ki sicer vedo, da Ibro kot oseba ne obstaja, da nekdo drug upravlja s tem računom (med drugim se omenja Jonasa, Pižamo, pa tudi mene) in da je Ibro v bistvu enak osebi, ki upravlja s tem računom.

Fact: S tem računom upravljajo trije ljudje, ki NISO Pižama, Jonas oziroma jaz.

Skupina 3: Ibro ni živ, ampak mi vemo, kdo je to!

V tej skupini so sodelavci in znanci trojke. Oni torej vedo, da je Ibro izmišljen in vedo, kako je ime tistim, ki z računom upravljajo.

Kako ubiješ nekaj, kar ne obstaja?

Šestega novembra sem opazil, da je “Ibro” zadnjič tvitnil v začetku septembra. Slaba dva meseca tišine lahko pripišemo naveličanosti upravljalcev profila s tem likom, kar se vidi tudi iz zadnjih objav pred zadnjim tvitom v septembru.

Tvitnil sem tole:

Tako širokega odziva nisem pričakoval. Tvit je dosegel trikrat več ljudi kot ponavadi, med drugim so ga retvitavali novinarji, znane osebnosti… Zadeva je pljusknila tudi na druga omrežja, o smrti Ibra so debatirali na Facebooku, forumih…

Odzivi so bili milo rečeno bizarni. Novinarji in uredniki so me spraševali, če bomo sedaj izvedeli njegovo pravo ime, ljudje so hoteli vedeti, kje bo pogreb in tako naprej. Taka vprašanja so prihajala predvsem iz prvih dveh skupin uporabnikov, medtem ko so ljudje iz tretje skupine mislili, da je umrl eden od treh upravljalcev profila.

Kako preveriš nekaj, kar ne obstaja?

Uporabniki so bili torej pred dilemo – kako potrditi prvotno izjavo? Recimo, da ste eden od tistih, ki ne verjame ljudem na lepe oči in ne zapade v problem filtrirnega mehurčka, kjer vam agendo v bistvu diktirajo tisti okoli vas.

Za začetek pomaga, če malo pomisliš in ne verjameš na prvo besedo. Nekateri so po razkritju takoj skočili na vlak ubijanja sporočevalca, češ, Savić je kriv in pri tem niso pomislili, da so tudi sami nasedli, verjeli in svojo besedo zastavili za isto stvar. Več kot 40 retvitov je laži dalo večji doseg in večji vpliv, kot bi ga sam lahko kadarkoli zgeneriral.

Nato lahko vprašaš vir govorice. Seveda ne na istem kanalu, temveč nekje drugje. Logično – če kanal uporablja za širjenje enega sporočila je logično, da ti avtor govorice na istem kanalu ne bo razkrival ozadja in ti olajšal delo.

Končno lahko vprašaš tarčo govoric. “Taksist Ibro” ima na svojem profilu objavljen mail naslov. Dvomim, da se je kdo obrnil nanj.

Težava influenserjev družabnih medijev

To je sicer vse lepo in prav, a na spletu oziroma na področju družabnih medijev zadeve postanejo komplicirane. Hitrost, občutek navidezne bližine in intimnosti, kjer obstajamo samo mi in vmesnik do mreže, briše odnos uporabnika do medija, mu daje občutek, da medij brez njega ne more obstajati in da je ključno, da v njem participira.

Dodatno težavo pri družabnih medijih povzročajo filtrirni mehurčki, kjer posamezni uporabniki znotraj svojega mehurčka ne razmišljajo racionalno oziroma se po teoriji stereotipov zanašajo na okolico, da bo namesto njih opravila preverjanje in potrjevanje vsebin, kar je spet problematično. Ko temu pridaš še pritisk javnosti oziroma kolektiva, je zadeva res skoraj nevzdržna.

V zadnjem času so se spet na tapeti pojavili influenserji, ki jih oglaševalske agencije prodajajo kot nov način oglaševanja – v teoriji naj bi bili to ljudje, ki jim okolica zaupa do te mere, da bodo lahko z njihovimi glasovi lažje prodajali produkte, ki so povezani s ciljno skupino. Da jim torej ni potrebno prebijati filtrov, temveč sporočilo položijo v usta človeku, ki mu ljudje že verjamejo – na besedo.

Tako lahko tudi na primeru smrti fiktivnega lika vidimo, da se je na enem primeru pokrilo več elementov, zaradi katerih je nateg uspel.

a) Notranjost filtrirnega mehurčka
Najprej je tukaj problematičen vir govorice. Družabna omrežja temeljijo na spletanju povezav med uporabniki, znotraj katere velja višja stopnja zaupanja. Posledično to pomeni, da se pripadniki čutijo priviligirane oziroma si dovolijo zmanjšano stopnjo racionalnega premisleka. Pri tem sploh ni važno, kaj je dejanska vsebina novice oziroma ali je novico mogoče preveriti še kje drugje.

b) Emocionalna nabitost
Dodatno racionalno presojo zabriše emocionalna nabitost objave. Sreča, žalost, jeza… osnovna čustva v kombinaciji z ostalimi faktorji dodatno otežijo presojo, čeprav lahko v določenih primerih ravno emocije povzročijo premislek pri prejemniku sporočila.

c) Pritisk množice
Vsaka nova interakcija z govorico ji dvigne relevanco oziroma resničnost. Pri tem v bistvu sploh ni pomembno, ali dejanska vsebina interakcije potrjuje, zanika oziroma je nevtralna glede njene resničnosti – odvisno od ciljne publike se na njej zgodi efekt.

d) Usklajenost s stereotipi
Odvisno od tega, ali ste spadali v skupino 1, 2 ali 3 iz uvoda tega prispevka, je bilo tudi vaše stereotipen pogled na Ibra ob novici, da je taksist Ibro umrl. Pri tem je morala največji mentalni preskok narediti druga skupina, ki je sicer vedela, da Ibro ni resničen, a vseeno sklepala, da nekdo je pa vendarle umrl in da se smrt zaradi pljučnega raka sklada z vašo percepcijo.

Če bi recimo napisal, da je Ibro umrl, ker mu je na glavo ob menjavi gum na Kii padla feltna, bi se vsi smejali in izjavo takoj okarakterizirali za šalo. Pri tem sploh ne bi bilo važno, da bi se šalil “iz tako resne zadeve, kot je smrt”, temveč bi komični element prevladal nad dejansko vsebino. Ker je bil v igri rak, je bil miselni proces drugačen.

Kombinacija teh štirih faktorjev se je izkazala za smrtonosno oziroma zmagovalno. A to je šele začetek zgodbe.

Ibro vstane od mrtvih

Vsaj enemu od upravljalcev profila Ibro se je zadeva zdela posrečena šala. O smrti sem ga namreč obvestil takoj po izvornem tvitu, kar pomeni, da bi avtorji lahko takoj opozorili na očitno neskladje in zadeva ne bi eksplodirala.

A tega niso storili, še več, zadeva se jim je zdela čisto zabavna. Oglasili so se šele naslednji dan in tvitnili:

In potem se je vsulo. Po meni, seveda.

Vse tri skupine so iz svojega zornega kota spoznale lasten deficit in ga preusmerile na sporočevalca. Čeprav je veliko ljudi sodelovalo pri izvornem propagiranju laži in posojalo svoj ugled in karmo, so ob prevari ugotovili, da je krivec pravzaprav en sam.

Naenkrat sem bil sam center dogajanja. Pripadniki posamezne skupine so me obtoževali treh različnih stvari, odvisno od lastne interpretacije. Tako so eni zahtevali, da se Ibru opravičim, ker sem lažno širil novice o njegovi smrti, drugi so mislili, da je umrl eden od treh ustvarjalcev tega lažnega profila, tretji so se zgražali na počez, kar je bila nedvomno posledična reakcija lastne vpletenosti, četrti so me spraševali, kako se lahko borim proti #fakenews in jih hkrati širim (!).

Razkritje je tako razcepilo izvorno občinstvo, o potegavščini obvestilo še tiste, ki so dosedaj spremljali samo Ibra, mene pa ne in pod vse potegnilo edino ugotovitev – Savić je kmet.

Reakcija na reakcijo

Ko se enkrat znajdeš v položaju (hotel sem napisati žrtve, pa bom raje izbral nevtralno obliko) centra razprave, je seveda težko racionalno pojasniti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Razočarane množice so pač razočarane množice, kar pomeni, da jim je težko razložiti lastno vpletenost v celotno zadevo, hkrati s tem povezati soodgovornost in hkrati iz sebe ne delati žrtve, ki bi morala sedaj priznati, da bi moral jaz predvideti kombinacijo vseh štirih dejavnikov, reakcijo nanje in nato še reakcijo na reakcijo.

Pridemo lahko do ugotovitve, da je največji problem zaupanje oziroma stereotipiziranje vlog posameznikov v družbi zaradi enostavnejšega življenja. To pomeni, da obstaja družbeni dogovor, po katerem imajo določeni posamezniki (recimo jim influenserji) v družbi od družbe same podeljeno vlogo, s katero se nenujno strinjajo tudi sami. To do določene mere prinese tudi neke vrste intelektualno lenobo oziroma bolj izdvojeno življenje, kjer odgovornost za lastna dejanja prelagaš na druge, čeprav sam aktivno sodeluješ pri tem.

Hkrati zgornji primer ponuja odgovor na vprašanje o percepciji vloge družabnega spleta, komunikacijskih mrež in uporabljanje družabnega spleta pri vzpostavljanju pogleda na svet. Če smo se dosedaj smejali antivaxxarjem, chemtrail entuziastom in ostalim “tepcem”, lahko s tem primerom za vedno zapremo usta.

Namesto zaključka

Mogoče je deset let obstaja nekega spletne orodja dovolj dolga časovna daljica, da ga lahko kritično ocenimo in zavržemo kot neuporabnega. Mogoče k temu pripomore tudi spreminjanje demografske strukture medija, velika popularizacija in stereotipizacija takega načina komuniciranja. Mogoče bi se morali vprašati, ali je spletni medij za hitro komunikacijo, pri kateri smo omejeni na besedilno in vizualno gradivo brez celostnega razumevanja sporočila sploh primerno za hipen način komuniciranja.

Mogoče bi se morali vsak pri sebi vprašati, kako smo pristali na izločene vloge influenserjev, kako zaprta je posamezna skupnost na posameznem mediju in kako razbijajoče delujejo ti mediji na kolektiv. Mogoče bi se morali vprašati, zakaj sodelujemo pri razbijanju skupnosti, zakaj se ne vključujemo v dejanske družbene tokove in participiramo v dejanskih družbenih procesih ter zakaj nas je smrt fiktivnega lika tako močno prizadela.

Sam sem se naučil pomembno lekcijo. Ne samo,da družabni splet ni izpolnil obljube o demokratizaciji družbe, o izboljšanemu javnemu diskurzu in večji družbeni participaciji – s svojimi načini komunikacije, ki smo se jim podredili in pri tem mislili, da delamo nekaj pozitivnega, dela družabni splet nepopravljivo škodo javnemu diskurzu, identiteti posameznika in razumevanju lastne vloge v družbi.

Najbolje bo, da začnemo abstinirati.