Author Archives: Domen Savič

#4kuge: Kaj vse pesti naš internet?

V mesecu septembru bomo v sodelovanju s centrom Poligon organizirali štiri tematske večere, na katerih se bomo z gosti in občinstvom pogovarjali o vročih temah razvoja informacijske družbe po svetu in pri nas.

Nevtralnost interneta, spletni nadzor, avtorska pravica in fevdalizem interneta so teme, ki zelo vplivajo na (spletno) ekonomijo, politični ustroj in splošno delo ter življenje v informacijski družbi. Na okroglih mizah boste dobili priložnost predebatirati izzive in težave na posameznem področju, postaviti vprašanje oziroma se pustiti presenetiti.

Vse okrogle mize se bodo odvile ob 19h v Poligonu na Tobačni.

maxresdefault

The Fast and the Furious Trainwreck

maxresdefault

OK, let’s do this. Počutim se kot Had, ki skoči na vsak bandwagon in ga skomentira, ampak v zadnjem času me je Amy Schumer s svojo romantično komedijo Trainwreck srečala že na tolikih mestih, da imam jezik čisto pogrižen.

Da bo jasno – Amy Schumer se mi ne zdi smešna. Gledal sem njej celovečerni stand-up Mostly Sex Stuff in par delov njene serije Inside Amy Schumer in na žalost ugotovil, da je njen signature joke obračanje logike mačizma oziroma prevajanje mačističnih šal v žensko obliko.

Osnovna povezava, ki se mi je porodila ob gledanju zadnjega dela mačistične serije The Fast and The Furious in filma Trainwreck, je naslednja – če te zanima, koga imajo avtorji filma za ciljno občinstvo, ne glej začetka, ampak zadnjo sceno v filmu. Liki, ki se pojavijo v zadnji sceni, so ciljno občinstvo filma.

Zadnja scena

Kako se torej končata oba filma?

No, v zadnjem zadnjem zadnjem (ne, resno!) zadnjem delu sage o avtomobilističnih norcih lahko na koncu mimo hommaga v avtomobilski nesreči preminulemu igralcu Paulu Walkerju vidimo družino, ki za mizo je kosilo. Nič nenavadnega ni na likih, ki sedijo za mizo, čeprav so ti prej skoraj dve uri pobijali ljudi, z avtomobili skakali iz letala in uganjali druge akrobacije.

Ciljna skupina filma: Mladi očetje, ki projecirajo sliko divjaka na cesti, medtem ko se naokrog vozijo v karavanu, kjer se jim žena na uho dere: “PAZI, SKORAJ JE ŽE RDEČA!”

Trainwreck je podoben. V zadnji sceni se glavna junakinja, ki jo na začetku spremljamo v postelji med fukarjenjem z nabiladnimi tipi, s katerimi takoj po opravljenem dejanju noče imeti nič več skupnega in to komunicira kot lastno odločitev, spremeni v navijačico, ki pred svojim izbrancem na svoj kvazismešen način odpleše paritveni ples in konča v njegovem objemu.

Ciljna skupina filma: Mlade mame, ki projecirajo sliko divjakinje v postelji, medtem ko se naokrog vozijo v karavanu in se možu na uho derejo: “PAZI, SKORAJ JE ŽE RDEČA!”

Opravičilo

Amy ima seveda prednost pred dirkaško sago. V svojih intervjujih in izjavah razlaga, da je Trainwreck skoraj dokumentarec. “It’s so funny, but no, this is true to my experience and a lot of the girls I’m close to. I’m sure some people experience it differently, but I’ve found that in most dating situations I’ve been in, the guy’s a little more sensitive than me” (vir).

A komedija, ki iz desentizivirane fukačice naredi monogamno in podležno deklo, ki se je za svojega sanjskega princa pripravljena ponižati do te mere, da se navkljub svoji postavi obleče v uniformo navijačice in izvede nevarno akrobacijo, ki se ji ponesreči, tako da nezmagoslavno pade na tla ne more in sme biti paradni konj gibanja, ki skuša odnose med spoloma normalizirati in jih spraviti na isto platformo.

Pa to ni edina deformacija tega abortusa, ki se deklarira kot feministična romantična komedija. Če za začetek vzamemo glavni lik, ki se mora za razvoj svoje osebnosti zahvaliti predvsem moškim likom. Najprej je tukaj prevarantski oče, ki jo nauči, da je monogamija fikcija in da je fukarjenje edina prava pot. Nato je tukaj njena horda fukačev, ki ji pomagajo vdrževati očetovo mantro in nato je tukaj sanjski princ, zdravnik (!!!!), ki jo operira na umu in ji pokaže pravo pot.

Lastnih odločitev Amy v filmu skorajda ne sprejema. Še v službi novinarke za žensko revijo, kjer ji urednica naroči članek o športu, ki ga Amy sovraži, se ne počuti najbolje. Polje namreč dominirajo moški pisci in urednica, ki je vedno na preži za naslednjo “Kako dolgi so kurci v New Yorku” zgodbo. Še ena nelogičnost – urednica potem, ko Amy zasači med lizanjem z mladolednim sinom, znori in Amy odpusti. Razumete? Ko se v resnici zgodi scena iz revije, katere urednica je, jo to šokira do onemoglosti.

Resno?

Hkrati je Trainwreck enosmerna zgodba, ki ne zdrži lastnega preverjanja zapletov. Tudi tukaj je podobnost z zadnjim delom serije The Fast and The Furious zelo velika. Schumerjeva po uvodnih kadrih fukarjenja hitro podleže tipu, ki ji ga je urednica dodelila za domačo nalogo. Resno? V zadnji tretjini filma pofuka še mladolednega vajenca pri reviji, a to stori samo zato, ker se je prej sprla s svojim sanjskim princem. Resno?

Tudi sestri, ki živi življenje ciljne skupine, na koncu prizna: “I act like everything in your life is so boring and stupid, but its just because I can’t have that.” Resno? Ko gresta s princem prvič na tekmo in se Amy čudi navijačicam ter jim na koncu nastopa sikne “You’re gonna lose us the right to vote!” Resno? Nato se kot opravičilo obleče v navijaško uniformo in se mu s tem opraviči. RESNO?

Na tem mestu niti ne bom našteval vseh diskrepanc zadnjega dela The Fast and The Furious sage, čeprav so prav tako očitne.  A je med obema filmoma vseeno velika razlika – nihče ne trdi, da je slednji filma himna in da redefinira odnose in končno kaže pravo sliko stanja na trgu. Medtem ko vam hashtag #trainwreck pokaže čisto drugačno sliko.

Kriv je tudi režiser

Pa da ne bomo krivili samo Amy Schumer. Tudi režiser filma Judd Appatow je sokriv za to lobotomijo, saj je v vseh svojih komedijah rad nenormalne like skozi film vodil do dolgočasne, tradicionalne socialne usmeritve.

Tako je tudi tokrat evolucijo lobotomiziranja že tako ali tako ne ravno zdefinirane glavne junakinje zrežiral na predvidljiv, “normalen” in dolgočasen način, ki do konca ne uspe spraviti skupaj niti ene iskrene scene, niti enega smešnega trenutka in niti ene dobre poante.

Če hočete torej gledati komedijo z ženskimi liki, ki dejansko namigujejo na enakost med spoloma, na povezovanje in izmenjavo izkušenj, preskočite Trainwreck in si oglejte film Spy. Ali pa zadnji del sage o cestnih deviantih. Rondi Rousey težko kaj očitaš.

jon-stewart

Jonovo slovo

jon-stewart

S solznim “Thank you. Good night!” se je Jon Stewart poslovil od oddaje The Daily Show, ki jo je na mreži Comedy Central vodil dobrih šestnajst let. Zadnja epizoda, ki se je odvrtela 6. 8. 2015, je bila dolga eno uro, v njej pa smo lahko z Jonom opravili še zadnji sprehod po imperiju, ki je z več kot dva tisočimi epizodami postal zelo relevanten globalni medijski fenomen.

Namesto analize vsebine in solznega slovesa (Američani pač znajo, kot dež sem jokal tako pri poslavljanju Johna Oliverja kot tudi pri slovesu Stephena Colberta) sem tokrat razmišljal o medijskemu aspektu njegove medijske persone in preslikavi na naše medijsko okolje.

Čeprav se mogoče občasnemu gledalcu oddaje The Daily Show zdi, da je zadeva pavšalna, sprevržena in do neke mere škodljiva za medijski diskurz, kjer v dobi spektakla politične probleme reducira s humorjem, je Jonu in celotni ekipi treba priznati – to je model medijskega poročanja, ki bi ga bilo treba razvijati in podpirati.

Z vedno večjo polarizacijo ameriškega medijskega prostora, ki mu Evropa bolj ali manj zvesto sledi se mediji vedno bolj spreminjajo v generatorje konflikta in ne samo njegove poročevalce. Bizarnost, ki si jo je letos prvič privoščila ameriška mreža Fox, kjer je z lastno anketo določila seznam kandidatov za republikanskega kandidata za predsednika Združenih držav Amerike, ki bodo sodelovali v debatah na tej televizijski mreži, bo tako po vsej verjetnosti v prihodnosti postala pravilo igre, ki se mu nihče ne bo čudil.

Če je politična aktivacija konstanta in če sta edina dva elementa te enačbe mediji in občinstvo/volilno telo, potem je logično, da se polarizacija medijev lepo zliva z vedno večjo pasivizacijo volilnega telesa. Še več – polarizacija medijskega prostora in ekstremizacija izraženih mnenj ima za posledico ponavadi še višjo stopnjo pasivnosti volilcev in vse skupaj se lahko konča zelo nesrečno.

A Jon Stewart in njegov “otrok” John Oliver s svojim humornim pristopom in pozivi k aktivaciji spreminjata vlogo medijev in podajanje medijske vsebine kažeta na evolucijsko smer razvoja medijske sfere, ki se iz golih poročevalcev vedno bolj spreminjata v interprete, kritike in agitatorje za določeno spremembo v družbi.

Če pogledamo na desni pol političnega spektra, lahko ugotovimo, da so desničarji v tem primeru prehiteli levičarje. Da so že zdavnaj razumeli vlogo medijev kot propagandnega stroja in da je klasično levičarska interpretacija medijev kot četrte veje oblasti, ki se ne ozira na politično prepričanje in je nevtralen, anonimen in neoseben dokončno mrtva. In da je prihodnost v Jonu Stewartu.

timthumb.php

Sramota: Laibach v Severni Koreji

timthumb.php

Novice o koncertu slovenske skupine Laibach v Severni Koreji so zadnje dni na vseh kanalih. Skupina je v ob svoji petrintridesetletnici delovanja napovedala dvojni koncert v tej azijski državi, večina javnega mnenja pa se nad napovedjo navdušuje in jo pozdravlja.

Do neke mere je to razumljivo. Pojavljanje Slovenije v svetovnih medijih je redkost, še bolj redko je, če se novica ne dotika športa oziroma naše politične elite. Samo spomnite se Billa Murrayja in Slovenia vodka ali pa malo starejšega Ali Gja in slavnega “Back to Slovenia!”. Ali pa komika Louie CK in njegove hčerke, ki se v šoli uči slovenščine. In razumljivo je, da so nad omembo Slovenije in Laibacha v oddajo Last week tonight z Johnom Oliverjem vsi navdušeni.

John Oliver nima pojma!

Dajmo najprej pokritizirat Johna. Sicer genialni komik je v prispevku o Laibachu in Severni Koreji brcnil v temo pospeševalnika atomov. Najprej se zelo površno dotakne Laibachovega opusa in se norčuje iz videospotov, posnetih v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, nato opozori, da so do neke mere NACISTI in bodo v Severni Koreji odigrali tudi nekaj novih komadov ter da so se Korejci najbrž na njih navezali zaradi spota, v katerem vojska okostnjakov koraka čez zaslon.

Ogabno. Površno. Ignorantsko.

Na tem mestu sicer ne bom popisoval celotnega fenomena Laibach skupine (če vas zanima, je do sredine avgusta v muzeju moderne umetnosti na sporedu razstava NSK od Kapitala do kapitala), a se mi zdi zelo debilno, da se skupino zreducira na neke floskule o nacizmu in o tem, kako so oni slabi nacisti (wtf). Hkrati se Oliver zatakne ob njihovo glasbo, ki naj ne bi bila primerna za koncert ob obletnici države in spet ignorira dejstvo, da je to pač zvok Laibachov. In še končno – popolnoma ignorira provokativno noto skupine in jih jemlje at face value.

A tudi Severno Korejo vzame komično in brez kritične interpretacije. Severno Korejo so v preteklosti primerjali z mafijsko državo, opozarjali na problem trgovine z drogami in orožjem ter pobijanje in mučenje političnih disidentov, a večino časa se jim svetovna publika smeji zaradi hecnih frizur in zaostalosti, ki je posledica popolne izolacije od preostalega sveta.

Ljudje nimajo pojma!

Bizarne so tudi reakcije v slovenskih medijih in na slovenskem delu spleta, sploh posamezniki, ki upajo, da bo Laibach lahko v Severni Koreji z dvemi koncerti zanetil revolucijo, zaradi katere se bo ta država lahko bolj odprla svetu oziroma se bodo njihovi ljudje prebudili in zahtevali spremembo režima.

Pustimo ob strani kontrolo in nadzor vsega, kar pride in gre skozi Severno Korejo, pustimo ob strani nadzor interneta v tej državi, ljudem se zdi fino, da se bomo Slovenci lahko spet promovirali in hkrati blamirali z obiskovanjem režimov, ki kršijo vse družbene in pravne norme, ki jih poznamo pri nas.

Važno, da so naši.

US-paperback2

Vse je povezano – od zmeraj!

James Gleick – The Information: A History, A Theory, A Flood

US-paperback2

Črke, ki jih ravnokar prebiraš v tej reviji, so dogovor med tabo, bralcem in mano, piscem. Čeprav se zelo verjetno nisva nikoli videla v živo, se s pomočjo črk razumeva dovolj dobro, da ideje potujejo med nama in da si jih lahko deliva.

Gleick v teoretskem delu v središče postavi ravno ta pojem – ideje oziroma informacijo. Bistvo komunikacijskega kanala, bistvo enega najbolj pomembnih mehanizmov, ki že od nekdaj oblikuje svet, definira kulturne okvirje in brez katerega si življenja ne bi mogli predstavljati.

Zgodovinski sprehod skozi razvoj in nastajanje okvirjev, kot je na primer bobnanje afriških plemen, ki so na tak način komunicirali med sabo na dolge razdalje, posledičen razvoj telegrafskih storitev, ki so delovale na podoben način, še kasnejša definicira enote informacije (bit) in eksplozija digitalnih komunikacijskih storitev, ki so bile osnovane na tem odkritju – Gleick vse skupaj poveže v zabavno in vseobsegajočo zgodbo, ki se odvija že več tisoč let.

Sprememba fokusa in pogled od strani, ki ne dela izjem posamezne dobe človeške zgodovine, temveč jih med seboj poveže v neprekinjen in vzročno-posledični tok, je glavna prednost te knjige, ki bralca postopoma vodi med posameznimi kulturnimi in zgodovinskimi okviri, ki so nas pripeljali do sedanjosti in nas bodo jutri odpeljali v prihodnost.

Gleick zagovarja tezo, da se informacija v vesolje Človeka zapiše v treh variacijah. Zgodovinski del knjige se osredotoča na pot, ki smo jo prehodili, da smo prišli do informacijske družbe. Informacij v preteklosti ljudje niso merili, informacije so dozirali v omejenih količinah, ki niso nikoli prekoračile potreb in načini komuniciranja informacij niso nikoli presegli okvirov družbe, ki jih je uporabljala. Primer bobnanja afriških plemen iz preteklosti danes sicer v spremenjeni obliki živi tudi v naši kulturi, a je izginil iz primarnega okolja, saj afriška plemena niso poznala mehanizmov prenosa znanja med generacijami, ki niso živele skupaj.

Nato je prišla teorija. Komunikološki teoretiki kot sta bila Marshall McLuhan in Claude Shannon sta komunikaciji dodelila teoretski predznak, ko okvantificirala in določila orodja za merjenje podatkov, ki letijo okoli nas. Merjenje in nadzor sta bila pomembna faktorja za tretjo variacijo – poplavo informacij, v kateri se nahajamo danes.

A informacija kot pojem ni omejena na komunikološko teorijo, temveč jo Gleick raztegne tudi na druge sfere znanosti, kot sta biologija, kemija, fizika. Francis Krick, eden od odkriteljev DNK, opisuje podatke in informacije, ki so shranjene v genskem kodu in ki določajo manifestacijo lastnosti posameznika. Alan Turing pripisuje definiciji informacije in razumevanju tega pojma velik del odkritja kriptografije. Razvoj informacijske družbe ne bi bil mogoč, če ne bi najprej definirali osnovnih pojmov oziroma smisla le-teh.

Knjiga osvežujoče ni pisana v historičnem zaporedju, čeprav bi bilo to najlažje. Namesto tega Gleick v posameznih poglavjih obdela celoten krog posameznega fenomena in tako bralcu omogoči, da lažje vidi povezave oziroma zgodovinsko relevantnost posameznega odkritja. Hkrati lahko bralec na tak način lažje razbere ponavljajoče se vzorce, ki so se dogajali v različnih zgodovinskih obdobjih, a s podobnimi rezultati.

Kar se tiče prihodnosti, je Gleick optimist in tehnofil. Razvojne trajektorije po njegovo kažejo v vedno večjo povezanost posameznih delov naše družbe in čeprav se nam na trenutke zdi, da se v poplavi informacij pomen izgublja, Gleick opozarja na vedno večjo količino orodij, s katerimi lahko poplavo zamejimo oziroma si jo osmislimo.

Pod črto je The Information: A History, A Theory, A Flood osvežujoče a zahtevno branje na področju, kjer mrgoli pavšalnih, nepopolnih in na prvi pogled enostavnih zgodb. Za razliko od njih je Gleick opravil veliko delo kontekstualiziranja in povezovanja sfer, ki se na prvi pogled zdijo popolnoma ločene in neodvisne in nam tako ponudil svež vpogled v informacijsko družbo ter njen razvoj.

Recenzija je bila prvič objavljena v reviji Monitor Pro. 
Če bi knjigo radi kupili, je tukaj povezava do Amazon trgovine.
from_counterculture_to_cyberculture_turner

Prokleti hipiji!

Fred Turner – From Counterculture to Cyberculture: Stewart Brand, the Whole Earth Network, and the Rise of Digital Utopianism

from_counterculture_to_cyberculture_turner

V prizoru serije Silicon Valley, ki parodira enega od centrov razvoja informacijskih tehnologij, se dogaja sejem predstavitve start-up podjetij. Mladi in navdušeni tehnofili predstavljajo svoje spletne, programske in strojne rešitve, za katere mislijo, da bodo spremenile svet. Dejansko – vsaka predstavitev se zaključi na podoben način kot tekmovanje za mis Universe, kjer vse tekmovalke zatrjujejo, da bodo »naredile vse za svetovni mir.«

Od kje taka drža, od kje tako razumevanje tehnologije? Zakaj imamo izdelke te industrije za tako družbeno pomembne, čeprav se v večini primerov izkaže, da je pomembnost prenapihnjena, pretirana in irelevantna?

Dandanes si težko predstavljamo, da je bila računalniška industrija, ki se v sedanjosti lahko hvali z več milijardnim globalnim trgom, kamor spadajo tako mobilne aplikacije, spletna zagonska podjetja, velikani kot sta Microsoft in Apple v svojih začetkih bolj podobna najbolj zdolgočaseni javni upravi na svetu in so na inovatorje, ki so si drznili razmišljati o računalnikih za vsakdanjo uporabo gledali kot na nekoga, ki bi ga bilo treba po najkrajšem postopku strpati v norišnico.

Revolucija računalniške industrije se je verjeli ali ne, začela s knjigami. Natisnjene na papirju, ovite v usnjene platnice z naslovom Whole Earth Catalogue. Njen avtor, Stewart Brand, je hotel z njimi javnosti ponuditi dostop do orodij, s katerimi bi si lahko vsak »razširil svoja obzorja, našel pravo pot in delil izkušnjo z ostalimi.«

S pomočjo idej, zapisanih v tem katalogu in že prej omenjenimi substancami so uporniki proti takratnemu sistemu uspeli domisliti za tiste čase revolucionarne ideje o kibernetskem prostoru, povezovanjem posameznih računalnikov v mrežo znanja in vzpostavitvi horizontalne mreže, v katerega bi se lahko posamezniki vklapljali in izklapljali po lastni volji.

Zanimivo je opažanje, da za vzpostavitev ideje o drugačnem kibernetskem prostoru niso bili odgovorni ljudje, ki so v tistem času nadzorovali oziroma upravljali z računalniškimi sistemi – ideja je prišla od zunaj. Združevanje dveh navidez nekompatibilnih sfer – zadrtih in okravatanih računalničarjev in odprtih ter do pasu golih hipijev je prineslo preboj v razvoju sfere, ki se v sedanjosti vedno bolj vpleta v vse družbene in zasebne sfere našega življenja.

Knjiga (po krivici) izpostavi tudi pomembnost geografskih ameriških razvojnih centrov moči na zahodni obali, kjer se ideje hitreje materalizirajo oziroma kjer ima človek večjo izbiro med sogovorniki, ki delujejo na podobnih področjih – knjigi sicer primanjkuje globalna geografska pokritost, saj se osredotoča samo na skupino razvojnikov, ki so bili združeni okrog lika in dela Stewarta Branda.

A vseeno lahko bralec hitro ugotovi, da ideje za uspešen razvoj nujno potrebujejo druge ideje in da je čar ravno v singeriji, ne pa v izolacijskem razvoju posameznega koncepta.

Geografskemu selekcionizmu se pridruži še spolni – večina likov v knjigi je belcev moškega spola višjega družbenega in finančnega razreda. Ženski liki so redki, temnopoltih skorajda ni – družba razvoja je visoko uniformirana.

Ključno sporočilo knjige pa je še vedno aktualno. Tehnološki razvoj ni samo posledica nižanja porabe energije strojev, minituarizacija čipov in ostalih sestavnih delov temveč je tudi oziroma po mnenju Turnerja predvsem razvoj miselnosti in načina razmišljanja o reševanju problemov. Šele s spremembo miselnosti lahko pride do revolucije na bolj oprijemljivem področju, saj se v nasprotnem primeru vrtimo v krogu znanih rešitev.

Recenzija je bila prvič objavljena v reviji Monitor Pro. 
Če bi knjigo radi kupili, je tukaj povezava do Amazon trgovine.
Glass-Cage-Cover

Sedaj lahko varno odstranite uporabnika

Nicholas Carr – The Glass Cage: Automation and us

Glass-Cage-Cover

Avtor instant klasike Plitvine (The Shallows), v katerem je razdelal spreminjanje povezav v možganih zaradi vedno boljših iskalnih mehanizmov in vedno večje vloge avtomatizirane tehnologije v našem življenju, se v letošnji Stekleni kletki vrača na kraj zločina.

Med zobe tokrat vzame polje avtomatizacije, ki je že tukaj oziroma se pripravlja na prihod. Mediji so polni novic o Googlovih pametnih avtomobilih, ki za vožnjo ne bodo več potrebovali človeškega vmesnika, letalska industrija se že danes vedno manj zanaša na človeške pilote, saj letala postajajo vedno bolj zapletena in kot taka neprimerna samo za človeško upravljanje.

Kje je meja med tehnološko pomočjo in tehnološko avtonomijo, ki človeka ne potrebuje več, se sprašuje Carr, medtem o niza primere avtonomne avtomatizacije v našem okolju. Avtomatizacijo razume zelo široko in tako problematizira že samodejno dopolnjevanje iskalnih pojmov (t.i. autocomplete), avtomatizacija določenega dela intelektualnih storitev in več.

Čeprav se večini uporabnikov zdi pomoč avtomatizacije pri opravilih dobrodošla, saj se v teoriji tako lahko bolj osredotočijo na bistvo opravila (vožnja od točke A do točke B je samo uvod v delo, ki ga moramo opraviti na cilju poti) se Carr sprašuje, ali se s tem vseeno ruši ravnovesje dela v naših možganih in ali bomo zaradi hoje po bližnjicah na koncu ugotovili, da so bile ravno te bližnjice ključne za slabši končni produkt.

Carrove kritike niso revolucionarne. V vsaki industrijski revoluciji so se našli posamezniki, ki so opozarjali na izgubo človeške avtonomije, ki so jo deloma prevzemali stroji. In čeprav se je tehnološka revolucija začela na »pravem« koncu, ko so stroji prevzemali umazana, nevarna in potencialno smrtonosna dela (spomnimo se samo Fukušime), nam sedaj grozi prevzem del, ki jih smatramo za visokointelektualne.

Nicholas izpostavlja primer možganskih kirurgov, ki so za prepoznavanje možganskih tumorjev uporabljali detekcijski program ter sami izgubili to strokovno znanje in letalske nesreče, v katerih se izkaže, da piloti sploh nimajo več vpliva na tehnologijo, ki vodi letalo. Izpostavlja primer inuitske mladine, ki za orientacijo uporablja GPS sisteme in tako zanemarja tisočletno tradicijo svojih prednikov, ki so za navigacijo uporabljali artefakte v prostoru.

Kot rešitev avtor podobno kot Lanier išče srednjo pot. Uničevanje tehnologije in vračanje k naravi ne prinaša želenih rezultatov, toliko bolj, ker avtomatizacija ne predstavlja absolutne grožnje. Carr vidi rešitev v treznem pristopu do avtomatizacije procesov in storitev, pri katerih bomo še vedno zadržali svojo intelektualno avtonomijo in nadvlado nad stroji. Kjer bomo avtomatizacijo uporabljali premišljeno in z zavedanjem o posledicah takega početja in kjer se ji ne bomo predajali samo zato, ker se ji lahko.

Opozorilo je na mestu tudi zaradi enosmerne debate, ki se trenutno odvija v javnem prostoru in kjer je vedno večja avtomatizacija splošno dojemana kot razvojna dobrina, ki jo je treba samo nadgrajevati in ji prepustiti vedno večji del navidezno dolgočasnih, ponavljajočih se in »nepomembnih« del, zato da se lahko kot gospodarji tehnologije osredotočimo na pomembne stvari.

Carr se zaveda, da bodo njegove kritike naletele na večinoma gluha ušesa. Pozornost je dobrina,ki jo je zaradi vedno večjega števila impulzov vedno manj in tako avtomatizacija procesov še vedno predstavlja srebrno kroglo, s katero rešujemo ta problem. A Nicholas opozarja, da se znamo jutri prebuditi z ugotovitvijo, da smo tehnologiji prepustili preveč procesov in da bo napak zaradi človeškega faktorja načeloma manj, a bodo te zato toliko bolj katastrofalne.

Recenzija je bila prvič objavljena v reviji Monitor Pro. 
Če bi knjigo radi kupili, je tukaj povezava do Amazon trgovine.
futureuscover

Komunizacija interneta

Jaron Lanier – Who owns the future?
futureuscover
Who owns the future? je logično nadaljevanje njegovega manifesta You are not a gadget, v katerem zavzame kritično držo do navidezno odprte družbe in komunikacije ter nas svari pred odprtimi prostori fenomena splet 2.0, ki kopiči intelektualni kapital na eni strani in na drugi strani ustvarja revni, zaporniški srednji razred, ki v zameno za storitve daruje osebne podatke, komunikacijske pravice in svoje navade.

A za razliko od prvega občutka Lanier ni ludit. Hkrati tudi ni kritik tipa Evgenij Morozov, ki iz lastne izkušnje življenja v represivni državi svojo kritiko usmerja predvsem na zlorabljanje spletnih komunikacij s strani nacionalne države.

Jaron namreč predstavlja eno od starost informacijske družbe, ki je v osemdesetih letih s kolegi razvil definicijo navidezne resničnost, sproduciral več prototipov simulacije te navidezne resničnosti in svoje življenje prebil znotraj kroga posvečenih razvijalec tehnologije. Kar samo pomeni, da so njegova svarila glede izgube oblasti nad tehnologijo in pasivizacijo človeškega faktorja v tehnološkem razvoju rojena iz praktičnih vpogledov v dejansko stanje.

Podjetja, kot sta Facebook in Google, za Lanierja predstavljata sirene iz legend o Odiseju. Z vabljivim uporabniškim vmesnikom, izpiljeno storitvijo in navidezno brezplačnostjo zvabita uporabnike v svojo past in jih nato ožameta vsega, kar le-te uporabnike definira. Osebni podatki, brskalne navade, nakupovalne navade … vse to konča v bazi podatkov, na podlagi katere programska oprema izračunava optimalen način serviranja oglasov.

Še več – prihodnost bo zelo temna, svari Lanier pred nadaljevanjem aktualnih trendov. Ljudje bodo imeli dostop do brezplačnih oziroma poceni storitev in izdelkov, a bodo po drugi strani izgubili možnost zaposlitve. Sistem bo popolnoma avtomatiziran, človekova edina interakcija z njim bo interakcija v njem.

Čeprav Lanier sam priznava, da dokončnih odgovor na problem brezplačnih storitev, ki v zameno za brezplačnost od uporabnika paradoksalno zahtevajo vedno več, v knjigi Who owns the future? naniza nekaj predlogov uravnoteženja prostora. Lanierjeva enačba je enostavna. Če je uporabnik blago, od katerega ima največ podjetje, ki to blago trži, se Lanier sprašuje o možnosti nagrajevanja taistega uporabnika.

Monetizacija osebnih podatkov se tako ali tako že dogaja, pojasnjuje Lanier, čas je samo, da v plačilni tok vključimo tudi lastnika teh podatkov. Tako bi lahko uporabnik za vsako svojo objavo, ki generira zanimanje pri drugih uporabnikih, za vsak svoj videoposnetek, za vsako sproducirano intelektualno avtorsko delo, ki ga objavi s pomočjo brezplačne storitve, prejel denarno nakazilo.

Jaron priznava, da je njegov predlog rešitve ekstremen, utopičen in nerealen, a po drugi strani ne vidi smisla v aktualni regulaciji, omejevanju moči in izobraževanje uporabnika o zavedanju lastne zasebnosti na spletu. In da se tak način plačevanja participacije hitro sprevrže v participacijo z razlogom služenja denarja. Boste sporočilo prek Googlove storitve poslali, ker bi nekomu res radi nekaj sporočili ali bi radi samo malo zaslužili?

Kaj nam to pove o trenutni situaciji, naj vsak presodi sam. A ko se že največji kritiki sprijaznijo s sistemom in skušajo ugotoviti samo to, kako iz njega potegniti nekaj finančne koristi, konec res ne more biti več daleč.

Recenzija je bila prvič objavljena v reviji Monitor Pro. 
Če bi knjigo radi kupili, je tukaj povezava do Amazon trgovine.
The_Signal_and_the_Noise_by_Nate_Silver_book_cover_001

Iskanje boga v skodelici kave

Nate Silver – The Signal and the Noise : Why Most Predictions Fail – but Some Don’t

The_Signal_and_the_Noise_by_Nate_Silver_book_cover_001

Svoje znanje podatkovne analize s pridom uporablja tudi v predvolilnih kampanjah (med drugim se je zgodovinsko izkazal leta 2008, ko je v predvolilni tekmi edini pravilno napovedal prvo šokantno zmago Baracka Obame), kjer vedno večji nabor podatkov o potencialnih in dejanskih volilcih izrablja za analizo razporeditve glasov, hkrati pa si z znanjem statističnega izračuna pomaga tudi pri igrah s kartami.

V knjigi se sprehaja po področjih, kjer so statistični računi osnova podatkovne analize (predvolilne ankete, športne stave, poker, borza, pandemije in naravne nesreče) in bralcu pojasnjuje, zakaj so izračuni na podlagi merljivih podatkov včasih lahko tudi napačni in zakaj se na primer napovedovali vremena tolikokrat zmotijo pri svojih napovedih, ki jih dobivajo tudi s pomočjo superračunalnikov.

Silver na praktičnih primerih bralcu pomaga izoblikovati način razmišljanja, ki temelji na verjetnostnemu računu ter mu tako ponuja nov pogled na svet in dogodke v prihodnosti. Za razliko od pesimističnega oziroma optimističnega pogleda se Silver opira na merljive podatke in se hkrati obnaša zelo pragmatično – če podatkov za izračun visoke verjetnosti ni dovolj, potem je bolje ostati brez izračuna.

Hkrati avtor bralca opozarja na situacije, v kateri nam prevelika količina podatkov dejansko onemogoča izračun verjetnosti in kjer se mora analitik najprej odločiti za utišanje hrupa (noise iz naslova knjige), zato da bo slišal glasbo (signal iz naslova). Hkrati nas na primerih uči, da napovedi nikoli niso dokončne, temveč se z novimi podatki oziroma spremenjenimi rezultati meritev spreminjajo.

Zanimiva je tudi analiza izbora verjetnosti v primerih, kjer sta negativna in pozitivna napoved izenačene. Silver to prikazuje na primeru meteorologa, ki bo v primeru neodločenega izida raje napovedal plohe kot sončno vreme. S tem bo odločitev o odhodu na izlet predal v roke prejemnika te informacije, ki bo ob morebitnem ignoriranju vremenske napovedi pozitivno nagrajen – za razliko od obratne situacije, kjer bo uporabnik vremenarja krivil za slabo napoved, ki mu je uničila izlet z družino.

Čeprav bi človek pričakoval, da bo knjiga o statističnem napovedovanju prihodnosti dolgočasna in polna suhoparnega podajanja vsebine, se Nate Silver izkaže kot odličen pisec, ki spoštuje bralčevo pozornost in jo nagrajuje s pestrim in zanimivim slogom pisanja in z analizo aktualnih primerov sedanjosti poskrbi za vsebinsko zanimivim in aplikativnim branjem.

Mogoče najpomembnejše sporočilo knjige ni v tem, kako pravilno analizirati napovedi in izoblikovati sklepe, temveč demistifikacija podatkov kot absolutnega zmagovalca v bitki z neznanim. Silver nam na praktičnih primerih kaže človekove pomanjkljivosti v boju z neznano prihodnostjo in opozarja na napačen model sklepanja pri preveliki oziroma premajhni količini podatkov, ki so na voljo.

To je še posebej koristno v dobi, ki ji vsaj navidezno vladajo podatki in kjer nas vsi prepričujejo, da bomo lahko samo z maksimalno količino zbranih podatkov pravilno napovedali prihodnost. Da takemu razmišljanju nasprotuje zvezdnik statističnega računa, ki se je med drugim večkrat dokazal tako pri napovedovanju športnih rezultatov kot tudi pri napovedovanju rezultatov političnih tekem, dokazuje, da potrebujemo poleg golih števil še model napovedi ter da v samih številkah ne bomo našli boga.

Recenzija je bila prvič objavljena v reviji Monitor Pro. 
Če bi knjigo radi kupili, je tukaj povezava do Amazon trgovine.
71SKlO9xEeL

Na internetu imamo vsi velike tiče!

Christian Rudder – Dataclysm: Who We Are (When We Think No One’s Looking)

71SKlO9xEeL

Nedavna razkritja Erica Snowdna so nam pokazala, da navkljub našim prizadevanjem pri prikazovanju kar se da lepega obraza na spletu, obstajajo načini, kjer lahko organizacije ali pa posamezniki iz naših spletnih navad razberejo naša politična prepričanja, resnična mišljenja o določenih problematikah in vse tisto, kar si nočemo na glas priznati, a nas izdaja naše obnašanje.

Avtor knjige Christian Rudder ima moč pogleda, ki odstranjuje kozmetiko in razkriva resnične želje spletnih uporabnikov. Rudder ima kot eden od avtorjev spletišča OK Cupid, enega največjih spletnih mest za zmenkarije namreč edinstveno pozicijo, s katere lahko analizira in preučuje dinamiko obnašanja uporabnikov na spletu.

V knjigi z zgovornim naslovom Dataclysm: Who We Are (When We Think No One’s Looking) se Rudder s pomočjo analize obnašanja in odločanja posameznikov spusti na polje navidezne spletne anonimnosti in nam pokaže, da smo v prvi vrsti sami krivi za vse večje profiliranje uporabnikov, ki jo izvajajo državni organi, zasebna podjetja oziroma tretje osebe, ki jih zanima, kakšni smo v resnici na spletu.

Rudder nam uspe iz navidez dolgočasnih grafov obnašanja posameznikov, ki uporabljajo spletišče OK Cupid (in teh je po zadnjih meritvah več kot trideset milijonov) uspe pričarati zanimivo sliko človeškega obnašanja v navidezno anonimnem spletnem okolju. A njegov namen ni zastraševanje bralca (čeprav je strah po končanem branju knjige še toliko bolj prisoten) – ravno nasprotno!

Mogoče najmanj šokantna ugotovitev knjige v resnici kaže na največji problem spletne komunikacije. Avtor ugotavlja, da so deklarativna stališča uporabnikov pri določenih tematikah popolnoma drugačna od dejanskih obnašanj istih uporabnikov in da uporabniki določene stereotipe o iskanju popolnega partnerja, ki ga projecirajo rumeni množični mediji, preprosto ignorirajo.

Rudder je prepričan, da bomo z boljšim razumevanjem lastnih spletnih navad in pogledu v zrcalo analize izvedeli veliko koristnih stvari o samih sebi in tako s podatkovno podlago živeli boljša življenja. Ter si končno priznali, da moški raje zaposlujejo ženske, ki jih spolno privlačijo, ne glede na dejanske kompetence za opravljanje izbranega dela. Anekdotnih primerov, ki nam krojijo življenja in obnašanja, je v knjigi veliko, hkrati pa avtor inspiracijo črpa iz resničnih podatkov, pridobljenih s spletnega mesta OK Cupid. Slog pisanja je zabaven in tekoč, podatki pa podprti z zanimivo analizo, ki bo zabavale tudi tiste, ki jim statistika ni blizu.

V času vedno večjega zavedanja o zbiranju in analiziranju podatkov, ki jih posamezniki sami puščamo na spletu je tako knjiga samo še en košček mozaika, ki dokončno razblinja romatično prepričanje o anonimnem in zasebnem spletu.

A za razliko od kritikov, kot sta Morozov in Lanier, se Rudder bolj ukvarja s samimi uporabniki in njihovimi željami v primerjavi z njihovimi dejanji. Sicer res z omejenim vzorcem uporabnikov spletnih zmenkarij, a zato nič manj zanimivo in uporabno. Pa čeprav boste po branju soočeni z žalostnim dejstvom, da lahko analitik s pomočjo vaše zgodovine obnašanja na Facebooku ugotovi vašo spolno usmerjenost in višino inteligenčnega kvocienta. Brez da bi vas kadarkoli srečal v živo.

Recenzija je bila prvič objavljena v reviji Monitor Pro. 
Če bi knjigo radi kupili, je tukaj povezava do Amazon trgovine.