Author Archives: Domen Savič

nerve-quad-poster

Nerve (2016)

nerve-quad-poster

Filmi o digitalnih tehnologijah in povezovanju z nedigitalnim svetom imajo dolgo brado. Od Trona (1982) do Kosca (1992), od Johnnya Mnemonica (1995) in Strange Days (1995) do aktualne Transcendence (2014) se filmska industrija skuša odločiti, ali nam bo vse-digitalni svet prinesel odrešitev ali pogubo.

Nerve (Si upaš?) je namenjen mlajšemu občinstvu, digitalnim domorodcem, ki potrebujejo malo pomoči pri osmišljanju digitalnih orodij in storitev. Najstniški glavni igralci, pop soundtrack in scene, kjer se mi je zelo, da je celoten film zmontiran kot vizualna podlaga komadom ter končni dramatično-pridigarski zaključek, to samo še potrjujejo.

A je vseeno zabavno spremljati zgodbo, v kateri se Emma Roberts in Dave Franco zapleteta v digialno igro brez lastnika. Igro, v kateri um anonimne množice določa izzive posameznikom, jih trpinči in izsiljuje, po opravljenem izzivu pa nagradi z denarjem. Od začetnega poljubljanja neznancev do končnega finala, kjer so v igri človeška življenja, film postreže z relativno stereotipno vsebino, ki pa vseeno dobro nakaže težave pretežno digitalnega okolja, v katerem je bolj pomembno mnenje množice kot pa lastno prepričanje in ideje.

Seveda se filmu na določenih delih tudi močno kolcne. Največ napak ustvarjalci naredijo na tehničnem področju, ki za zgodbo samo sicer ni tako zelo relevantno (če ste sprejeli kompromis o zapletu, ga boste pa še za tehnično izvedbo), a se mi vendarle zdi, da bi lahko filmska industrija nasploh namenila malo več pozornosti tudi tehnični izvedbi zapleta. Zakaj?

Ker zaplet ni tako znanstveno-fantastičen, da bi izvedbo odpisali s preprostim “Ja sam to se itak ne more zgoditi!” in ker po drugi strani uporablja tehnologije in storitve, ki so dejansko že na voljo in za katere se bije boj za lastništvo. Najbolj očiten primer v filmu sta tako neskočno dolg čas baterij telefonov, prek katerih gledalci spremljajo tekmovanje in neskončna pasovna širina spletnega prenosa, kjer lahko vsi hkrati spremljajo vse dogajanje v HD resoluciji.

Ampak OK – če se bodo naslednji podvigi učili iz napak predhodnikov in bodo zgodbe pazile tudi na tehnično podlago ter digitalne domorodce podučile še o genezi in razvoju okolja, v katerem dihajo in živijo, potem bo to super. Nerve (2016) je korak v pravo smer.

Suicide-Squad-2016-Poster

Suicide Squad (2016)

Suicide-Squad-2016-Poster

Od nekdaj sem bil oboževalec DC Comics produktov. Marvel me je sicer kupil s filmsko franšizo Avengerjev, a so mi kot celotno vesolje veliko bolj pri srcu Batman, Joker in ostali. Nolanova trilogija me je dodatno prepričala v misli, da je DC Comics končno našel pravo smer filmskega razvoja likov, ki bodo bolj življenjski, pa hkrati vseeno zabavni in ravno prav globoki.

Snyderjeva saga s Watchmen, Supermanom in Batmanom me je bolj kot ne pustila hladnega. Preveč risankasto, prezapleteno, brez prave zgodbe. Že res, da gre pri Watchmen za ep, ki ga je skoraj nemogoče zrealizirati v vseh odtenkih, a bi pri ostalih eksperimentih pričakoval boljše rezultate.

Da je torej Suicide Squad (oziroma Odred odpisanih) režiral zlati deček David Ayer, ki je uspel z Dnevom za trening in se potrdil s Fury in End of Watch, je zvenelo kot odlično priporočilo. Da se v glavnih vlogah pojavijo Will Smith, Jared Leto ter Margot Robbie, tudi. Da je Snyder tokrat “samo” izvršni producent… ups.

“Suiciders, assemble!”

DC Comics z Odredom odpisanih lovijo Marvel in dodajajo nov košček mozaika vesolja. Superman je bil prvi, nato je uletel Batman in s tretjim filmom dobivamo še dobre slabe fante.

Da film poka po šivih, se vidi že potem, da je glavnih likov (pre)več in da potem zmanjka prostora za zgodbo in zaplet. Resno – predstavitveni kadri desetih (!?) antiherojev zasedejo skoraj polovico filma. Potem so tukaj še flashback scene, pa spomini, pa ponavljanje flashback scen… Vse skupaj izpade kot hitenje in anekdotiziranje brez prave potrebe – liki ostajajo nerazviti, brez globine.

Zaplet je temu primerno ubog in kontradiktoren. Bad bad guy je v bistvu eden od good bad guyjev, večino filma pa odred odpisanih hodi po lastnih nogah in se lovi v iskanju smisla. In čeprav na začetku film obljublja veliko, se do konca filma dobri slabi fanjte spremenijo v dobre dobre fante in vse skupaj odfurajo zelo rutinirano. V tej košari ni gnilih jabolk.

Dobre strani norosti

Film ima nekaj svetlih trenutkov, pohvaliti je treba predvsem Margot Robbie, ki iz svojega lika motene zdravnice Harley Quinn potegne največ.

Njeno koketiranje, ubijalske enovrstičnice in impresivna pojava na zaslonu pa so hkrati tudi minus za vse ostale, ki se ji hočeš-nočeš morajo podrediti. Ostali liki so zelo dvodimenzionalni, pohvaliti je potrebno še pol-človeka, pol-žival Killer Croc in šefico Amando Waller. Pohvaliti je potrebno še določene dialoge oziroma scene

Glasbena podlaga (tista prava, ne komadi) je odlična, Steven Price je spet opravil veliko delo glasbenega podčrtavanja dogajanja na zaslonu. Poleg glasbe dobimo še za cel album aktualnih hitov, ki pa s svojim preočitnim komentiranjem akcije na zaslonu kvečjemu odbijejo gledalca.

Kaj pol?

Jah, ne vem. Po eni strani sem vesel, da DC Comics nadaljujejo razvijanje vesolja, po drugi strani me moti, ker preveč očitno hitijo in pri tem zapravljajo odlične priložnosti za zakoličenje teritorija. Še enkrat – stripovske osnove so v njihovem univerzumu veliko boljše od Marvelovih, tudi animirani filmi so zelo kvalitetni. A po drugi strani je Odred odpisanih že tretji film, ki trpi za istimi simptomi otroške bolezni, za katero obstaja preprosto cepivo. Očitno so upravljalci blagovne znamke težki antivakserji.

share

Jason Bourne se vrača

share
Poletje je čas za poletno akcijo in poletje 2016 je čas za poletno akcijo z znanimi junaki, ki se vračajo na sceno predvsem zaradi brand marketinga. Od Bourna do Nema, od Batmana do kapitana Kirka – letos boste v kinu doživeli ultimativni flashback.

Bournova peta pustolovščina (če štejete tri originalne filme in dodatek Bourne Legacy) se dogaja v sedanjosti in skuša vnovčiti vse tisto, kar se je zgodilo v zadnjih treh letih – od kolapsa Grčije, do Snowdenovih razkritij do vedno večje grožnje terorizma. Bourne skuša biti aktualen, čeprav se je že originalna trilogija dotikala nekaj zelo futurističnih tem, ki so še danes bolj ali manj samo fikcija.

In če se je originalna trilogija ukvarjala predvsem z Bournovo identiteto in njegovo preteklostjo ter bila osnovana na literarni predlogi, je prvi problem novega Bourna odsotnost kakršnekoli ideje razvoja vsebine.

Jason Bourne (2016) ima z originalnim likom in njegovo literarno zgodovino, ki obsega dvanajst knjig, skupnega samo ime in čisto nič drugega. Toliko bolj bizarno je tudi dejstvo, da namesto nadaljevanja in razvijanja lika v zadnjem filmu dobimo pogrevanje stare juhe in navduševanje nad klasično idejo izgubljene identitete – ker tokrat o Jasonu vemo vse, se bomo ukvarjali z njegovim očetom, ki ga v originalni trilogiji ne omenijo niti enkrat.

Drugi problem je že omenjena prisiljena aktualizacija – čeprav je že originalna trilogija svarila pred vladnim nadzorom, tajnimi službami in je celoten Ludlumov opus skoncipiran okrog paranoje, se v aktualnem delu trudijo uporabiti čisto vse buzzworde informacijske družbe – od Snowdena, Islandije, EFF nalepk na prenosnikih, vdorih v mreže…  in pozabijo na vsebino.

Akcijskih sekvenc ni malo, a jih ravno količina dela irelevantne – če jih primerjamo s tistimi v originialni trojki, so tokrat preveč samozadostne, preveč predvidljive in preveč risankaste/trivialne. Če k temu dodamo še res trapaste in populistične napake, ki zadevajo varno in kriptirano komunikacijo, lahko preprosto zapišemo – “Držite ga, to ni Bourne!”

causes-toilet-overflow_67b3274e06afef5c

Greznica

causes-toilet-overflow_67b3274e06afef5c

Nočem, da se ta prispevek bere kot klasična zgroženost starega prdca nad novim komunikacijskim orodjem. Nočem se postavljati v čevlje komunikacijskega elitista, ki je zgrožen nad manifestacijo kritike lika in dela in nočem, da tole pisanje razumete kot šokiranost nad neosnovano kritiko mnenj. Rad bi samo postavil spomenik oziroma opomnik.

Kaj kdo dela ali kaj se z njim dogaja?

Imam se za digitalnega domorodca. Čeprav sem prestar, da bi se rodil v internet, so me tehnologije in storitve zanimale iz večih razlogov, med drugim tudi kot mobilizacijsko orodje in orodje za izgradnjo osebne blagovne znamke. Razumem vlogo uporabnikov in privlačnost anonimnih družabnih omrežij, ki s svojo vseprisotnostjo ponujajo toliko več možnosti udejstvovanja.

Imam se za aktivnega državljana. O koristi realizacije te vloge lahko razpravljamo, ampak zdi se mi, da bi se morali vsi zavedati pomembnosti izražanja mnenj in zagovarjanja lastnih stališč. Da je tišina nekaj najslabšega na svetu in da se je potrebno zavedati dejstva, da se nič ne zgodi samo od sebe. Vedno je potrebna energija oziroma vektor. Če ga z ene strani ni, se seštevek silnic pač prerazporedi. Fizika.

Tako me res ni presentilo, da se bodo okrog mojih pobud v javnost izkristalizirali dve silnici – ZA in PROTI. Ker je to edina logična stvar. Nikoli ne bo reševanje enega problema ustrezal vsem in vedno se bo našel nekdo, ki bi določeno zadevo reševal bolje, drugače. To ni problem.

Problemi so trije

Najprej je tukaj klasični ad hominem. Ki je problematičen zaradi samega načina komuniciranja, s katerim kritik napada osebne lastnosti avtorja in ne idej, ki jih ta avtor komunicira. Taka kritika je v bistvu najbolj enostavna – izbereš (ali pa si izmisliš) eno od osebnih lastnosti avtorja in jo izpostaviš kot ključno osnovo kritike. Pri meni je najbolj popularna nacionalistična “Pober se nazaj v Srbijo!”, ki je hkrati osnovana samo na mojem priimku oziroma njegovi končnici.

Drugi problem je potvarjanje izjav. Se pravi, da se avtorju pripisuje izjave, ki jih ni nikoli izrekel. Pri moji kandidaturi za svetnika RTV je bila tako najbolj popularna izjava, da bom ukinil verski program na nacionalki, kar je popolna izmišljotina. Tega nisem nikoli rekel, a ker se je izjava začela po javnosti vrteti s podporo nekaterih “medijev”, se je pač prijela. In ko se enkrat prime, se pač prime.

Tretji problem je personalizacija idej. Ideja je slaba tisti trenutek, ko jo izreče “napačna” oseba. Tako si lahko hkrati levičarski aktivist za LGBT skupnost (ker podpiraš istospolne poroke) in homofob (ker si kritičen do izpadov Milo Yiannopoulos).

Analiza fekalij

Zgoraj omenjene kritike (čeprav bi jim bilo bolje reči žaljivke) so zanimive predvsem zaradi tega, ker nimajo nobene veze z mano. Oziroma bolje – žaljivke imajo opraviti z neko predstavo mojega dela in lika, ki nima blazne veze z realnostjo.

V najboljšem primeru se ljudje čutijo užaljene zaradi kritike neimenovanih klerofašistov oziroma z napadanjem iste tarče izražajo pripadnost neki skupni ideji. Iz tega se človek ne more naučiti ničesar novega oziroma ničesar pametnega – ljudje uporabljajo skupno tarčo za samoidentifikacijo.

Nesmiselno se je ukvarjati z žaljivkami in jim odgovarjati, pojasnjevati. Najprej zato, ker so določeni podatki javno objavljeni in niso skrivnost, pod drugo pa zato, ker se z očitnimi lažmi pač ne splača ukvarjati. Ne zato, ker bi bile laži, temveč zato, ker v bitki s fikcijo resničnost ne more nikoli zmagati. Ker si je zelo enostavno izmisliti novo laž in ponoviti krog.

Posledice fekaliziranja diskurza

Tukaj zadeve postanejo zanimive. Ne glede na to, ali se na njih oziraš ali jih ignoriraš, fekalije visijo v zraku. So izrečene. So objavljene. Sodelujejo v javnem diskurzu o temi, čeprav njihov kvalitativni učinek ni ravno bogat. Prva posledica je zagotovo teoretična in v določenih primerih tudi praktična avtocenzura. Avtor se lahko fekalij ustraši do te mere, da določena mnenja preprosto preneha objavljati. Ker noče “povzročati težav”. Ker se “noče izpostavljati”. Ker “v objavah (kar naenkrat) ne vidi smisla”. Logično – zgornji primeri so več kot zgovorni.

Druga posledica je izkrivljena podoba in delo avtorja. Ker gre večinoma za nepodpisane in anonimne kritike, pri katerih ni mogoče ugotoviti, ali gre za iste osebe oziroma člane iste skupine, se v določenem delu javnosti generira lažna podoba subjekta, ki spet v večini primerov nima nobene veze z resničnostjo.

Tretja posledica, ki je hkrati posledica prve posledice. je odsotnost glasov v javnosti. In to je največji problem. Zaradi verbalnega nasilja, laži in občutka nelagodja lahko določeni glasovi popolnoma utihnejo in diskurz prepustijo drugim. In to je največji problem.

Fekalija ni kritika

Jasno je potrebno ločiti fekalijo in kritiko. Seveda je kritika esencialni del debate in izmenjava mnenj ter nasprotovanje idejam je del demokratičnega diskurza. A kot že rečeno, se iz fekalij ni mogoče učiti. Ni jim mogoče replicirati. Ni jih mogoče jemati resno. A hkrati lahko naredijo veliko škodo in pustijo dolgotrajne posledice.

V začetku tega prispevka sem zapisal, da res ne bi rad, da ga kdo razume kot zgroženo užaljenost starega prdca. A ker v slovenski javnosti še nisem zasledil, da bi se teme kdo lotil s tega konca, se mi zdi pomembno osvetliti tudi ta vidik.

Hkrati bi na srca ljudi, ki se soočajo s podobnimi replikami, položil citat iz enega najboljših skečev letečega cirkusa Monthy Phytona – Prejudice. Do podobnega zaključka so prišli tudi raziskovalci medijskega diskurza v primeru množičnih pobojev, kjer že več let opozarjajo na pomembnost ignoriranja povzročiteljev in osredotočanje na žrtve. In da – fekalije so teroristično dejanje. Uporaba zastraševanja in groženj za utišanje drugače mislečih ter njihovo posledično utišanje oziroma izogibanje izražanja mnenj je ena od resnih nevarnosti demokracije. Ki se že tako ali tako utaplja v ekstremizmih, populizmih in debilizmih spodnjega tipa.

FireShot Screen Capture #207 - 'kristijan ahčin on Twitter_ _@jolandabuh @MiroCerar tale savič je e_' - twitter_com_ikarik77_status_735556305075765248

Untitled-2

Bojkot

Untitled-2

Ministrstvo za javno upravo je v novem predlogu zakona o javni upravi potegnilo samovoljno potezo. Direktorat za informacijsko družbo, ki je dosedaj deloval znotraj ministrstva za izobraževanje, znanost in šport bodo preselili na ministrstvo za javno upravo in to po skrajšanem postopku, brez javne razprave.

Ko se je aktivirala javna družba in stroka je s protestnimi pismi, obiski poslancev in opozarjanjem na problematiko v medijih usmerila pozornost na to problematiko in dosegla, da so na odboru Državnega zbora povabili poslanci povabili nekaj strokovnjakov, ki so lahko pojasnili problematičnost selitve. A to ni spremenilo postopka.

Sedaj ministrstvo za javno upravo sklicuje javni posvet, ki v času pisanja tega prispevka (20. 6. 2016 ob 11:30) sploh ni napovedana na spletišču ministrstva za javno upravo, čeprav v dokumentu (.pdf, 30 kB) z datumom 17. 6. 2016, piše, da bo posvet odprt za širšo javnost.

Hkrati ni jasno, kaj je namen posveta, če upoštevamo, da postopki za priklop direktorata tečejo in ministrstvo ni spremenilo svoje pozicije, da naj se priklop zgodi po hitrem postopku. Še več! Menim, da gre pri organizaciji posveta za klasično umivanje rok in metanje peska v oči, češ, saj smo imeli javno razpravo, kaj pa še hočete.

Žalosti me, da se to dogaja na tako pomembnem področju, kot je informacijska družba in še bolj, da to počne ministrstvo, ki javno zagovarja transparenco, odprte podatke in druge elemente participatorne družbe, v kateri je na vrhu sodelovanje stroke in zainteresirane javnosti pri oblikovanju politik.

Tako javno izražam bojkot posveta in pozivam ostale člane zainteresirane in strokovne javnosti, naj se mi pri tem pridružijo. S svojo prisotnostjo na posvetu brez razloga bomo namreč samo legitimizirali politiko, ki ignorira in ne upošteva strokovnih mnenj, opozoril javnosti, a ti dve sferi izrablja samo takrat, ko to ustreza njim.

DSC00507

Rock in Vienna – Donauinsel, Dunaj (3.6.2016)

DSC00507

Malo sem pobuljil, ko sem ugotovil, da je bil festival Rock in Vienna leta 2015 zadnji koncert leta (skoraj neverjetno!) in da sem leto 2016 očitno začel na istem mestu. Tokrat so naju na Dunaj zmamili klasiki, čeprav tudi drugi nastopajoči niso bili čisto za odmet.

Čeprav so Rammstein svojo zadnjo uradno ploščo izdali pred sedmimi leti in se vmes razen za kompilacijo dobili samo še za komad Mein land, koncertno še vedno predstavljajo tour de force, ki se ne upočasni niti na festivalih. A pojdimo po vrsti.

Za razliko od lanskega leta je Rock in Vienna v svoji prvi ponovitvi sestavil zanimivo setlisto, kjer se srečata preteklost in prihodnost. Najprej so nas ogrevali Pain, za katere ne morem reči nič slabega, hkrati pa tudi ne nič dobrega. Ujela sva jih bolj proti koncu, poslušala pa bolj iz vrste za vstop na prizorišče, tako da… mogoče drugič.

Na prizorišču sva bila za Anthrax in moram reči, da se ta bend res slabo stara. Malo je krivo ozvočenje, malo pa skorajda popolna nezmožnost kvalitetnega nastopa, komuniciranja s publiko in pestrosti setliste, ki ne bi zvenela kot ponavljanje istega komada v različnih tonažah.

To se še toliko bolj vidi, ko na oder uletijo Baby Metal in s svojim nastopom in komadi navdušijo občinstvo. Sicer je res, da pojejo v japonščini in da besedil skorajda nihče ni razumel, a so svojo koreografijo, masko in energijo res dobro razgibale občinstvo.

Apocalyptica je bila malo neposrečena izbira, čeprav jih imam zelo rad. Tudi oni so setlisto zastavili zelo festivalsko, igrali tako Metallico kot druge priredbe ter nastopili tudi s pevcem, a na odprtem prizorišču malce izzveneli v prazno. Vseeno boljše kot Anthrax.

Zadnja predskupina so bili Slayerji in še enkrat se je ponovila zgodba iz uvoda festivala. Nedodelan nastop, pridemo na oder in malo kričimo in gremo potem dol. Za odtenek vseeno boljše od Anthraxa, a nič pretresljivega.

In nato zvezde večera, Rammstein. Četudi pustimo ob strani festivalsko setlisto, pomanjkanje pirotehnike pri določenih komadih in težave z elektriko, ki so imele za posledico akustično izvedbo komada Ohne dich – Rammsteini znajo. Energija, ritem, evergreen komadi, ki jih lahko slišiš stokrat, pa bodo še vedno dobro zveneli… Tega se človek res ne more naveličati.

Foto: @barjanski

Patologija slovenskih razprav o medijih

Foto: @barjanski

Foto: @barjanski

Včeraj se je v kavarni Moderne galerije v Ljubljani odvila razprava o medijih s pomenljivim naslovom – Patologija domačega medijskega prostora. V napovedi dogodka smo izvedeli, da bodo tam “Secirali, osvelili, diagnosticirali in operirali bomo domače medije,” in odgovorili na več vprašanj, povezanih z medijsko problematiko.

Razprava se je osredotočila na štiri vsebinske sklope – naslovnice z Mercator izdelki, primer mariborskega ravnatelja, zaplete v programskem svetu RTV in problematiko ministrstva za kulturo. Jedrt Jež Furlan, ki je v vlogi moderatorja podala iztočnice vsakega primera in potem prepustila mikrofon udeležencem, ki so nato problem skomentirali.

Prva težava – komentarji so bili splošni ter osebni, brez ločevanja med etičnimi, pravnimi in vsebinskimi problemi posameznega primera.

Tako smo lahko pri problemu Mercator (za akcijo je odgovorna agencija Pristop Media) naslov poslušali mnenje človeka, ki je na spletnem mestu mreže Pristop podpisan kot direktor agencije Nastop Plus in ki se mu stvar sploh ne zdi tako problematična. Pustimo ob strani neločevanje med estetskim pogledom na problem in doumnevno kršitev medijske zakonodaje in etičnega kodeksa oglaševalcev in novinarjev hkrati – to je pač patologija slovenskih razprav o medijih. Malo se pač menimo.

Komentar na mariborskega ravnatelja je Vezjak začel s šalo (?): “Lahko jaz pokomentiram, ker sem iz Maribora?” in potem še enkrat prodal svojo analizo, kako je o primeru povprašal tuje strokovnjake, ki so se vsi strinjali, da bi o zadevi absolutno morali poročati. In hkrati zanemaril že takrat zanemarjen problem nepotrjenosti avtetičnosti posnetka, popolnega psevdogodka in kar je še tega.

Tudi debata o zapletih v programskem svetu RTV je ignorirala pravo, logiko in osebno mnenje. Tako smo lahko poslušali ideje o zmanjševanju obsega tega organa, pa o nepotrebnosti javnega medija in tako naprej. Spet brez konteksta, brez obrazložitve pomena in smisla javnega medija. Malo se pač menimo.

Druga težava – Nastopajoči niso odgovorili niti na eno vprašanje iz napovednika. Nikakršne (samo)refleksije novinarskega ceha, nikakršne omembe odnosa med oglaševalci in mediji, nikakršne ločnice med medijsko industrijo in novinarskim poklicem. Malo se pač menimo.

Tudi zaključek v smislu “no, zdaj pa nekaj pozitivnega” je bil klišejski in brez odgovorov na vprašanja. Bodimo pozitivni v smislu obveze in ne dejanskega zaupanja v rešitve je hkrati še en simptom pogovorov, kjer udeleženci sistema pač ne vidijo čez planke lastnega pašnika, kjer se pasejo in kjer jim v bistvu ni hudega. Malo se pač menimo.

mads

Dobre, slabe, zle… naslovnice

mads

Včeraj je bil poseben dan. Trije glavni dnevniki (Večer, Delo, Dnevnik) so na svoji (lažni) naslovnici objavili celostranski oglas družbe Mercator d.d., ki so ga kombinirali s t.i. plačanimi vsebinami/članki. Lažne naslovnice so bile opremljene z glavo časopisa, označevanje oglasnih vsebin je bilo zelo slabo oziroma ga sploh ni bilo.

Zakaj je to problem?

Tako kot vedno sta se v javnosti tudi tokrat vzpostavila dva pola. Del uporabnikov se je nad potezo zgražal in svaril pred degradacijo novinarstva, izpostavljal doumnevne kršitve etičnega kodeksa slovenskih novinarjev in veljavne medijske zakonodaje. Drugi del je šel na pragmatično “kdo pa misliš, da plačuje novinarstvo”, “saj to ni nič takega” in “kot da je to prvič”.

O okusih ne gre razpravljati, a rad bi opozoril na dve stvari. Etični kodeks društva slovenskih novinarjev je na področju oglaševanja jasen.

25. Prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih ali politično propagandnih besedil ni dopustno. Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti prepoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil. Če obstaja kakršenkoli dvom, mora biti nedvoumno označeno, da gre za oglas. Hibridi med oglaševalskimi ali politično propagandnimi in novinarskimi vsebinami so nedopustni. (Vir)

Tudi veljavni zakon o medijih je nedvoumen.

(1) Oglaševalske vsebine po tem zakonu so oglasi in druge vrste plačanih obvestil (v nadaljevanjem besedilu: oglasi), katerih objavo naroči pravna ali fizična oseba z namenom, da bi s tem pospeševala pravni promet proizvodov, storitev, nepremičnin, pravic ali obveznosti, pridobivala poslovne partnerje, ali si v javnosti ustvarjala ugled in dobro ime. Oglasi se objavljajo za plačilo ali drugo podobno nadomestilo ali z namenom samooglaševanja. (vir)

Odnos med oglaševanjem in novinarstvom je bil vedno zelo pester in rahlo incestoiden. Poseganje oglaševanja na področje novinarskih vsebin je bil včasih nujen za doseg medijskih uporabnikov, včasih posledica trendov, včasih stvar poslovnega modela (brezplačniki). A kršenje zakonodaje in neoznačevanje oglaševalskih vsebin ni stvar okusa. Ni stvar osebnih preferenc.

Nekateri so hiteli izpostavljati podobne primere v preteklosti.  Strinjam se. Ni bilo prvič. Ni bilo zadnjič. Če bi hoteli reagirati na čisto vsako kršitev etičnega kodeksa in medijskega zakona, bi lahko to počel vsak dan. A vprašajte se – je ponovljena kršitev kaj manj problematična? Enkrat narejeno, za vedno dovoljeno? Zakaj potem problematiziramo druge ponavljajoče se kršitve?

Še nekaj – pri Mercatorjevi akciji z naslovnico je šlo po mojem vedenju prvič, da je bila zadeva naenkrat objavljena v treh najbolj pomembnih slovenskih dnevnikih. Nowhere to run to. In hkrati je bilo prvič, da so bile oglaševalske vsebine 99% VIZUALNO IDENTIČNE novinarskim člankom. Manjka samo še podpis novinarja (če jo primerjamo s prejšnjimi, lahko vidimo, da so se zadržali tudi pri odebeljenem uvodnem odstavku – pomemben detajl!).

Denar, sveta vladar

Drugi argument zagovornikov takega prikritega oglaševanja je bil – “Kdo pa mislite, da plačuje novinarstvo?” Se strinjam. Oglaševanje je ena od virov financ za ustvarjanje medijev in brez njega bi mediji izgubili pomemben del financiranja.

A je treba tukaj potrebno pogledati na drugo stran – če razumemo vzajemen odnos oglaševalca in novinarja, kjer oba potrebujeta drug drugega, lahko razumemo, zakaj kanibalizem RES ni na mestu. Škoduje namreč obema – oglaševalcu, ki tvega negativen odziv na kampanjo in finančne kazni zaradi kršenja zakonodaje in mediju, ki izgublja na verodostojnosti in zavezanosti bralcem.

Oglaševanje torej deluje ravno zato, ker ni preinvazivno in ker ne gazi po vsem, kar mu stoji na poti. Seveda se lahko odloči tudi za to pot (spomnimo se kampanje za tuno Calvo), a spet – eno je intenziteta, drugo je doumnevno kršenje zakonodaje. Študije o učinkovanju tiskanega oglaševanja so si deljene, vsak najde argument, ki mu ustreza. Med drugim raziskovalci ugotavljajo, da je priporočljivo ujemanje novinarske vsebine in oglasa tudi v tiskanih medijih, pa da so večji oglasi boljši, pa da je potrebno medije kombinirati za maksimalni učinek.

Medijska pismenost občinstva

Dotaknil bi se še enega problema, ki se ga povečini izogibamo, čeprav je ključen za razumevanje in delovanje tako oglaševanja kot novinarstva. Prikrito ali t.i. native oglaševanje je problematično, saj ga kot takega razume zelo malo ljudi. Študija ameriške University of Georgia opozarja, da je samo 20% anketiranih prepozna prikrito oglaševanje, kar je hud problem.

Pomemben citat:

Consumers have become good at ignoring traditional display ads online. Since native ads look like regular online content, there is a higher, positive value. However, this presents a slippery slope for advertisers and online news publishers, who need to maintain trust and credibility with their readers.

Razumljivo je, da se oglaševalci prilagajajo vedno bolj izobraženim uporabnikom, ki filtrirajo klasične oglase in iščejo vedno nove poti do oči potencialnih kupcev. A se je potrebno zavedati, da je to igra z negativnim končnim izidom. Ko bodo namreč uporabniki ocenili, da je od novinarstva ostal samo še forma brez vsebine, bodo medije prenehali uporabljati. Če tega že niso naredili.

housefilm

“Houston, we have a problem!”

12814706_1226315647382812_1288108451622728945_n

Najprej je bila novica. Jugoslovanski vesoljski program naj bi Američanom pomagal na Luno, Tito naj bi v ZDA izvozil tehnologijo v zameno za posojila. Nato je bil trailer. Soliden, dokumentarni, faktičen. In končno je tu film. Dolgometražni, doku-komičen, poln presenečenj in srhljivih naključij.

Ekipa, zbrana okrog režiserja Žige Virca, ki je v preteklosti zakrivil tudi zmagovalnega Tineta Strelo, je tokrat zadela v polno. S kombinacijo igranih prizorov in dokumentarnih posnetkov ter zgodbo, ki je ravno prav verjetna, da človek malo pomisli, preden v vlogi zgodovinarja prepozna novinarja in enega prvih slovenskih blogerjev, Michaela Manskeja. Od tiste točke naprej se samo še smeji. A hkrati občuduje izredno kvaliteto in visoko produkcijsko vrednost lepe laži o jugoslovanskem vesoljskem programu.

Virc in Slavoj Žižek, ki se v filmu pojavlja kot uvodničar, postavljata pomembno vprašanje – če v nekaj verjamemo, je res pomembno, če je to dejansko res? To tezo pospremita z odlično režiranim fiktivnim dokumentarcem, ki resnične dogodke povezuje s fiktivnimi liki, ki celotnemu dogajanju dajejo magični spin.

Tako na eni strani spremljamo osebno zgodbo upokojenega znanstvenika, ki se hoče srečati s svojo družino, na drugi strani pa kompleksno zgodbo, ki povezuje Jugoslavijo, hladno vojno, Ruse in Američane ter razpad Jugoslavije kot posledico neuspešne prodaje jugoslovanskega vesoljskega programa Američanom.

Ključna dilema filma je tako vprašanje o percepciji resnice. Žižek to zelo lepo razloži s priliko o Božičku. Vsi vedo, da tip ne obstaja, a se tako starši kot tudi otroci pretvarjajo zaradi tega, ker nočejo užaliti drug drugega. Tako kot se vsi mi pretvarjamo, da živimo v svetu, v katerem bi radi živeli in si v ta namen podrejamo medijsko realnost.

Film kombinira arhivske posnetke, igrane prizore in manipulacije s sliko in zvokom, ki prepričajo. Scene so posnete izredno kvalitetno, igralci zelo dobro odigrajo svoje vloge brez amaterizma in celotna stvar stoji. Glasba je enostavna, a dobro zvočno podpre sliko. Celotna zadeva je odličen nateg. Priporočam.

{D0CA4579-5BBA-4150-855E-C4DF5AD116D6}Img100

Napad na električno omrežje je napad na naš način življenja

Ted Koppel – Lights Out: A Cyberattack, A Nation Unprepared, Surviving the Aftermath

{D0CA4579-5BBA-4150-855E-C4DF5AD116D6}Img100

Ena od osnovnih in prepotrebnih dobrin informacijske družbe je namreč prav električna energija, s katero se napajo vse naprave, ki pogajanjo sektorje informacijske družbe, brez katerih si življenja ne moremo več predstavljati.

Varovanje kritične infrastrukture postaja vedno bolj pomembno tudi zaradi dejstva, da je vedno več sistemov priklopljenih na svetovni splet in da jih vedno pogosteje targetirajo tudi teroristi in druge interesne skupine. Incident s pametnim virusom Stuxnet, vedno večje število poročil o kibernetskem napadanju med Kitajsko in Združenimi državami Amerike, digitalizacija industrije in skoraj popolna internetizacija prostora kažejo na resno vprašanje, ki zahteva resne in trezne odgovore.

A Koppel odkriva, da se v ameriški informacijski družbi le redki tega dejansko zavedajo. Da država ni pripravljena na tako katastrofo, da si nasveti posameznih agencij in državnih služb, ki se načeloma ukvarjajo z obrambo in preprečevanjem točno takih scenarijev nasprotujejo in da so Američani na tem področju bolj goli in bosi.
Kot enega največjih problemov Koppel izpostavlja pomanjkanje politične volje, da bi to vprašanje prišlo na dnevni red ameriškega politične parketa in da bi se o državni varnosti in varovanju kritične infrastrukture govorilo v javnosti. Opozarja na problem medijske reprezentacije resnice, kjer različne medijske organizacije o istem problemu govorijo na kontradiktoren način. In opozarja na nezanimanje ameriških državljanov, ki zaradi medijske meglice ne razumejo širine problema.

Težavo pri varovanju kritične infrastrukture poleg politične volje predstavlja tudi kompleksnost problema. Vsi sistemi so povezani v električno omrežje, ogromno število teh sistemov se zanaša na tako ali drugačno komunikacijsko povezavo z ostalimi elementi, kar spet predstavlja kritično ranljivost. Koppel izpostavlja tudi problem večjih in manjših igralcev na energetskem trgu, kjer so na tem področju le redki zavarovani proti takim napadom.

Poleg analize sistemskega odgovora in pomanjkanja celostne strategije na tem področju se avtor posveti tudi državljanom oziroma skupinam Američanov, ki se sami pripravljajo na kataklizmo. Tako Koppel predstavlja posameznike, ki imajo pod svojimi hišami zgrajene bunkerje z osnovno opremo, predstavlja skupine ljudi, ki osnovno opremo za preživetje hranijo v nahrbtnikih, da lahko kar najhitreje pobegnejo na varno in pri begu ne pozabijo na osnovne potrebščine. Ironično – kot eno najbolje pripravljenih skupin izpostavlja mormone in ostale verske skupnosti, ki svoj pogled na svet interepretirajo tudi skozi vesoljne potope.

Čeprav je avtorju na trenutke mogoče pripisati preveliko navdušenost nad scenariji katastrofe, kredibilnost ugotovitvam dajejo intervjuji s političnimi predstavniki in zastopniki stroke (obramba, energetika), ki potrjujejo tezo o nezaščitenem električnem omrežju, premajnih investicijah za obrambo sistema in težave pri političnih odločevalcih, ki teme ne razumejo oziroma se jim ne zdi pomembna.

Hkrati manjka bolj jasno izražena strategija za reševanje tega problema. Namesto jasnega poziva političnim odločevalcem in pritiska na medije Koppel na žalost rešitev vidi tudi v osebni pripravljenosti in odgovornost za kolektivno varnost prelaga na posameznika. Ne glede na to gre za pomemben prispevek k širši družbeni debati o varovanju kritične infrastrukture, ki se vse prevečkrat jemlje za samoumnevno.

Recenzija je bila prvič objavljena v reviji Monitor Pro. 
Če bi knjigo radi kupili, je tukaj povezava do Amazon trgovine