Author Archives: Domen Savič

PR Teater: Lajk kurba

Ali živimo zato, da lajkamo ali lajkamo zato, da živimo? V odnosu človek-tehnologija se le redko vprašamo, kdo dejansko služi komu, kaj lahko naredimo zase in kako se kar najbolje pripravimo na prihodnost. Aja, pa še nekaj malega o upravljanju z digitalnimi mediji in več deset milijonskimi skupnostmi. Ker brez tega pač ne gre.

Kje: PR Teater, FDV

Kdaj: 18.11.2014

Za kok: 20 EUR do 9.11, 25 EUR od takrat naprej

A boš posnel? Bom. Dobr, pol ne pridem. OK.

Vnesite svoj e-naslov in se prijavite na obvestila o predavanjih in okroglih mizah

Dostavo zagotavlja FeedBurner
2103850699_1a2da344a9_o

Komentar osnutka Strategije razvoja informacijske družbe do leta 2020

2103850699_1a2da344a9_o

Slovenija je dežela strategij. Ljubimo jih, dajejo nam občutek varnosti in aktivnosti, hkrati pa od odgovornih ne zahtevajo realizacije ali bog ne daj odgovornosti. Pišejo se skorajda same, človek mora imeti pri roki samo almanah statističnega urada oziroma drugo tabelo s številkami, pa je polovica strategije že napisane.

Intenzivno in inovativno

Nič drugače ni z osnutkom Strategije razvoja informacijske družbe do leta 2020, ki jo lahko preberete na spletišču Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Ministrstvo je osnutek strategije objavilo s povabilom na javno razpravo o njej, a ne na istem spletišču. Za vabilo na razpravo je potrebno odsurfati na spletišče Slovenskega internetnega foruma, nevladne organizacije v rokah države. Logično.

Osnutek strategije že na naslovnici obeta zanimivo branje. Podnaslov je namreč “Intenzivna in inovativna uporaba IKT in interneta v vseh segmentih družbe”, kar zelo verjetno pomeni, da bo zmerna in nedomiselna raba sankcionirana. Dovolj je bilo visenja na Facebooku, če na tem omrežju ne mislite začeti revolucije, spizdite nazaj v jamo!

Nato sledi seznam ministrstev, ki so sodelovali pri oblikovanju tega osnutka strategije (skupno 15) in zgodovina dokumenta, kjer vidimo, da je dokument v nastajanju že od leta 2012. Skratka, gre za osnutek, ki mu ne manjka strateškega premisleka.

Temu sledi Predgovor. Kjer z rdečo barvo stojijo besede “Predgovor pristojnega ministra.” In nič drugega. Kratko a jedrnato, pristojni minister res ve, kako to gre. Da malo pomagamo – predstojni minister za strategijo je trenutno Dr. Stanka Setnikar Cankar iz stranke Mira Cerarja.

Zanimiv je Uvod v osnutek. V njem avtorji ugotavljajo, da morajo slediti Strategiji razvoja Slovenije in tako uvesti intenzivno in inovativno uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije za boljši jutri ter napovedujejo fokus na tri področja: infrastruktura, uporaba informacijsko komunikacijske tehnologije in razvoj storitev. V tem vrstnem redu. Avtorji seveda takoj opozorijo bralca, da ta osnutek fokusira samo na prvi dve področju, storitve pa da bodo urejene z drugo strategijo. V tem stavku je tudi stavčna napaka.

Kdo ima daljšega?

Nato pride Analiza konteksta, kjer avtorji dramatično ugotavljajo, da pri nas zadnjih deset let in pol razvoj informacijske družbe pada – problem pa da je v infrastrukturi. “V prvi vrsti moramo za boljšo umestitev pomena IKT in interneta v javnosti izvesti ukrepe za spodbujanje povpraševanja po IKT, uporabi interneta in intenzivirati dialog s splošno javnostjo (Slovenski internetni forum in Slovenska digitalna koalicija). ” Skrajšano – imamo prekratke. Kable.

Avtorji pri tem ne omenjajo nizke uporabe storitev pri obstoječih uporabnikih oziroma pomanjkanja le-teh, temveč za izhodišče vzamejo kazalnike razvoja, ki fokusirajo na dolžino in količino kablov. Nato v nekaj odstavkih opozorijo na relativno nizko splošno penetracijo internetnega dostopa v Sloveniji, a sklenejo, da smo pri uporabi interneta v podjetjih v samem vrhu EU.

SWOT analiza nacionalnega konteksta pokaže, da navkljub visokemu vlaganju v informacijsko tehnologijo (kot da avtorji ne bi brali lastne strategije), hitremu razvoju tehnologije, dobro razvite e-uprave in relativno visoke penetracije interneta to še vedno ni dovolj za normalno stanje in da je rešitev v več kablov. In na tretjem mestu boljša promocija že vpeljanih storitev.

A tretje mesto očitno ne pomeni dosti, saj avtorji kot glavne cilje v nadaljevanju dokumenta izpostavljajo splošno digitalizacijo (ne vprašajte me, kaj to pomeni), intenzivno in inovativno rabo tehnologije, dostop do interneta za vse in razvoj vključujoče digitalne družbe (spet, ne sprašujte, kaj to pomeni).

Pod mednaslovom Internet kot strateška razvojna priložnost digitalne družbe avtorji izpostavljajo pomembnost dostopa do interneta. Med drugim se jim zapiše tale solzen stavek: “Internet je vitalnega pomena za razvoj Slovenije, zato se Slovenija strateško osredotoča na razvoj in uporabo interneta, kot nacionalne prioritete v razvoju digitalnega gospodarstva in digitalne družbe, s ciljem uvrstitve Slovenije med vodilne internetne digitalne družbe.”

Krasno. A kaj to pomeni? Avtorji internet definirajo kot tehnološko platformo (kabli), kot komunikacijsko omrežje (kabli) in kot razvojni element gospodarstva in družbe (kabli in ljudje). V zadnjem odstavku v desetih alinejah opisujejo povezavo med kabli in ljudmi, pri čemer se beseda “storitev” pojavi samo pri eni. Pa še ta se glasi “Uporaba storitev, ki omogočajo delo na daljavo oz. od doma”. Vseh ostalih devet se osredotoča na promocijo tehnologije in na navduševanje ljudi nad uporabo interneta ter nad razpravami o internetu.

Častno omembo dobi tudi internetna nevtralnost in avtorske pravice, pri katerih avtorji izpostavijo Creative commons in predlagajo ustanovitev novega organa, ki bi se ukvarjal s tem. Super.

U, krep, i!

Nato sledijo ukrepi. Infrastruktura, infrastruktura, varnost, povezovanje in povečanje konkurenčnosti. Do leta 2020 naj bi dobili superhitre povezave, dvignili naj bi odstotek uporabe storitev e-uprave, razvili nove storitve, zagotovili sodobne učne procese z uporabno IKT … in to vse z nizkimi finančnimi vložki oziroma napornimi delovnimi procesi. Da ne bo kdo mislil, da se bomo vrgli v to z resnim kešem in s fokusirano ekipo. Ako prođe, prođe. Ako ne … ajebiga.

Pri ukrepih je zanimiv tudi odsek, ki govori o zagonu internetnih start-up podjetji in kjer tabela o trenutnem stanju in napovedi do leta 2020 izgleda takole:

Untitled-1

Skratka – ne vemo, koliko jih imamo danes, ampak do leta 2020 bi jih radi imeli 100!

Pod črto

Osnutek strategije nadaljuje tehnodeterministično razumevanje informacijske družbe in se ukvarja z napačnimi izhodišči. Namesto da bi se v prvi vrsti fokusiral na razvoj novih storitev in bolj natančno opisali ukrepe za spodbujanje okolja, v katerem bi te storitve nastajale ter razvitje modela merjenja učinkovitosti le-teh ukrepov, se še vedno kot pijanec plota drži preverjenega recepta – mo’ cables, mo’ boxes!

Vabilo

O osnutku strategije se bo na pristojnem ministrstvu razpravljalo v sredo, osmega oktobra ob 16h. Valda pridete?

Vir fotografije: Kit Cowan / Flickr

E-dem 14: e-vLOLitve

Da se o oddaji volilnega glasu prek spleta pogovarjamo že več let, ni nič čudnega. Navidezna odprtost spletnega prostora, neskončne možnosti uporabe teh tehnologij in vse večja prepletenost z vsemi porami našega družbenega življenja kar kličejo po kombinaciji teh dveh svetov.

Pa je povezava res tako logična? So volitve prek spleta res samo vprašanje politične volje ali imamo do varnega in uporabnega sistema še dolgo pot?

Na letošnji konferenci E-dem 14: e-vLOLitve se bodo o tem pogovarjali:

  • Gorazd Božič, vodja centra SI-CERT
  • Žiga Dolhar, pravnik
  • Lenart Kučić, medijski analitik

Okroglo mizo bo moderiral Domen Savič, E-demokracija.si

Letošnja konferenca E-dem 14: e-vLOLitve se bo zgodila 9.10.2014 ob 19h v Kiberpipi.

Vnesite svoj e-naslov in se prijavite na obvestila o predavanjih in okroglih mizah

Dostavo zagotavlja FeedBurner
15118505495_4d5c4b86fc_o

Nova zasebnost in konec neke dobe

15118505495_4d5c4b86fc_o

Če ste iskali dramatičen konec nekega obdobja, ki se ponavadi zgodi potiho in na daljši rok, ste lahko sedaj pomirjeni.

Fotografije golih zvezdnic

Prejšnji teden je namreč neznani uporabnik oziroma skupina neznanih uporabnikov (iz principa ne bom uporabljal zloglasne besede na H, ker je zlorabljena, preveč dramatična in stereotipna) na spletu objavil večje količine fotografij, ki so prišle iz računov iCloud znanih osebnosti iz sveta filma in glasbe. Fotografije so hitro zaokrožile po spletu in sprožile polarizacijo uporabnikov, ki so se postavili na dva okopa. In to je tisti dramatični konec.

Prvi pol je prišel iz “starega” sveta. Uporabniki tega pola so bili mnenja, da so za nastalo situacijo v prvi meri krivi zvezdniki sami, saj so svoje zasebne fotografije nalagali na strežnike tretjega podjetja, ki ima svoje dobre in (v tem primeru očitno dokazane) slabe lastnosti. “Ko daš enkrat nekaj na splet, ni več zasebno, četudi je skrito pod geslom,” bi lahko povzeli njihovo razmišljanje. Ta pol razume zasebnost kot fizičen prostor, kot otipljivo dobrino, ki crkne ob najmanjšem stiku z informacijsko družbo, ki je povezljiva, globalna in predvsem neotipljiva.

Drugi pol se je takega karakteriziranja branil. “Novi” svet je bil ogorčen nad zlorabo zasebnosti, nad objavo materiala, ki ne bi smel nikoli ugledati luč javnosti in ki je odgovornost prelagal na vzdrževalca storitve. “Kaj uporabnik dela v svoji informacijski zasebnosti, je njegova stvar. Gesla so sveta, tega ne smemo zlorabljati,” je šla njihova utemeljitev.

Kdo je odgovoren?

Obe strani imata seveda prav. Kar hkrati pomeni, da se obe strani motita.

A ravno ta diskurz o zasebnosti v času javnosti nam pokaže srčiko problema. Težava niso varna gesla, varovane povezave in pametno izrabljanje informacijskih virov. Težava niso posamezniki, ki na tak ali drugačen način vdirajo v enkriptirane račune, jemljejo zaščitene dobrine in jih nato delijo z javnostjo. Težava ni v ekshibicionističnih nagnjenjih posameznikov, ki svoje telo jemljejo kot podaljšek svoje blagovne znamke. Težava je v nas vseh.

Težava je v tem, da smo tehnologiji, ki je ne razumemo, dopustili tako globoko penetracijo v našo javno in zasebno sfero, da si brez nje življenja ne moremo predstavljati. Težava je v tem, da smo tehnologiji dopustili, da nam diktira način življenja in da namesto nas rešuje družbene probleme. Težava je v tem, da smo se kot uporabniki tehnologije odrekli lastništvu in raje prešli v vlogo pasivnega potrošnika. Tehnologija upravlja z nami. Prosimo te, usliši nas.

Glavna težava sploh ni nerazumevanje tehnologije. Ne gre za neizobražene posameznike, ne gre za kvantno fiziko, ne gre za način življenja v informacijski družbi, kjer je to edina mogoča pot. Ne gre za tehnološko rešitev, ki ni več varna za uporabo. Gre za zavestno odločitev in za lastno odgovornost posameznika.

Varna in nevarna uporaba ne obstajata

Čeprav vas bodo inštitucije, strokovnjaki in ostali skušali prepričati, da obstaja varna in ne varna uporaba določene tehnologije, v bistvu temu ni tako. Varna in ne varna uporaba sta iluzija, ki si jo uporabnik navleče čez oči zato, da bi lahko upravičil podleganje drugim in da se mu ne bi bilo treba ukvarjati z moralnim vprašanjem gospodarja in hlapca.

Da se mu ne bi bilo treba zagovarjati pred samim sabo, ko bo prišel v situacijo, podobno zgornji. Da bo lahko vedno pokazal prst na zlobne uporabnike, na nezanesljivo tehnologijo, na tretjo osebo, ki je kriva za nastalo situacijo. “Dokler bo policija, bodo kriminalci,” piše na nekem zidu v Ljubljani.

To ne pomeni, da zagovarjam “vračanje k naravi”. Da sem pristaš popolne odsotnosti tehnologije, ki ima v svojem genskem zapisu vpisano tudi zlorabljanje mehanizmov, ki nam olajšuje življenja. To ne pomeni, da bi se rad vrnil v čas popolne odsotnosti kakršnegakoli podaljška človeški roki. To pomeni samo, da bi rad videl, da bi se človek spet zavedal odgovornosti za lastno življenje.

Napredno za zaostalo

Ironična je tudi narava dogodka, ki so ga uporabniki družabnega spletišča Reddit poimenovali The Fappening (slengizem za masturbacijo). Vlom v napredno oblačno storitev, ki je imel za posledico objavo fotografij golih ljudi (še ena semantična – gola fotografija je idiotizem. Obstaja samo fotografija golega telesa) je imel za posledico enega najbolj primarnih vzgibov človeka, ki ga poznamo že iz biblijskih časov.

Za razliko od Snowdna, ki je v svojih depešah razkrival tajno in prikrito delovanje organov, ki naj bi v teoriji služili davkoplačevalcem, lahko fotografije golih zvezdnic uporabimo samo za dva namena – umetnost in masturbacija. Dva vzgiba, ki nimata nobene veze z digitalnim, ki sta dva od najbolj primarnih reakcij na goloto in ki za družbo ne pomenita nobene škode, kvečjemu korist.

Če se ob objavi svojih fotografij, na katerih pozira gol, človek počuti nelagodno, je to zaradi nekega dela možganov, ki ne more verjeti, da nismo več v kameni dobi. Da smo z vstopom v informacijsko družbo prešli fazo fizičnega in da so naša fizična telesa skrita za večjim številom varoval. Ko koncept zasebnosti trči ob koncept digitalnega, fizično crkne v prvi sekundi in namesto tega obstaja samo še posameznikova preslikava v digitalno.

Podatkovna pornografija

In če smo si iskreni – je bila ljudska reakcija na udba.net, snowdena in the fappening res tako različna? V vseh treh primerih smo v roke dobili nekaj, za kar smo mislili, da ne obstaja. Stvar je bila tako daleč od našega dojemanja sveta, v katerem živimo, da smo tudi ob skorajda fizičnem dokazu posumili, da gre za prevaro. Da je prava stvar še vedno skrita. In da je to samo fotomontaža.

Da vsi podatki, pridobljeni na neznan način iz virov, do katerih nimamo dostopa, ne pomenijo nič drugega kot pornografski material, s katerim lahko naredimo samo eno stvar. Ki nam zaradi svoje ekskluzivnosti sploh ne omogoča racionalnega razumevanja situacije, ampak samo nagonsko reagiranje.

Še več – kaj ostane, ko podreš zadnjo oviro? Razkrivanje umazanega delovanja vlad, ki se dogaja za zaprtimi vrati, ogled golih teles zvezdnic, ki služijo na račun oblečenega telesa … vse to so končne postaje. Ki bi po vsej logiki morale pomeniti konec sveta, kot ga poznamo. Konec je pač konec.

Prevzem odgovornosti za lasten obstoj

Naj se na konec vrnem k začetku. Izziv dogodka The Fappening ni v zlorabi tehnologije. Izziv dogodka The Fappening ni v dejstvu, da smo v roke dobili mehko pornografijo visoke družbene vrednosti. Izziv dogodka The Fappening je v iskanju lastnega bistva in v refleksiji družbe, v kateri živimo.

Če bomo hoteli in če bomo zmogli iz tega iziti kot posamezniki, ki bomo v fotografijah videli več kot samo napako informacijske tehnologije in ki krivcev ne bomo iskali na ravni ekshibicionizma in zasebnega življenja, potem Jennifer Lawrence svojih jošk ni pokazala zaman.

Vir fotografije: David Lader / Flickr

 

cover

Poletna bralna značka 2014

Disney War (James B. Stewart)

Genialen vpogled v eno največjih korporacij na svetu, ki ga vodijo megalomani, psihotiki in ljudje brez domišljije. Kdo je komu kdaj kaj jebal in kaj je iz tega nastalo, poleg tega pa veliko dobrih vpogledov v vodenje korporacije.

Noč v Reykjaviku (Brina Svit)

Dolgčas od knjige. Trapasto draženje s seksom in navijanjem klasične slovenske jamrarije, ki se dela, da je svetovljansko in odprto do drugačnosti.

Present shock (Douglas Rushkoff)

Ena tistih knjig, ki štarta odlično, potem pa v zadnjem poglavju izgubi ravnotežje in trešči v tribuine. A če zadnje poglavje preskočimo in se osredotočimo na ostale točke razmišljanja avtorja, ki opozarja na vedno večjo problematičnost digital-first sveta, ki ne pozna pripovedi, začetka in konca, lahko prepoznamo pametno sporočilo dela.

The Chancellor Manuscript (Robert Ludlum)

Ah, Robert. Vseeno je, kateri naslov njegovega opusa prebirate, vedno boste naleteli na relativno podobne elemente zgodbe. Tokrat se pripoved vrti okrog pisatelja/akademika, ki ga sovrstniki zavrnejo potem, ko spiše preveč neverjetno dizertacijo. Neverjetno v smislu, da je vse res in da ga potem preganjanjo Oni. Kar fino.

Dark Lies the Island (Kevin Barry)

Par hecnih, par zanimivih in par dolgočasnih zgodb najdete v tej zbirki irskega pisatelja, ki se fokusiran na delavski razred, irsko pokrajino in vse, kar spada vmes. Nič posebnega, mogoče sem zaradi navdušenostjo nad kratkimi zgodbami Roalda Dahla pričakoval več dinamike.

Hellboy (comics)

Paranormal nazi fighter. Ki tepežka vampirje, volkodlake in ostale prikazni ter hkrati preprečuje tudi prevlado nacizma, ki bi rad taiste zveri izrabljal v svoje namene. Malo Sinfest, malo League of extraordinary gentlemen. Fino in neškodljivo.

Guardians of the Galaxy (comic)

Navdušen nad filmom začel prebirati tudi stripovsko osnovo in ugotovil, da ni tako fajn. Klasičen vesoljski akcijski žanr, brez sarkazma in komedije filmske različice. Ni slabo, dobro pa tudi ne.

Y: The Last Man (comic)

Eden bolj izvirnih zapletov pripovedi, kjer virus pobije vse moške razen enega in kjer se potem v globalnem matriarhatu le-ta prebija do Avstralije. Kjer ima punco. Heh.

14848289439_dfbc1f961f_z

#Icebucketchallenge – kako se boste blamirali danes?

Namesto uvoda

ALS oziroma Lou Gehrig disease (ime je dobila po ameriškem igralcu baseballa) oziroma po slovensko amiotrofična lateralna skleroza je zajebana bolezen. To je laična oznaka za bolezen, ki povzroča odmiranje gibalnih živčnih celic v možganski skorji, možganskem deblu in hrbtenjači. Po domače: bolniki se ne morejo premikati, zaradi odmrlih celic so paralizirani. Pojavi se pozno, povprečna starost bolnika ob začetku je približno 58 let.

Znanstveniki so z medicinskimi raziskavami že ugotovili, da je bolezen do določene mere dedna, da do nje pride zaradi napake pri reprodukciji genskega materiala, trenutno pa zanjo še ne obstaja zdravila.

Donacije, ki jih prejemajo medicinske in raziskovalne ustanove se trenutno porabljajo predvsem za raziskovanje delovanja te bolezni in za terapije bolnikov. In kot ste mogoče že sami uganili, se ne valjajo v denarju.

V Sloveniji se s pomočjo bolnikom in svojcem med drugim ukvarjajo tudi v društvu distrofikov Slovenije.

#icebucketchallenge – kaj je to?

Poziv k donacijam za financiranje znanstvenih in medicinskih centrov, ki se ukvarjajo z ALS, je v ZDA prvi začel bivši igralec rugbyja, Pete Frates , ki prav tako trpi za to boleznijo. V slogu zloglasne ruske pivske igrice Neknominate je sprožil verigo, v kateri so med drugim sodelovali sir Patrick Stewart, Robert Downey Jr., Vin Diesel, George Bush jr. in drugi.

Ampak zakaj za božjo voljo se polivajo z vodo? No, stvar je malo bolj komplicirana. Ime je #icebucketchallenge. Ne #polivanjezvodopoleti. Skrivnost je, kot rečejo, v ledu. Polivanje z ledeno mrzlo vodo oziroma v tem primeru vedrom, polnim ledeno mrzle vode in ledu paralizira telo in ga podvrže zelo blagi simulaciji bolezni ALS. Zelo. Blagi. Obliki. Izziv je torej neločljivo povezan z boleznijo, ki naj bi jo pomagal iztrebiti.

Hkrati mora vsak pravi #icebucketchallenge vsebovati še nominacijo treh novih sotrpinov in jasen in glasen poziv k doniranju v sklad ALS. V nasprotnem primeru si se pač samo polil z vodo in dal video na YouTube.

Na oder pridejo tepci

#icebucketchallenge je seveda klasična viralna akcija in slejkoprej pridejo na oder tepci. Ki ne razumejo. Ki nočejo razumeti. Oziroma ki razumejo še preveč. In začnejo kršiti pravila #icebucketchallenge tekmovanja za pomoč pri odpravi ALS bolezni.

Od tega, da se polivajo s toplo vodo, ki ne vsebuje koščka ledu, do tega da ne pozivajo k doniranju na pravi naslov (zgoraj omenjeno društvo v Sloveniji), do tega, da trikratni tepci igro uporabljajo za promoviranje svoje dobrodelne akcije, kar je približno tako, kot bi oglas za Mercedes, ki ga pozna in spoštuje ves svet neki lokalni majster predelal v oglas za svojo oštarijo, ki ji ne nese dlje kot do druge avtobusne postaje.

Neobčutljivi uporabniki, ki so jih družabni mediji desensitivizirali do te mere, da s(m)o se spremenili v opice za pisalnimi stroji, ki sploh ne konzumirajo vsebine, ampak trzajo samo na optične dražljaje ključnih besed, so jih seveda obravnavali enakopravno in brez kritične distance. Zakaj bi jih? Led je tukaj, vpitje tudi – opice so zadovoljne. Polivanje z vodo pa bolj priljubljeno od posutja s pepelom. Se zgodi.

Vihar v kozarcu ledu

Seveda je vse skupaj trivialno. Nesmiselno. Otročje. Neknominate tip viralne igre ne bo izginil, ker je preveč preprost, preveč zabaven in preveč reproduktiven. A vseeno bi se bilo fino spomniti, da se za navidez neškodljivim in zajebantskim izražanjem na spletu skrivajo življenjske zgodbe, ki so odvisne od tega, ali bodo opice po režanju nad ogledom bradavičk Justina Bieberja segle v denarnico. In to je najbolj strašljiv del celotne zgodbe.

Vir fotografije: Anthony Quintano

2999130055_8697986e51_z

Par kratkih o volitvah

Tukajle par zabeležk o zadnjih volitvah, po alinejah. Zaenkrat povezave med posameznimi točkami ne vidim, a se bodo zagotovo pokazale. Dodajte še kakšno svojo v komentarje.

Smrt predvolilnega terena

Mogoče se vam bo zdelo hecno, ampak zdi se mi, da so tole zadnje volitve, kjer smo v predvolilnem času gledali klasično kampanjo s hojo po terenu in klasičnimi potezami kandidatov na terenu. Mogoče je ta kampanja specifika, ker je Janša v zaporu in je imel SDS zaradi tega čisto drugačen pitch, ampak vseeno je zmagal Cerar, ki naj terena sploh ne bi imel.

Smrt predvolilnih soočenj

Čeprav so soočenja pomagala Mesecu, da je na krilih dobre retorike priletel v parlament, po drugi strani informacije, ki jih je uporabnik iz soočenj dobil o zmagovalki volitev, niso vredne pol piškavega oreha. Ker jih ni bilo. Debate so bile namenjene šminki, kazanju forme, ne pa vsebine.

Smrt spletne kampanje

Trenutne spletne kampanje niso vredne omembe. Vse stranke so koristile ista orodja, prepričevala že prepričane in si na spletu kvečjemu delale škodo (ja, tebe gledam, Alen). Mobilizacija na spletu je bila sicer ogromna, še posebej med podporniki Združene levice, a se je dogajala spontano in do velike mere neorganizirano. Uradna kampanja na spletu pri tem ni imela nič.

Rojstvo novega volivca

Da ne bomo samo o smrti, še eno rojstvo. Ki je hkrati tudi smrt. Na teh volitvah sem vsaj jaz zaznal rojstvo novega tipa volivca. Ki je popolnoma neobčutljiv na zunanje impulze in zaupa samo svojemu filter mehurčku. Ki se odloča spontano in ki odločitve ne načrtuje. Ki je vseeno malo ovce, a vsaj v določeni meri uporablja svoje možgane. In ki ga ankete skorajda ne zaznajo. Ker nima statičnega telefona.

Toliko o mojih opazkah.

Vir fotke: Teresa Thompson

DSCN1669

Flogging Molly – Ljubljana, Kino Šiška (25.6.2014)

Flogging Molly so tudi v tretjič prepričali, da so še vedno na vrhu svoje kreativne in koncertne energije. Irski etnopunkerji (?) so v Kino Šiška naleteli na navdušene oboževalce in jim priredili energično nabit in zelo zabaven večer.

Čeprav od Speed of Darkness niso izdali novega materiala in smo tokrat lahko poslušali “samo” že prej slišane komade, so se Dave in kompanija potrudili z dinamično izvedbo, komuniciranju s publiko, ki so ji dovolili celo skoke z odra in jih nagrajevali s pločevinkami Guinessa ter vseplošnim fun faktorjem, s katerim so več kot nadoknadili odsotnost novitet.

Razprodan koncert je pričal o temu, da Slovencev nič ne moti, če Irci na poti med festivali zavijejo še k nam. In da je star material idealen za ogrevanje dvorane, v kateri smo na koncu vsi ostali mokri – bodisi od piva, bodisi od švica. In na koncu smo bili pol mlajši udeleženci koncerta bolj utrujeni kot naviti Dave in ostali, ki so med komadi poskrbeli tudi za neškodljivo norčevanje iz publike, odigravanje rifov komadov Iron Maiden in AC/DC in tako naprej.

Čeprav sem odšel po rednem delu koncerta in nisem počakal na bis, je bilo celotno doživetje spet zelo fajn. Pa čeprav je bilo vroče kot pes.

 

 

 

 

 

 

 

 

14488054021_be503d221d_o

Pearl Jam – Trieste, Stadio Nereo Rocco (22.6.2014)

Na stadionu v Trstu sem prvič videl že drugo svetovno rokersko legendo in tudi tokrat se je vsem prisotnim snelo do konca. Po Bruce Springsteenu so bili tokrat na vrsti Pearl Jam, za katere si ne bi nikoli mislil, da jih bom videl v živo, čeprav so davnega leta 2000 harali tudi po Ljubljani.

Eddie Vedder je s kompanjoni začel ob uri, brez predskupine. Z baladico Elderly Woman Behind the Counter in a Small Town iz leta 1993, s katero si je ogrel glas in se pripravil na skoraj triurno rokersko žurko, kjer smo pri zadnjem bisu in prižganih lučeh vsi skupaj prepevali Rockin’ in the free world in Alive in Better man. Vmes pa vse od Do the evolution, najnovešje Mind your Manners in Rearview mirror.

Med komadi se je Vedder na veliko navdušenje lokalcev trudil čebljati po italijansko, razlagal o svoji petletni hčerki, ki po treh dneh na italijanskih tleh že preklinja “ko velika” in se na sploh priljubil tudi največjim cinikom.

Pearl Jam Setlist Stadio Nereo Rocco, Trieste, Italy 2014, Lightning Bolt Tour

 

Najbolj me je presenetila energičnost in organskost nastopa – nič nadrkanosti, nič avtomatizmov, vse skupaj je izpadlo zelo pristno in navdušeno. Nažigačine in balade so zvenele odlično, band je cel koncert komuniciral z občinstvom in se trudil po svojih najboljših močeh, vse skupaj pa je brez premorov letelo kot dobro podmazan stroj, da človek niti ni imel časa pogrešati določenih komadov, za katerem sem jih hotel slišati v živo.

Primerjava z Bruce Springsteenom iz začetka ni naključna. Dejansko se mi je zdela energija zelo podobna kot na koncertu Šefa in samo upam lahko, da bo Vedderju uspelo ostati na pravi poti in svoj band pripeljati tja, kjer se trenutno nahaja Bruce. Po slišanem v Trstu je na zelo dobri poti.

DSCN1648

2cellos – Škofjeloški grad, Škofja Loka (19.6.2014)

Čelo mi je od vseh godal najljubši inštrument. Za razliko od visokih violih in prenizkih basov ima ravno prav osebnosti in energije, da je tudi sam po sebi zelo poslušljiv in ne potrebuje dodatne spremljave.

2Cellos po zgledu Apocalyptice, ki redno skrbi za težkometalne odmerke godenja uspešno meša rock in hard rock ter pop melodije in jih podlaga z energičnimi čelističnimi nastopi ter bobni.

Koncert se je dogajal na škofjeloškem gradu in lokacija bi bila skoraj premajhna za vse obiskovalce. Otvoritveni komad je bil sicer miren, a je duo takoj nato štartal z energijo polnimi komadi/predelavami, ki so spravili na noge celo občinstvo.

Za razliko od albumov, ki poleg bobnov in dveh čel na določenih mestih vsebujejo tudi vokaliste, je bila tokrat na odru samo trojica, ki je s surovo energijo cefrala loke in kanalizirala energijo bendov kot so AC/DC, Coldplay, U2 in drugi. Pri določenih komadih se mi je sicer zdelo, da elektrificirani čeli zvenita preveč podobno električni kitari, a večina aranžmajev jima je zelo lepo uspela.

Mogoče me je še najbolj negativno tokrat presenetilo občinstvo in lokacija, ki se mi je zdela rahlo neprimerna za tak kaliber izvajalcev. In mogoče sta se mi kar malo zasmilila, saj so se mi zdele izvedbe zelo na nivoju, hkrati pa sta oba izgledala zelo navdušeno in čisto nič rutinirana.

Drugič bom zelo vesel, če jih bom uspel ujeti v bolj umirjenem okolju.