Author Archives: Domen Savič

video-beo-865x471

Ukinite že te komentarje 2!

video-beo-865x471

Tematika ni nova, a pred letom dni jo je osvežil predlog zakona o medijih, v katerem se je znašel tud del o regulaciji komentarjev na spletnih portalih in forumih. Takrat sem v prispevku z naslovom Ukinite že te komentarje! zagovarjal restriktivno in do neke mere radikalno držo, za katero stojim še danes. Vmes se je zgodila begunska kriza, Trump, porast nestrpnosti na spletu, vedno daljši pa je tudi seznam medijskih hiš, ki se je komentarjem odpovedalo.

Seznam je sedaj že tako dolg, da težko rečemo, da gre za muho enodnevnico. Trend ima že vsaj enoletno brado, hkrati pa pri argumentaciji opažamo podobno dikcijo. Komentarje uporabljajo samo še troli, hkrati gre za zelo ozko skupino vseh uporabnikov, večina pogovora se odvija na družabnem spletu, obstajajo drugi kanali. Mediji nimajo dovolj velike ekipe za smiselno regulacijo,

Kdo vse je zaprl komentarje?

Začnimo na koncu, pri Instagramu. Poleti 2016 so se upravitelji tega priljubljenega družabnega omrežja odločili, da bodo svojim uporabnikom ponudili možnost izklopa komentarjev pod fotografijami. Razlog? Spletni troli.

“Our goal is to make Instagram a friendly, fun and, most importantly, safe place for self expression,” said Instagram’s head of public policy, Nicky Jackson Colaco, in a statement to The Post. “We have slowly begun to offer accounts with high volume comment threads the option to moderate their comment experience. As we learn, we look forward to improving the comment experience for our broader community.”

Niso edini. Za podobno potezo se je odločil National Public Radio (NPR), ena od uglednejših medijskih hiš v ZDA. Med razlogi naštevajo relativno majhno število uporabnikov, ki uporabljajo to funkcijo, porast družabnih omrežij, kjer se pogovor med novinarji in javnostjo že odvija in posredno namigujejo na problem spletnih trolov.

After much experimentation and discussion, we’ve concluded that the comment sections on NPR.org stories are not providing a useful experience for the vast majority of our users.

Za podobno potezo se odločajo tudi manjši, regionalni ameriški spletni mediji. QCTimes in Billings Gazette sta se za potezo odločila iz podobnih razlogov – komentarje zapirata zaradi nestrpnosti, žaljivk, groženj in nespoštovanja kulture dialoga.

Spletni portal The Verge je komentarje ugasnil za nekaj mesecev. Razlogi so zelo podobni zgoraj naštetim primerom.

What we’ve found lately is that the tone of our comments (and some of our commenters) is getting a little too aggressive and negative — a change that feels like it started with GamerGate and has steadily gotten worse ever since. It’s hard for us to do our best work in that environment, and it’s even harder for our staff to hang out with our audience and build the relationships that led to us having a great community in the first place.

Tudi na tej strani oceana so trendi podobni. Britanski The Telegraph je ob prenovi portala ugasnil komentarje. Argumenti?

“It’s also undertaking research to understand the best way to support reader engagement, but in the meantime they can continue to comment on and share articles through Telegraph Facebook pages, or via Twitter, in the usual way.”

Podobno je bilo pri Bloombergu.

A spokeswoman for Bloomberg declined to comment on the removal of comments, but it is understood the company believes the conversation about its content is better served on social media rather than on its own platform.

Če poskušamo napraviti seznam vseh spletišč, ki so ugasnila komentarje, situacija izgleda nekako takole: The Telegraph, Bloomberg, The Verge, NPR, New York Times, Popular Science, Reuters, južnoafriški News24 so jih ukinili, kanadski CBC News bo zahteval podpisane komentarje, iz drugih držav novic o tem ni. Daljši seznam najdete tudi na BBC News.

Kakšno je stanje v Sloveniji?

Zaenkrat se slovenske medijske hiše ne odločajo za zapiranje komentarjev, a hkrati v javnosti niti ne poteka razprava o tem, ali je to potrebno ali ne. Argumentacija ZA komentarje se bolj kot okrog svobode izražanja vrti okrog padca obiska na spletnem mestu, saj so uredniki in oglaševalci prepričani, da komentarji ponujajo dodaten promet na medijskih spletiščih.

Hkrati se zelo malo medijev (če sploh kateri!) dejansko ukvarja s komentarji. Zadnji pozitivni primeri iz tega področja bi bile mogoče Finance in/ali Mladina, kjer se v komentarjih občasno oglasi kak novinar oziroma novinarka, v preteklosti je nekaj podobnega po spominu poizkušal tudi Dnevnik.

Tukaj trčimo ob isto vprašanje, ki smo ga posredno načeli (in demantirali!) že v primeru Mariborskega ravnatelja. Zelo malo debat namreč teče o kvaliteti obiska spletnih mest medijskih podjetij – to velja tako za vsebine člankov kot tudi za nivo komentarjev. Želel bi si, da bi se tudi oglaševalska industrija zavedala svoje vloge in odprla to temo, če je že novinarska srenja ni sposobna oziroma si pred tem zatiska oči.

So komentarji najboljša stvar na tem svetu?

Seveda obstaja tudi kontraargumentacija za obstoj komentarjev. Britanski The Guardian zastopa stališče, da so komentarji dobri in jih ne bo ukinil.

However, unlike many news sites, the Guardian has no plans to close comments altogether. For the most part, Guardian readers enrich the journalism. Only 2% of comments are blocked (a further 2% are deleted because they are spam or replies to blocked comments); the majority are respectful and many are wonderful. A good comment thread is a joy to read – and more common than the “don’t read the comments” detractors believe.

Pri tem je vredno opozoriti, da ima Guardian poseben oddelek novinarjev in urednikov, ki se ukvarjajo izključno samo z moderacijo, spodbujanjem in usmerjanjem debate v komentarjih. Ki torej aktivno sodelujejo pri sooblikovanju pogovora pod zaključki članka in ki tega dela spletišča ne prepuščajo naključjem.

Ko sem se pred dnevi na Dunaju v okviru mednarodne konference “Gaining the Digital Edge” o tem pogovarjal s Caroline Bannock, ki na Guardianu vodi program GuardianWitness je opozorila, da je ključ do ugledne in koristne digitalne skupnosti sestavljen iz večih kosov. Da je ključen tudi odnos publike in predvsem vedno pomembne “cultural differences.”

Ko sem o tem povprašal občinstvo iz različnih, pretežno vzhodnoevropskih držav, je bilo mnenje podobno. Komentarji v vzhodnih državah še vedno predstavljajo pomemben opozicijski kanal, kjer se izraža politična kritika, nasprotovanje pretežno avtokratskim vladajočim režimom in kjer ima dostop do interneta relativno malo ljudi. Kjer torej vlada relativni elitizem. Komentarjem sva nasprotovala samo predstavnika Slovenije in Avstrije. Iz podobnih razlogov, kot so jih navedli ameriški in drugi evropski mediji.

Vzhod vs. Zahod

Pri tem vidim jasen problem med zahodnjaškimi in vzhodnjaškimi demokracijami, kjer so mediji pozicionirani na nasprotnih bregovih. V bistvu bi lahko govorili o trojni vlogi – mediji kot četrta veja oblasti, ki se preliva v medij kot podjetje in se nekje vmes dotakne tudi vloge medijev kot orodja opozicije.

Dodatno je tukaj potrebno upoštevali fenomen “filter bubble“, ki utrjuje istomisleče spletne skupnosti in posamezniku omejuje pogled “na drugo stran”. Načeloma je to slabo, saj posameznik tako ne pridobi celostne informacije o določenem fenomenu oziroma sprocesira samo partikularna mnenja, ki ustrezajo njegovemu pogledu.

A filter bubble ima tudi slabo stran – zaklepanje skupnosti in odbijanje bralcev zaradi nasilnih, problematičnih in nekonstruktivnih razprav lahko hitro pripelje do mehurčka, v kateri se velika večina skupnosti znajde na zunanji strani.

Težava je tudi specifičnost posameznih medijskih pokrajin, kjer bi se morali resno zazreti sami vase in si iskreno odgovoriti na vprašanje o relevantnosti, smiselnost in vlogi komentarjev na spletiščih medijskih hiš. Jih imamo zaradi obljube povečanega obiska, konstruktivne razprave z bralci ali samo zato, ker so naše misli drugje?

Protest at the White House for Net Neutrality

#resimonet – lekcije kampanje

Protest at the White House for Net Neutrality

Ko smo leta 2012 zaključili “Vlada mora… erm ACTA mora pasti” kampanjo, sem ob zaključku spisal nekaj vrstic ugotovitev in lekcij za prihodnje kampanje. Ker se je te dni končala etapa kampanje za nevtralen internet, se mi zdi primerno, da to storim znova.

Povzetek kampanje

Naprej nekaj osnovnih podatkov. Kampanja za nevtralnost interneta se je s strani zavoda Državljan D začela jeseni leta 2015, torej pred skoraj natančno letom dni. Takrat se je namreč začela dolgotrajna pot sprejemanja nove zakonodaje na evropski ravni in pomembno je bilo, da se v razpravo vključijo vse relevantne javnosti (uporabniki, startupi, proizvajalci vsebin). Tako kot pri boju proti sporazumu ACTA se je pojavil prvi izziv – kdo je ZA nevtralnost in kdo predstavlja interesne skupine, ki bodo z nevtralnostjo interneta pridobile?

Glavni izziv kampanje je bila aktivacija tistih, ki jim nevtralnost interneta služi, ki jih zadeva in ki bodo najbolj nesrečni, če se zadeva izjalovi. To so startup podjetja, to so mediji, to so spletni uporabniki, to so torej vsi tisti, ki niso telekomi. Ker se (tako kot pri ACTA kampanji) dosedaj ni nihče sistematsko ukvarjal z opismenjevanjem javnosti o upravljanju z internetom, nihče se ni ukvarjal s politično in gospodarsko komponento. Vsi s(m)o internet jemali, kot da je zrak. Free and open for all.

V ta namen smo organizirali več javnih razprav po celi Sloveniji (6), spisali/posneli več medijskih objav (7) in organizirali več spletnih akcij, s katerimi smo pozivali k aktivaciji kritične javnosti, odgovornosti regulatorja in politike ter dvigovali zavest o tem izzivu digitalne dobe.

Lekcije kampanje

Kar malo se mi je zaletelo, ko sem ob pisanju tega prispevka poiskal objavo o ACTA kampanji iz leta 2012 in tam našel naslednji odstavek.

“Pomagalo bi tudi ustanovitev slovenske organizacije, ki bi za svoj fokus izbrala nadzor regulacije spleta. Trenutno s(m)o razdrobljeni oziroma na tem področju deluje več različnih akterjev, ki pa vsak streljamo malo mimo tarče spletne regulacija.”

Priznam, situacija je malo boljša kot leta 2012, a je še vedno srečujemo z identičnimi izzivi, ki jih je potrebno v prihodnosti naslavljati še z večjo pazljivostjo in energijo. Izzivov z digitalno ekonomijo bo vedno več, zato bo v prihodnosti še toliko pomembnejše, da se bodo nanje odzivali VSI tisti, ki delujejo na tem področju.

Uniformiranost ali pa bolje rečeno odsotnost javnega nastopanja s strani telekom podjetij, ki so se v javno razpravo spuščali samo takrat, ko so popolnoma dominirali okolje, v katerem se je razprava dogajala, je zagovornike nevtralnosti interneta postavljala pred izziv – kako doseči javnost, ki sploh ne vedo, da bi jih zadeva morala zanimati?

Poleg komuniciranja z relevantnimi javnostmi je bila tukaj relevantna še dirka s časom – kampanja je bila vezana na datume zaključka javnega posveta, problematičnega odločanja lokalnega regulatorja in razveljavitev odločitev s strani sodišča in spreminjanjem lokalne zakonodaje, kar je pomenilo dodaten pritisk – ne samo, da je bilo potrebno izobraževati, potrebno je bilo tudi aktivirati. Kot bi v vodo metal dojenčka. Samo upaš lahko, da se bo odzval refleksno in splaval.

Kaj je manjkalo?

Predvsem jasen in poenoten nastop digitalne sfere, ki bi nastopila na jasni fronti s telekomi. Včasih sem imel občutek, da se aktivisti borimo s telekomi in da so argumenti odprtega interneta, enakopravnega dostopa in svobode vsebin preveč visokoleteči in premalo konkretni, saj so telekomi vili roke in tarnali nad bolj konkretnimi problemi, ki jih bodo imeli z nevtralnim internetom.

Zato se je v redkih javnih izmenjavah mnenj zdelo, kot da se hipiji pogovarjamo s poslovneži glede izgradnje nove avtoceste. Jasno je, da smo zagovorniki odprtega interneta izpadli neresno. In da so bili glavni reveži telekomarji.

Pogrešal sem tudi večjo aktivacijo s strani podjetij internetne ekonomije. Res je, da so posamezniki podpirali naš boj in da brez njih kampanja ne bi uspela, a bi na drugi strani kampanja zažgala še toliko bolj, če bi jo interesne skupine izrabile tudi za bolj poenoten nastop. No, never say never.

Še enkrat se je transparentno izpostavil problem zanimanja za digitalne teme po različnih krajih po Sloveniji oziroma “to se me ne tiče” sindrom. Glede na dejstvo, da so bile v bitko za nevtralnost interneta hočeš-nočeš vključene tudi slovenske izpostave multinacionalk, je bilo res škoda, da se niso vsaj malo izpostavile oziroma pomagale zagovarjati argumente, ki jim bodo v prid.

Rezultati kampanje? Grenko-sladki.

Lepo je videti, da se ljudje odzivajo na relevantne teme našega časa. Da se nanje odzivajo tudi politični predstavniki in da nam je uspelo s skupnimi močmi zgenerirati dovolj momenta kampanje, da zadeva ni izzvenela v prazno. Da so uporabniki razumeti pomembnost in zapletenost tematike, da so jo vzeli za svojo in da so se hitro odzivali na pobude. Da bo naslednjič boj toliko lažji.

Grenki so rezultati, saj je jasno, da je to samo bitka v neskončni vojni, kjer bodo telekomi vedno znova dobivali nove oblike starih idej in da bo potrebno vajo ponavljati. To je še toliko bolj pomembno, ker so tudi smernice BEREC združenja na določenih delih medle in ne vlivajo prevelikega zaupanja. Hkrati BEREC polaga veliko odgovornost na lokalne regulatorje, ki pa se spet zanašajo tudi na aktivnost končnih uporabnikov in relevantnih javnosti. Skratka, it ain’t over yet.

Težava ob vsakemu zaključku kampanje je tudi nevarnost “spanja za volanom”. Občutek, da smo sedaj prišli do konca poti, da je zadeva ad acta in da gremo sedaj lahko vsi na pivo. Ekonomska in politična komponenta spleta je vedno bolj pomembna in vedno bolj centralna – interesne skupine pa so vedno bolj jasno druga naproti drugi.

Na srečo sem optimist.

Photographic_lenses_front_view

Medijska pismenost

Photographic_lenses_front_view

Zadnje čase se spet dogajajo navidez nepovezane stvari. Na eni strani izolska tragedija, na drugi strani debata o burkinijih. OK, kulturni okvir je isti, a kar je še bolj zanimivo, je problematična vloga množičnih medijev in nevloga konzumentov medijskih vsebin.

Začnimo v Izoli. Tragedija brez vsakega smisla je še isti dan dobila vsaj dve prevladujoči teoriji, ki sta se tepli med sabo. Umore je po eni strani zagrešila UDBA, po drugi strani so bili logičen rezultat predolgih čakalnih vrst v zdravstvu. Zraven so lonček dodali že lobisti policije za večja pooblastila in več denarja za krepitev policijskih vrst in zadeva je bila zaključena.

Ciljne javnoste za vse tri razlage (UDBA, čakalne vrste, več opreme) so bile s “svojo” razlago zadovoljne, uspešno so jo sforsirale v medijski prostor, konflikt pa bo (če ni že) kmalu pozabljen. Navsezadnje je vse tako ali tako jasno in čudno je, da se kaj takega ni zgodilo že prej.

Podobna stvar se je zgodila v Franciji. Država, ki je patentirala enakost, bratstvo in svobodo, se je odločila, da je sedaj čas za neenakost. Da bo za ljubi mir začela razburjati svoje prebivalstvo in začela uveljavljati lastne norme. Prepovedati je treba določena oblačila!

Logično – določena oblačila so vsiljena s strani avtoritete in tega v deželi svobode pač ne smemo dovoliti. Naj si ljudje sami izberejo, kaj bodo nosili, samo da to ni burkini, da to ni prekratko krilo, da to ni obleka, ki razkriva oprsje. Ampak ostalo pa lahko! Svobodna izbira, nič ne silimo!

Skupno obema dogodkoma so množični mediji in uokvirjanje debate o dogodkih. Oba dogodka sta bila takoimenovani “breaking news” zgodbi, kjer je bila celostna kontekstualizacija skorajda nemogoča. Ostali so simboli, ključne besede, ki še danes odmevajo po medijskem prostoru, čeprav je od dogodkov minilo že več dni in bi se mediji lahko osredotočili na bolj umirjeno poročanje.

Pavlovi zvonci

Vzemimo na primer izolski primer. Informacije so takoj po javljenemu dogodku začele bruhati na plano iz vseh koncev, mediji so tekmovali z ekskluzivami in javljanjem s terena, nihče ni na koncu dneva počistil za sabo, označil problematičnih poročanj, ki so se že znotraj istega dneva dokazali za neresnične.

Zakaj le? Ljudje v medijih iščejo potrditev lastnih mišljenj in stereotipov. Veste, da je zločin zagrešila UDBA? Imamo medij, ki se strinja z vami! Veste, da je zločin posledica groznega sistema države, ki ubija ljudi? Izvolite potrditev!

Podobno je pri burkinijih. Vsi vemo, da so muslimanke zatirane in da komaj čakajo, da se bodo na plaži slekle do golega in še čez. One trpijo in mi jim s prepovedmi v bistvu ponujamo odrešitev. Zraven utrjujemo še stereotipe o zahodnjaški nadvladi in kulturnemu imperializmu ter zmanjšujemo pomembnost drugih veroizpovedi ter kultur. Ding, ding, ding! Da bi kdo vprašal ženske? Eh, zakaj? Ste že slišali za stockholm sindrom?

Ironično pri pavlovih zvoncih in potrjevanju že vzpostavljenih mišljenj je ravno to pomanjkanje svobodne volje pri odločanju, ki jo tako radi sipamo na vse tiste, ki nam niso enaki. Oblikovanje enostavnih in vnaprej sformatiranih mnenj je priročno ravno zato, ker a) dobimo potrditev lastnih mišljenj in b) ker vsi novi dogodki padejo v staro matriko in se tako ni potrebno preveč obremenjevati z razvijajočim se svetom. Vse to smo namreč že videli. Vse to že vemo.

Neodgovorjena vprašanja

Hkrati si ravno zaradi zvonjenja pavlovih zvoncev ne zastavljamo novih vprašanj. Na dogodke ne gledamo celostno, ne gledamo iz historične perspektive. Primer iz Izole je bil spet idealna priložnost za razdelavo medgeneracijskih problemov, psihične bolezni in obravnavanja kršiteljev zakona – pa smo raje zadevo zapeljali na prepir med javnim in zasebnim sektorjem ter lobiranju policije za boljše pogoje dela. Ker je tako lažje in ker to javnost razume. Odpiranje nerazumljenih tem je pač problematično. Ker je potrebno zadevo razumeti.

Namesto debate o zahodnjaškem imperalizmu smo se odločili, da se bomo raje obremenjevali z verskimi simboli specifične veroizpovedi v javnosti. Ker to najlažje vidimo, ker to najhitreje opazimo. Ker imamo pripravljen odgovor in ker to razumemo. Odpiranje nerazumljenih tem je pač problematično. Ker je potrebno zadevo razumeti.

Tega se niso spraševali mediji, tega se ni spraševala javnost. Tega se ni spraševal nihče. In če za javnost še razumem, neizpraševanja pri medijih preprosto ne morem razumeti. Ne morem razumeti, kako se lahko uredniki tako enostavno pustijo prepričati v status quo poročanje in kako niti ne poizkušajo zgodbe prikazati bolj celostno.

Vloga konzumenta medijskih vsebin

Vloga konzumenta medijskih vsebin je tako ključna, saj njegova projekcija dogodkov vpliva na predstavljanje in potrjevanje teh v medijih. Ustrežljivost medijev z interpretacijami, ki božajo po dlaki in ne proti njej pa samo logična posledica. Zadeve se je potrebno lotiti na “napačni” strani – pri konzumentih.

Vem, da je to moja mantra že od začetka in da se mnogi ne strinjajo z mano, a vedno znova sem presenečen nad konstrukcijo medijske realnosti s strani urednikov in novinarjev, ki čisto vsakič znova pogrnejo na izpitu. Kot da bi obstajala zbirka ključnih besed, ki se sprožijo ob vsakem incidentu in samo čakajo na to, da jih mediji poberejo in nanje napletejo popolnoma irelevantno zgodbo, ki ničesar ne pojasni in ničesar ne spremeni. Utrdi samo obstoječe.

Je pa tudi res, da kritična konzumacija medijskih vsebin zahteva izobrazbo in razgledanost. Zahteva kritično presojo, samostojno držo in lastno razumevanje sveta ter interpretacijo dogodkov, ki temelji na lastnih izkustvih in ne išče potrditve za že obstoječe dogme. Konzument se mora na medijske vsebine odzivati, jih kritično izpraševati in v iskanju informacij o dogodku sledili lastnim vprašanjem – ne pa avtomatično prevzemati zgodb iz medijev brez kritične refleksije.

To se mogoče sliši enostavno, a hiter pregled medijske krajine pokaže, da se vedno bolj zakopavamo v avtomatične interpretacije, v ponotranjenje iz trte izvitih zgodb in nekritičnega povzemanja medijskih poročil, za katere se kasneje izkaže, da sploh niso resnična.

Zakaj je to pomembno?

Ker je svet vedno manjši ravno zaradi množičnih medijev. Ker se uokviranje debate vrši ravno s pomočjo medijskih sporočil in ker brez kritične presoje pristajamo na interpretativno vojno drugih skupin. Ki ima zelo jasne in zelo ozko določene interese.

Na to temo je bilo spisanih več knjig, ampak zadnji dve v moji knjižnici sta “Blur: how to know what’s true in the age of information overload” in “The Elements of Journalism: What Newspeople Should Know and The Public Should Expect” istih avtorjev – Bill Kovach and Tom Rosenstiel.

V njih avtorja zelo dobro opišeta posamezne primere iz ameriške medijske krajine in prideta do podobnih ugotovitev – ključen je aktiven in kritičen bralec, ki zna oceniti in preceniti. Brez njega se lahko še tako trudimo okrog samoregulacije, zakonodaje in dobronamernih smernic, pa bomo vedno znova prišli pred isti problem.

nerve-quad-poster

Nerve (2016)

nerve-quad-poster

Filmi o digitalnih tehnologijah in povezovanju z nedigitalnim svetom imajo dolgo brado. Od Trona (1982) do Kosca (1992), od Johnnya Mnemonica (1995) in Strange Days (1995) do aktualne Transcendence (2014) se filmska industrija skuša odločiti, ali nam bo vse-digitalni svet prinesel odrešitev ali pogubo.

Nerve (Si upaš?) je namenjen mlajšemu občinstvu, digitalnim domorodcem, ki potrebujejo malo pomoči pri osmišljanju digitalnih orodij in storitev. Najstniški glavni igralci, pop soundtrack in scene, kjer se mi je zelo, da je celoten film zmontiran kot vizualna podlaga komadom ter končni dramatično-pridigarski zaključek, to samo še potrjujejo.

A je vseeno zabavno spremljati zgodbo, v kateri se Emma Roberts in Dave Franco zapleteta v digialno igro brez lastnika. Igro, v kateri um anonimne množice določa izzive posameznikom, jih trpinči in izsiljuje, po opravljenem izzivu pa nagradi z denarjem. Od začetnega poljubljanja neznancev do končnega finala, kjer so v igri človeška življenja, film postreže z relativno stereotipno vsebino, ki pa vseeno dobro nakaže težave pretežno digitalnega okolja, v katerem je bolj pomembno mnenje množice kot pa lastno prepričanje in ideje.

Seveda se filmu na določenih delih tudi močno kolcne. Največ napak ustvarjalci naredijo na tehničnem področju, ki za zgodbo samo sicer ni tako zelo relevantno (če ste sprejeli kompromis o zapletu, ga boste pa še za tehnično izvedbo), a se mi vendarle zdi, da bi lahko filmska industrija nasploh namenila malo več pozornosti tudi tehnični izvedbi zapleta. Zakaj?

Ker zaplet ni tako znanstveno-fantastičen, da bi izvedbo odpisali s preprostim “Ja sam to se itak ne more zgoditi!” in ker po drugi strani uporablja tehnologije in storitve, ki so dejansko že na voljo in za katere se bije boj za lastništvo. Najbolj očiten primer v filmu sta tako neskočno dolg čas baterij telefonov, prek katerih gledalci spremljajo tekmovanje in neskončna pasovna širina spletnega prenosa, kjer lahko vsi hkrati spremljajo vse dogajanje v HD resoluciji.

Ampak OK – če se bodo naslednji podvigi učili iz napak predhodnikov in bodo zgodbe pazile tudi na tehnično podlago ter digitalne domorodce podučile še o genezi in razvoju okolja, v katerem dihajo in živijo, potem bo to super. Nerve (2016) je korak v pravo smer.

Suicide-Squad-2016-Poster

Suicide Squad (2016)

Suicide-Squad-2016-Poster

Od nekdaj sem bil oboževalec DC Comics produktov. Marvel me je sicer kupil s filmsko franšizo Avengerjev, a so mi kot celotno vesolje veliko bolj pri srcu Batman, Joker in ostali. Nolanova trilogija me je dodatno prepričala v misli, da je DC Comics končno našel pravo smer filmskega razvoja likov, ki bodo bolj življenjski, pa hkrati vseeno zabavni in ravno prav globoki.

Snyderjeva saga s Watchmen, Supermanom in Batmanom me je bolj kot ne pustila hladnega. Preveč risankasto, prezapleteno, brez prave zgodbe. Že res, da gre pri Watchmen za ep, ki ga je skoraj nemogoče zrealizirati v vseh odtenkih, a bi pri ostalih eksperimentih pričakoval boljše rezultate.

Da je torej Suicide Squad (oziroma Odred odpisanih) režiral zlati deček David Ayer, ki je uspel z Dnevom za trening in se potrdil s Fury in End of Watch, je zvenelo kot odlično priporočilo. Da se v glavnih vlogah pojavijo Will Smith, Jared Leto ter Margot Robbie, tudi. Da je Snyder tokrat “samo” izvršni producent… ups.

“Suiciders, assemble!”

DC Comics z Odredom odpisanih lovijo Marvel in dodajajo nov košček mozaika vesolja. Superman je bil prvi, nato je uletel Batman in s tretjim filmom dobivamo še dobre slabe fante.

Da film poka po šivih, se vidi že potem, da je glavnih likov (pre)več in da potem zmanjka prostora za zgodbo in zaplet. Resno – predstavitveni kadri desetih (!?) antiherojev zasedejo skoraj polovico filma. Potem so tukaj še flashback scene, pa spomini, pa ponavljanje flashback scen… Vse skupaj izpade kot hitenje in anekdotiziranje brez prave potrebe – liki ostajajo nerazviti, brez globine.

Zaplet je temu primerno ubog in kontradiktoren. Bad bad guy je v bistvu eden od good bad guyjev, večino filma pa odred odpisanih hodi po lastnih nogah in se lovi v iskanju smisla. In čeprav na začetku film obljublja veliko, se do konca filma dobri slabi fanjte spremenijo v dobre dobre fante in vse skupaj odfurajo zelo rutinirano. V tej košari ni gnilih jabolk.

Dobre strani norosti

Film ima nekaj svetlih trenutkov, pohvaliti je treba predvsem Margot Robbie, ki iz svojega lika motene zdravnice Harley Quinn potegne največ.

Njeno koketiranje, ubijalske enovrstičnice in impresivna pojava na zaslonu pa so hkrati tudi minus za vse ostale, ki se ji hočeš-nočeš morajo podrediti. Ostali liki so zelo dvodimenzionalni, pohvaliti je potrebno še pol-človeka, pol-žival Killer Croc in šefico Amando Waller. Pohvaliti je potrebno še določene dialoge oziroma scene

Glasbena podlaga (tista prava, ne komadi) je odlična, Steven Price je spet opravil veliko delo glasbenega podčrtavanja dogajanja na zaslonu. Poleg glasbe dobimo še za cel album aktualnih hitov, ki pa s svojim preočitnim komentiranjem akcije na zaslonu kvečjemu odbijejo gledalca.

Kaj pol?

Jah, ne vem. Po eni strani sem vesel, da DC Comics nadaljujejo razvijanje vesolja, po drugi strani me moti, ker preveč očitno hitijo in pri tem zapravljajo odlične priložnosti za zakoličenje teritorija. Še enkrat – stripovske osnove so v njihovem univerzumu veliko boljše od Marvelovih, tudi animirani filmi so zelo kvalitetni. A po drugi strani je Odred odpisanih že tretji film, ki trpi za istimi simptomi otroške bolezni, za katero obstaja preprosto cepivo. Očitno so upravljalci blagovne znamke težki antivakserji.

share

Jason Bourne se vrača

share
Poletje je čas za poletno akcijo in poletje 2016 je čas za poletno akcijo z znanimi junaki, ki se vračajo na sceno predvsem zaradi brand marketinga. Od Bourna do Nema, od Batmana do kapitana Kirka – letos boste v kinu doživeli ultimativni flashback.

Bournova peta pustolovščina (če štejete tri originalne filme in dodatek Bourne Legacy) se dogaja v sedanjosti in skuša vnovčiti vse tisto, kar se je zgodilo v zadnjih treh letih – od kolapsa Grčije, do Snowdenovih razkritij do vedno večje grožnje terorizma. Bourne skuša biti aktualen, čeprav se je že originalna trilogija dotikala nekaj zelo futurističnih tem, ki so še danes bolj ali manj samo fikcija.

In če se je originalna trilogija ukvarjala predvsem z Bournovo identiteto in njegovo preteklostjo ter bila osnovana na literarni predlogi, je prvi problem novega Bourna odsotnost kakršnekoli ideje razvoja vsebine.

Jason Bourne (2016) ima z originalnim likom in njegovo literarno zgodovino, ki obsega dvanajst knjig, skupnega samo ime in čisto nič drugega. Toliko bolj bizarno je tudi dejstvo, da namesto nadaljevanja in razvijanja lika v zadnjem filmu dobimo pogrevanje stare juhe in navduševanje nad klasično idejo izgubljene identitete – ker tokrat o Jasonu vemo vse, se bomo ukvarjali z njegovim očetom, ki ga v originalni trilogiji ne omenijo niti enkrat.

Drugi problem je že omenjena prisiljena aktualizacija – čeprav je že originalna trilogija svarila pred vladnim nadzorom, tajnimi službami in je celoten Ludlumov opus skoncipiran okrog paranoje, se v aktualnem delu trudijo uporabiti čisto vse buzzworde informacijske družbe – od Snowdena, Islandije, EFF nalepk na prenosnikih, vdorih v mreže…  in pozabijo na vsebino.

Akcijskih sekvenc ni malo, a jih ravno količina dela irelevantne – če jih primerjamo s tistimi v originialni trojki, so tokrat preveč samozadostne, preveč predvidljive in preveč risankaste/trivialne. Če k temu dodamo še res trapaste in populistične napake, ki zadevajo varno in kriptirano komunikacijo, lahko preprosto zapišemo – “Držite ga, to ni Bourne!”

causes-toilet-overflow_67b3274e06afef5c

Greznica

causes-toilet-overflow_67b3274e06afef5c

Nočem, da se ta prispevek bere kot klasična zgroženost starega prdca nad novim komunikacijskim orodjem. Nočem se postavljati v čevlje komunikacijskega elitista, ki je zgrožen nad manifestacijo kritike lika in dela in nočem, da tole pisanje razumete kot šokiranost nad neosnovano kritiko mnenj. Rad bi samo postavil spomenik oziroma opomnik.

Kaj kdo dela ali kaj se z njim dogaja?

Imam se za digitalnega domorodca. Čeprav sem prestar, da bi se rodil v internet, so me tehnologije in storitve zanimale iz večih razlogov, med drugim tudi kot mobilizacijsko orodje in orodje za izgradnjo osebne blagovne znamke. Razumem vlogo uporabnikov in privlačnost anonimnih družabnih omrežij, ki s svojo vseprisotnostjo ponujajo toliko več možnosti udejstvovanja.

Imam se za aktivnega državljana. O koristi realizacije te vloge lahko razpravljamo, ampak zdi se mi, da bi se morali vsi zavedati pomembnosti izražanja mnenj in zagovarjanja lastnih stališč. Da je tišina nekaj najslabšega na svetu in da se je potrebno zavedati dejstva, da se nič ne zgodi samo od sebe. Vedno je potrebna energija oziroma vektor. Če ga z ene strani ni, se seštevek silnic pač prerazporedi. Fizika.

Tako me res ni presentilo, da se bodo okrog mojih pobud v javnost izkristalizirali dve silnici – ZA in PROTI. Ker je to edina logična stvar. Nikoli ne bo reševanje enega problema ustrezal vsem in vedno se bo našel nekdo, ki bi določeno zadevo reševal bolje, drugače. To ni problem.

Problemi so trije

Najprej je tukaj klasični ad hominem. Ki je problematičen zaradi samega načina komuniciranja, s katerim kritik napada osebne lastnosti avtorja in ne idej, ki jih ta avtor komunicira. Taka kritika je v bistvu najbolj enostavna – izbereš (ali pa si izmisliš) eno od osebnih lastnosti avtorja in jo izpostaviš kot ključno osnovo kritike. Pri meni je najbolj popularna nacionalistična “Pober se nazaj v Srbijo!”, ki je hkrati osnovana samo na mojem priimku oziroma njegovi končnici.

Drugi problem je potvarjanje izjav. Se pravi, da se avtorju pripisuje izjave, ki jih ni nikoli izrekel. Pri moji kandidaturi za svetnika RTV je bila tako najbolj popularna izjava, da bom ukinil verski program na nacionalki, kar je popolna izmišljotina. Tega nisem nikoli rekel, a ker se je izjava začela po javnosti vrteti s podporo nekaterih “medijev”, se je pač prijela. In ko se enkrat prime, se pač prime.

Tretji problem je personalizacija idej. Ideja je slaba tisti trenutek, ko jo izreče “napačna” oseba. Tako si lahko hkrati levičarski aktivist za LGBT skupnost (ker podpiraš istospolne poroke) in homofob (ker si kritičen do izpadov Milo Yiannopoulos).

Analiza fekalij

Zgoraj omenjene kritike (čeprav bi jim bilo bolje reči žaljivke) so zanimive predvsem zaradi tega, ker nimajo nobene veze z mano. Oziroma bolje – žaljivke imajo opraviti z neko predstavo mojega dela in lika, ki nima blazne veze z realnostjo.

V najboljšem primeru se ljudje čutijo užaljene zaradi kritike neimenovanih klerofašistov oziroma z napadanjem iste tarče izražajo pripadnost neki skupni ideji. Iz tega se človek ne more naučiti ničesar novega oziroma ničesar pametnega – ljudje uporabljajo skupno tarčo za samoidentifikacijo.

Nesmiselno se je ukvarjati z žaljivkami in jim odgovarjati, pojasnjevati. Najprej zato, ker so določeni podatki javno objavljeni in niso skrivnost, pod drugo pa zato, ker se z očitnimi lažmi pač ne splača ukvarjati. Ne zato, ker bi bile laži, temveč zato, ker v bitki s fikcijo resničnost ne more nikoli zmagati. Ker si je zelo enostavno izmisliti novo laž in ponoviti krog.

Posledice fekaliziranja diskurza

Tukaj zadeve postanejo zanimive. Ne glede na to, ali se na njih oziraš ali jih ignoriraš, fekalije visijo v zraku. So izrečene. So objavljene. Sodelujejo v javnem diskurzu o temi, čeprav njihov kvalitativni učinek ni ravno bogat. Prva posledica je zagotovo teoretična in v določenih primerih tudi praktična avtocenzura. Avtor se lahko fekalij ustraši do te mere, da določena mnenja preprosto preneha objavljati. Ker noče “povzročati težav”. Ker se “noče izpostavljati”. Ker “v objavah (kar naenkrat) ne vidi smisla”. Logično – zgornji primeri so več kot zgovorni.

Druga posledica je izkrivljena podoba in delo avtorja. Ker gre večinoma za nepodpisane in anonimne kritike, pri katerih ni mogoče ugotoviti, ali gre za iste osebe oziroma člane iste skupine, se v določenem delu javnosti generira lažna podoba subjekta, ki spet v večini primerov nima nobene veze z resničnostjo.

Tretja posledica, ki je hkrati posledica prve posledice. je odsotnost glasov v javnosti. In to je največji problem. Zaradi verbalnega nasilja, laži in občutka nelagodja lahko določeni glasovi popolnoma utihnejo in diskurz prepustijo drugim. In to je največji problem.

Fekalija ni kritika

Jasno je potrebno ločiti fekalijo in kritiko. Seveda je kritika esencialni del debate in izmenjava mnenj ter nasprotovanje idejam je del demokratičnega diskurza. A kot že rečeno, se iz fekalij ni mogoče učiti. Ni jim mogoče replicirati. Ni jih mogoče jemati resno. A hkrati lahko naredijo veliko škodo in pustijo dolgotrajne posledice.

V začetku tega prispevka sem zapisal, da res ne bi rad, da ga kdo razume kot zgroženo užaljenost starega prdca. A ker v slovenski javnosti še nisem zasledil, da bi se teme kdo lotil s tega konca, se mi zdi pomembno osvetliti tudi ta vidik.

Hkrati bi na srca ljudi, ki se soočajo s podobnimi replikami, položil citat iz enega najboljših skečev letečega cirkusa Monthy Phytona – Prejudice. Do podobnega zaključka so prišli tudi raziskovalci medijskega diskurza v primeru množičnih pobojev, kjer že več let opozarjajo na pomembnost ignoriranja povzročiteljev in osredotočanje na žrtve. In da – fekalije so teroristično dejanje. Uporaba zastraševanja in groženj za utišanje drugače mislečih ter njihovo posledično utišanje oziroma izogibanje izražanja mnenj je ena od resnih nevarnosti demokracije. Ki se že tako ali tako utaplja v ekstremizmih, populizmih in debilizmih spodnjega tipa.

FireShot Screen Capture #207 - 'kristijan ahčin on Twitter_ _@jolandabuh @MiroCerar tale savič je e_' - twitter_com_ikarik77_status_735556305075765248

Untitled-2

Bojkot

Untitled-2

Ministrstvo za javno upravo je v novem predlogu zakona o javni upravi potegnilo samovoljno potezo. Direktorat za informacijsko družbo, ki je dosedaj deloval znotraj ministrstva za izobraževanje, znanost in šport bodo preselili na ministrstvo za javno upravo in to po skrajšanem postopku, brez javne razprave.

Ko se je aktivirala javna družba in stroka je s protestnimi pismi, obiski poslancev in opozarjanjem na problematiko v medijih usmerila pozornost na to problematiko in dosegla, da so na odboru Državnega zbora povabili poslanci povabili nekaj strokovnjakov, ki so lahko pojasnili problematičnost selitve. A to ni spremenilo postopka.

Sedaj ministrstvo za javno upravo sklicuje javni posvet, ki v času pisanja tega prispevka (20. 6. 2016 ob 11:30) sploh ni napovedana na spletišču ministrstva za javno upravo, čeprav v dokumentu (.pdf, 30 kB) z datumom 17. 6. 2016, piše, da bo posvet odprt za širšo javnost.

Hkrati ni jasno, kaj je namen posveta, če upoštevamo, da postopki za priklop direktorata tečejo in ministrstvo ni spremenilo svoje pozicije, da naj se priklop zgodi po hitrem postopku. Še več! Menim, da gre pri organizaciji posveta za klasično umivanje rok in metanje peska v oči, češ, saj smo imeli javno razpravo, kaj pa še hočete.

Žalosti me, da se to dogaja na tako pomembnem področju, kot je informacijska družba in še bolj, da to počne ministrstvo, ki javno zagovarja transparenco, odprte podatke in druge elemente participatorne družbe, v kateri je na vrhu sodelovanje stroke in zainteresirane javnosti pri oblikovanju politik.

Tako javno izražam bojkot posveta in pozivam ostale člane zainteresirane in strokovne javnosti, naj se mi pri tem pridružijo. S svojo prisotnostjo na posvetu brez razloga bomo namreč samo legitimizirali politiko, ki ignorira in ne upošteva strokovnih mnenj, opozoril javnosti, a ti dve sferi izrablja samo takrat, ko to ustreza njim.

DSC00507

Rock in Vienna – Donauinsel, Dunaj (3.6.2016)

DSC00507

Malo sem pobuljil, ko sem ugotovil, da je bil festival Rock in Vienna leta 2015 zadnji koncert leta (skoraj neverjetno!) in da sem leto 2016 očitno začel na istem mestu. Tokrat so naju na Dunaj zmamili klasiki, čeprav tudi drugi nastopajoči niso bili čisto za odmet.

Čeprav so Rammstein svojo zadnjo uradno ploščo izdali pred sedmimi leti in se vmes razen za kompilacijo dobili samo še za komad Mein land, koncertno še vedno predstavljajo tour de force, ki se ne upočasni niti na festivalih. A pojdimo po vrsti.

Za razliko od lanskega leta je Rock in Vienna v svoji prvi ponovitvi sestavil zanimivo setlisto, kjer se srečata preteklost in prihodnost. Najprej so nas ogrevali Pain, za katere ne morem reči nič slabega, hkrati pa tudi ne nič dobrega. Ujela sva jih bolj proti koncu, poslušala pa bolj iz vrste za vstop na prizorišče, tako da… mogoče drugič.

Na prizorišču sva bila za Anthrax in moram reči, da se ta bend res slabo stara. Malo je krivo ozvočenje, malo pa skorajda popolna nezmožnost kvalitetnega nastopa, komuniciranja s publiko in pestrosti setliste, ki ne bi zvenela kot ponavljanje istega komada v različnih tonažah.

To se še toliko bolj vidi, ko na oder uletijo Baby Metal in s svojim nastopom in komadi navdušijo občinstvo. Sicer je res, da pojejo v japonščini in da besedil skorajda nihče ni razumel, a so svojo koreografijo, masko in energijo res dobro razgibale občinstvo.

Apocalyptica je bila malo neposrečena izbira, čeprav jih imam zelo rad. Tudi oni so setlisto zastavili zelo festivalsko, igrali tako Metallico kot druge priredbe ter nastopili tudi s pevcem, a na odprtem prizorišču malce izzveneli v prazno. Vseeno boljše kot Anthrax.

Zadnja predskupina so bili Slayerji in še enkrat se je ponovila zgodba iz uvoda festivala. Nedodelan nastop, pridemo na oder in malo kričimo in gremo potem dol. Za odtenek vseeno boljše od Anthraxa, a nič pretresljivega.

In nato zvezde večera, Rammstein. Četudi pustimo ob strani festivalsko setlisto, pomanjkanje pirotehnike pri določenih komadih in težave z elektriko, ki so imele za posledico akustično izvedbo komada Ohne dich – Rammsteini znajo. Energija, ritem, evergreen komadi, ki jih lahko slišiš stokrat, pa bodo še vedno dobro zveneli… Tega se človek res ne more naveličati.

Foto: @barjanski

Patologija slovenskih razprav o medijih

Foto: @barjanski

Foto: @barjanski

Včeraj se je v kavarni Moderne galerije v Ljubljani odvila razprava o medijih s pomenljivim naslovom – Patologija domačega medijskega prostora. V napovedi dogodka smo izvedeli, da bodo tam “Secirali, osvelili, diagnosticirali in operirali bomo domače medije,” in odgovorili na več vprašanj, povezanih z medijsko problematiko.

Razprava se je osredotočila na štiri vsebinske sklope – naslovnice z Mercator izdelki, primer mariborskega ravnatelja, zaplete v programskem svetu RTV in problematiko ministrstva za kulturo. Jedrt Jež Furlan, ki je v vlogi moderatorja podala iztočnice vsakega primera in potem prepustila mikrofon udeležencem, ki so nato problem skomentirali.

Prva težava – komentarji so bili splošni ter osebni, brez ločevanja med etičnimi, pravnimi in vsebinskimi problemi posameznega primera.

Tako smo lahko pri problemu Mercator (za akcijo je odgovorna agencija Pristop Media) naslov poslušali mnenje človeka, ki je na spletnem mestu mreže Pristop podpisan kot direktor agencije Nastop Plus in ki se mu stvar sploh ne zdi tako problematična. Pustimo ob strani neločevanje med estetskim pogledom na problem in doumnevno kršitev medijske zakonodaje in etičnega kodeksa oglaševalcev in novinarjev hkrati – to je pač patologija slovenskih razprav o medijih. Malo se pač menimo.

Komentar na mariborskega ravnatelja je Vezjak začel s šalo (?): “Lahko jaz pokomentiram, ker sem iz Maribora?” in potem še enkrat prodal svojo analizo, kako je o primeru povprašal tuje strokovnjake, ki so se vsi strinjali, da bi o zadevi absolutno morali poročati. In hkrati zanemaril že takrat zanemarjen problem nepotrjenosti avtetičnosti posnetka, popolnega psevdogodka in kar je še tega.

Tudi debata o zapletih v programskem svetu RTV je ignorirala pravo, logiko in osebno mnenje. Tako smo lahko poslušali ideje o zmanjševanju obsega tega organa, pa o nepotrebnosti javnega medija in tako naprej. Spet brez konteksta, brez obrazložitve pomena in smisla javnega medija. Malo se pač menimo.

Druga težava – Nastopajoči niso odgovorili niti na eno vprašanje iz napovednika. Nikakršne (samo)refleksije novinarskega ceha, nikakršne omembe odnosa med oglaševalci in mediji, nikakršne ločnice med medijsko industrijo in novinarskim poklicem. Malo se pač menimo.

Tudi zaključek v smislu “no, zdaj pa nekaj pozitivnega” je bil klišejski in brez odgovorov na vprašanja. Bodimo pozitivni v smislu obveze in ne dejanskega zaupanja v rešitve je hkrati še en simptom pogovorov, kjer udeleženci sistema pač ne vidijo čez planke lastnega pašnika, kjer se pasejo in kjer jim v bistvu ni hudega. Malo se pač menimo.