Author Archives: Domen Savič

US-paperback2

Vse je povezano – od zmeraj!

James Gleick – The Information: A History, A Theory, A Flood

US-paperback2

Črke, ki jih ravnokar prebiraš v tej reviji, so dogovor med tabo, bralcem in mano, piscem. Čeprav se zelo verjetno nisva nikoli videla v živo, se s pomočjo črk razumeva dovolj dobro, da ideje potujejo med nama in da si jih lahko deliva.

Gleick v teoretskem delu v središče postavi ravno ta pojem – ideje oziroma informacijo. Bistvo komunikacijskega kanala, bistvo enega najbolj pomembnih mehanizmov, ki že od nekdaj oblikuje svet, definira kulturne okvirje in brez katerega si življenja ne bi mogli predstavljati.

Zgodovinski sprehod skozi razvoj in nastajanje okvirjev, kot je na primer bobnanje afriških plemen, ki so na tak način komunicirali med sabo na dolge razdalje, posledičen razvoj telegrafskih storitev, ki so delovale na podoben način, še kasnejša definicira enote informacije (bit) in eksplozija digitalnih komunikacijskih storitev, ki so bile osnovane na tem odkritju – Gleick vse skupaj poveže v zabavno in vseobsegajočo zgodbo, ki se odvija že več tisoč let.

Sprememba fokusa in pogled od strani, ki ne dela izjem posamezne dobe človeške zgodovine, temveč jih med seboj poveže v neprekinjen in vzročno-posledični tok, je glavna prednost te knjige, ki bralca postopoma vodi med posameznimi kulturnimi in zgodovinskimi okviri, ki so nas pripeljali do sedanjosti in nas bodo jutri odpeljali v prihodnost.

Gleick zagovarja tezo, da se informacija v vesolje Človeka zapiše v treh variacijah. Zgodovinski del knjige se osredotoča na pot, ki smo jo prehodili, da smo prišli do informacijske družbe. Informacij v preteklosti ljudje niso merili, informacije so dozirali v omejenih količinah, ki niso nikoli prekoračile potreb in načini komuniciranja informacij niso nikoli presegli okvirov družbe, ki jih je uporabljala. Primer bobnanja afriških plemen iz preteklosti danes sicer v spremenjeni obliki živi tudi v naši kulturi, a je izginil iz primarnega okolja, saj afriška plemena niso poznala mehanizmov prenosa znanja med generacijami, ki niso živele skupaj.

Nato je prišla teorija. Komunikološki teoretiki kot sta bila Marshall McLuhan in Claude Shannon sta komunikaciji dodelila teoretski predznak, ko okvantificirala in določila orodja za merjenje podatkov, ki letijo okoli nas. Merjenje in nadzor sta bila pomembna faktorja za tretjo variacijo – poplavo informacij, v kateri se nahajamo danes.

A informacija kot pojem ni omejena na komunikološko teorijo, temveč jo Gleick raztegne tudi na druge sfere znanosti, kot sta biologija, kemija, fizika. Francis Krick, eden od odkriteljev DNK, opisuje podatke in informacije, ki so shranjene v genskem kodu in ki določajo manifestacijo lastnosti posameznika. Alan Turing pripisuje definiciji informacije in razumevanju tega pojma velik del odkritja kriptografije. Razvoj informacijske družbe ne bi bil mogoč, če ne bi najprej definirali osnovnih pojmov oziroma smisla le-teh.

Knjiga osvežujoče ni pisana v historičnem zaporedju, čeprav bi bilo to najlažje. Namesto tega Gleick v posameznih poglavjih obdela celoten krog posameznega fenomena in tako bralcu omogoči, da lažje vidi povezave oziroma zgodovinsko relevantnost posameznega odkritja. Hkrati lahko bralec na tak način lažje razbere ponavljajoče se vzorce, ki so se dogajali v različnih zgodovinskih obdobjih, a s podobnimi rezultati.

Kar se tiče prihodnosti, je Gleick optimist in tehnofil. Razvojne trajektorije po njegovo kažejo v vedno večjo povezanost posameznih delov naše družbe in čeprav se nam na trenutke zdi, da se v poplavi informacij pomen izgublja, Gleick opozarja na vedno večjo količino orodij, s katerimi lahko poplavo zamejimo oziroma si jo osmislimo.

Pod črto je The Information: A History, A Theory, A Flood osvežujoče a zahtevno branje na področju, kjer mrgoli pavšalnih, nepopolnih in na prvi pogled enostavnih zgodb. Za razliko od njih je Gleick opravil veliko delo kontekstualiziranja in povezovanja sfer, ki se na prvi pogled zdijo popolnoma ločene in neodvisne in nam tako ponudil svež vpogled v informacijsko družbo ter njen razvoj.

Recenzija je bila prvič objavljena v reviji Monitor Pro. 
Če bi knjigo radi kupili, je tukaj povezava do Amazon trgovine.
from_counterculture_to_cyberculture_turner

Prokleti hipiji!

Fred Turner – From Counterculture to Cyberculture: Stewart Brand, the Whole Earth Network, and the Rise of Digital Utopianism

from_counterculture_to_cyberculture_turner

V prizoru serije Silicon Valley, ki parodira enega od centrov razvoja informacijskih tehnologij, se dogaja sejem predstavitve start-up podjetij. Mladi in navdušeni tehnofili predstavljajo svoje spletne, programske in strojne rešitve, za katere mislijo, da bodo spremenile svet. Dejansko – vsaka predstavitev se zaključi na podoben način kot tekmovanje za mis Universe, kjer vse tekmovalke zatrjujejo, da bodo »naredile vse za svetovni mir.«

Od kje taka drža, od kje tako razumevanje tehnologije? Zakaj imamo izdelke te industrije za tako družbeno pomembne, čeprav se v večini primerov izkaže, da je pomembnost prenapihnjena, pretirana in irelevantna?

Dandanes si težko predstavljamo, da je bila računalniška industrija, ki se v sedanjosti lahko hvali z več milijardnim globalnim trgom, kamor spadajo tako mobilne aplikacije, spletna zagonska podjetja, velikani kot sta Microsoft in Apple v svojih začetkih bolj podobna najbolj zdolgočaseni javni upravi na svetu in so na inovatorje, ki so si drznili razmišljati o računalnikih za vsakdanjo uporabo gledali kot na nekoga, ki bi ga bilo treba po najkrajšem postopku strpati v norišnico.

Revolucija računalniške industrije se je verjeli ali ne, začela s knjigami. Natisnjene na papirju, ovite v usnjene platnice z naslovom Whole Earth Catalogue. Njen avtor, Stewart Brand, je hotel z njimi javnosti ponuditi dostop do orodij, s katerimi bi si lahko vsak »razširil svoja obzorja, našel pravo pot in delil izkušnjo z ostalimi.«

S pomočjo idej, zapisanih v tem katalogu in že prej omenjenimi substancami so uporniki proti takratnemu sistemu uspeli domisliti za tiste čase revolucionarne ideje o kibernetskem prostoru, povezovanjem posameznih računalnikov v mrežo znanja in vzpostavitvi horizontalne mreže, v katerega bi se lahko posamezniki vklapljali in izklapljali po lastni volji.

Zanimivo je opažanje, da za vzpostavitev ideje o drugačnem kibernetskem prostoru niso bili odgovorni ljudje, ki so v tistem času nadzorovali oziroma upravljali z računalniškimi sistemi – ideja je prišla od zunaj. Združevanje dveh navidez nekompatibilnih sfer – zadrtih in okravatanih računalničarjev in odprtih ter do pasu golih hipijev je prineslo preboj v razvoju sfere, ki se v sedanjosti vedno bolj vpleta v vse družbene in zasebne sfere našega življenja.

Knjiga (po krivici) izpostavi tudi pomembnost geografskih ameriških razvojnih centrov moči na zahodni obali, kjer se ideje hitreje materalizirajo oziroma kjer ima človek večjo izbiro med sogovorniki, ki delujejo na podobnih področjih – knjigi sicer primanjkuje globalna geografska pokritost, saj se osredotoča samo na skupino razvojnikov, ki so bili združeni okrog lika in dela Stewarta Branda.

A vseeno lahko bralec hitro ugotovi, da ideje za uspešen razvoj nujno potrebujejo druge ideje in da je čar ravno v singeriji, ne pa v izolacijskem razvoju posameznega koncepta.

Geografskemu selekcionizmu se pridruži še spolni – večina likov v knjigi je belcev moškega spola višjega družbenega in finančnega razreda. Ženski liki so redki, temnopoltih skorajda ni – družba razvoja je visoko uniformirana.

Ključno sporočilo knjige pa je še vedno aktualno. Tehnološki razvoj ni samo posledica nižanja porabe energije strojev, minituarizacija čipov in ostalih sestavnih delov temveč je tudi oziroma po mnenju Turnerja predvsem razvoj miselnosti in načina razmišljanja o reševanju problemov. Šele s spremembo miselnosti lahko pride do revolucije na bolj oprijemljivem področju, saj se v nasprotnem primeru vrtimo v krogu znanih rešitev.

Recenzija je bila prvič objavljena v reviji Monitor Pro. 
Če bi knjigo radi kupili, je tukaj povezava do Amazon trgovine.
Glass-Cage-Cover

Sedaj lahko varno odstranite uporabnika

Nicholas Carr – The Glass Cage: Automation and us

Glass-Cage-Cover

Avtor instant klasike Plitvine (The Shallows), v katerem je razdelal spreminjanje povezav v možganih zaradi vedno boljših iskalnih mehanizmov in vedno večje vloge avtomatizirane tehnologije v našem življenju, se v letošnji Stekleni kletki vrača na kraj zločina.

Med zobe tokrat vzame polje avtomatizacije, ki je že tukaj oziroma se pripravlja na prihod. Mediji so polni novic o Googlovih pametnih avtomobilih, ki za vožnjo ne bodo več potrebovali človeškega vmesnika, letalska industrija se že danes vedno manj zanaša na človeške pilote, saj letala postajajo vedno bolj zapletena in kot taka neprimerna samo za človeško upravljanje.

Kje je meja med tehnološko pomočjo in tehnološko avtonomijo, ki človeka ne potrebuje več, se sprašuje Carr, medtem o niza primere avtonomne avtomatizacije v našem okolju. Avtomatizacijo razume zelo široko in tako problematizira že samodejno dopolnjevanje iskalnih pojmov (t.i. autocomplete), avtomatizacija določenega dela intelektualnih storitev in več.

Čeprav se večini uporabnikov zdi pomoč avtomatizacije pri opravilih dobrodošla, saj se v teoriji tako lahko bolj osredotočijo na bistvo opravila (vožnja od točke A do točke B je samo uvod v delo, ki ga moramo opraviti na cilju poti) se Carr sprašuje, ali se s tem vseeno ruši ravnovesje dela v naših možganih in ali bomo zaradi hoje po bližnjicah na koncu ugotovili, da so bile ravno te bližnjice ključne za slabši končni produkt.

Carrove kritike niso revolucionarne. V vsaki industrijski revoluciji so se našli posamezniki, ki so opozarjali na izgubo človeške avtonomije, ki so jo deloma prevzemali stroji. In čeprav se je tehnološka revolucija začela na »pravem« koncu, ko so stroji prevzemali umazana, nevarna in potencialno smrtonosna dela (spomnimo se samo Fukušime), nam sedaj grozi prevzem del, ki jih smatramo za visokointelektualne.

Nicholas izpostavlja primer možganskih kirurgov, ki so za prepoznavanje možganskih tumorjev uporabljali detekcijski program ter sami izgubili to strokovno znanje in letalske nesreče, v katerih se izkaže, da piloti sploh nimajo več vpliva na tehnologijo, ki vodi letalo. Izpostavlja primer inuitske mladine, ki za orientacijo uporablja GPS sisteme in tako zanemarja tisočletno tradicijo svojih prednikov, ki so za navigacijo uporabljali artefakte v prostoru.

Kot rešitev avtor podobno kot Lanier išče srednjo pot. Uničevanje tehnologije in vračanje k naravi ne prinaša želenih rezultatov, toliko bolj, ker avtomatizacija ne predstavlja absolutne grožnje. Carr vidi rešitev v treznem pristopu do avtomatizacije procesov in storitev, pri katerih bomo še vedno zadržali svojo intelektualno avtonomijo in nadvlado nad stroji. Kjer bomo avtomatizacijo uporabljali premišljeno in z zavedanjem o posledicah takega početja in kjer se ji ne bomo predajali samo zato, ker se ji lahko.

Opozorilo je na mestu tudi zaradi enosmerne debate, ki se trenutno odvija v javnem prostoru in kjer je vedno večja avtomatizacija splošno dojemana kot razvojna dobrina, ki jo je treba samo nadgrajevati in ji prepustiti vedno večji del navidezno dolgočasnih, ponavljajočih se in »nepomembnih« del, zato da se lahko kot gospodarji tehnologije osredotočimo na pomembne stvari.

Carr se zaveda, da bodo njegove kritike naletele na večinoma gluha ušesa. Pozornost je dobrina,ki jo je zaradi vedno večjega števila impulzov vedno manj in tako avtomatizacija procesov še vedno predstavlja srebrno kroglo, s katero rešujemo ta problem. A Nicholas opozarja, da se znamo jutri prebuditi z ugotovitvijo, da smo tehnologiji prepustili preveč procesov in da bo napak zaradi človeškega faktorja načeloma manj, a bodo te zato toliko bolj katastrofalne.

Recenzija je bila prvič objavljena v reviji Monitor Pro. 
Če bi knjigo radi kupili, je tukaj povezava do Amazon trgovine.
futureuscover

Komunizacija interneta

Jaron Lanier – Who owns the future?
futureuscover
Who owns the future? je logično nadaljevanje njegovega manifesta You are not a gadget, v katerem zavzame kritično držo do navidezno odprte družbe in komunikacije ter nas svari pred odprtimi prostori fenomena splet 2.0, ki kopiči intelektualni kapital na eni strani in na drugi strani ustvarja revni, zaporniški srednji razred, ki v zameno za storitve daruje osebne podatke, komunikacijske pravice in svoje navade.

A za razliko od prvega občutka Lanier ni ludit. Hkrati tudi ni kritik tipa Evgenij Morozov, ki iz lastne izkušnje življenja v represivni državi svojo kritiko usmerja predvsem na zlorabljanje spletnih komunikacij s strani nacionalne države.

Jaron namreč predstavlja eno od starost informacijske družbe, ki je v osemdesetih letih s kolegi razvil definicijo navidezne resničnost, sproduciral več prototipov simulacije te navidezne resničnosti in svoje življenje prebil znotraj kroga posvečenih razvijalec tehnologije. Kar samo pomeni, da so njegova svarila glede izgube oblasti nad tehnologijo in pasivizacijo človeškega faktorja v tehnološkem razvoju rojena iz praktičnih vpogledov v dejansko stanje.

Podjetja, kot sta Facebook in Google, za Lanierja predstavljata sirene iz legend o Odiseju. Z vabljivim uporabniškim vmesnikom, izpiljeno storitvijo in navidezno brezplačnostjo zvabita uporabnike v svojo past in jih nato ožameta vsega, kar le-te uporabnike definira. Osebni podatki, brskalne navade, nakupovalne navade … vse to konča v bazi podatkov, na podlagi katere programska oprema izračunava optimalen način serviranja oglasov.

Še več – prihodnost bo zelo temna, svari Lanier pred nadaljevanjem aktualnih trendov. Ljudje bodo imeli dostop do brezplačnih oziroma poceni storitev in izdelkov, a bodo po drugi strani izgubili možnost zaposlitve. Sistem bo popolnoma avtomatiziran, človekova edina interakcija z njim bo interakcija v njem.

Čeprav Lanier sam priznava, da dokončnih odgovor na problem brezplačnih storitev, ki v zameno za brezplačnost od uporabnika paradoksalno zahtevajo vedno več, v knjigi Who owns the future? naniza nekaj predlogov uravnoteženja prostora. Lanierjeva enačba je enostavna. Če je uporabnik blago, od katerega ima največ podjetje, ki to blago trži, se Lanier sprašuje o možnosti nagrajevanja taistega uporabnika.

Monetizacija osebnih podatkov se tako ali tako že dogaja, pojasnjuje Lanier, čas je samo, da v plačilni tok vključimo tudi lastnika teh podatkov. Tako bi lahko uporabnik za vsako svojo objavo, ki generira zanimanje pri drugih uporabnikih, za vsak svoj videoposnetek, za vsako sproducirano intelektualno avtorsko delo, ki ga objavi s pomočjo brezplačne storitve, prejel denarno nakazilo.

Jaron priznava, da je njegov predlog rešitve ekstremen, utopičen in nerealen, a po drugi strani ne vidi smisla v aktualni regulaciji, omejevanju moči in izobraževanje uporabnika o zavedanju lastne zasebnosti na spletu. In da se tak način plačevanja participacije hitro sprevrže v participacijo z razlogom služenja denarja. Boste sporočilo prek Googlove storitve poslali, ker bi nekomu res radi nekaj sporočili ali bi radi samo malo zaslužili?

Kaj nam to pove o trenutni situaciji, naj vsak presodi sam. A ko se že največji kritiki sprijaznijo s sistemom in skušajo ugotoviti samo to, kako iz njega potegniti nekaj finančne koristi, konec res ne more biti več daleč.

Recenzija je bila prvič objavljena v reviji Monitor Pro. 
Če bi knjigo radi kupili, je tukaj povezava do Amazon trgovine.
The_Signal_and_the_Noise_by_Nate_Silver_book_cover_001

Iskanje boga v skodelici kave

Nate Silver – The Signal and the Noise : Why Most Predictions Fail – but Some Don’t

The_Signal_and_the_Noise_by_Nate_Silver_book_cover_001

Svoje znanje podatkovne analize s pridom uporablja tudi v predvolilnih kampanjah (med drugim se je zgodovinsko izkazal leta 2008, ko je v predvolilni tekmi edini pravilno napovedal prvo šokantno zmago Baracka Obame), kjer vedno večji nabor podatkov o potencialnih in dejanskih volilcih izrablja za analizo razporeditve glasov, hkrati pa si z znanjem statističnega izračuna pomaga tudi pri igrah s kartami.

V knjigi se sprehaja po področjih, kjer so statistični računi osnova podatkovne analize (predvolilne ankete, športne stave, poker, borza, pandemije in naravne nesreče) in bralcu pojasnjuje, zakaj so izračuni na podlagi merljivih podatkov včasih lahko tudi napačni in zakaj se na primer napovedovali vremena tolikokrat zmotijo pri svojih napovedih, ki jih dobivajo tudi s pomočjo superračunalnikov.

Silver na praktičnih primerih bralcu pomaga izoblikovati način razmišljanja, ki temelji na verjetnostnemu računu ter mu tako ponuja nov pogled na svet in dogodke v prihodnosti. Za razliko od pesimističnega oziroma optimističnega pogleda se Silver opira na merljive podatke in se hkrati obnaša zelo pragmatično – če podatkov za izračun visoke verjetnosti ni dovolj, potem je bolje ostati brez izračuna.

Hkrati avtor bralca opozarja na situacije, v kateri nam prevelika količina podatkov dejansko onemogoča izračun verjetnosti in kjer se mora analitik najprej odločiti za utišanje hrupa (noise iz naslova knjige), zato da bo slišal glasbo (signal iz naslova). Hkrati nas na primerih uči, da napovedi nikoli niso dokončne, temveč se z novimi podatki oziroma spremenjenimi rezultati meritev spreminjajo.

Zanimiva je tudi analiza izbora verjetnosti v primerih, kjer sta negativna in pozitivna napoved izenačene. Silver to prikazuje na primeru meteorologa, ki bo v primeru neodločenega izida raje napovedal plohe kot sončno vreme. S tem bo odločitev o odhodu na izlet predal v roke prejemnika te informacije, ki bo ob morebitnem ignoriranju vremenske napovedi pozitivno nagrajen – za razliko od obratne situacije, kjer bo uporabnik vremenarja krivil za slabo napoved, ki mu je uničila izlet z družino.

Čeprav bi človek pričakoval, da bo knjiga o statističnem napovedovanju prihodnosti dolgočasna in polna suhoparnega podajanja vsebine, se Nate Silver izkaže kot odličen pisec, ki spoštuje bralčevo pozornost in jo nagrajuje s pestrim in zanimivim slogom pisanja in z analizo aktualnih primerov sedanjosti poskrbi za vsebinsko zanimivim in aplikativnim branjem.

Mogoče najpomembnejše sporočilo knjige ni v tem, kako pravilno analizirati napovedi in izoblikovati sklepe, temveč demistifikacija podatkov kot absolutnega zmagovalca v bitki z neznanim. Silver nam na praktičnih primerih kaže človekove pomanjkljivosti v boju z neznano prihodnostjo in opozarja na napačen model sklepanja pri preveliki oziroma premajhni količini podatkov, ki so na voljo.

To je še posebej koristno v dobi, ki ji vsaj navidezno vladajo podatki in kjer nas vsi prepričujejo, da bomo lahko samo z maksimalno količino zbranih podatkov pravilno napovedali prihodnost. Da takemu razmišljanju nasprotuje zvezdnik statističnega računa, ki se je med drugim večkrat dokazal tako pri napovedovanju športnih rezultatov kot tudi pri napovedovanju rezultatov političnih tekem, dokazuje, da potrebujemo poleg golih števil še model napovedi ter da v samih številkah ne bomo našli boga.

Recenzija je bila prvič objavljena v reviji Monitor Pro. 
Če bi knjigo radi kupili, je tukaj povezava do Amazon trgovine.
71SKlO9xEeL

Na internetu imamo vsi velike tiče!

Christian Rudder – Dataclysm: Who We Are (When We Think No One’s Looking)

71SKlO9xEeL

Nedavna razkritja Erica Snowdna so nam pokazala, da navkljub našim prizadevanjem pri prikazovanju kar se da lepega obraza na spletu, obstajajo načini, kjer lahko organizacije ali pa posamezniki iz naših spletnih navad razberejo naša politična prepričanja, resnična mišljenja o določenih problematikah in vse tisto, kar si nočemo na glas priznati, a nas izdaja naše obnašanje.

Avtor knjige Christian Rudder ima moč pogleda, ki odstranjuje kozmetiko in razkriva resnične želje spletnih uporabnikov. Rudder ima kot eden od avtorjev spletišča OK Cupid, enega največjih spletnih mest za zmenkarije namreč edinstveno pozicijo, s katere lahko analizira in preučuje dinamiko obnašanja uporabnikov na spletu.

V knjigi z zgovornim naslovom Dataclysm: Who We Are (When We Think No One’s Looking) se Rudder s pomočjo analize obnašanja in odločanja posameznikov spusti na polje navidezne spletne anonimnosti in nam pokaže, da smo v prvi vrsti sami krivi za vse večje profiliranje uporabnikov, ki jo izvajajo državni organi, zasebna podjetja oziroma tretje osebe, ki jih zanima, kakšni smo v resnici na spletu.

Rudder nam uspe iz navidez dolgočasnih grafov obnašanja posameznikov, ki uporabljajo spletišče OK Cupid (in teh je po zadnjih meritvah več kot trideset milijonov) uspe pričarati zanimivo sliko človeškega obnašanja v navidezno anonimnem spletnem okolju. A njegov namen ni zastraševanje bralca (čeprav je strah po končanem branju knjige še toliko bolj prisoten) – ravno nasprotno!

Mogoče najmanj šokantna ugotovitev knjige v resnici kaže na največji problem spletne komunikacije. Avtor ugotavlja, da so deklarativna stališča uporabnikov pri določenih tematikah popolnoma drugačna od dejanskih obnašanj istih uporabnikov in da uporabniki določene stereotipe o iskanju popolnega partnerja, ki ga projecirajo rumeni množični mediji, preprosto ignorirajo.

Rudder je prepričan, da bomo z boljšim razumevanjem lastnih spletnih navad in pogledu v zrcalo analize izvedeli veliko koristnih stvari o samih sebi in tako s podatkovno podlago živeli boljša življenja. Ter si končno priznali, da moški raje zaposlujejo ženske, ki jih spolno privlačijo, ne glede na dejanske kompetence za opravljanje izbranega dela. Anekdotnih primerov, ki nam krojijo življenja in obnašanja, je v knjigi veliko, hkrati pa avtor inspiracijo črpa iz resničnih podatkov, pridobljenih s spletnega mesta OK Cupid. Slog pisanja je zabaven in tekoč, podatki pa podprti z zanimivo analizo, ki bo zabavale tudi tiste, ki jim statistika ni blizu.

V času vedno večjega zavedanja o zbiranju in analiziranju podatkov, ki jih posamezniki sami puščamo na spletu je tako knjiga samo še en košček mozaika, ki dokončno razblinja romatično prepričanje o anonimnem in zasebnem spletu.

A za razliko od kritikov, kot sta Morozov in Lanier, se Rudder bolj ukvarja s samimi uporabniki in njihovimi željami v primerjavi z njihovimi dejanji. Sicer res z omejenim vzorcem uporabnikov spletnih zmenkarij, a zato nič manj zanimivo in uporabno. Pa čeprav boste po branju soočeni z žalostnim dejstvom, da lahko analitik s pomočjo vaše zgodovine obnašanja na Facebooku ugotovi vašo spolno usmerjenost in višino inteligenčnega kvocienta. Brez da bi vas kadarkoli srečal v živo.

Recenzija je bila prvič objavljena v reviji Monitor Pro. 
Če bi knjigo radi kupili, je tukaj povezava do Amazon trgovine.
Carlson_MarissaMayerAndTheFightHC

Seks, laži in ključne besede

Nicholas Carlson: Marissa Mayer and the Fight to Save Yahoo!

Carlson_MarissaMayerAndTheFightHC

Spletna ekonomija je med nami že tako dolgo, da so o njej začeli pisati zgodovinske knjige, v katerih popisujejo nastanek in razvoj podjetij, pa tudi ljudi, ki so že dolgo del te industrije. Ena takih je zagotovo Marissa Mayer, zlata deklica podjetja Google, ki je leta 2012 naredila navidez samomorilsko potezo in se iz zmagovalnega Googla preselila na poraženi Yahoo!, ki je že davno izgubil dirko najboljšega iskalnika spletnih informacij.

Carlson se Mayerjeve loti na začetku njene poslovne poti in čeprav je bila zgodba o njenem hitrem vzponu do podpredsednice oddelka za iskalnik (Vice President of Google Product Search) znana, se avtor potrudi in v prvi polovici knjige natančno popiše Marissine izzive in težave na poti proti vrhu. Avtor opozarja na seksistično spletno industrijo, ki je Mayerjevi zamerila njene sposobnosti in spol ter zunanji izgled – vidik, ki se pogosto pozablja.

Avtor pri popisovanju zgodovine ene najmočnejših žensk digitalne industrije opozarja še na eno težavo – Marissa Mayer knjige ni hotela avtorizirati oziroma sodelovati pri njenem nastanku. Še več – podjetje Yahoo je svojim zaposlenim naročilo, naj avtorja ignorirajo, tako da je velika večina pričevanj podana anonimno. Na trenutke to zmoti, saj so kritike Mayerjeve res ostre ter brezkompromisne, detajli pa fascinantni – med drugim izvemo tudi zgodbo o tem, kako Mayerjeva ni hotela najeti igralke Gwyenth Paltrow, ker ima ta samo srednješolsko izobrazbo.

Tudi prehod na Google je bil vse prej kot miren. Avtor popisuje šok uslužbencev največjega spletnega iskalnika, ko je Marissa Mayer kmalu po prihodu pred večjo skupino novih sodelavcev brala pravljico za otroke z naslovom »Bobbie had a Nickel«, ki opisuje dečkovo razmišljanje o tem, kako naj zapravi privarčevanih pet centov in kako nihče ni razumel, kaj je hotela s tem povedati.

Poleg te zgodbe je knjiga polna anekdot o napakah, ki jih je Mayerjeva naredila po prehodu na Yahoo, kar je voda na mlin njenih kritikov, ki jo pozivajo k odstopu. Yahoo naj bi letos poskusil skleniti posel s kitajsko spletno trgovino Alibaba, knjiga pa se sprašuje, ali bo to dovolj za reševanje nekdanjega velikana spletnega iskalništva.

Ker je Carlson knjigo nadgradil iz raziskovalnega članka v reviji New York Times Magazine, je slog pisanja kratek in zelo žurnalističen. Tako se avtor bolj kot s pripovedovanjem objektivne zgodbe ukvarja z osebnim pogledom in kratkimi odstavki, ki jih bralec hitro predela.

Poleg Mayerjeve knjiga veliko časa posveti tudi razvoju obeh konkurentov (Google in Yahoo!) ter tako bralcu ponudi pregled različnih in velikokrat nasprotujočih si poslovnih kultur, ki vodita do večnega zmagovalca (Google) in večnega poraženca (Yahoo!), ki se ne glede na pestrost poslovnih potez, s katerimi skuša prodreti in obrniti negativni trend slabih poslovnih odločitev, vedno znajde na dnu. Avtor se hkrati sprašuje – je Yahoo! sploh mogoče rešiti? Ali gre pri enemu prvih spletnih iskalnikov, ki si je tržni delež pridobil predvsem v času, ko konkurence na trgu skoraj ni bilo in je kasneje izgubil smisel obstoja, za enačbo brez rešitve?

Ob zaključku knjige Marissa Mayer še vedno sedi v sedlu Yahooja, čeprav vsi napovedujejo, da tam ne bo več dolgo. Preveč je bilo namreč spodrsljajev in odločitev, ki niso prinesle želenih rezultatov, čeprav so same odločitve vsebovale drznost in skok na do takrat še neodkrita področja (spletne nadaljevanke, povezovanje z zvezdami).

A ne glede na njene zadnje neuspehe je Marissa Mayer heroj in ne žrtev lastne zgodbe. Še vedno si jo lahko jemljemo za zgled in ji priznamo pomembno vlogo v razvoju digitalne ekonomije. Navsezadnje je sodelovala pri razvoju dveh največjih tekmecev in dveh največjih podjetij na področju spletnega iskalništva, hkrati pa je s svojimi odločitvami sooblikovala konkreten del polpretekle digitalne zgodovine. In kar je še lepše – nič ne kaže, da bo kmalu odšla v pokoj.

Recenzija je bila prvič objavljena v reviji Monitor Pro. 
Če bi knjigo radi kupili, je tukaj povezava do Amazon trgovine.
Keen-Internet book jacket

Dežurna tečnoba bi spet rada ukinila svetovni splet

Keen-Internet book jacket

Andrew Keen: The Internet Is Not the Answer

Če ste brali prvenec britanskega podjetnika in pisatelja Andrewa Keena, ki je dolga leta preživel v silicijevi dolini in od blizu spremljal prvo spletno revolucijo v drugi polovici dvajsetega stoletja, potem veste, kako velik kritik spletne ekonomije je. In hkrati veste, kaj lahko pričakujete v knjigi z naslovom, ki interneta ne postavlja na piedestal ultimativne rešitve za vse težave naše družbe.

Keen se v aktualnem delu vrne na kraj zločina in gre po sledi razvoja spletnih komunikacij ter kulture, v kateri živimo danes. To počne kritično in brez kančka navdušenja, ki ga delijo Shirky in ostali tehnofili ter tako riše sliko, s katero se bolj strinjajo Carr, Morozov in ostali pesimistični realisti. Še več – Keen opozarja, da je internet in njegova vseprisotnost dejansko kriva za kar nekaj težav sedanje družbe in da se je tega potrebno zavedati pri reševanju družbenih izzivov.

Glavni napad Keena se osredotoča na največkrat ponovljeno laž – da je internet demokratiziral našo družbo, da nas je povezal v globalno vas in da je na sploh deloval kot veliki motivator razvoja in napredka. Keen opozarja, da tudi zgodovino informacijske družbe pišejo zmagovalci in da se je potrebno spomniti tudi velikih žrtev, ki so pripeljali v današnje stanje.

Za spremembo od avtorjev, ki v svoji drugi knjigi ponavadi samo pogrejejo svoj prvenec in se bralec tako sprašuje o smislu dvakratnega prebiranja iste raziskave, se Keen potrudi in v »Internet is not the answer« svojo raziskavo in kritiko razširi ter podkrepi z novimi in zanimivimi primeri ter še vedno ostro kritiko informacijskih evangelistov.

Tako recimo poda primer podjetja Kodak, ki je prvo na svetu skomercializiralo digitalno fotografijo in bilo hkrati eno največjih podjetij na področju analogne fotografije. Pred digitalno revolucijo je leta 1989 zaposlovalo več kot sto tisoč ljudi, nato pa leta 2013 žalostno propadlo ter tako na cesto poslalo še zadnjih osem tisoč ljudi.

Hkrati opozarja na problematično strukturo novih podjetniških zvezd, kot je na primer podjetje Uber, ki zaposluje dobrih tisoč ljudi, vrednost podjetja pa je skoraj dvajset milijard dolarjev. Keen opozarja, da je to skupna vrednost konkurenčnih podjetij s tradicijo (Herz in Avis) s pomembno razliko – ti dve podjetji skupaj zaposlujeta več kot petdeset tisoč ljudi. Tudi primer Instagrama, ki ga je Facebook leta 2012 kupil za milijardo dolarjev, je po Keenovem mnenju primer novega balona, ki bo kmalu počil – kako lahko trinajst zaposlenih Instagramovcev proizvede za milijardo dolarjev dobrin?

Keen tudi opozarja, da so skoraj vsa spletna podjetja piramidne sheme, kjer bogatijo samo njihovi lastniki, medtem ko se vsi ostali za bajne zaslužke lahko obrišemo pod nosom. Klasičen primer piramide sta tudi Google in Facebook, ki živita predvsem od dostopa do podatkov o svojih uporabnikih, ki jih ti predajajo prostovoljno in brez plačila.

Da ne gre samo za ekonomijo, temveč tudi za dejansko grožnjo demokraciji in političnemu ustroju naše družbe, Keen opozarja v odstavkih, kjer opisuje upad izobraženega volilnega telesa, ki informacij niti ne more pridobivati na enak način kot pred spletno revolucijo. Mediji so se spremenili na slabše, poleg tega pa razvajeni uporabniki pričakujejo, da bodo vse informacije dobili zastonj – kdo bo torej financiral dobro novinarstvo, ki je osnova za izobraženo volilno telo, se sprašuje Keen?

Kritična drža Keena seveda hitro naleti na kritike zagovornikov absolutnega dobrega, ki naj bi se udejanilo v svetovnem spletu. Tako v knjigi ne boste zasledili alternative svetovnemu spletu. Keen se pri analizi sicer potopi globje kot v svojem prvencu, a še vedno so področja, kamor ne zaplava. Kdo ve, mogoče si jih je pustil za tretjo knjigo? Glede na trenutno stanje in nekritično navdušenje nad vsem novim na spletu iskreno upam, da Keen ne bo obupal in da ga kritična drža še dolgo ne bo minila.

Recenzija je bila prvič objavljena v reviji Monitor Pro. 
Če bi knjigo radi kupili, je tukaj povezava do Amazon trgovine.
Future-Crimes-book-jacket-image

V svetu kriminalcev ničel in enic

Future-Crimes-book-jacket-image

Marc Goodman – Future Crimes: Everything Is Connected, Everyone Is Vulnerable and What We Can Do About It

Da ne bo pomote – Marc Goodman je eden od dobrih fantov. Še več – bivši policijski detektiv, ki je sedaj direktor zasebnega inštituta za kibernetsko varovanje, v knjigi Future Crimes opozarja na vedno večjo nevarnost terena novih tehnologij, ki smo ga pozabili zavarovati.

Ključen poudarek je na besedi zavarovati, saj Goodman ni eden od neoluditov, ki zagovarjajo uničenje digitalne sfere in vrnitev v naravo. In čeprav v knjigi mrgoli primerov digitalnih tolp, spletnih roparjev in ostalih nepridipravov, ostaja Goodman optimist, ki se ne boji za prihodnost.

Da knjiga ni napisana kot priročnik za obrambo na digitalnem bojišču, je jasno že iz imen poglavji. Marc se poleg konkretnih nasvetov za končnega uporabnika na koncu knjige odloči tudi za zbirko incidentov iz različn sfer družbenega življenja in bralca nagovarja, naj varnost misli ne glede na to, kjer se nahaja. In ga iz varnega zavetja interneta kot globalne knjižnice prestavlja v svet, kjer je splet še najbolj podoben nevarnim ulicam velemesta, kjer nevarnost preti na vsakem koraku.

Tako lahko prebiramo poljudno analizo vdorov v bančne sisteme, kjer se tatovom ni potrebno ukvarjati s težo bankovcev, prigode novinarja, ki mu je vietnamski najstnik ukradel identito samo zato, ker mu je bila všeč domena, ki jo je novinar registriral za osebno spletno mesto, vdor v bazo trgovinske verige Target, opisovanja delovanja in razbitja mednarodne mreže pedofilov in tako naprej.

Goodmanov namen ni samo zastraševati javnost oziroma v njej vzbuditi občutek neoludizma ter vračanje k naravi. »Preveč zaupljivi smo in to zaupanje je lahko izkoriščati,« poudarja in dodaja »da je treba od odgovornih oseb zahtevati odgovornost.« Tudi na področju lepega in odprtega interneta.

Ravno ta odprtost je po Marcovem mnenju ena glavnih značilnosti novega vala spletne kriminalitete, ki je uporabnikom najbolj nerazumljiva in tudi oblastem predstavlja največjo težavo. »Kdo je odgovoren, če kriminalec iz Rusija vdre v ameriško banko na britanskih tleh in potem denar prenakaže na račune v Estoniji in na Švedskem?« se retorično sprašuje Marc in poudarja, da je sprememba razmišljanja o kibernetskem kriminalu prvi korak v pravo smer.

Knjige bodo med drugim »veseli« tudi varnostni inženirji in izdelovalci antivirusnih programov, saj Marc postreže s zelo neverjetno a še kako resnično statistiko, po kateri antivirusni programi »ujamejo« dobrih pet odstotkov vseh programskih groženj, ki »plavajo« po oceanu informacij. Pa uporabniki družabnega spleta, ki bodo spet slišali staro, a še vedno grozljivo resnico o prodajanju osebnih podatkov in tako naprej.

Marc v knjigi predlaga tudi radikalno a vseeno progresivno rešitev, s katero bi lahko spremenili tok zgodovine in vplivali na naslednje generacije. »Če so imeli pri razvoju atomske bombe Manhattan project, zakaj ne bi nekaj podobnega razvili še za grožnjo kibernetskega kriminala,« se sprašuje Goodman in nagovarja različne akterje (oblasti, strokovnjake, inženirje), da stopijo skupaj in da za razliko od trenutnega nepovezanega delovanja k problemu pristopijo z večih strani hkrati.

Tudi splošno javnost Marc spodbuja k sodelovanju in kritičnemu pristopu do novih napravic in spletnih storitev, s katerimi se napaja predvsem skupnost start-up podjetij, ki velikokrat pozabijo na drugo plat medalje in varnost žrtvujejo za večjo uporabnost oziroma marketinško privlačnost. Primeri v knjigi so podani na poljuden in bralcu prijazen način, hkrati pa odpirajo pomembne teme, o katerih se je potrebno pogovarjati, da bi jih razumeli. Ker jih bomo lahko samo po tem tudi dejansko spremenili in izboljšali.

Recenzija je bila prvič objavljena v reviji Monitor Pro. 
Če bi knjigo radi kupili, je tukaj povezava do Amazon trgovine.
k2-_f6b5bde3-ab49-4122-8ee4-8fed374bbbc6.v3

Kdaj ste se nazadnje poguglali?

k2-_f6b5bde3-ab49-4122-8ee4-8fed374bbbc6.v3

Michael Fertik, David C. Thompson – The Reputation Economy: How to Optimize Your Digital Footprint in a World Where Your Reputation Is Your Most Valuable Asset

V času digitalnih komunikacij, ko lahko vsak javno izrazi svoje nezadovoljstvo in s pomočjo družabnega spleta na »svojo stran« pritegne ostale nezadovoljne uporabnike je še toliko bolj pomembno, da smo pri vzdrževanju ugleda svojega podjetja oziroma blagovne znamke še toliko bolj aktivni.

Knjiga z dolgim in izpovednim naslovom podjetnikov Fertika in Thompsona se problema loteva na ameriško pragmatični način. Opozarja na pomemben prehod iz dobe zbiranja podatkov (big data) v dobo analiziranja teh podatkov (big analytics), ki bo hkrati pomenil tudi prehod v dobo, kjer se bodo podatki o izdelkih, osebah in storitvah združevali, oblikovali v nove sklope in tako javnosti sporočali povezane informacije, na podlagi katerih bodo lahko uporabniki sprejemali boljše odločitve.

Če bodo informacije uporabnikom izdelku naklonjene, se nimate česa bati. A Fertik in Thompson svarita pred kolektivnim umom svetovnega spleta, ki se bo na podlagi izkušenj oziroma drugih naklonov odločil, da mu izdelek ni všeč in ga bo začel na spletu kolektivno blatiti. Kaj storiti v tem primeru?

Avtorja trdita, da je skrivnost v preventivi. Knjiga v desetih poglavjih navaja številne nasvete, s katerimi se kot lastnik blagovne znamke oziroma podjetja lahko lotimo generiranja pozitivnega mnenja, še preden pademo v situacijo, ko bomo to pozitivno mnenje krvavo potrebovali.

To ne velja samo za velika podjetja, menita avtorja, temveč se podobne izgradnje osebne blagovne znamke lahko lotimo vsi, ki smo že prisotni na spletu, saj se prakse pregledovanja digitalnega odtisa posameznika pred zaposlitvenim razgovorom, poslovnim sestankom ali prvim zmenkom vedno pogostejše, stranke pa na tak način pridobljene informacije jemljejo vedno bolj resno.

Eden od praktičnih nasvetov je vzdrževanje spletne prisotnosti, ne glede na trenutno dogajanje. To pomeni določeno začetno investicijo v spletno mesto in profile na družabnih omrežjih, a avtorja zagotavljata, da je to edini način, s katerim v času krize preglasimo negativne kritike oziroma jih potisnemo daleč navzdol po seznamu zadetkov najbolj priljubljenega iskalnika vsebin na spletu. Kot pravi stara šala: »Truplo boste najbolje skrili na tretji strani iskanih zadetkov.«

Michael Fertik nasvete piše iz lastnih izkušenj. Lastnik podjetja Reputation.com, ki se ukvarja z ohranjanjem in reševanjem digitalnega ugleda svojih strank, je namreč v dnevnem stiku s težavami, s katerimi se srečujejo njegove stranke. Blatenje, neupravičena kritika in nadlegovanje so izzivi, za katere Fertik predlaga ultimativno rešitev – digitalni ugled in karma.

Zavedati se je namreč potrebno, pojasnjuje avtor, da bodo vsi podatki, ki so o vas dostopni na spletu, slej ko prej našli pot v baze podatkov, kjer jih bodo tretje osebe (potencialni delodajalci, zavarovalnice, sovražniki) povezovale med sabo in iz novoustvarjenih zbirk podatkov pridobili veliko materiala za blatenje, kritiziranje oziroma napadanje.

Preventivno se zavarujte s tem, svetujeta Fertik in Thompson, da na spletu objavljate samo tiste podatke, za katere hočete, da jih javnost ve. Fertik se tega strogo drži. Če pobrskate njegovo ime, boste sicer dobili veliko informacij o njegovem podjetju, izdanih knjigah in promocijskih člankih, po drugi strani pa na spletu ne boste našli skorajda ničesar o njegovi družini, politični usmeritvi in drugih osebnih stališčih.

Knjiga bo odlična začetka točka za vse tiste, ki nam splet pomeni tržni, komunikacijski oziroma prodajni kanal, kjer se zbirajo naše potencialne stranke in debatirajo o naših produktih oziroma storitvah. V njej boste našli dovolj teoretičnih zasnov in praktičnih nasvetov, da se boste lahko tudi sami lotili vzdrževanja lastnega spletnega ugleda. Brez katerega v prihodnosti ne boste preživeli.

Recenzija je bila prvič objavljena v reviji Monitor Pro. 
Če bi knjigo radi kupili, je tukaj povezava do Amazon trgovine.