Author Archives: Domen Savič

Untitled-2

Bojkot

Untitled-2

Ministrstvo za javno upravo je v novem predlogu zakona o javni upravi potegnilo samovoljno potezo. Direktorat za informacijsko družbo, ki je dosedaj deloval znotraj ministrstva za izobraževanje, znanost in šport bodo preselili na ministrstvo za javno upravo in to po skrajšanem postopku, brez javne razprave.

Ko se je aktivirala javna družba in stroka je s protestnimi pismi, obiski poslancev in opozarjanjem na problematiko v medijih usmerila pozornost na to problematiko in dosegla, da so na odboru Državnega zbora povabili poslanci povabili nekaj strokovnjakov, ki so lahko pojasnili problematičnost selitve. A to ni spremenilo postopka.

Sedaj ministrstvo za javno upravo sklicuje javni posvet, ki v času pisanja tega prispevka (20. 6. 2016 ob 11:30) sploh ni napovedana na spletišču ministrstva za javno upravo, čeprav v dokumentu (.pdf, 30 kB) z datumom 17. 6. 2016, piše, da bo posvet odprt za širšo javnost.

Hkrati ni jasno, kaj je namen posveta, če upoštevamo, da postopki za priklop direktorata tečejo in ministrstvo ni spremenilo svoje pozicije, da naj se priklop zgodi po hitrem postopku. Še več! Menim, da gre pri organizaciji posveta za klasično umivanje rok in metanje peska v oči, češ, saj smo imeli javno razpravo, kaj pa še hočete.

Žalosti me, da se to dogaja na tako pomembnem področju, kot je informacijska družba in še bolj, da to počne ministrstvo, ki javno zagovarja transparenco, odprte podatke in druge elemente participatorne družbe, v kateri je na vrhu sodelovanje stroke in zainteresirane javnosti pri oblikovanju politik.

Tako javno izražam bojkot posveta in pozivam ostale člane zainteresirane in strokovne javnosti, naj se mi pri tem pridružijo. S svojo prisotnostjo na posvetu brez razloga bomo namreč samo legitimizirali politiko, ki ignorira in ne upošteva strokovnih mnenj, opozoril javnosti, a ti dve sferi izrablja samo takrat, ko to ustreza njim.

DSC00507

Rock in Vienna – Donauinsel, Dunaj (3.6.2016)

DSC00507

Malo sem pobuljil, ko sem ugotovil, da je bil festival Rock in Vienna leta 2015 zadnji koncert leta (skoraj neverjetno!) in da sem leto 2016 očitno začel na istem mestu. Tokrat so naju na Dunaj zmamili klasiki, čeprav tudi drugi nastopajoči niso bili čisto za odmet.

Čeprav so Rammstein svojo zadnjo uradno ploščo izdali pred sedmimi leti in se vmes razen za kompilacijo dobili samo še za komad Mein land, koncertno še vedno predstavljajo tour de force, ki se ne upočasni niti na festivalih. A pojdimo po vrsti.

Za razliko od lanskega leta je Rock in Vienna v svoji prvi ponovitvi sestavil zanimivo setlisto, kjer se srečata preteklost in prihodnost. Najprej so nas ogrevali Pain, za katere ne morem reči nič slabega, hkrati pa tudi ne nič dobrega. Ujela sva jih bolj proti koncu, poslušala pa bolj iz vrste za vstop na prizorišče, tako da… mogoče drugič.

Na prizorišču sva bila za Anthrax in moram reči, da se ta bend res slabo stara. Malo je krivo ozvočenje, malo pa skorajda popolna nezmožnost kvalitetnega nastopa, komuniciranja s publiko in pestrosti setliste, ki ne bi zvenela kot ponavljanje istega komada v različnih tonažah.

To se še toliko bolj vidi, ko na oder uletijo Baby Metal in s svojim nastopom in komadi navdušijo občinstvo. Sicer je res, da pojejo v japonščini in da besedil skorajda nihče ni razumel, a so svojo koreografijo, masko in energijo res dobro razgibale občinstvo.

Apocalyptica je bila malo neposrečena izbira, čeprav jih imam zelo rad. Tudi oni so setlisto zastavili zelo festivalsko, igrali tako Metallico kot druge priredbe ter nastopili tudi s pevcem, a na odprtem prizorišču malce izzveneli v prazno. Vseeno boljše kot Anthrax.

Zadnja predskupina so bili Slayerji in še enkrat se je ponovila zgodba iz uvoda festivala. Nedodelan nastop, pridemo na oder in malo kričimo in gremo potem dol. Za odtenek vseeno boljše od Anthraxa, a nič pretresljivega.

In nato zvezde večera, Rammstein. Četudi pustimo ob strani festivalsko setlisto, pomanjkanje pirotehnike pri določenih komadih in težave z elektriko, ki so imele za posledico akustično izvedbo komada Ohne dich – Rammsteini znajo. Energija, ritem, evergreen komadi, ki jih lahko slišiš stokrat, pa bodo še vedno dobro zveneli… Tega se človek res ne more naveličati.

Foto: @barjanski

Patologija slovenskih razprav o medijih

Foto: @barjanski

Foto: @barjanski

Včeraj se je v kavarni Moderne galerije v Ljubljani odvila razprava o medijih s pomenljivim naslovom – Patologija domačega medijskega prostora. V napovedi dogodka smo izvedeli, da bodo tam “Secirali, osvelili, diagnosticirali in operirali bomo domače medije,” in odgovorili na več vprašanj, povezanih z medijsko problematiko.

Razprava se je osredotočila na štiri vsebinske sklope – naslovnice z Mercator izdelki, primer mariborskega ravnatelja, zaplete v programskem svetu RTV in problematiko ministrstva za kulturo. Jedrt Jež Furlan, ki je v vlogi moderatorja podala iztočnice vsakega primera in potem prepustila mikrofon udeležencem, ki so nato problem skomentirali.

Prva težava – komentarji so bili splošni ter osebni, brez ločevanja med etičnimi, pravnimi in vsebinskimi problemi posameznega primera.

Tako smo lahko pri problemu Mercator (za akcijo je odgovorna agencija Pristop Media) naslov poslušali mnenje človeka, ki je na spletnem mestu mreže Pristop podpisan kot direktor agencije Nastop Plus in ki se mu stvar sploh ne zdi tako problematična. Pustimo ob strani neločevanje med estetskim pogledom na problem in doumnevno kršitev medijske zakonodaje in etičnega kodeksa oglaševalcev in novinarjev hkrati – to je pač patologija slovenskih razprav o medijih. Malo se pač menimo.

Komentar na mariborskega ravnatelja je Vezjak začel s šalo (?): “Lahko jaz pokomentiram, ker sem iz Maribora?” in potem še enkrat prodal svojo analizo, kako je o primeru povprašal tuje strokovnjake, ki so se vsi strinjali, da bi o zadevi absolutno morali poročati. In hkrati zanemaril že takrat zanemarjen problem nepotrjenosti avtetičnosti posnetka, popolnega psevdogodka in kar je še tega.

Tudi debata o zapletih v programskem svetu RTV je ignorirala pravo, logiko in osebno mnenje. Tako smo lahko poslušali ideje o zmanjševanju obsega tega organa, pa o nepotrebnosti javnega medija in tako naprej. Spet brez konteksta, brez obrazložitve pomena in smisla javnega medija. Malo se pač menimo.

Druga težava – Nastopajoči niso odgovorili niti na eno vprašanje iz napovednika. Nikakršne (samo)refleksije novinarskega ceha, nikakršne omembe odnosa med oglaševalci in mediji, nikakršne ločnice med medijsko industrijo in novinarskim poklicem. Malo se pač menimo.

Tudi zaključek v smislu “no, zdaj pa nekaj pozitivnega” je bil klišejski in brez odgovorov na vprašanja. Bodimo pozitivni v smislu obveze in ne dejanskega zaupanja v rešitve je hkrati še en simptom pogovorov, kjer udeleženci sistema pač ne vidijo čez planke lastnega pašnika, kjer se pasejo in kjer jim v bistvu ni hudega. Malo se pač menimo.

mads

Dobre, slabe, zle… naslovnice

mads

Včeraj je bil poseben dan. Trije glavni dnevniki (Večer, Delo, Dnevnik) so na svoji (lažni) naslovnici objavili celostranski oglas družbe Mercator d.d., ki so ga kombinirali s t.i. plačanimi vsebinami/članki. Lažne naslovnice so bile opremljene z glavo časopisa, označevanje oglasnih vsebin je bilo zelo slabo oziroma ga sploh ni bilo.

Zakaj je to problem?

Tako kot vedno sta se v javnosti tudi tokrat vzpostavila dva pola. Del uporabnikov se je nad potezo zgražal in svaril pred degradacijo novinarstva, izpostavljal doumnevne kršitve etičnega kodeksa slovenskih novinarjev in veljavne medijske zakonodaje. Drugi del je šel na pragmatično “kdo pa misliš, da plačuje novinarstvo”, “saj to ni nič takega” in “kot da je to prvič”.

O okusih ne gre razpravljati, a rad bi opozoril na dve stvari. Etični kodeks društva slovenskih novinarjev je na področju oglaševanja jasen.

25. Prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih ali politično propagandnih besedil ni dopustno. Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti prepoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil. Če obstaja kakršenkoli dvom, mora biti nedvoumno označeno, da gre za oglas. Hibridi med oglaševalskimi ali politično propagandnimi in novinarskimi vsebinami so nedopustni. (Vir)

Tudi veljavni zakon o medijih je nedvoumen.

(1) Oglaševalske vsebine po tem zakonu so oglasi in druge vrste plačanih obvestil (v nadaljevanjem besedilu: oglasi), katerih objavo naroči pravna ali fizična oseba z namenom, da bi s tem pospeševala pravni promet proizvodov, storitev, nepremičnin, pravic ali obveznosti, pridobivala poslovne partnerje, ali si v javnosti ustvarjala ugled in dobro ime. Oglasi se objavljajo za plačilo ali drugo podobno nadomestilo ali z namenom samooglaševanja. (vir)

Odnos med oglaševanjem in novinarstvom je bil vedno zelo pester in rahlo incestoiden. Poseganje oglaševanja na področje novinarskih vsebin je bil včasih nujen za doseg medijskih uporabnikov, včasih posledica trendov, včasih stvar poslovnega modela (brezplačniki). A kršenje zakonodaje in neoznačevanje oglaševalskih vsebin ni stvar okusa. Ni stvar osebnih preferenc.

Nekateri so hiteli izpostavljati podobne primere v preteklosti.  Strinjam se. Ni bilo prvič. Ni bilo zadnjič. Če bi hoteli reagirati na čisto vsako kršitev etičnega kodeksa in medijskega zakona, bi lahko to počel vsak dan. A vprašajte se – je ponovljena kršitev kaj manj problematična? Enkrat narejeno, za vedno dovoljeno? Zakaj potem problematiziramo druge ponavljajoče se kršitve?

Še nekaj – pri Mercatorjevi akciji z naslovnico je šlo po mojem vedenju prvič, da je bila zadeva naenkrat objavljena v treh najbolj pomembnih slovenskih dnevnikih. Nowhere to run to. In hkrati je bilo prvič, da so bile oglaševalske vsebine 99% VIZUALNO IDENTIČNE novinarskim člankom. Manjka samo še podpis novinarja (če jo primerjamo s prejšnjimi, lahko vidimo, da so se zadržali tudi pri odebeljenem uvodnem odstavku – pomemben detajl!).

Denar, sveta vladar

Drugi argument zagovornikov takega prikritega oglaševanja je bil – “Kdo pa mislite, da plačuje novinarstvo?” Se strinjam. Oglaševanje je ena od virov financ za ustvarjanje medijev in brez njega bi mediji izgubili pomemben del financiranja.

A je treba tukaj potrebno pogledati na drugo stran – če razumemo vzajemen odnos oglaševalca in novinarja, kjer oba potrebujeta drug drugega, lahko razumemo, zakaj kanibalizem RES ni na mestu. Škoduje namreč obema – oglaševalcu, ki tvega negativen odziv na kampanjo in finančne kazni zaradi kršenja zakonodaje in mediju, ki izgublja na verodostojnosti in zavezanosti bralcem.

Oglaševanje torej deluje ravno zato, ker ni preinvazivno in ker ne gazi po vsem, kar mu stoji na poti. Seveda se lahko odloči tudi za to pot (spomnimo se kampanje za tuno Calvo), a spet – eno je intenziteta, drugo je doumnevno kršenje zakonodaje. Študije o učinkovanju tiskanega oglaševanja so si deljene, vsak najde argument, ki mu ustreza. Med drugim raziskovalci ugotavljajo, da je priporočljivo ujemanje novinarske vsebine in oglasa tudi v tiskanih medijih, pa da so večji oglasi boljši, pa da je potrebno medije kombinirati za maksimalni učinek.

Medijska pismenost občinstva

Dotaknil bi se še enega problema, ki se ga povečini izogibamo, čeprav je ključen za razumevanje in delovanje tako oglaševanja kot novinarstva. Prikrito ali t.i. native oglaševanje je problematično, saj ga kot takega razume zelo malo ljudi. Študija ameriške University of Georgia opozarja, da je samo 20% anketiranih prepozna prikrito oglaševanje, kar je hud problem.

Pomemben citat:

Consumers have become good at ignoring traditional display ads online. Since native ads look like regular online content, there is a higher, positive value. However, this presents a slippery slope for advertisers and online news publishers, who need to maintain trust and credibility with their readers.

Razumljivo je, da se oglaševalci prilagajajo vedno bolj izobraženim uporabnikom, ki filtrirajo klasične oglase in iščejo vedno nove poti do oči potencialnih kupcev. A se je potrebno zavedati, da je to igra z negativnim končnim izidom. Ko bodo namreč uporabniki ocenili, da je od novinarstva ostal samo še forma brez vsebine, bodo medije prenehali uporabljati. Če tega že niso naredili.

housefilm

“Houston, we have a problem!”

12814706_1226315647382812_1288108451622728945_n

Najprej je bila novica. Jugoslovanski vesoljski program naj bi Američanom pomagal na Luno, Tito naj bi v ZDA izvozil tehnologijo v zameno za posojila. Nato je bil trailer. Soliden, dokumentarni, faktičen. In končno je tu film. Dolgometražni, doku-komičen, poln presenečenj in srhljivih naključij.

Ekipa, zbrana okrog režiserja Žige Virca, ki je v preteklosti zakrivil tudi zmagovalnega Tineta Strelo, je tokrat zadela v polno. S kombinacijo igranih prizorov in dokumentarnih posnetkov ter zgodbo, ki je ravno prav verjetna, da človek malo pomisli, preden v vlogi zgodovinarja prepozna novinarja in enega prvih slovenskih blogerjev, Michaela Manskeja. Od tiste točke naprej se samo še smeji. A hkrati občuduje izredno kvaliteto in visoko produkcijsko vrednost lepe laži o jugoslovanskem vesoljskem programu.

Virc in Slavoj Žižek, ki se v filmu pojavlja kot uvodničar, postavljata pomembno vprašanje – če v nekaj verjamemo, je res pomembno, če je to dejansko res? To tezo pospremita z odlično režiranim fiktivnim dokumentarcem, ki resnične dogodke povezuje s fiktivnimi liki, ki celotnemu dogajanju dajejo magični spin.

Tako na eni strani spremljamo osebno zgodbo upokojenega znanstvenika, ki se hoče srečati s svojo družino, na drugi strani pa kompleksno zgodbo, ki povezuje Jugoslavijo, hladno vojno, Ruse in Američane ter razpad Jugoslavije kot posledico neuspešne prodaje jugoslovanskega vesoljskega programa Američanom.

Ključna dilema filma je tako vprašanje o percepciji resnice. Žižek to zelo lepo razloži s priliko o Božičku. Vsi vedo, da tip ne obstaja, a se tako starši kot tudi otroci pretvarjajo zaradi tega, ker nočejo užaliti drug drugega. Tako kot se vsi mi pretvarjamo, da živimo v svetu, v katerem bi radi živeli in si v ta namen podrejamo medijsko realnost.

Film kombinira arhivske posnetke, igrane prizore in manipulacije s sliko in zvokom, ki prepričajo. Scene so posnete izredno kvalitetno, igralci zelo dobro odigrajo svoje vloge brez amaterizma in celotna stvar stoji. Glasba je enostavna, a dobro zvočno podpre sliko. Celotna zadeva je odličen nateg. Priporočam.

{D0CA4579-5BBA-4150-855E-C4DF5AD116D6}Img100

Napad na električno omrežje je napad na naš način življenja

Ted Koppel – Lights Out: A Cyberattack, A Nation Unprepared, Surviving the Aftermath

{D0CA4579-5BBA-4150-855E-C4DF5AD116D6}Img100

Ena od osnovnih in prepotrebnih dobrin informacijske družbe je namreč prav električna energija, s katero se napajo vse naprave, ki pogajanjo sektorje informacijske družbe, brez katerih si življenja ne moremo več predstavljati.

Varovanje kritične infrastrukture postaja vedno bolj pomembno tudi zaradi dejstva, da je vedno več sistemov priklopljenih na svetovni splet in da jih vedno pogosteje targetirajo tudi teroristi in druge interesne skupine. Incident s pametnim virusom Stuxnet, vedno večje število poročil o kibernetskem napadanju med Kitajsko in Združenimi državami Amerike, digitalizacija industrije in skoraj popolna internetizacija prostora kažejo na resno vprašanje, ki zahteva resne in trezne odgovore.

A Koppel odkriva, da se v ameriški informacijski družbi le redki tega dejansko zavedajo. Da država ni pripravljena na tako katastrofo, da si nasveti posameznih agencij in državnih služb, ki se načeloma ukvarjajo z obrambo in preprečevanjem točno takih scenarijev nasprotujejo in da so Američani na tem področju bolj goli in bosi.
Kot enega največjih problemov Koppel izpostavlja pomanjkanje politične volje, da bi to vprašanje prišlo na dnevni red ameriškega politične parketa in da bi se o državni varnosti in varovanju kritične infrastrukture govorilo v javnosti. Opozarja na problem medijske reprezentacije resnice, kjer različne medijske organizacije o istem problemu govorijo na kontradiktoren način. In opozarja na nezanimanje ameriških državljanov, ki zaradi medijske meglice ne razumejo širine problema.

Težavo pri varovanju kritične infrastrukture poleg politične volje predstavlja tudi kompleksnost problema. Vsi sistemi so povezani v električno omrežje, ogromno število teh sistemov se zanaša na tako ali drugačno komunikacijsko povezavo z ostalimi elementi, kar spet predstavlja kritično ranljivost. Koppel izpostavlja tudi problem večjih in manjših igralcev na energetskem trgu, kjer so na tem področju le redki zavarovani proti takim napadom.

Poleg analize sistemskega odgovora in pomanjkanja celostne strategije na tem področju se avtor posveti tudi državljanom oziroma skupinam Američanov, ki se sami pripravljajo na kataklizmo. Tako Koppel predstavlja posameznike, ki imajo pod svojimi hišami zgrajene bunkerje z osnovno opremo, predstavlja skupine ljudi, ki osnovno opremo za preživetje hranijo v nahrbtnikih, da lahko kar najhitreje pobegnejo na varno in pri begu ne pozabijo na osnovne potrebščine. Ironično – kot eno najbolje pripravljenih skupin izpostavlja mormone in ostale verske skupnosti, ki svoj pogled na svet interepretirajo tudi skozi vesoljne potope.

Čeprav je avtorju na trenutke mogoče pripisati preveliko navdušenost nad scenariji katastrofe, kredibilnost ugotovitvam dajejo intervjuji s političnimi predstavniki in zastopniki stroke (obramba, energetika), ki potrjujejo tezo o nezaščitenem električnem omrežju, premajnih investicijah za obrambo sistema in težave pri političnih odločevalcih, ki teme ne razumejo oziroma se jim ne zdi pomembna.

Hkrati manjka bolj jasno izražena strategija za reševanje tega problema. Namesto jasnega poziva političnim odločevalcem in pritiska na medije Koppel na žalost rešitev vidi tudi v osebni pripravljenosti in odgovornost za kolektivno varnost prelaga na posameznika. Ne glede na to gre za pomemben prispevek k širši družbeni debati o varovanju kritične infrastrukture, ki se vse prevečkrat jemlje za samoumnevno.

Recenzija je bila prvič objavljena v reviji Monitor Pro. 
Če bi knjigo radi kupili, je tukaj povezava do Amazon trgovine
9780262527736_0

Pametni hladilnik bi rad govoril z vami

Samuel Greengard – The Internet Of Things

9780262527736_0

Pametni televizorji z mikrofoni in kamerami, hladilniki, ki so priklopljeni na svetovni splet, termostati z možnostjo regulacije na daljavo… vse to predstavlja eno od evolucijskih stopenj informacijske družbe, kjer pa le redko pride do trezne in umirjene debate o tem, kako bo to vplivalo na razvoj našega okolja, kakšna so tveganja in ali se internet stvari tudi dejansko izplača.

Greengard se polja loteva historično. Pojasnjuje razvoj dogodkov in splet okoliščin, ki so na trg pripeljale pametne naprave, opisuje najbolj pogoste implementacije interneta stvari in v neprodajnem slogu primerja prednosti in slabosti posameznih produtkov.

Pregled trga in področja informacijske tehnologije hitro pokaže na izredno neuravnoteženo področje. Prednosti interneta stvari se izpostavljajo v povezavi s skoraj vsemi panogami (trgovina, pametni dom, zdravstvo, rekreacije, transport), medtem ko se o varnostnih pomislekih ponavadi govori samo znotraj stroke informacijske varnosti. Tako hitro pride do problema o debati brez vseh podatkov oziroma do informacijske slepote, ki je lahko na področju interneta stvari izredno nevarna. Tveganja so toliko večja, opozarja Greengard, ker se na področju interneta stvari pojavljajo podjetja, ki dosedaj niso imela izkušenj z razvijanjem in varovanjem kompleksnih informacijskih sistemov, temveč so bili njihovi produkti (hladilniki, igrače, ključavnice, termostati…) praviloma nedigitalizirani.

In res ni bilo treba dolgo čakati na prva poročila o hladilnikih, priklopljenih na internet, ki so jih nepridipravi vključili v botnete in tudi z njihovo pomočjo pošiljali zlonamerno kodo. O avtomobilih, ki so jim med vožnjo naključno prižigali in ugašali določene sisteme (klima, radio, brisalci), o puški, ki so ji z zlonamerno kodo spremenili nastavitve sistema javljanja smeri streljanja.

Tehnologija postaja vedno bolj vseprisotna in Greengard svari pred pretiranim slepim prepuščanjem informatizirani prihodnosti, kjer so vse naše aktivnosti kvantificirane, ovrednotene in vključene v procese analize, kateri rezultati naj bi nam pomagali živeti boljše življenje. A zanemarjanje varnostnih protokolov, preveliko izpostavljanje doumnevnih prednosti brez razreševanj problemov tudi po mnenju Greengarda lahko hitro pripelje do katastrofalnih posledic.

Poleg tehnoloških izzivov se v knjigi avtor vpraša tudi po bolj pravniških okvirih problema na področju varovanja prometnih in osebnih podatkov, ki jih pametne naprave zbirajo o svojih lastnikih. Kdo si lasti te podatke? Kdo nadzira njihovo varovanje? Za kaj točno se ti podatki uporabljajo in kaj se zgodi po tem, ko niso več relevantni? Teme, ki se ponavadi spet v javnosti pojavljajo na strokovnih dogodkih zasebnostne industrije in državnih organov, v glavni diskurz pa ponavadi ne vstopijo. A to ne pomeni, da se o njih ne bi smeli pogovarjati, saj se je že zdaj pokazalo, da se temu posveča veliko premalo pozornosti.

Knjiga je napisana umirjeno in celostno, izpostavlja večino problemov z novorazvijajočo se panogo in deluje kot izredno hvaležen pripomoček za razvijalce, regulatorje in nenazadnje uporabnike, ki bomo na koncu s svojimi denarnicami odločali, ali je internet stvari vreden našega zaupanja ali pa gre še za eno nevarno in nerazdelano marketinško akcijo, ki se igra z našimi življenji.

Recenzija je bila prvič objavljena v reviji Monitor Pro. 
Če bi knjigo radi kupili, je tukaj povezava do Amazon trgovine
twitter-fight-800x412

Kako zmagati #radiobattleSI?

twitter-fight-800x412

Val 202 se je letos spravil v zanimivo twitter bitko, ki se imenuje #radiobattle. Deluje tako, da organizatorji v radijsko areno spravijo po dve radijske postaji iz različnih držav. Vsaka ima svojega voditelja, ki eno uro vrti glasbo, medtem ko ljudje na Twitterju s hashtagom #radiobattle+koda države tvitajo kar jim pade na pamet. Po eni uri organizatorji preštejejo tvite, opremljene s hashtagom države tekmovalke in razglasijo zmagovalca.

V prvem krogu je tvitalo 841 uporabnikov, ki so objavili skoraj dvanajst tisoč tvitov. V drugem krogu je bilo uporabnikov 698, objavili pa so blizu sedemnajst tisoč tvitov. Kako bo v tretjem krogu?

Koliko tvitov je dovolj za zmago?

Poskusimo razviti zmagovalno taktiko, ki nam bo z grobo oceno optimalnega števila uporabnikov dala zmago v vsakem krogu. Če je bilo uporabnikov v prvem krogu 841 in v drugem samo 698, lahko za tretji krog določimo, da bo uporabnikov 500.

Twitter omejuje število tvitov, ki jih uporabnik lahko napiše na določeno časovno obdobje. Uporabnik lahko v enem dnevu napiše maksimalno 2400 tvitov, ki jih Twitter nadalje razdeli po urah. To pomeni, da uporabnik 2400 ne more napisati v eni uri, četudi prej cel dan ni tvital nič. Groba ocena na lastnem primeru je dobrih 200 tvitov na uro, pri čemer je potrebno upoštevati, da se retviti štejejo kot originalni tviti.

Če torej upoštevamo oceno uporabnikov in oceno tvitov ter ponderiramo s povprečjem učinkovitosti v prvih dveh krogih, lahko v tretjem krogu Slovenci pričakujemo 10 tisoč tvitov, kar je manj kot v drugem in več kot v prvem krogu.

Če izhajamo iz povprečnega števila tvitov, potem ugotovimo, da je povprečen uporabnik napisal samo 24 tvitov v celi uri, kar pomeni, da je izkoristil samo 12% svoje maksimalne kapacitete. To je razumljivo – težko je hitro dobivati pametne ideje oziroma razviti taktiko larpurlartizma, s katero generiraš besedilo v obliki 140 znakov dolgih statusov. To pomeni, da bi se morali uporabniki zavedati možnosti retvitavanja, s katero bi zapolnili ostalih 88% kapacitet.

Kako maksimizirati kapacitete?

Pojavi se vprašanje, bi bilo tvitov dovolj za zapolnitev kapacitet z retvitanjem? Če upoštevamo, da vsak tvit lahko vsak uporabnik retvita (retweet) samo enkrat, lahko s tako taktiko zapolnimo kapaciteto 200 tvitov na uro brez tega, da bi si morali sami izmisliti vsebino za tvite. Samo klikamo. A je pri tem potrebno upoštevati, da mora biti na voljo dovolj tvitov za retvitanje.

Enačba nam pove, da je pri 500 tviteraših, ki sodelujejo v tekmi dovolj, da samo pet tviterašev napiše maksimalnih 200 tvitov, ostali pa jih maksimalno retvitajo. To bi pomenilo, da bi bila končna številka 5*200*500 = 500.000 tvitov, kar bi bilo čez glavo dovolj za zmago. Četudi bi vsi retvitali vsak drugi tvit, je to še vedno 250.000 tvitov. Še več – če bi 500 tviterašev retvitalo samo enega, ki bi napisal 200 tvitov, bi bilo to še vedno dovolj za zmago.

Trenutno smo v prvem krogu izkoristili 7%, v drugem krogu pa 12% vseh kapacitet. Tvitov je več kot dovolj!

Torej?

Recept je preprost – retvitaj vse, kar ima hashtag #radiobattlesi, četudi ne pišeš lastnih tvitov. Za zmago je to dovolj, četudi je tviterašev relativno malo. Če bo recimo v tretjem krogu sodelovalo samo 500 tviterašev, ki se bodo držali tega pravila, nam zmaga v finalu ne uide!

team-523239_640

Kandidatura za svetnika programskega sveta zavoda RTV Slovenija

 

team-523239_640Na kandidaturo sem prvič resno pomislil ob primeru legalizacije parlamentarnega programa na javni televiziji, kjer se je izkazalo, da je programski svet zavoda RTV Slovenija zelo vplivna organizacija. Brez njene privolitve/pobude se namreč ne zgodi nič, po drugi strani pa nanjo neposredno noče nihče vplivati oziroma ji soliti pameti.

Hkrati sem osebno izredno nezadovoljen s smerjo razvoja javnih medijev, ki so v zadnjih mandatih postali druga violina komercialnim televizijam, z njimi tekmujejo na področjo gledanosti in ljudske priljubljenosti ter pozabljajo na svoje poslanstvo.

Za konec uvoda me zadeva zanima tudi kot družbeni eksperiment – se dejansko da kaj spremeniti s participacijo v strukturah? Torej nič novega.

Čeprav je Programski svet v svojem bistvu strokovni organ in ne gre za reprezentanco kot v državnem zboru, se je v preteklosti ta inštitut prevečkrat izrabljal za politikanstvo najnižjega razreda, kjer stranke vanj nominirajo svoje satelite, ki se nato v areni borijo za svoje interese. Samo preberite reportažo Mladine, poročilo Mirana Ališiča oziroma komentar Borisa Vezjaka ob odstopu iz funkcije svetnika – trkanje satelitov je v veliki večini primerov brez koristnega učinka.

Želja: Depolitizirati strokovni organ in v njemu sodelovati na osnovi vrednot in idej o razvijanju javnih medijev, ki morajo biti tam za vse skupine v slovenski javnosti.

Primeri Erika Valenčiča, Jelene Aščić pa tudi drugih manj izpostavljenih novinark in novinarjev kažejo na pomanjkanje solidarnosti strokovnega organa z delavci zavoda. Namesto, da bi bili svetniki prvi, ki bi kot organ podprli preiskovalne zgodbe in poročanje o problematičnih temah, se je v preteklosti večkrat izkazalo, da so ogroženi novinarji prvi kamen v hrbet dobili prav iz naslova Programskega sveta. Ali z abotnimi debatami ali pa s tišino.

Želja: Podpreti delavce zavoda, jim v največji možni meri nuditi podporo in skozi delovanje v svetu razviti protokole in ukrepe, ki bodo ščitili novinarke in novinarje, jim vlivali zaupanje v lastno delo in pomagali pri problematičnih situacijah.

Poseben poudarek bi v duhu prve točke rad namenil promoviranju znanosti, analitičnega pristopa in poudarka na vsebinah, ki kontekstualizirajo družbene razmere, ki gledalki in gledalcu pomagajo pri razumevanju sveta in ki ga opremljajo z znanji in veščinami, da lahko sam od sebe sprejema koristne odločitve, ne pa, da tudi javna televizija podlega nekritičnemu poročanju, senzacionalizmu, navidezni uravnoteženosti in sledi samo zasledovanju dobička.

Želja: Spodbujati in s podporo pomagati razvijati oblike uporabniku koristnega programa. Poskušati javni medij vrniti v domeno javnosti, kjer se odločitve sprejemajo na podlagi strokovnih kriterijev in kjer politična pripadnost in finančni vidik nista odločilna faktorja.

 

Deset centov za slovensko novinarstvo

Euromünzen_20_cent_50_cent_12_cent

Včerajšnja debata o socio-ekonomskem položaju slovenskih novinarjev je še enkrat pokazala, da se z novinarji ne moreš pogovarjati o njihovemu lastnemu poklicu.

Fakulteta za družbene vede in Društvo študentov novinarstva sta gostila drugi mesečni pogovor o problemih novinarskega ceha. Tokrat je bil pričakovano na tapeti ekonomski položaj novinarjev in premikanje proti agencijskemu modelu zaposlovanja, ki smo mu priča v nekaterih medijskih hišah.

Debata je bila dobro obiskana, predavalnica je bila skoraj polna, največ je bilo študentov novinarskih in komunikoloških smeri, med občinstvom je bilo opaziti relativno malo starejših kolegov. Debate sem se udeležil zato, ker sem po zadnjih razpravah na Društvu novinarjev Slovenije ugotovil, da so študenti novinarstva še edina javnost, ki jo, ironično, lahko rešimo pred novinarskim cehom oziroma svetoboljem in željo po avtoterapiji.

Uvodničarji so pričakovano napovedali pogreb. Kako je vse slabo, kako bo samo še slabše, kako so novinarji primerljivi z delavci Vegrada, kako se z njimi dela kot svinja z mehom in kako ni enega razloga, da bi kdorkoli na tem svetu še vztrajal v slovenskemu novinarstvu. A oni bodo vztrajali.

»Dogaja se vegradizacija novinarstva!« je bil večkrat izrečen pomislek, pri kateremu se mi je obračalo v želodcu. Primerjati visokoizobražen slovenski novinarski ceh z delavci v gradbenem sektorju se mi je zdelo ogabno. Hkrati so se govorci previdno izognili velikim razlikam med posameznimi pripadniki lastnega ceha, kjer določeni ugledni novinarji delajo na kvaliteti in prejemajo za to večje plačilo, več novinarjev pa samo »polni« časopis in delajo za mezdo.

Je rešitev teh težav odkup medija s strani delavcev? Med gosti okrogle mize je bila tudi novinarka Gorenjskega glasu, Mateja Rant, ki se je pohvalila, da ji delavski odkup medijskega podjetja kupi vsaj malo notranjega miru, saj so z odkupom preprečili namensko izčrpavanje medijskega podjetja.

Nato je debata postala zanimiva. Rantova pri vprašanju o povezavah Gorenjskega glasu s kranjsko občino in županom, ki sedi v uredniškem odboru priloge Gorenjskega glasu (hkrati pa občina Kranj finančno podpira časopis) ni videla problema. Cirman je na vprašanje o rešitvah novinarskega vprašanja pojasnil, da »solidarnosti med novinarji ni pričakovati in da bo morala medije v Sloveniji rešiti javnost.« Kako? Z bailoutom. »Koliko časopisov imate naročenih, koliko jih kupujete?« je bil večkrat ponovljen očitek s strani govorcev. Vmes sem s strani asistenta novinarstva na FDV fasal še »Savič, nehi težit, ker nič ne delaš!«, tako da sem se res počutil domače. Manjkala je samo še žaljivka na račun priimka, potem bi res zadel sedmico.

Na kontravprašanje, čemu novinarji mislijo, da je glavni problem prekarizacije novinarstva pomanjkanje denarja, ko pa skoraj vsa medijska podjetja že več let na koncu četrtletja prikazujejo dobiček (samo da se ta ne razporedi med delavce, ampak ostane v rokah lastnikov), nismo dobili odgovora. Tudi na vprašanje o tem, kako si novinarji predstavljajo bailout, če pa nam še pred tem govorijo, da na solidarnost novinarskega ceha ni mogoče računati, nismo dobili odgovora. Bizarna izpeljava te nesolidarnosti je namreč v tem, da bomo potem medijski odjemalci kupovali posamezne novinarje – novinar bo povedal, koliko denarja bi rad za preživetje, mi mu ga bomo priskrbeli, nato pa bo pisal po našem nareku?

Novinarske stavke ni omenjal nihče od sogovorcev. Seveda, zato potrebuješ solidarnost. Tudi smisla novinarskega dela ni nihče omenjal. Seveda, zato potrebuješ občutek identitete. Hkrati so vsaj do mojega odhoda sogovorniki molčali o svetih kravah novinarskega poklica in o očitnemu neskladju med posameznimi novinarskimi delavci v državi.

Novinarski ceh je zaslepljen od lastnega tarnanja nad usodo. Vedno bolj izgublja boj z realnostjo, ne ločuje med medijsko industrijo in novinarstvom, reducira debate na defenzivno držo o socialnih pravicah medijskih delavcev in sanja o veliki javnosti, ki jim bo pritekla na pomoč. Hkrati pozablja na svojo vlogo v družbi in se v primerjavi z delavci Vegrada popolnoma diskvalificira in nam sporoča: »Ni nam še tako hudo, da bi se bilo vredno premakniti iz trenutne pozicije. Mogoče drugič.«

Nisem ostal do konca. Ob odhodu iz dvorane sem pobrskal po denarnici in na pregovorno okroglo mizo vrgel nekaj deset centov z besedami »Izvolite mojo podporo slovenskemu novinarstvu!« Da ne bo slučajno kdo rekel, da nisem jaz nič naredil za rešitev problema.