Author Archives: Domen Savič

Mad-Max-Fury-Road-lovely-day

Mad Max: Fury Road

Mad-Max-Fury-Road-lovely-day

Človek v puščavi strmi v daljavo. Premišljuje. Introspektira. Nato pohodi dvoglavega kuščarja, mu odgrizne glavi, skoči v avto in oddivja usodi naproti.

V filmu Mad Max: Fury Road glavne vloge ne igra redkobesedni in nori Max. Še več – več se pogovarja sam s sabo kot z drugimi preživelimi postapokaliptične puščave, ki iščejo svoj prostor pod soncem. In končno – vse skupaj je tako eksplozivno, tako kinetično, da ga človek pravzaprav razume. Sedaj ni čas za besede. Sedaj je čas za smrt.

George Miller se za volanom reboota ene klasičnih akcijskih franšiz osemdesetih počuti odlično. Spet lahko razkazuje svoje intelektualne mišice z dobro razvitimi junaki, kratkimi a sladkimi dialogi in monologi in neprestano akcijo, ki na trenutke spominja na njegovo originalno trilogijo o cestnem bojevniku.

Zgodba Ceste besa je aktualna in nosi zanimivo sporočilo. Ko se namreč eden od generalov (no, generalk, ki jo igra neprepoznavna Charlize Theron) glavnega tirana odloči, da bo z dekleti, ki jih uporabljajo za razplod, pobegnila v puščavo in poiskala novo oazo, ji na pomoč priskoči ujetnik in “blood bag” Mad Max.  Skupaj nato odkrivata svet in premagata generala ter na koncu ugotovita, da beg ni rešitev. S truplom tirana se vrneta nazaj na začetek in pustita ravno dovolj neodgovorjenih vprašanj za sequel.

Vmes se seveda zgo(r/d)i marsikaj, akcijske sekvence so dolge in relevantne ter ravno prav zabavne, da jih jemljemo resno ter da zraven ne vzdihujemo: “A bo kmalu konec?”. Tudi glasba, ki jo je tako kot v epu o Špartancih spisal Junkie XL, ki je tokrat podpisan kot Tom Holkenborg, utripa, žaga in gori skupaj z vizualno podobo filma.

In film RES gori. Eksplozij, polomljenih kosti in električnih kitar, ki poleg strupenih rifov špricajo kerozin res ni malo. Tudi (na noter in na ven) iznakaženih likov v filmu ne manjka, tako da se po mojem mnenju res lahko nadejamo še vsaj enega filma iz istega vesolja. Sploh ker so trenutni finančni podatki o uspešnosti reboota več kot zadovoljivi.

Film lahko tako samo pohvalim. Millerju je uspel sprehod po zelo tanki črti med resnim bullshitom in neresno znanstveno fantastiko, Hardy je v naslovni vlogi odličen in ravno prav utrgan (da ne omenim nenamernega hommaga njegovi klasični vlogi nepridiprava Bane v trilogiji o Batmanu) in tudi ostali deli klapajo. What a lovely day indeed!

DSCN4945

AC/DC – Zeltweg, Red Bull Ring (14.5.2015)

DSCN4945
Začetki s to legendarno avstralsko skupino segajo v moja zgodnja leta, ko sem prvič videl film Maximum Overdrive. Avstralski težki rokerji so za film skreirali za cel album glasbe, ki so ga poimenovali “Who made who” in na katerem lahko slišimo par klasik, med drugim tudi “You shook me all night” in “Hells bells”.

Naslednjič sem se z njo srečal v Mariboru, ko me je Multikultivator vozil naokoli in v kasetarju vrtel klasiko “The Razor’s Edge” in sem vedno znova lahko užival ob začetnih rifih komada “Thunderstruck”. In končno, AC/DC so pomembno vplivali na glasebno podobo filma Iron man 2, za katero so spet posodili več svojih klasik.

Živi nastopi so se mi izmikali, med predzadnjo turnejo “Black ice” leta 2008 do 2010 sem jih zamudil, čeprav so bili tako na sporedu v Italiji kot tudi Srbiji. Vmes se je v povezavi s posamezni člani skupine zgodilo še več neprijetnih dogodkov, od možganske kapi do obtožnice za naklepni umor in potiho sem obupal, da bomo kdaj še stali na istem prizorišču.

Kako lepo se je včasih zmotiti.

Koncert v Avstriji je bil moj največji. Več kot sto tisoč ljudi se je prikazalo pred odrom na zelenici zraven dirkališča v Avstriji in uživalo v večeru prave rock glasbe, ki so jo napovedali že mehki lokalci neznanega imena in malo bolj razgibani in ostri Vintage Trouble, ki so  proti koncu svojega seta našli tisto pravo povezavo z občinstvom.

A Angus Young je potreboval točno tri sekunde, da smo ob uvodnih rifih novega “Rock or Bust” komada z istoimenske plošče vsi začutili legende rocka, ki isto stvar uspešno furajo že zadnjih štirideset let. In še vedno izgledajo, kot da se pri tem neizmerno zabavajo in uživajo.

AC/DC Setlist Red Bull Ring, Spielberg bei Knittelfeld, Austria 2015, Rock or Bust World Tour

Standarda setlista, ki je ekipa na tej turneji ne menja, se je sprehodila čez vse hite in pokazala, kako resnično brezčasni in zabavni so lahko stari rockerji, ki navkljub starosti še vedno nažigajo Thuderstruck, T.N.T in Highway to Hell.

Malo se jim je sicer starost poznala pri manjših prekinitvah med posameznimi komadi, kar je razumljivo, vse skupaj pa je bilo pospremljeno z ognjemetom in pestrimi vizualnimi efekti. “Niso ravno Rammstein,” je komentirala Barbara, a vseeno so se Avstralci potrudili in razgibali sceno tudi z grafikami.

AC/DC so še en primer nesmrtnosti dobre glasbe, povezanosti ljudi v energijo živih nastopov in dobrega starega rock’n’rolla. Ki ga je na žalost vedno manj.

team-523239_640

Kam smo šli?

team-523239_640

Ste se kdaj vprašali, zakaj točno imamo množične medije? Zakaj beremo časopise, zakaj poslušamo radijske postaje, zakaj gledamo televizijo in zakaj deskamo po spletu in beremo vse prej omenjene medije v digitalni obliki?

Katere potrebe zadovoljujemo s branjem novic o notranji politiki, športu, estradi, črni kroniki? Kako bi se nam spremenila kvaliteta življenja, če tega ne bi počeli oziroma če bi si tokove informacij o zunanjem svetu strukturirali drugače?

Podjetje ali javno dobro?

Množični mediji so eden glavnih svetilnikov, ki nas informirajo o dogajanju v naši okolici, nam informacije postavljajo v kontekst in vzročno-posledično zaporedje ter nam z informacijami pomagajo pri odločitvah glede življenskih situacij in družbenih zadev.

Tako vsaj pravi komunikološka teorija, medtem ko je praksa v svetovnem medijskem prostoru nekaj popolnoma drugega. Hiter pogled na slovensko sceno množičnih medijev nam na eni strani pokaže gozd komercialnih tiskanih, radijskih, televizijskih medijev, v katerem se drevesa borijo za oglaševalsko sonce in na drugi strani javni zavod RTV, kjer se namesto zadovoljevanja kriterijev javnega medija, ki mora zastopati čim večje število interesnih skupin, dogaja dirka do dna s komercialnimi mediji.

Oglaševalsko sonce je hkrati najmočnejši odločevalec o vsebinah naših medijev. Ker se vsi obnašajo kot dobro vodena podjetja, ki jim je v končnem interesu hvalisanje s pozitivno letno bilanco, manj pa se obremenjujejo s potrebami svojega občinstva in s svojim občim poslanstvom.

Kam smo se umaknili uporabniki množičnih medijev?

Kdaj ste se nazadnje glede vsebine množičnih medijev pritoževali svojim znancem, na spletu oziroma v domačem okolju? Kdaj ste nazadnje z gnusom preklopili program, ko so na vrsto prišla »poročila ob devetnajstih« oziroma se s prijatelji zgražali nad vsebinami določenih najbolj branih dnevnih publikacij?

O medijskih vsebinah se veliko pogovarjamo v zasebnem okolju, redkokdaj pa kritika in poziv po boljših vsebinah doseže javno sfero. Debate o novinarskem delu so se v slovenskem prostoru zreducirale na relacijo Murgel-Grosupelj in višine honorarja ter obliko novinarske zaposlitve.

Kakršnekoli razprave o funkciji medijev, o kvaliteti medijskih vsebin, o smiselnosti posameznih vsebinskih sklopov se praviloma ne dogajajo v javnosti. Zakaj ne?

Ko se je lani pozimi v Mariboru odvila medijska tragedija na neki srednji šoli, so bili mediji polni obsodb. Obsojali so razvajeno mladino, ki si je drznila snemati učitelje, obsojali so učitelja, ki si je drznil spolno občevati v šoli, obsojali so tiste medije, ki so sporni posnetek objavili… A dlje kot do moralne panike niso prišli. Uporabniki množičnih medijev smo si mislili svoje in vse je kazalo, da se bo zadeva zaključila tako, kot se ponavadi zaključijo komentarji v taistih medijih – s salomonskim »Resnica je nekje vmes«.

Kakšna je vloga množičnih medijev v družbi?

Ustvarjalci množičnih medijev sami sebe postavljajo v shizofren položaj. Ko se pogovarjamo o višini honorarjev in regulaciji novinarskega dela se trepljajo po ramenih in si govorijo četrta veja oblasti, psi čuvaji in ustvarjalci javnega mnenja. Ko jih pozivamo na odgovornost, se branijo s statusom pasivnega opazovalca, poročevalca s kraja dogodkov in nastavljača ogledala družbi. Ko medijem ustreza, so nepogrešljivi. Ko bi morali po predsedniško prevzeti odgovornost, so tiho in gledajo stran.

A naj spet ponovim vprašanje iz uvoda. Zakaj imamo množične medije? Kaj pričakujemo od njih in kaj od njih dejansko dobivamo? In zakaj jim tega ne povemo? Zakaj je naše najglasnejše sporočilo molk in zakaj smo s tem zadovoljni?

Ko se namreč posameznik odloči, da bo problematiko medijev in vedno večje težave dirke do dna izpostavil v javnosti in medije povprašal po smislu za obstoj ter k odgovornosti pozval tudi javnost in oglaševalce, ki sestavljajo dve tretjini medijskega trikotnika, ugotovi, da so vsi brez odgovorov. In da se v medijskem prostoru odvija absurdna različica zgodbe o Cesarjevih novih oblačilih.

Prvi kamenček mozaika

Ljudje se preveč obremenjujemo z reševanjem gozdov in pozabljamo, da moramo v bistvu reševati posamezna drevesa. Da se nič ne bo rešilo čez noč in da moramo najprej ugotoviti način funkcioniranja sistema, ki ga hočemo spremeniti.

V primeru medijev se je treba torej vprašati po glavnih akterjih. Poleg ustvarjalcev medijskih vsebin so tukaj še oglaševalci v primeru komercialnih medijev in državni zbor v primeru javnega zavoda RTV. In jih nato pozvati na odgovornost ter od njih zahtevati kultivacijo medijskega prostora.

Na primeru najbolj prodajanega slovenskega dnevnika smo že ugotovili, da so oglaševalci zelo občutljivi na povezovanje blagovne znamke s senzacionalističnimi in absurdnimi vsebinami in da hitro umaknejo svoje oglase, če jih na to opozori javnost.

Najmlajša komercialna televizija se je na vprašanja o etičnosti poročanja odzvala s kriptičnim »o tem naj sodijo zato poklicane inštitucije« in izkazala izredno problematično držo – mar ne znajo oceniti lastnega dela?

Kaj lahko storiš ti?

Za začetek se zavedaj svoje vloge v medijskem prostoru. Vsi množični mediji obstajajo zato, ker jih nekdo finančno podpira oziroma ker se nekomu izdaja medija finančno izplača. Če razgradiš finančno strukturo medija, lahko hitro ugotoviš, na katere tipke pritisniti, da bo medij postal pozoren na pritiske.

Pozabi Facebook peticije, pozabi zgražanje v družinskem krogu – nezadovoljstvo je potrebno izraziti v javnosti oziroma ga usmeriti proti finančnim centrom moči posameznega medija. Presenečen boš, kako veliko lahko dosežeš s preprostimi elektronskimi sporočili, ki jih pošlješ na pravi naslov.

Odločaj s svojo denarnico. Podpiraj dobre nove medijske prakse (Apparatus, Pod Črto…), ki se trudijo na drugačen način interpretirati medijske vsebine in se zavedaj, da vsak evro podpore pomeni vplivanje na razporeditev moči v medijski pokrajini.

Na katero imaš vpliv!

12741087104_b55ed9fdd8_z

Dajmo medije v medije: Vprašanje samoregulacije

12741087104_b55ed9fdd8_z
Sodbe novinarskega častnega razsodišča so imele v javnosti in v medijski sferi pričakovan odziv. Razen zgražanja nad nekvalitetnimi in slabimi mediji se ni zgodilo veliko. A nič zato. Že večkrat se je namreč izkazalo, da se stvari premaknejo na bolj šele takrat, ko se za to pobrigamo sami.

Korak ena: Kako so medijske hiše odreagirale na sodbe?

V svojem in tvojem imenu, draga državljanka, dragi državljan (oba medijska odjemalca) sem na medijske hiše, ki so bile spoznane kršenja novinarskega kodeksa v t.i. mariborskem primeru, poslal preprosto vprašanje: »Kako boste odreagirali?«

Pismo sem poslal na Žurnal24, Kanal A, POP TV, Slovenske novice, TV Slovenija, Planet TV, Siol.net, Svet 24, Moški svet, Moški.si, Radio Aktual, Radio 1.

Spoštovani!

Dne 7. 4. 2015 je Novinarsko častno razsodišče ugotovilo, da so vaši uredniki in novinarji kršili Kodeks novinarjev Slovenije. Ker je Novinarsko častno razsodišče samoregulacijski organ, me sedaj zanima, kako se boste samoregulirali oziroma s katerimi postopki in ukrepi boste zagotovili, da kršitelji znotraj vaše medijske hiše takih kršitev ne bodo več izvajali?

Zanima me čimbolj konkreten opis ukrepov (dodatno izobraževanje, finančni ukrep, opomin pred prekinitvijo delovnega razmerja), saj na tem stoji in pade samoregulacijski model medijev, ki ga imamo trenutno v slovenskem medijskem prostoru.

Odgovori bodo javno objavljeni, zelo bi bil vesel čimprejšnjega odgovora. Če na sporočilo ne boste odgovorili v tednu dni, bomo smatrali, da na razsodbo niste in ne boste odreagirali.

Zahvaljujem se vam za sodelovanje in vas lepo pozdravljam.

S spoštovanjem,
Domen Savič

V tabeli bomo spremljali, koliko časa bodo potrebovali za odgovor in kakšna bo njegova vsebina. Čez štirinajst dni (9. 5. 2015) bomo neodzivnim medijem servirali klasično aktivistično akcijo, kjer bomo na oglaševalce ponovno naslovili vprašanje o podpiranju medijev, ki v samoregulacijskem sistemu nočejo izvajati funkcij, ki jih ta sistem prinaša.

Poziv poslan na:

  • Kanal A – na odgovor še čakamo – poslano na svet@kanal-a.si
  • Slovenske novice – na odgovor še čakamo – poslano na info@slovenskenovice.si
  • Planet TV – na odgovor še čakamo –  poslano na danes@planet-tv.si
  • Siol.net – na odgovor še čakamo – poslano na uros.urbas@siol.net
  • Svet 24 – na odgovor še čakamo – poslano na karmen.spacapan@svet24.si
  • Moški.si – na odgovor še čakamo – poslano na aljaz.pogorelcnik@vsn.si

Odgovori medijskih hiš

Radio Aktual (20. 4. 2015 ob 9:45) – odločba razsodišča

“Spoštovani!

Opozorilo Častnega razsodišča smo vzeli z vso potrebno resnostjo in se o njem pogovorili z vsemi vpletenimi. Naj vas spomnimo/ verjamemo, da veste, da je bilo opozorilo v primeru Radia Aktual povezano z gostovanjem novinarjev Svet24 v studiu Radia Aktual.

Pozdrav!

Simon Prelesnik, odgovorni urednik Radia Aktual


POP TV (21. 4. 2015 ob 16:45) – odločba razsodišča

Pozdravljeni!

Vse urednike in novinarje smo o odločitvi Častnega razsodišča obvestili.

Že pred odločitvijo Častnega razsodišča smo z uredniki in novinarji na več srečanjih razpravljali o tej temi in sprejeli zelo jasne smernice uredniškega odločanja in novinarskega poročanja v takšnih primerih. Poleg tega smo za novinarje pripravili dve dodatni izobraževanji, ki se jih je udeležila večina novinarjev naše redakcije. Na delavnicah smo obravnavali pravico do zasebnosti ter poročanje o otrocih.

V uredništvu smo poleg jasnih smernic sprejeli tudi varovala, ki preprečujejo, da bi se takšni primeri lahko dogajali v prihodnje.

Prijeten pozdrav,

Tjaša Slokar Kos
Odgovorna urednica informativnega in športnega programa


Žurnal24 (22. 4. 2015 ob 13:03) – odločba razsodišča

Pozdravljeni!

O svojem poročanju se je prav in potrebno vedno znova prevpraševati. O prispevkih, ki jih je obravnavalo Novinarsko častno razsodišče, smo že pred razsodbo večkrat debatirali v celotnem uredništvu. Po odločitvi razsodišča smo na podlagi priporočenih smernic poročanja in študij sprejeli dodatna pravila glede dopustnosti poročanja o zasebnosti in samomorih.

Naj ob tem poudarim, da je novinarsko razsodišče obravnavalo pet naših prispevkov in le pri dveh ugotovilo, da pisanje o tej temi ni bilo v javnem interesu. Gre za zelo subjektivno oceno in še častno razsodišče si ni popolnoma na jasnem kdaj nekaj je v javnem interesu in kdaj ni. Zato v tej smeri ni mogoče predpisati samoregulativnih (disciplinskih) ukrepov kot jih navajate, pač pa je treba vsak dan znova razpravljati o vsebini in tematikah in iskati tiste z izrazitejšim javnim interesom.

Vsekakor pozdravljamo odločitev NČR in si želimo, da bi se večkrat javno opredelilo do določenih tematik in načinov poročanja. Ker kot rečeno, meje niso jasne in jih ni mogoče potegniti s kredo. Vendar ne, ko je že prepozno. V prvem članku, ki ga je NČR obravnaval, smo pravzaprav opozarjali na nedopustnost objave tovrstnih video posnetkov, da gre za nezakonito snemanje in distribucijo in da lahko to vodi tudi v samomor. V tistem trenutku bi si torej želeli, da bi NČR podal neko stališče, ne pol leta kasneje.

Kajti naslednji podoben primer bo spet toliko odstopal od prvega, da nobeni predpisani samoregalutivni postopki ne bodo imeli učinka. Kot rečeno, pa je odločitev NČR pripomogla, da o tem več razmišljamo in se previdno lotevamo tematik, ki bi lahko bile na meji. In to je edino kar lahko naredimo, da preprečimo odstopanja, kajti naknadne sankcije, kot jih navajate, ne morejo preprečiti škode, ki je že nastala.

Lep pozdrav,

Matej Košir
Direktor in Odgovorni urednik


RTV Slovenija (24. 4. 2015 ob 16:54) – odločba razsodišča

Spoštovani,

na razsodbo Častnega razsodišča Društva novinarjev, ki je eno od novinarskih združenj v Sloveniji, smo že reagirali. Z njihovo razsodbo se ne strinjamo, saj niso upoštevali vseh dejstev in tudi ne pojasnil naših novinarjev in urednikov o tem, kako smo pristopili k obravnavi sporne teme.

RTV Slovenija ima sicer svoj kodeks oziroma poklicna merila in načela novinarske etike, ki dovolj jasno opredeljujejo standarde našega poročanja, zato posebnih posegov oziroma regulacij od zunaj tudi ne potrebujemo.

Lep pozdrav

Jadranka Rebernik
v.d. odgovorne urednice Informativnega programa TV Slovenija


Radio 1 (7. 5. 2015 ob 12:18) – odločba razsodišča

Po prejetju razsodbe Novinarskega častnega razsodišča, smo z njeno vsebino seznanili sodelavce Radia 1.  Za sodelavce pa smo že pred tem, v začetku leta,  pripravili dodatna izobraževanja s tujimi strokovnjaki.

V dodatna izobraževanja je bil vključen tudi ogled predavanja radijske voditeljice Mel Greig  z radijske postaje 2DAYFM iz Sydneya z naslovom »THE INFAMOUS ROYAL PRANK CALL – THE DJ TELLS HER STORY«, v sklopu radijske konference Radiodays 2015, ki so si ga nekateri ogledali v živo, nekateri pa preko videoposnetka. Omenjeno predavanje je v veliki meri, voditeljem predstavilo merila za ocenjevanje meje zasebnosti. Na temo varovanja zasebnosti smo imeli tudi več sestankov, kjer smo obravnavali hipotetične primere in na teh primerih preverjali razumevanje koncepta zasebnosti s strani voditeljev.

Poleg tega pravna in kadrovska služba pa pripravljata spremembe Pravilnika o delovnih obveznostih, ki bo definirala podobne primere kot hujšo kršitev, ki je lahko sankcionirana s prekinitvijo delovnega razmerja. Iz vseh izobraževanj pa je bila izvzeta redakcija radijskih iger, saj po naši oceni ne gre za novinarje, ampak igralce, ustvarjalce fikcijskega, igranega programa. Po našem mnenju Novinarsko častno razsodišče ne more ocenjevati igranega dela programa (»kulturno umetniške vsebine« po definiciji ZMED) in se zato z delom razsodbe, ki se tičejo radijske igre »Zjutranja kronika« ne strinjamo.

Andrej Vodušek,
Programski direktor

6

Jugoslavija, moja dežela (Drama, 16. 4. 2015)

6

Na začetku povem – knjige (še) nisem bral. Ko sem prebral “Čefurji raus” in potem slišal opazke, da sta si knjigi podobni kot jajce jajcu, sem jo dal na stran. Ne zato, ker bi imel karkoli proti tej subkulturi, ampak ker pač… Mogoče bi bilo smiselno, da to sploh ne bi bila recenzija predstave, ampak bolj nekaj opazk o likih, ki v njej nastopajo.

Čeravno se je že veliko ljudi razpisalo o problematičnemu prikazovanju “naše lepe” v predstavi Jugoslavija, moja dežela in je predstava polna nekih scen, ob katerih se je predvsem starejše občinstvo hahljalo, češ, “da, tako je bilo takrat v lepih časih,” se me to ni dotaknilo. Prav tako se me ni dotaknila zgodba o izgubljenem očetu oziroma grozotah vojne, ki so trgale narode in družine. V bistvu se mi je zdelo, da je Vojnović porabil tričetrt knjige za nastavek ultimativne poante tega komada.

Ultimativna poanta? Izgubljena generacija.

OK, priznam, hendikepiran sem. Od vsega, kar počnem in s čemer se trenutno ukvarjam. In ko sem gledal sina, kako je brez iskanja očeta popolnoma izgubljen oziroma nedefiniran, kako se v svetu pozicionira samo tisti, ki išče in brez tega iskanja pravzaprav ne obstaja, se mi je utrnila ideja, da je to pravzaprav alegorija vseh nas. Kao mladih.

V bistvu je vse skupaj kar metafizično, saj se je Vojnović s tekstom in predstavo sam postavil v vlogo iskalca oziroma nekoga, ki ga definira preteklost. Ki ga definirajo travme staršev oziroma njihovi konflikti. In ki na koncu ob doumevni razrešitvi konflikta ostane prazen in razočaran. In sedaj dokončno brez ideje. Ključen se mi zdi dialog med glavnim junakom in njegovim dekletom, ko mu ta očita skrivnostnost in obsedenost z očetom. Po spominu mu reče: “Dajva samo sedet in gledat televizijo. Ali pa samo sedet in se pogovarjat.”

Vse ostalo je šlo mimo mene. Crnkovičevo jadikovanje o pocesnosti, izpostavljanje nacionalizma Dijane Matković in ostalo. Te zadeve so tako na prvo žogo, da se mi jih ne zdi vredno omenjati, tako kot se je najbrž večini gledalcev v dvorani zdel vic z Gavrilović pašteto “prav fajn”.

Po koncu predstave sem se spraševal, kaj bo tista združevalna sila naše generacije. Ljudi, ki so bili premladi za vojno oziroma se jih ta ni dotaknila do te mere, da bi okrog tega tragičnega dogodka izoblikovali celo generacijo. Kdo bo Vojnović naše generacije oziroma o čem bo tekla beseda, ko se bo nekdo končno spomnil, da obstaja življenje in kultura po letu 1992. Navsezadnje je od takrat že skoraj 23 let.

2463767790_8413732243_z

Dajmo medije v medije: Kaj se bo zgodilo po razsodbi NČR?

2463767790_8413732243_z

Danes smo torej dobili rezultate preiskave novinarskega častnega razsodišča in strokovno mnenje glede kršitev novinarskega kodeksa v primeru mariborski ravnatelj.

Zakaj je ta sodba pomembna?

Mnenje je pomembno, saj je to že drugi odziv uradnih inštanc v državi, ki so opozorile na kršenje zakonodaje (medijski inšpektor) in kršitve etičnih standardov novinarstva (častno razsodišče). Sedaj čakamo samo še policijo, ki naj bi preiskovala istovetnost posnetka.

Četudi policija ne bo predstavila izsledkov preiskave, lahko že danes ugotovimo, da se uradne inštitucije strinjajo in da je v mariborskem primeru dejansko šlo za popolnoma razpuščeno in komercialistično gonjo za vsebinami, ki niso imele nikakršne veze z medijskimi uporabniki in nikakršne veze z javnim interesom.

Kaj ta sodba ni?

Ta sodba ni konec zgodbe oziroma zaključek tragedije. Sodbo novinarskega častnega razsodišča ne smemo enačiti s sodbo klasičnega sodišča, kjer odločitev skoraj vedno prinese neposredne finančne sankcije. Samo zaradi razsodbe častnega novinarskega razsodišča ne bo šel nihče v zapor in nihče ne bo ničesar plačal žrtvam. Ta sodba sama po sebi ne prinaša nikakršnih finančnih sankcij.

Ta sodba torej ni konec zgodbe o povampirjenih medijih, ki so šli preko vse meja zato, ker so se tako odločili na podlagi finančnih kazalcev oziroma na podlagi zadovoljevanja nekih predstav o potrebah občinstva.

Kaj je torej sedaj drugače?

Najprej je tukaj seznam podjetij (Krka, Simobil, lastniki Planet TV) , ki so se v preteklosti izrekala o poseganju v novinarsko vsebino in s prstom kazala na častno novinarsko razsodišče, ki naj bi bilo odgovorno za odločanje o primernost in neprimernosti vsebine.

Sedaj smo odgovor razsodišča dobili in zanimivo bo videti, kakšna bo reakcija lastnikov medijskih hiš in podjetij, ki v tej medijih oglašujejo. Če smo prej pritisk utemeljevali (samo) z javnim nestrinjanjem, imamo sedaj večjo municijo – sodbo inštitucije, ki so jo oglaševalci sami priznali kot relevantno.

Kaj bomo torej storili?

No, saj je jasno. Spet jim bomo pisali e-pisma in jih spraševali o mnenju oziroma o opredelitvi. Čeprav trenutno podjetja ne oglašujejo v medijih, ki so večkrat kršila novinarski kodeks, je vseeno fino, da oglaševalcem sporočimo odločitve častnega razsodišča in jih prosimo za usklajeno ukrepanje.

Nadalje bomo javno pozvali društvo za marketing in društvo za piar, naj v najkrajšem možnem času organizirata posvet oziroma drugo vrsto javnega dogodka, kjer bomo lahko oglaševalcem in piarovcem pojasnili njihov del odgovornosti za medijske vsebine v naši medijski krajini.

Nadalje bomo od medijskih lastnikov zahtevali ukrepanje zoper kršitelje. Glede na to, da so pred časom podpisovali etično zavezo, jih bomo sedaj opomnili, da naj podpis podkrepijo z akcijo.

Da se. Gremo naprej!

CB-wGXKUEAAjcb4

Dajmo medije v medije: Krivi so. Vsi so krivi.

CB-wGXKUEAAjcb4

Iz poročila STA:

Po ugotovitvah NČR, ki je o pritožbah presojalo v februarju in marcu, so POP TV, TV Slovenija in spletni portal Žurnal24 kršili 17. člen kodeksa. Ta novinarje zavezuje k spoštovanju zasebnosti.

V primeru TV Slovenija sicer niso bili povsem soglasni pri obravnavi, je še poudarila predsednica razsodišča Ranka Ivelja. V oddaji Odmevi so se namreč zelo samoomejili, poudarjali so družbene vidike dogodka, kot so poseg v zasebnost in kaznivost snemanja dejanja. Edini zdrs, ki se je zgodil, pa je objava obeh vpletenih.

Poleg 17. člena so Radio 1, Radio Aktual, moski.si, moskisvet.com, Planet TV, PlanetSiol.net, Slovenske novice in Kanal A kršili še 12. člen, ki sankcionira nedovoljeno zbiranje podatkov. Časnik Svet24 in spletni portal svet24.si sta poleg omenjenih kršila še 23. člen, ki novinarje zavezuje k etičnem poročanju o samomoru.

Kodeks je skupno kršilo 48 novinarjev, urednikov in voditeljev, poudarja NČR. Le v enem primeru, v primeru novinarke Žurnala24 Anje Zupanc, kršitve niso ugotovili.

Na vprašanje, kaj pomeni, da je 12 medijev kršilo kodeks v tako občutljivi zadevi, Ivelja odgovarja, da je to dokaz, da so slovenski mediji na tem izpitu padli. Med temi mediji so mediji z največjim vplivom, nacionalna televizija, radii z veliko poslušanostjo in časopisi z veliko branostjo, je še poudarila.

Izjava za javnost

Celotna izjava (.pdf)

Novinarsko častno razsodišče po temeljiti obravnavi  poslanih pritožb ugotavlja, da so preštevilni slovenski novinarji, uredniki in voditelji padli na zahtevnem  preizkusu iz  novinarske etike,  kot jo določa Kodeks novinarjev Slovenije. Tragično preminuli ravnatelj in pedagoginja sta bili žrtvi kaznivega dejanja, znašla sta se v hudi stiski in nikakor nista bili javni osebi.

Za razkrivanje njune zasebnosti v javnosti, ki je bilo v veliko primerih surovo in vulgarno, ni bilo prav nobenega javnega interesa. Teme, kot so spletno nadlegovanje, ravnanje pedagogov,  poseganje v zasebnost in podobne nedvomno  so v javnem interesu in so lahko predmet novinarske obdelave.

To pa nikakor ne pomeni, da lahko novinarji v ta namen poteptajo pravico ljudi do temeljnega spoštovanja njihove zasebnosti. V tem primeru se novinarsko poročanje zlahka spremeni v medijsko gonjo s tragičnimi posledicami za vpletene posameznike.

Kaj pomenijo kršitve?

12. člen: Novinar ne sme uporabljati nedovoljenih načinov zbiranja podatkov. Če informacij, ki so za javnost izrednega pomena, ni mogoče pridobiti drugače, mora svoje ravnanje in razloge zanj predstaviti javnosti.

17. člen: Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.

23. člen: Novinar o samomoru in poskusu samomora poroča le, če to narekuje javni interes. Pri tem vzroke in okoliščine samomora ali poskusa samomora navaja previdno. Ne navaja metode in kraja dejanja. Identiteto osebe, ki je storila ali poskusila storiti samomor, razkrije le, če za to obstaja javni interes. Izjema je poročanje o zgodovinskih osebah.

Posnetek tiskovne konference

Posnetek pogovora po tiskovni konferenci

Moje mnenje

S sodbami častnega razsodišča smo dobili potrditev neetičnega in hudo problematičnega poročanja v t.i. mariborskem primeru. Predsednica razsodišče Ranka Ivelja je izpostavila popolno odsotnost javnega interesa, popolnoma zlorabljeno vlogo novinarstva kot poklica in popolno odsotnost kakršnegakoli etičnega uvida s strani urednikov in novinarjev.

Opozorila je, da smo tudi konzumenti množičnih medijev odgovorni za medijsko krajino in da z denarnico odločamo o vsebinah, ki jo bodo to medijsko krajino soustvarjale. Model samoregulacije, ki naj bi skrbel za primernost in predvsem koristnost vsebin, je več kot očitno spodletel, saj se na podobnih primerih kaže odsotnost kakršnekoli etične drže. Mediji tako zasledujejo samo ekonomsko-finančni vidik poslovanja in jih ne zanimajo posledice in rezultati takega početja.

Tega se moramo kot konzumenti zavedati in v skladu s tem ravnati pri konzumaciji medijev. V idealnem svetu ljudje medijev, ki kršijo etična načela in zlorabljajo posameznike v prid svojih zgodb, ne bi kupovali. Hkrati bi se ljudje bolj aktivno ukvarjali z izražanjem lastnega mnenja o problematičnosti medijskih praks in bi o tem govorili v javnosti ter sankcionirati medijske prakse, s katerimi se ne strinjajo oziroma ki očitno kršijo etične standarde in ne sledijo javnemu interesu.

Seznam razsodb

4286475665_85d98cafa2_b

Dajmo medije v medije: Javni zavod RTV

4286475665_85d98cafa2_b

Tokrat dvigujemo zahtevnost naloge in podaljšujemo čas za participacijo. Namesto opozarjanja na problematične prakse bomo tokrat skušali zadevo zastaviti konstruktivno in praktično.

Uvod

RTV Slovenija je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti, z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in  kulturnih potreb državljanov Republike Slovenije in Slovencev po svetu, pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji ter druge dejavnosti v skladu z zakonom o RTV Slovenija. (vir)

Javni zavod se v večini svojega financiranja napaja iz vašega denarja. RTV-prispevek je posebna oblika javne dajatve, predpisana z Zakonom o Radioteleviziji Slovenija (Ur.l. št. 96/05) in predstavlja najpomembnejši vir financiranja nacionalne radiotelevizije. Zavezanec za plačilo RTV-prispevka je vsak, ki ima oz. uporablja radijski ali televizijski sprejemnik oz. katerokoli drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oz. televizijskih programov na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija. (vir)

Naloga

Tokrat se ne bomo ukvarjali z oglaševalci. Tokrat ne bomo preverjali, ali lastniki vedo, kaj se dogaja v podjetju. Tokrat bomo konstruktivni. Tokrat bomo pametni. Tokrat bomo pisali konkretne predloge, s katerimi bi radi izboljšali javno televizijo. Našo televizijo.

Predloge boste pisali v komentarje tega prispevka. Spodobilo bi se, da se podpišete. Predlogi se lahko dotikajo kateregakoli področja delovanja javne Televizije od programskih vsebin, načina dela, drugih tematik, ki se tičejo tega zavoda.

Predloge zbiramo do 31.5.2015.

Dva meseca časa imate, da poveste, kaj si želite oziroma kaj vas moti.

Kaj se bo zgodilo po koncu zbiranja?

Predloge bomo nesli do direktorice javne televizije dr. Ljerke Bizilj. Predstavili ji bomo koncept in ji predali vaše predloge. Nato bomo odšli. In prišli nazaj čez šest mesecev. Konec novembra 2015. In jo vprašali, kaj je narejeno in kaj ne. In zakaj še ni.

Komentarji so moderirani, če se tvoj ne pokaže takoj, brez panike.

10407161_721430964631446_3484943893942581572_n

Dajmo medije v medije – vmesno poročilo

8174373967_7fe4d9df50_o

Ker smo 29.11.2014 začeli z akcijo Dajmo medije v medije, se spodobi, da po petih mesecih popišemo uspehe in razvoj dogodkov ter začrtamo pot, po kateri se bo akcija gibala v prihodnosti.

Aktivizem

Najprej smo se osredotočili na spletno mesto Slovenskih novic. Od oglaševalcev smo hoteli izvedeti, kako gre skupaj njihova družbena odgovornost in oglaševanje poleg vsebin Slovenskih novic. Vsi pozvani oglaševalci so oglase umaknili, več o tem si lahko preberete v prejšnjih objavah sklopa Dajmo medije v medije: Slovenske novice.

Po Slovenskih novicah smo šli na Planet TV. Na problem smo opozorili grške lastnike, se nato obrnili še na slovensko podjetje, ki ima Planet TV v lasti in na vprašanja o odgovornosti in etičnosti novinarskega poročanja dobili zelo zaskrbljujoč odgovor, iz katerega smo razbrali, da Planet TV etičnost lastnega poročanja ocenjuje s številom prijav na regulatorne organe, sam pa se s tem ne ukvarja preveč. Več o tem v sklopu Dajmo medije v medije: Planet TV.

Jutri se bomo začeli ukvarjati z javno radiotelevizijo, zadevo lahko spremljate na znanem mestu.

Izobraževanja

Od konca novembra do konca marca smo izvedli osem predavanj po Sloveniji (Trikrat v Ljubljani,  po enkrat v Mariboru, Ajdovščini, Novem mestu, Kopru in Kranju), s katerimi smo predstavili koncept projekta, zbirali mnenja javnosti in promovirali dobre prakse v slovenskem medijskem prostoru. S predavanji bomo nadaljevali tudi v prihodnosti.

Mediji

Projekt “Dajmo medije v medije” se je ob začetku pojavil tudi v medijih. O projektu so poročali Dnevnik, Večer, STA, oddaja Studio City, podcasti Metina lista, Številke, Torek ob petih. Vzpostavili smo spletno mesto, namenjeno informiranju javnosti o projektu ter zagnali projekt Državljan D, kjer v praksi preizkušamo novo medijsko prakso.

Fizična prisotnost – izgubljena vrlina?

5279691132_a7db74af24_z

Mogoče se bo komu zdela tema fizične prisotnosti nepomembna, a se mi zdi, da vedno znova pozabljamo, kako pomembna je izmenjava mnenj v živo, kako integralna je bila dosedaj v vsakem sistemu in kako velike spremembe so se dogajale zaradi nje.

Priznajte, da se vam zdi, da ste zelo aktiven človek. S pomočjo novih medijev ste lahko na večih koncih hkrati, lahko imate pregled nad dogajanjem na lokacijah, ki vam niso dostopne in hkrati zaradi ljudi, ki od tam oddajajo signal skorajda sodelujete v dogodkih.

Poudarek je na “ljudeh, ki od tam oddajajo signal”. Fizična prisotnost je še vedno eden najbolj pomembnih elementov dogodkov, brez katerih zadeva pač ni ista. Predstavljajte si kibernetski seks. Ali stream koncerta. Ali demonstracije na Second life platformi.

Fizična prisotnost ni samo floskula. Ni samo nek atavizem iz preteklosti, kjer druge možnosti ni bilo. Stvari se v družbi … zgodijo. Premaknejo. Še nikoli ni nobena stvar propadla, če so se ljudje dovolj resno dobivali v živo, se pogovarjali, izmenjavali mnenja. Še nikoli si niso ljudje bolj zapomnili nečesa novega, kot če so temu prisostvovali v živo.

S fizično prisotnostjo naredimo veliko delo. Podpremo in zanimiramo skupnost, ki se obnaša drugače. Ki diha z nami. Ki se povezuje in ki signalizira ostalim članom v družbi. Ki jo gledajo iz daljave.

Velikost skupine je pomemben faktor. Fizična prisotnost oddaja energijo, simbolizira poenotenost in daje težo temi, ki je skupino povezala. Da se ve. Da se vidi. Da se sliši.

Čeprav generacije digitalnih domorodcev počasi postajamo poglavitna sila v družbi, ne smemo pozabiti na fizično prisotnost. Na fizičen prostor, ki ga okupiramo. V katerem delujemo. V katerem živimo. Ne smemo pozabiti, da je digitalno nadgradnja fizičnega in ne nadomestek. Da svetova nista dva. Da je svet samo eden. In da si ti njegov pomemben del. In da jebisimater če v ponedeljek ne prideš na Cryptoparty ob 18:00 v Poligon na Tobačno. Evo ti sajt, vse piše!