Author Archives: Domen Savič

cover

Poletna bralna značka 2014

Disney War (James B. Stewart)

Genialen vpogled v eno največjih korporacij na svetu, ki ga vodijo megalomani, psihotiki in ljudje brez domišljije. Kdo je komu kdaj kaj jebal in kaj je iz tega nastalo, poleg tega pa veliko dobrih vpogledov v vodenje korporacije.

Noč v Reykjaviku (Brina Svit)

Dolgčas od knjige. Trapasto draženje s seksom in navijanjem klasične slovenske jamrarije, ki se dela, da je svetovljansko in odprto do drugačnosti.

Present shock (Douglas Rushkoff)

Ena tistih knjig, ki štarta odlično, potem pa v zadnjem poglavju izgubi ravnotežje in trešči v tribuine. A če zadnje poglavje preskočimo in se osredotočimo na ostale točke razmišljanja avtorja, ki opozarja na vedno večjo problematičnost digital-first sveta, ki ne pozna pripovedi, začetka in konca, lahko prepoznamo pametno sporočilo dela.

The Chancellor Manuscript (Robert Ludlum)

Ah, Robert. Vseeno je, kateri naslov njegovega opusa prebirate, vedno boste naleteli na relativno podobne elemente zgodbe. Tokrat se pripoved vrti okrog pisatelja/akademika, ki ga sovrstniki zavrnejo potem, ko spiše preveč neverjetno dizertacijo. Neverjetno v smislu, da je vse res in da ga potem preganjanjo Oni. Kar fino.

Dark Lies the Island (Kevin Barry)

Par hecnih, par zanimivih in par dolgočasnih zgodb najdete v tej zbirki irskega pisatelja, ki se fokusiran na delavski razred, irsko pokrajino in vse, kar spada vmes. Nič posebnega, mogoče sem zaradi navdušenostjo nad kratkimi zgodbami Roalda Dahla pričakoval več dinamike.

Hellboy (comics)

Paranormal nazi fighter. Ki tepežka vampirje, volkodlake in ostale prikazni ter hkrati preprečuje tudi prevlado nacizma, ki bi rad taiste zveri izrabljal v svoje namene. Malo Sinfest, malo League of extraordinary gentlemen. Fino in neškodljivo.

Guardians of the Galaxy (comic)

Navdušen nad filmom začel prebirati tudi stripovsko osnovo in ugotovil, da ni tako fajn. Klasičen vesoljski akcijski žanr, brez sarkazma in komedije filmske različice. Ni slabo, dobro pa tudi ne.

Y: The Last Man (comic)

Eden bolj izvirnih zapletov pripovedi, kjer virus pobije vse moške razen enega in kjer se potem v globalnem matriarhatu le-ta prebija do Avstralije. Kjer ima punco. Heh.

14848289439_dfbc1f961f_z

#Icebucketchallenge – kako se boste blamirali danes?

Namesto uvoda

ALS oziroma Lou Gehrig disease (ime je dobila po ameriškem igralcu baseballa) oziroma po slovensko amiotrofična lateralna skleroza je zajebana bolezen. To je laična oznaka za bolezen, ki povzroča odmiranje gibalnih živčnih celic v možganski skorji, možganskem deblu in hrbtenjači. Po domače: bolniki se ne morejo premikati, zaradi odmrlih celic so paralizirani. Pojavi se pozno, povprečna starost bolnika ob začetku je približno 58 let.

Znanstveniki so z medicinskimi raziskavami že ugotovili, da je bolezen do določene mere dedna, da do nje pride zaradi napake pri reprodukciji genskega materiala, trenutno pa zanjo še ne obstaja zdravila.

Donacije, ki jih prejemajo medicinske in raziskovalne ustanove se trenutno porabljajo predvsem za raziskovanje delovanja te bolezni in za terapije bolnikov. In kot ste mogoče že sami uganili, se ne valjajo v denarju.

V Sloveniji se s pomočjo bolnikom in svojcem med drugim ukvarjajo tudi v društvu distrofikov Slovenije.

#icebucketchallenge – kaj je to?

Poziv k donacijam za financiranje znanstvenih in medicinskih centrov, ki se ukvarjajo z ALS, je v ZDA prvi začel bivši igralec rugbyja, Pete Frates , ki prav tako trpi za to boleznijo. V slogu zloglasne ruske pivske igrice Neknominate je sprožil verigo, v kateri so med drugim sodelovali sir Patrick Stewart, Robert Downey Jr., Vin Diesel, George Bush jr. in drugi.

Ampak zakaj za božjo voljo se polivajo z vodo? No, stvar je malo bolj komplicirana. Ime je #icebucketchallenge. Ne #polivanjezvodopoleti. Skrivnost je, kot rečejo, v ledu. Polivanje z ledeno mrzlo vodo oziroma v tem primeru vedrom, polnim ledeno mrzle vode in ledu paralizira telo in ga podvrže zelo blagi simulaciji bolezni ALS. Zelo. Blagi. Obliki. Izziv je torej neločljivo povezan z boleznijo, ki naj bi jo pomagal iztrebiti.

Hkrati mora vsak pravi #icebucketchallenge vsebovati še nominacijo treh novih sotrpinov in jasen in glasen poziv k doniranju v sklad ALS. V nasprotnem primeru si se pač samo polil z vodo in dal video na YouTube.

Na oder pridejo tepci

#icebucketchallenge je seveda klasična viralna akcija in slejkoprej pridejo na oder tepci. Ki ne razumejo. Ki nočejo razumeti. Oziroma ki razumejo še preveč. In začnejo kršiti pravila #icebucketchallenge tekmovanja za pomoč pri odpravi ALS bolezni.

Od tega, da se polivajo s toplo vodo, ki ne vsebuje koščka ledu, do tega da ne pozivajo k doniranju na pravi naslov (zgoraj omenjeno društvo v Sloveniji), do tega, da trikratni tepci igro uporabljajo za promoviranje svoje dobrodelne akcije, kar je približno tako, kot bi oglas za Mercedes, ki ga pozna in spoštuje ves svet neki lokalni majster predelal v oglas za svojo oštarijo, ki ji ne nese dlje kot do druge avtobusne postaje.

Neobčutljivi uporabniki, ki so jih družabni mediji desensitivizirali do te mere, da s(m)o se spremenili v opice za pisalnimi stroji, ki sploh ne konzumirajo vsebine, ampak trzajo samo na optične dražljaje ključnih besed, so jih seveda obravnavali enakopravno in brez kritične distance. Zakaj bi jih? Led je tukaj, vpitje tudi – opice so zadovoljne. Polivanje z vodo pa bolj priljubljeno od posutja s pepelom. Se zgodi.

Vihar v kozarcu ledu

Seveda je vse skupaj trivialno. Nesmiselno. Otročje. Neknominate tip viralne igre ne bo izginil, ker je preveč preprost, preveč zabaven in preveč reproduktiven. A vseeno bi se bilo fino spomniti, da se za navidez neškodljivim in zajebantskim izražanjem na spletu skrivajo življenjske zgodbe, ki so odvisne od tega, ali bodo opice po režanju nad ogledom bradavičk Justina Bieberja segle v denarnico. In to je najbolj strašljiv del celotne zgodbe.

Vir fotografije: Anthony Quintano

2999130055_8697986e51_z

Par kratkih o volitvah

Tukajle par zabeležk o zadnjih volitvah, po alinejah. Zaenkrat povezave med posameznimi točkami ne vidim, a se bodo zagotovo pokazale. Dodajte še kakšno svojo v komentarje.

Smrt predvolilnega terena

Mogoče se vam bo zdelo hecno, ampak zdi se mi, da so tole zadnje volitve, kjer smo v predvolilnem času gledali klasično kampanjo s hojo po terenu in klasičnimi potezami kandidatov na terenu. Mogoče je ta kampanja specifika, ker je Janša v zaporu in je imel SDS zaradi tega čisto drugačen pitch, ampak vseeno je zmagal Cerar, ki naj terena sploh ne bi imel.

Smrt predvolilnih soočenj

Čeprav so soočenja pomagala Mesecu, da je na krilih dobre retorike priletel v parlament, po drugi strani informacije, ki jih je uporabnik iz soočenj dobil o zmagovalki volitev, niso vredne pol piškavega oreha. Ker jih ni bilo. Debate so bile namenjene šminki, kazanju forme, ne pa vsebine.

Smrt spletne kampanje

Trenutne spletne kampanje niso vredne omembe. Vse stranke so koristile ista orodja, prepričevala že prepričane in si na spletu kvečjemu delale škodo (ja, tebe gledam, Alen). Mobilizacija na spletu je bila sicer ogromna, še posebej med podporniki Združene levice, a se je dogajala spontano in do velike mere neorganizirano. Uradna kampanja na spletu pri tem ni imela nič.

Rojstvo novega volivca

Da ne bomo samo o smrti, še eno rojstvo. Ki je hkrati tudi smrt. Na teh volitvah sem vsaj jaz zaznal rojstvo novega tipa volivca. Ki je popolnoma neobčutljiv na zunanje impulze in zaupa samo svojemu filter mehurčku. Ki se odloča spontano in ki odločitve ne načrtuje. Ki je vseeno malo ovce, a vsaj v določeni meri uporablja svoje možgane. In ki ga ankete skorajda ne zaznajo. Ker nima statičnega telefona.

Toliko o mojih opazkah.

Vir fotke: Teresa Thompson

DSCN1669

Flogging Molly – Ljubljana, Kino Šiška (25.6.2014)

Flogging Molly so tudi v tretjič prepričali, da so še vedno na vrhu svoje kreativne in koncertne energije. Irski etnopunkerji (?) so v Kino Šiška naleteli na navdušene oboževalce in jim priredili energično nabit in zelo zabaven večer.

Čeprav od Speed of Darkness niso izdali novega materiala in smo tokrat lahko poslušali “samo” že prej slišane komade, so se Dave in kompanija potrudili z dinamično izvedbo, komuniciranju s publiko, ki so ji dovolili celo skoke z odra in jih nagrajevali s pločevinkami Guinessa ter vseplošnim fun faktorjem, s katerim so več kot nadoknadili odsotnost novitet.

Razprodan koncert je pričal o temu, da Slovencev nič ne moti, če Irci na poti med festivali zavijejo še k nam. In da je star material idealen za ogrevanje dvorane, v kateri smo na koncu vsi ostali mokri – bodisi od piva, bodisi od švica. In na koncu smo bili pol mlajši udeleženci koncerta bolj utrujeni kot naviti Dave in ostali, ki so med komadi poskrbeli tudi za neškodljivo norčevanje iz publike, odigravanje rifov komadov Iron Maiden in AC/DC in tako naprej.

Čeprav sem odšel po rednem delu koncerta in nisem počakal na bis, je bilo celotno doživetje spet zelo fajn. Pa čeprav je bilo vroče kot pes.

 

 

 

 

 

 

 

 

14488054021_be503d221d_o

Pearl Jam – Trieste, Stadio Nereo Rocco (22.6.2014)

Na stadionu v Trstu sem prvič videl že drugo svetovno rokersko legendo in tudi tokrat se je vsem prisotnim snelo do konca. Po Bruce Springsteenu so bili tokrat na vrsti Pearl Jam, za katere si ne bi nikoli mislil, da jih bom videl v živo, čeprav so davnega leta 2000 harali tudi po Ljubljani.

Eddie Vedder je s kompanjoni začel ob uri, brez predskupine. Z baladico Elderly Woman Behind the Counter in a Small Town iz leta 1993, s katero si je ogrel glas in se pripravil na skoraj triurno rokersko žurko, kjer smo pri zadnjem bisu in prižganih lučeh vsi skupaj prepevali Rockin’ in the free world in Alive in Better man. Vmes pa vse od Do the evolution, najnovešje Mind your Manners in Rearview mirror.

Med komadi se je Vedder na veliko navdušenje lokalcev trudil čebljati po italijansko, razlagal o svoji petletni hčerki, ki po treh dneh na italijanskih tleh že preklinja “ko velika” in se na sploh priljubil tudi največjim cinikom.

Pearl Jam Setlist Stadio Nereo Rocco, Trieste, Italy 2014, Lightning Bolt Tour

 

Najbolj me je presenetila energičnost in organskost nastopa – nič nadrkanosti, nič avtomatizmov, vse skupaj je izpadlo zelo pristno in navdušeno. Nažigačine in balade so zvenele odlično, band je cel koncert komuniciral z občinstvom in se trudil po svojih najboljših močeh, vse skupaj pa je brez premorov letelo kot dobro podmazan stroj, da človek niti ni imel časa pogrešati določenih komadov, za katerem sem jih hotel slišati v živo.

Primerjava z Bruce Springsteenom iz začetka ni naključna. Dejansko se mi je zdela energija zelo podobna kot na koncertu Šefa in samo upam lahko, da bo Vedderju uspelo ostati na pravi poti in svoj band pripeljati tja, kjer se trenutno nahaja Bruce. Po slišanem v Trstu je na zelo dobri poti.

DSCN1648

2cellos – Škofjeloški grad, Škofja Loka (19.6.2014)

Čelo mi je od vseh godal najljubši inštrument. Za razliko od visokih violih in prenizkih basov ima ravno prav osebnosti in energije, da je tudi sam po sebi zelo poslušljiv in ne potrebuje dodatne spremljave.

2Cellos po zgledu Apocalyptice, ki redno skrbi za težkometalne odmerke godenja uspešno meša rock in hard rock ter pop melodije in jih podlaga z energičnimi čelističnimi nastopi ter bobni.

Koncert se je dogajal na škofjeloškem gradu in lokacija bi bila skoraj premajhna za vse obiskovalce. Otvoritveni komad je bil sicer miren, a je duo takoj nato štartal z energijo polnimi komadi/predelavami, ki so spravili na noge celo občinstvo.

Za razliko od albumov, ki poleg bobnov in dveh čel na določenih mestih vsebujejo tudi vokaliste, je bila tokrat na odru samo trojica, ki je s surovo energijo cefrala loke in kanalizirala energijo bendov kot so AC/DC, Coldplay, U2 in drugi. Pri določenih komadih se mi je sicer zdelo, da elektrificirani čeli zvenita preveč podobno električni kitari, a večina aranžmajev jima je zelo lepo uspela.

Mogoče me je še najbolj negativno tokrat presenetilo občinstvo in lokacija, ki se mi je zdela rahlo neprimerna za tak kaliber izvajalcev. In mogoče sta se mi kar malo zasmilila, saj so se mi zdele izvedbe zelo na nivoju, hkrati pa sta oba izgledala zelo navdušeno in čisto nič rutinirana.

Drugič bom zelo vesel, če jih bom uspel ujeti v bolj umirjenem okolju.

14380640635_7fa6182c97_z

Polet s helikopterjem – doživetje za 10!

“Najbolje, da se naučim alpiniziranja, se potem zaplezam, zlomim nogo in me bodo morali reševati s helikopterjem,” je bila ena od Bajinih idej, kako končno priti do vožnje s helikopterjem. Na koncu sem našel boljšo verzijo, ki je bila popolnoma neboleča, a hkrati veliko bolj zabavna in sapo-jemajoča.

Getting ready 1

Začeli smo na Lescah in se najprej usmerili proti Blejskemu jezeru. Do tam smo rabili par minut in kot bi mignili, smo v jasnem vremenu zaokrožili nad otokom in gradom, ki sta ponujala nekaj zelo lepih scen.

Bled island from the air 4

Po obletu jezera smo se usmerili na Triglav. Kam drugam. Gor je bilo vse belo in Aljažev stolp je bil do strehe zakopan v sneg.

Julian Alps 2

Ob povratku smo še malo zaokrožili nad Savo Bohinjko in pristali na Lescah.

Follow the river

Je kdo rekel, da bi raje video?

Helicopter ride: Bled, Triglav, Pokljuka from Domen Savič on Vimeo.

Za fotke in video hvala Miha Rekar, za helikopter in vse ostalo pa Flycom, ki so se res potrudili z organizacijo in potrpežljivostjo pri čakanju na idealno vreme.

DSCN1609

Black Sabbath – Königsplatz, München (13.6.2014)

Na petek trinajstega obiskati koncert klasikov Black Sabbath, ki jih podpirajo Soundgarden, je ekvivalent metalskega božiča. Veš, da se boš imel fino, veš, da bo zadeva malo weird in veš, da boš na koncu rekel – no, za eno leto smo dobri!

Black Sabbath, ki so pred kratkim izdali novo ploščo z naslovom 13 in se z novim bobnarjem podali na svetovno turnejo, so se izkazali za zelo živ in zabaven bend. Kitara, bobni in bas zvenijo odlično in če vse skupaj dopolni še Ozzy s svojo pojavo, potem se celotna zadeva razvije v zelo fin metalfest.

Preigravanje starih in novih hitov je na občinstvo delovalo podobno kot obisk cerkve v nedeljo – ekstaza in navdušenje, še posebej pri starejših članih občinstva je bila na vrhuncu. Če to pokombiniramo z medklici “Anybody has any LSD?!” in “God Bless Ozzy!”, potem veš, da si na pravem kraju.

Tudi lokacija je bila kar prijetna, sonce ni preveč žgalo in za razliko od italijanskega sistema prodajanja pijač in hrane, ki spominja na postopek podaljšanja vozniškega dovoljenja, je tukaj vse bolj jasno in manj nagneteno.

Tudi predskupina Soundgarden, od katerem sem pričakoval veliko, se je izkazala v mejah normale. Tokrat to ni bila ljubezen na prvi pogled, čeprav na ploščah zvenijo fantastično, a so bili tudi v živo dovolj dobri, da bom njihovo koncertno pojavljanje spremljal še naprej. Če bodo nastopali v soboto ;)

14139819950_e672a66a4a_z

Rock in Idro – Parco Nord Bologna, Bologna (1.6.2014)

OK – o Iron Maiden in njihovemu odličnemu koncertnemu vzdušju sem se že tolikokrat ponavljal, da v tem zapisu samo na kratko. Ja, bilo je tako, kot je vedno. Ja, super so in nič ne kaže, da bi jim zmanjkalo energije. Ne, niso razočarali. In ja, zelo medlo so napovedali novo ploščo.

A festival Rock in Idro je več kot samo nastop preverjene skupine. Tako kot smo leta 2011 odšli na Foo Fighters in na poti slišali Flogging Molly, italijanski Ministri, The Hives in Iggy Popa, smo tudi letos dobili dobro mero zelo zanimiv bendov, ki sem jih tokrat slišal prvič, pa so nekateri že zelo dolgo na moji koncertni wish listi.

Lokacija je bila za razliko od milanske veliko boljša. Travnat park z gričem na eni strani, ki ponuja razgled na oder v dolini in travnata podlaga, ki je do občinstva veliko prijaznejša od betonskih blokov milanskega prizorišča.

Iron Maiden Setlist Rock in Idro 2014, Maiden England - European Tour 2014

Prva poslastica so bili Skillet, ameriški christian rock band. Vem, kako se to sliši, ampak zadeva je zelo poslušljiva in tudi performančno so se člani benda odlično odrezali.

Mogoče je tudi to razlog, da so Hawk Eyes in lokalni Extrema izzveneli v prazno in smo morali počakati na Black Stone Cherry, ki so napovedali odlični drugo etapo festivala, v katerem sem končno v živo slišal Opeth, ki so z zelo zabavnim nastopom in pestrimi komadi prej popestrili kot zamorili vzdušje, čeprav so zaigrali nekaj zelo nefestivalskih komadov. Nato so tempo pospešili Alter Bridge in odlično pripravili teren za Dicka in njegove merry men.

Setlista frontlinerjev ni bila nič nepričakovanega, mogoče so presenetili z Relevations in Sanctuaryjem, s katero so zaključili nastop. Za moje pojme neposrečeno, veliko raje bi še enkrat slišal Running Free, ki se mi zdi odlična za zaključevanje nastopov. A so tokrat britanci nastopili rutinirano in brez klasičnih presežkov. Tokrat je bil očitno smisel poti pot sama in ne cilj. Prav je tako.

 

 

Manics_Futurology_Art_600

Manic Street Preachers – München, Backstage Werk (17.5.2014)

Ko so pred leti najprej izdali album največjih hitov in nato še plato s priredbami, se mi je zdelo, da sem jih zamudil za vedno. Mislil sem, da bodo počasi ugasnili in pustili za sabo nekaj epohalnih albumov, ki ne bodo nikoli romali na kup preživetih plošč.

Ko se je najprej izkazalo, da so fantje začeli ponovno snemati nov material in najprej posneli Rewind the Film ter napovedali Futurology, ki bo izšel čez nekaj dni, se je vrnilo upanje, da bodo skoraj zagotovo kmalu napovedali še turnejo. In to se je tudi zgodilo.

Backstage Werk je ena boljših dvoran, v katerih sem v preteklih letih poslušal glasbene skupine. Nabito polna in z zelo navdušenim občinstvom, ki je iz srca prepevalo skupaj s James Dean Bradfieldom se je izkazala za idealni zmenek z dolgoletno ljubeznijo, maničnimi pridigarji z ulice.

Manic Street Preachers Setlist Backstage Werk, Munich, Germany 2014, Pre-Futurology

Poleg skoraj vseh klasik so predstavili tudi nekaj novih komadov in vse skupaj zapakirali v simpatičen, humorističen nastop, ki je tudi med komadi v smeh spravljal občinstvo, pa tudi bend na odru.

Pod črto? Eden boljših koncertov letos.