Author Archives: Domen Savič

12741087104_b55ed9fdd8_z

Dajmo medije v medije: Vprašanje samoregulacije

12741087104_b55ed9fdd8_z
Sodbe novinarskega častnega razsodišča so imele v javnosti in v medijski sferi pričakovan odziv. Razen zgražanja nad nekvalitetnimi in slabimi mediji se ni zgodilo veliko. A nič zato. Že večkrat se je namreč izkazalo, da se stvari premaknejo na bolj šele takrat, ko se za to pobrigamo sami.

Korak ena: Kako so medijske hiše odreagirale na sodbe?

V svojem in tvojem imenu, draga državljanka, dragi državljan (oba medijska odjemalca) sem na medijske hiše, ki so bile spoznane kršenja novinarskega kodeksa v t.i. mariborskem primeru, poslal preprosto vprašanje: »Kako boste odreagirali?«

Pismo sem poslal na Žurnal24, Kanal A, POP TV, Slovenske novice, TV Slovenija, Planet TV, Siol.net, Svet 24, Moški svet, Moški.si, Radio Aktual, Radio 1.

Spoštovani!

Dne 7. 4. 2015 je Novinarsko častno razsodišče ugotovilo, da so vaši uredniki in novinarji kršili Kodeks novinarjev Slovenije. Ker je Novinarsko častno razsodišče samoregulacijski organ, me sedaj zanima, kako se boste samoregulirali oziroma s katerimi postopki in ukrepi boste zagotovili, da kršitelji znotraj vaše medijske hiše takih kršitev ne bodo več izvajali?

Zanima me čimbolj konkreten opis ukrepov (dodatno izobraževanje, finančni ukrep, opomin pred prekinitvijo delovnega razmerja), saj na tem stoji in pade samoregulacijski model medijev, ki ga imamo trenutno v slovenskem medijskem prostoru.

Odgovori bodo javno objavljeni, zelo bi bil vesel čimprejšnjega odgovora. Če na sporočilo ne boste odgovorili v tednu dni, bomo smatrali, da na razsodbo niste in ne boste odreagirali.

Zahvaljujem se vam za sodelovanje in vas lepo pozdravljam.

S spoštovanjem,
Domen Savič

V tabeli bomo spremljali, koliko časa bodo potrebovali za odgovor in kakšna bo njegova vsebina. Čez štirinajst dni (9. 5. 2015) bomo neodzivnim medijem servirali klasično aktivistično akcijo, kjer bomo na oglaševalce ponovno naslovili vprašanje o podpiranju medijev, ki v samoregulacijskem sistemu nočejo izvajati funkcij, ki jih ta sistem prinaša.

Poziv poslan na:

  • Žurnal24 – na odgovor še čakamo – poslano na matej.kosir@zurnal24.si
  • Kanal A – na odgovor še čakamo – poslano na svet@kanal-a.si
  • POP TV – na odgovor še čakamo – poslano na uredniki24ur@pop-tv.si
  • Slovenske novice – na odgovor še čakamo – poslano na info@slovenskenovice.si
  • TV Slovenija – na odgovor še čakamo – poslano na jadranka.rebernik@rtvslo.si
  • Planet TV – na odgovor še čakamo –  poslano na danes@planet-tv.si
  • Siol.net – na odgovor še čakamo – poslano na uros.urbas@siol.net
  • Svet 24 – na odgovor še čakamo – poslano na karmen.spacapan@svet24.si
  • Moški svet – na odgovor še čakamo – poslano na denis.ostir@pop-tv.si
  • Moški.si – na odgovor še čakamo – poslano na aljaz.pogorelcnik@vsn.si
  • Radio 1 – na odgovor še čakamo – poslano na  andrej.vodusek@radio1.si

Odgovori medijskih hiš

Radio Aktual (20. 4. 2015 ob 9:45) – odločba razsodišča

“Spoštovani!

Opozorilo Častnega razsodišča smo vzeli z vso potrebno resnostjo in se o njem pogovorili z vsemi vpletenimi. Naj vas spomnimo/ verjamemo, da veste, da je bilo opozorilo v primeru Radia Aktual povezano z gostovanjem novinarjev Svet24 v studiu Radia Aktual.

Pozdrav!

Simon Prelesnik, odgovorni urednik Radia Aktual

6

Jugoslavija, moja dežela (Drama, 16. 4. 2015)

6

Na začetku povem – knjige (še) nisem bral. Ko sem prebral “Čefurji raus” in potem slišal opazke, da sta si knjigi podobni kot jajce jajcu, sem jo dal na stran. Ne zato, ker bi imel karkoli proti tej subkulturi, ampak ker pač… Mogoče bi bilo smiselno, da to sploh ne bi bila recenzija predstave, ampak bolj nekaj opazk o likih, ki v njej nastopajo.

Čeravno se je že veliko ljudi razpisalo o problematičnemu prikazovanju “naše lepe” v predstavi Jugoslavija, moja dežela in je predstava polna nekih scen, ob katerih se je predvsem starejše občinstvo hahljalo, češ, “da, tako je bilo takrat v lepih časih,” se me to ni dotaknilo. Prav tako se me ni dotaknila zgodba o izgubljenem očetu oziroma grozotah vojne, ki so trgale narode in družine. V bistvu se mi je zdelo, da je Vojnović porabil tričetrt knjige za nastavek ultimativne poante tega komada.

Ultimativna poanta? Izgubljena generacija.

OK, priznam, hendikepiran sem. Od vsega, kar počnem in s čemer se trenutno ukvarjam. In ko sem gledal sina, kako je brez iskanja očeta popolnoma izgubljen oziroma nedefiniran, kako se v svetu pozicionira samo tisti, ki išče in brez tega iskanja pravzaprav ne obstaja, se mi je utrnila ideja, da je to pravzaprav alegorija vseh nas. Kao mladih.

V bistvu je vse skupaj kar metafizično, saj se je Vojnović s tekstom in predstavo sam postavil v vlogo iskalca oziroma nekoga, ki ga definira preteklost. Ki ga definirajo travme staršev oziroma njihovi konflikti. In ki na koncu ob doumevni razrešitvi konflikta ostane prazen in razočaran. In sedaj dokončno brez ideje. Ključen se mi zdi dialog med glavnim junakom in njegovim dekletom, ko mu ta očita skrivnostnost in obsedenost z očetom. Po spominu mu reče: “Dajva samo sedet in gledat televizijo. Ali pa samo sedet in se pogovarjat.”

Vse ostalo je šlo mimo mene. Crnkovičevo jadikovanje o pocesnosti, izpostavljanje nacionalizma Dijane Matković in ostalo. Te zadeve so tako na prvo žogo, da se mi jih ne zdi vredno omenjati, tako kot se je najbrž večini gledalcev v dvorani zdel vic z Gavrilović pašteto “prav fajn”.

Po koncu predstave sem se spraševal, kaj bo tista združevalna sila naše generacije. Ljudi, ki so bili premladi za vojno oziroma se jih ta ni dotaknila do te mere, da bi okrog tega tragičnega dogodka izoblikovali celo generacijo. Kdo bo Vojnović naše generacije oziroma o čem bo tekla beseda, ko se bo nekdo končno spomnil, da obstaja življenje in kultura po letu 1992. Navsezadnje je od takrat že skoraj 23 let.

2463767790_8413732243_z

Dajmo medije v medije: Kaj se bo zgodilo po razsodbi NČR?

2463767790_8413732243_z

Danes smo torej dobili rezultate preiskave novinarskega častnega razsodišča in strokovno mnenje glede kršitev novinarskega kodeksa v primeru mariborski ravnatelj.

Zakaj je ta sodba pomembna?

Mnenje je pomembno, saj je to že drugi odziv uradnih inštanc v državi, ki so opozorile na kršenje zakonodaje (medijski inšpektor) in kršitve etičnih standardov novinarstva (častno razsodišče). Sedaj čakamo samo še policijo, ki naj bi preiskovala istovetnost posnetka.

Četudi policija ne bo predstavila izsledkov preiskave, lahko že danes ugotovimo, da se uradne inštitucije strinjajo in da je v mariborskem primeru dejansko šlo za popolnoma razpuščeno in komercialistično gonjo za vsebinami, ki niso imele nikakršne veze z medijskimi uporabniki in nikakršne veze z javnim interesom.

Kaj ta sodba ni?

Ta sodba ni konec zgodbe oziroma zaključek tragedije. Sodbo novinarskega častnega razsodišča ne smemo enačiti s sodbo klasičnega sodišča, kjer odločitev skoraj vedno prinese neposredne finančne sankcije. Samo zaradi razsodbe častnega novinarskega razsodišča ne bo šel nihče v zapor in nihče ne bo ničesar plačal žrtvam. Ta sodba sama po sebi ne prinaša nikakršnih finančnih sankcij.

Ta sodba torej ni konec zgodbe o povampirjenih medijih, ki so šli preko vse meja zato, ker so se tako odločili na podlagi finančnih kazalcev oziroma na podlagi zadovoljevanja nekih predstav o potrebah občinstva.

Kaj je torej sedaj drugače?

Najprej je tukaj seznam podjetij (Krka, Simobil, lastniki Planet TV) , ki so se v preteklosti izrekala o poseganju v novinarsko vsebino in s prstom kazala na častno novinarsko razsodišče, ki naj bi bilo odgovorno za odločanje o primernost in neprimernosti vsebine.

Sedaj smo odgovor razsodišča dobili in zanimivo bo videti, kakšna bo reakcija lastnikov medijskih hiš in podjetij, ki v tej medijih oglašujejo. Če smo prej pritisk utemeljevali (samo) z javnim nestrinjanjem, imamo sedaj večjo municijo – sodbo inštitucije, ki so jo oglaševalci sami priznali kot relevantno.

Kaj bomo torej storili?

No, saj je jasno. Spet jim bomo pisali e-pisma in jih spraševali o mnenju oziroma o opredelitvi. Čeprav trenutno podjetja ne oglašujejo v medijih, ki so večkrat kršila novinarski kodeks, je vseeno fino, da oglaševalcem sporočimo odločitve častnega razsodišča in jih prosimo za usklajeno ukrepanje.

Nadalje bomo javno pozvali društvo za marketing in društvo za piar, naj v najkrajšem možnem času organizirata posvet oziroma drugo vrsto javnega dogodka, kjer bomo lahko oglaševalcem in piarovcem pojasnili njihov del odgovornosti za medijske vsebine v naši medijski krajini.

Nadalje bomo od medijskih lastnikov zahtevali ukrepanje zoper kršitelje. Glede na to, da so pred časom podpisovali etično zavezo, jih bomo sedaj opomnili, da naj podpis podkrepijo z akcijo.

Da se. Gremo naprej!

CB-wGXKUEAAjcb4

Dajmo medije v medije: Krivi so. Vsi so krivi.

CB-wGXKUEAAjcb4

Iz poročila STA:

Po ugotovitvah NČR, ki je o pritožbah presojalo v februarju in marcu, so POP TV, TV Slovenija in spletni portal Žurnal24 kršili 17. člen kodeksa. Ta novinarje zavezuje k spoštovanju zasebnosti.

V primeru TV Slovenija sicer niso bili povsem soglasni pri obravnavi, je še poudarila predsednica razsodišča Ranka Ivelja. V oddaji Odmevi so se namreč zelo samoomejili, poudarjali so družbene vidike dogodka, kot so poseg v zasebnost in kaznivost snemanja dejanja. Edini zdrs, ki se je zgodil, pa je objava obeh vpletenih.

Poleg 17. člena so Radio 1, Radio Aktual, moski.si, moskisvet.com, Planet TV, PlanetSiol.net, Slovenske novice in Kanal A kršili še 12. člen, ki sankcionira nedovoljeno zbiranje podatkov. Časnik Svet24 in spletni portal svet24.si sta poleg omenjenih kršila še 23. člen, ki novinarje zavezuje k etičnem poročanju o samomoru.

Kodeks je skupno kršilo 48 novinarjev, urednikov in voditeljev, poudarja NČR. Le v enem primeru, v primeru novinarke Žurnala24 Anje Zupanc, kršitve niso ugotovili.

Na vprašanje, kaj pomeni, da je 12 medijev kršilo kodeks v tako občutljivi zadevi, Ivelja odgovarja, da je to dokaz, da so slovenski mediji na tem izpitu padli. Med temi mediji so mediji z največjim vplivom, nacionalna televizija, radii z veliko poslušanostjo in časopisi z veliko branostjo, je še poudarila.

Izjava za javnost

Celotna izjava (.pdf)

Novinarsko častno razsodišče po temeljiti obravnavi  poslanih pritožb ugotavlja, da so preštevilni slovenski novinarji, uredniki in voditelji padli na zahtevnem  preizkusu iz  novinarske etike,  kot jo določa Kodeks novinarjev Slovenije. Tragično preminuli ravnatelj in pedagoginja sta bili žrtvi kaznivega dejanja, znašla sta se v hudi stiski in nikakor nista bili javni osebi.

Za razkrivanje njune zasebnosti v javnosti, ki je bilo v veliko primerih surovo in vulgarno, ni bilo prav nobenega javnega interesa. Teme, kot so spletno nadlegovanje, ravnanje pedagogov,  poseganje v zasebnost in podobne nedvomno  so v javnem interesu in so lahko predmet novinarske obdelave.

To pa nikakor ne pomeni, da lahko novinarji v ta namen poteptajo pravico ljudi do temeljnega spoštovanja njihove zasebnosti. V tem primeru se novinarsko poročanje zlahka spremeni v medijsko gonjo s tragičnimi posledicami za vpletene posameznike.

Kaj pomenijo kršitve?

12. člen: Novinar ne sme uporabljati nedovoljenih načinov zbiranja podatkov. Če informacij, ki so za javnost izrednega pomena, ni mogoče pridobiti drugače, mora svoje ravnanje in razloge zanj predstaviti javnosti.

17. člen: Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.

23. člen: Novinar o samomoru in poskusu samomora poroča le, če to narekuje javni interes. Pri tem vzroke in okoliščine samomora ali poskusa samomora navaja previdno. Ne navaja metode in kraja dejanja. Identiteto osebe, ki je storila ali poskusila storiti samomor, razkrije le, če za to obstaja javni interes. Izjema je poročanje o zgodovinskih osebah.

Posnetek tiskovne konference

Posnetek pogovora po tiskovni konferenci

Moje mnenje

S sodbami častnega razsodišča smo dobili potrditev neetičnega in hudo problematičnega poročanja v t.i. mariborskem primeru. Predsednica razsodišče Ranka Ivelja je izpostavila popolno odsotnost javnega interesa, popolnoma zlorabljeno vlogo novinarstva kot poklica in popolno odsotnost kakršnegakoli etičnega uvida s strani urednikov in novinarjev.

Opozorila je, da smo tudi konzumenti množičnih medijev odgovorni za medijsko krajino in da z denarnico odločamo o vsebinah, ki jo bodo to medijsko krajino soustvarjale. Model samoregulacije, ki naj bi skrbel za primernost in predvsem koristnost vsebin, je več kot očitno spodletel, saj se na podobnih primerih kaže odsotnost kakršnekoli etične drže. Mediji tako zasledujejo samo ekonomsko-finančni vidik poslovanja in jih ne zanimajo posledice in rezultati takega početja.

Tega se moramo kot konzumenti zavedati in v skladu s tem ravnati pri konzumaciji medijev. V idealnem svetu ljudje medijev, ki kršijo etična načela in zlorabljajo posameznike v prid svojih zgodb, ne bi kupovali. Hkrati bi se ljudje bolj aktivno ukvarjali z izražanjem lastnega mnenja o problematičnosti medijskih praks in bi o tem govorili v javnosti ter sankcionirati medijske prakse, s katerimi se ne strinjajo oziroma ki očitno kršijo etične standarde in ne sledijo javnemu interesu.

Seznam razsodb

4286475665_85d98cafa2_b

Dajmo medije v medije: Javni zavod RTV

4286475665_85d98cafa2_b

Tokrat dvigujemo zahtevnost naloge in podaljšujemo čas za participacijo. Namesto opozarjanja na problematične prakse bomo tokrat skušali zadevo zastaviti konstruktivno in praktično.

Uvod

RTV Slovenija je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti, z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in  kulturnih potreb državljanov Republike Slovenije in Slovencev po svetu, pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji ter druge dejavnosti v skladu z zakonom o RTV Slovenija. (vir)

Javni zavod se v večini svojega financiranja napaja iz vašega denarja. RTV-prispevek je posebna oblika javne dajatve, predpisana z Zakonom o Radioteleviziji Slovenija (Ur.l. št. 96/05) in predstavlja najpomembnejši vir financiranja nacionalne radiotelevizije. Zavezanec za plačilo RTV-prispevka je vsak, ki ima oz. uporablja radijski ali televizijski sprejemnik oz. katerokoli drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oz. televizijskih programov na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija. (vir)

Naloga

Tokrat se ne bomo ukvarjali z oglaševalci. Tokrat ne bomo preverjali, ali lastniki vedo, kaj se dogaja v podjetju. Tokrat bomo konstruktivni. Tokrat bomo pametni. Tokrat bomo pisali konkretne predloge, s katerimi bi radi izboljšali javno televizijo. Našo televizijo.

Predloge boste pisali v komentarje tega prispevka. Spodobilo bi se, da se podpišete. Predlogi se lahko dotikajo kateregakoli področja delovanja javne Televizije od programskih vsebin, načina dela, drugih tematik, ki se tičejo tega zavoda.

Predloge zbiramo do 31.5.2015.

Dva meseca časa imate, da poveste, kaj si želite oziroma kaj vas moti.

Kaj se bo zgodilo po koncu zbiranja?

Predloge bomo nesli do direktorice javne televizije dr. Ljerke Bizilj. Predstavili ji bomo koncept in ji predali vaše predloge. Nato bomo odšli. In prišli nazaj čez šest mesecev. Konec novembra 2015. In jo vprašali, kaj je narejeno in kaj ne. In zakaj še ni.

Komentarji so moderirani, če se tvoj ne pokaže takoj, brez panike.

10407161_721430964631446_3484943893942581572_n

Dajmo medije v medije – vmesno poročilo

8174373967_7fe4d9df50_o

Ker smo 29.11.2014 začeli z akcijo Dajmo medije v medije, se spodobi, da po petih mesecih popišemo uspehe in razvoj dogodkov ter začrtamo pot, po kateri se bo akcija gibala v prihodnosti.

Aktivizem

Najprej smo se osredotočili na spletno mesto Slovenskih novic. Od oglaševalcev smo hoteli izvedeti, kako gre skupaj njihova družbena odgovornost in oglaševanje poleg vsebin Slovenskih novic. Vsi pozvani oglaševalci so oglase umaknili, več o tem si lahko preberete v prejšnjih objavah sklopa Dajmo medije v medije: Slovenske novice.

Po Slovenskih novicah smo šli na Planet TV. Na problem smo opozorili grške lastnike, se nato obrnili še na slovensko podjetje, ki ima Planet TV v lasti in na vprašanja o odgovornosti in etičnosti novinarskega poročanja dobili zelo zaskrbljujoč odgovor, iz katerega smo razbrali, da Planet TV etičnost lastnega poročanja ocenjuje s številom prijav na regulatorne organe, sam pa se s tem ne ukvarja preveč. Več o tem v sklopu Dajmo medije v medije: Planet TV.

Jutri se bomo začeli ukvarjati z javno radiotelevizijo, zadevo lahko spremljate na znanem mestu.

Izobraževanja

Od konca novembra do konca marca smo izvedli osem predavanj po Sloveniji (Trikrat v Ljubljani,  po enkrat v Mariboru, Ajdovščini, Novem mestu, Kopru in Kranju), s katerimi smo predstavili koncept projekta, zbirali mnenja javnosti in promovirali dobre prakse v slovenskem medijskem prostoru. S predavanji bomo nadaljevali tudi v prihodnosti.

Mediji

Projekt “Dajmo medije v medije” se je ob začetku pojavil tudi v medijih. O projektu so poročali Dnevnik, Večer, STA, oddaja Studio City, podcasti Metina lista, Številke, Torek ob petih. Vzpostavili smo spletno mesto, namenjeno informiranju javnosti o projektu ter zagnali projekt Državljan D, kjer v praksi preizkušamo novo medijsko prakso.

Fizična prisotnost – izgubljena vrlina?

5279691132_a7db74af24_z

Mogoče se bo komu zdela tema fizične prisotnosti nepomembna, a se mi zdi, da vedno znova pozabljamo, kako pomembna je izmenjava mnenj v živo, kako integralna je bila dosedaj v vsakem sistemu in kako velike spremembe so se dogajale zaradi nje.

Priznajte, da se vam zdi, da ste zelo aktiven človek. S pomočjo novih medijev ste lahko na večih koncih hkrati, lahko imate pregled nad dogajanjem na lokacijah, ki vam niso dostopne in hkrati zaradi ljudi, ki od tam oddajajo signal skorajda sodelujete v dogodkih.

Poudarek je na “ljudeh, ki od tam oddajajo signal”. Fizična prisotnost je še vedno eden najbolj pomembnih elementov dogodkov, brez katerih zadeva pač ni ista. Predstavljajte si kibernetski seks. Ali stream koncerta. Ali demonstracije na Second life platformi.

Fizična prisotnost ni samo floskula. Ni samo nek atavizem iz preteklosti, kjer druge možnosti ni bilo. Stvari se v družbi … zgodijo. Premaknejo. Še nikoli ni nobena stvar propadla, če so se ljudje dovolj resno dobivali v živo, se pogovarjali, izmenjavali mnenja. Še nikoli si niso ljudje bolj zapomnili nečesa novega, kot če so temu prisostvovali v živo.

S fizično prisotnostjo naredimo veliko delo. Podpremo in zanimiramo skupnost, ki se obnaša drugače. Ki diha z nami. Ki se povezuje in ki signalizira ostalim članom v družbi. Ki jo gledajo iz daljave.

Velikost skupine je pomemben faktor. Fizična prisotnost oddaja energijo, simbolizira poenotenost in daje težo temi, ki je skupino povezala. Da se ve. Da se vidi. Da se sliši.

Čeprav generacije digitalnih domorodcev počasi postajamo poglavitna sila v družbi, ne smemo pozabiti na fizično prisotnost. Na fizičen prostor, ki ga okupiramo. V katerem delujemo. V katerem živimo. Ne smemo pozabiti, da je digitalno nadgradnja fizičnega in ne nadomestek. Da svetova nista dva. Da je svet samo eden. In da si ti njegov pomemben del. In da jebisimater če v ponedeljek ne prideš na Cryptoparty ob 18:00 v Poligon na Tobačno. Evo ti sajt, vse piše!

Surveillance

Varne komunikacije: Kdaj bo začelo piskati tebi?

Surveillance

Mudi se mi. Usedem se v avto, ga vžgem in speljem. Piskanje me obvesti, da sem se pozabil privezati. Ko se privežem, je stroj zadovoljen. Ko zapeljem na ulico, se vrata avtomatsko zaklenejo od znotraj. Ko pridem na cilj, si pas odpnem in tik preden skočim iz vozila, me to spet s piskanjem opozori, da sem pozabil ugasniti luči. Ko se od vozila odmaknem, se vrata avtomatično zaklenejo in vklopi se alarm.

Mudi se mi. Zaženem računalnik in odpre se mi namizje operacijskega sistema brez vpisa dodatnega gesla. Računalnik ne piska. Dvokliknem ikono za elektronsko pošto in brez varne povezave naložim elektronska sporočila. Računalnik ne piska. Pokličem prijatelja po mobilnem telefonu,ne da bi vzpostavil zaščito klica. Pametni telefon ne piska. V kavarni se s tablico na splet povežem prek omrežja, ki me do spletnih vsebin spusti brez gesla. Tablica ne piska.

Kdaj bo začelo piskati tebi?

Glavna prodajna strategija storitev in produktov informacijske dobe (Facebook, mobilni telefoni, tablice, računalniki…) so bile dolgo časa uporabnost, privlačnost oblike in povezljivost med seboj. Skoraj nihče se ni osredotočal na vidik zasebnosti, na vidik varnosti. Ljudje smo se na to navadili. Pozabili smo na pomembnost šepeta, na pomembnost intime, na pomembnost zasebnosti. Bolj pomembni so se nam zdeli všečki, piškotki in ostale ljubke besede, za katerimi stojijo industrije. Brezoblične in vseprisotne. Ki prodajajo vaše podatke. Ki analizirajo vaše navade. Ki vam lezejo pod kožo.

Kdaj bo začelo piskati tebi?

Zasebnost komunikacij je pravica. In je dolžnost. Z njo se ukvarjajo državne službe, podjetja in posamezniki. In z njo se moraš ukvarjati tudi ti. Ne gre za modno muho in ne gre za kaprico. To ni stvar hekerjev in »tistih, ki se imajo česa bati«. V vojnah informacijske dobe ni nedolžnih. Vsi se slej ko prej znajdemo v bazi ničel in enic, kamor praviloma zaidemo brez eksplicitnega dovoljenja. Kjer smo se znašli kot kolateralna škoda oziroma ker je nekdo enkrat rekel: »No, škoditi ne more, dajmo shranit VSE podatke.« Nihče nas nikoli ne vpraša: »Dovolite, da vohunimo za vami?”

Ti že piska?

Varovanje komunikacijske zasebnosti je navada. Nihče ne razmišlja o privezu z varnostim pasom med vožnjo. Nihče ne razmišlja o zaklepanju avtomobila. Nihče ne razmišlja o vožnji s prižganimi lučmi. Stvari treninga. Stvar navade. Zakaj smo potem na področju varovanja spletne zasebnosti tako goli in bosi? Zakaj ne uporabljamo enkripcije elektronske pošte, zakaj ne poskrbimo za zaščito mobilnih komunikacij, zakaj o zasebnih stvareh kričimo na digitalnem trgu, da nas lahko slišijo vsi? Nam je vseeno? Nam manjka znanja?

Ti že piska?

V Ljubljani bo 30. 3. 2015 ob 18h v ljubljanskem Poligonu na Tobačni prvi slovenski Cryptoparty. Dogodek za vse, ki jim že piska. Dogodek za vse, ki vam je začelo piskati po tem besedilu. Kjer se bomo skupaj posvetili komunikacijski varnosti in zavarovali svojo elektronsko pošto, mobilne naprave in omrežne povezave. Kjer ti bomo s strokovnjaki ponudili ideje in navade za bolj varno in bolj zasebno komunikacijo z elektronsko pošto, pametnimi telefoni, omrežji in ostalimi napravami.

Ti že piska?

5364620846_81bf6de65b_o

Slovenska politična spletna skupnost 2

5364620846_81bf6de65b_o

Za uvod v pisanje svetujem branje prvega dela. Notri so zbrane osnove, ki še danes držijo, zato bo mogoče tole pisanje krajše. Pomembna razlika, ki se je od prvega dela do danes zgodila, so tožbe oziroma prekinitve delovnih razmerij, ki so imeli za vzrok komuniciranje posameznikov na družabnem spletu (zadnji primer se tiče sodnika okrožnega sodišča v Ljubljani, vmes smo imeli tudi primer novinarja Erlaha in tako naprej).

Ključen element vseh spornih primerov je težava pri ločevanju identitete posameznika, ki upravlja z različnimi komunikacijskimi kanali. Razumljivo, splet je zelo oseben medij, družabna omrežja so čisto blizu srca in možganov in logično je, da se posamezniki, neuki osebnega odnosa do komunikacijskih orodij zmedejo. The medium is the message.

A težava ni samo v nezmožnosti ločevanja oziroma združevanja osebnosti na različnih kanalih. Težava je tudi popolna deregulacija tega področja s strani inštitucij, v katerih so ti posamezniki zaposleni. Razumem, da je stvar do neke mere trivialna, ampak ali bi bilo res tako narobe od podjetij pričakovati pravilnik, ki bi se dotikal tudi spletnega komuniciranja posameznikov, ki so močno povezani oziroma v javnosti prepoznavni kot del določene inštitucije?

Razumem, da vsakemu zaposlenemu ni potrebno podpisovati izjave o skladnosti komunikacije v prostem času s pravili delovanja v službi, a če se na osebnem profilu podpisuješ s službeno funkcijo in te hkrati Google zelo hitro poveže z institucijo, potem je izgovor, da ločuješ javno in zasebno funkcijo trivialen. Mogoče jo ločuješ ti … drugi je ne. In to je vse, kar šteje.

A v prid oškodovancem naj pojasnim, da je zaradi deregulirane situacija dejansko do neke mere krivična do njih. Ne predstavljam si, da bi podjetja za to področje namenjala veliko sredstev, a bi bilo vseeno hvaležno in praktično, če bi se o tej temi pogovarjala z zaposlenimi oziroma bi imeli vsaj en člen pogodbe o zaposlitvi namenjeni tudi predstavljanju podjetja v javnosti. S tem bi se izognili problematičnim situacijam, kjer je izgovor #nivedela do neke mere legitimen, čeprav bi bilo za pričakovati odgovornost posameznikov.

Tako je sedaj na tem področju prevladujoč zakon močnejšega oziroma interpretacija členov, ki se samo posredno dotikajo tega področja. Dokler nikjer eksplicitno ne piše, da je to dovoljeno in da podjetje/ustanova s tem nima problema, je taka praksa sprejemljiva in logična.

Po mojem mnenju smo prvi vlak za mehko regulacijo tega področja že zamudili. Vedno več posameznikov družabni splet izkorišča za plasiranje novic v medije, za komuniciranje z javnostmi in kanali se vedno bolj etablirajo v komunikacijsko sfero. Zato imajo po eni strani vedno večjo moč in prepoznavnost v družbi, vedno večjo kritično maso in vedno večja je možnost incidentov, ki so povezani s ugledom podjetja in osebnostjo zaposlenega.

Dlje bomo čakali, slabše bo.

Vir fotografije: Opensource.com

8657467815_46d2877a89_z

Kdo je Država?

8657467815_46d2877a89_z

V petek sem zvečer odšel v Kinodvor. Namesto na predstavo zgolj na pogovor po predvajanju filma Citizenfour o Edwardu Snowdenu, ki ga je vodil Marcel Štefančič, na njem pa so sodelovali Nataša Pirc Musar, Matej Tonin in Lenart J. Kučić.

Pogovor se naj bi navezoval na film oziroma naj bi gosti v pogovoru premišljevali o družbi nadzora, delu varnostno-obveščevalnih služb, a smo ga tudi s pomočjo občinstva zapeljali v bolj zanimive vode. Ki so imele za posledico neobjavo posnetka celotnega dogodka, kar je bil na začetku plan.

V čem je bil problem?

No, jaz ga nisem videl. Na okroglo mizo sem kot poslušalec prišel na bolj z namenom promocije Cryptopartyja v Poligonu, ki se bo zgodil konec meseca, kot pa da bi hotel sejati razdor in povzročati škodo.

A sem s svojimi vprašanji in opozorili na relativno neprimerne izjave sodelujočih na okrogli mizi sprožil navdušenje med drugimi slušatelji. Oder me je bil sicer malo manj vesel, a v življenju je pač tako, da ne moremo vsi dobiti vsega.

In preden začnete z branjem – z vsemi udeleženci okrogle mize se danes razumem tako dobro, kot sem se pred okroglo mizo. Nobenih zamer ni, z nobenim se nisem skregal do konca življenja. A debata je bila res zelo pestra.

Kaj (vse) me je (najbolj) zmotilo?

Za začetek Marcelovo podcenjujoče vodenje celotnega dogodka, kjer je hotel družbo nadzora zreducirati na logiko podivjanega neoliberalizma in odsotnost vloge države. Zmotila me je ta relativizacija države kot nečesa, kar očitno dobiš v roke od tretjih oseb, potem postaviš na polico in se z njo ne ukvarjaš.

Če floskulo “Država bi morala odreagirati” ponavljaš dovolj dolgo, potem ljudje dejansko začnejo verjeti v pasivno vlogo državljana in nemočno državo, ki si lahko samo vije roke nad kriminalom in zlorabami oblasti.

Od vseh bi v današnjih časih pričakoval večje poudarjanje vloge posameznika, vloge državljana v celotnem procesu. Ker smo mi tisti, ki jih čakamo. In ker ne pristajam na logiko, da lahko samo zato, ker plačujem davke in podpiram državni aparat potem izklopim aktivno politično participacijo s floskulo “Država mora.”

Lenart se je sicer dobro držal, a me je pri njemu zmotila izjava, da “doba zasebnosti vsekakor prihaja, ampak da te stvari pač trajajo.” Kar naj bi zvenelo pozitivno, a me je spet zmotila ta izločitev posameznika, ki mora samo malo počakati.

Guess what – to je točno to, česar ne smeš narediti. Ker se prihodnost oblikuje na podlagi aktivnosti v sedanjosti. In če bomo samo čakali na to, da se nekaj spremeni oziroma da se zadeve postavijo na pravo mesto, se to ne bo zgodilo. Vsaj ne za nas.

Matej je načeloma mislil dobro, a me je spet dobil v napačni volji. Če član parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb prizna, da “si je od nekdaj želel postati član komisije, ker ga je to zelo zanimalo, četudi ob obisku Sove ni ločil “teh strojev z lučkami” od avtomata za kavo” in ga potem Pirc Musarjeva opomni, da je pri nadzoru Sove opazila vrsto nepravilnosti ter o tem hotela poročati komisiji, a do srečanja kljub več poskusom ni prišlo,” potem je to pač znak za alarm.

Pa ne zato, ker bi pričakoval, da bodo poslanci supermeni, ki bodo znali vse, ampak bolj zato, ker potem to govorijo v javnosti in pošiljajo čisto napačen signal do tistih, ki se na drugi strani ukvarjajo s temi zadevami. Sploh v času, ko se dogaja Tetra in podobne zanimive reči.

Kaj sem hotel povedati?

No, predvsem sem hotel malo zanimirati občinstvo in dogodek preusmeriti na resna pota, ker se je vse skupaj začelo zelo komično in polno smeha glede neukih poslancev, trapastega trga in neizogibnega konca. “Mi se smejimo, ker je to tako tragično,” ni noben odgovor in se mi gabi. Če je zadeva tragična, slaba, potem si dolžen nanjo odreagirati, ne pa vse skupaj pospremiti s smehom in floskulo “Država mora.”

Morali bi se zavedati, da smo vsi skupaj dolžni vsak po svojih močeh prispevati za boljšo prihodnost in spremembo stvari, ki nam trenutno niso všeč. Ne gre za to, da bi se morali angažirati prek svojih meja, ampak načrtno izklapljanje in smejanje iz obupa sta dve stvari, ki bi jih morali prečrtati iz seznama “Kaj narediti, da bo bolje?”. Ker tja nikoli nista spadali.

Odzivi na dogodek

Občinstvo je bilo nad debato navdušeno, upam, da bodo tudi mediji v prihodnjih dneh kakšno rekli na to temo. STA je že napisala poročilo, škoda, da na dogodku samem ni bilo veliko novinarjev oziroma da posnetek okrogle mize ni na voljo javnosti.

Upam tudi, da so si obiskovalci zapomnili promo za Cryptoparty in da bo Poligon poln. Ker se mi res zdi, da je pomembno ljudi opomočiti in jih v najslabšem primeru obvestiti o razmerah na trgu ter jim ponuditi orodja za boljše funkcioniranje.

Pa še za konec – takih dogodkov, kot je bila okroga miza v Kinodvor je v Sloveniji premalo. In upam, da bom v prihodnosti tudi sam lahko kaj naredil glede tega.

Update (17.3.2015)

Ekipa Kinodvor je na koncu vseeno pridobila soglasja sodelujočih in objavila posnetek debate.