Author Archives: Domen Savič

Dajmo medije v medije

Po krstni izvedbi predavanja “Dajmo medije v medije” je tukaj prva ponovitev. Garantiram, da bo še boljša.

Še vedno se bomo spraševali, kdo so množični mediji? Komu odgovarjajo in komu služijo? Zakaj jih imamo? Zakaj bi jih radi imeli? To niso vprašanja brez odgovorov.

Mediji so soodgovorni za stanje v družbi in skupaj z aktivnimi državljani predstavljajo pomemben del družbe. Zakaj se torej delajo, da temu ni tako? In kako jih iz medijev narediti čuvaje javnosti?

Nekaj komentarjev zadovoljnih obiskovalcev:



Predavanje bo v četrtek, 29.1.2015 ob 19:00 v Cafe Kolaž na Gornjem trgu 15.

7705827628_9b4dd52f27_z

Dajmo medije v medije: Ministrstvo za kmetijstvo in Slovenske novice

7705827628_9b4dd52f27_z

Eden od oglaševalcev na spletišču Slovenskih novic je tudi ministrstvo za kmetijstvo, ki je tam oglaševalo svojo akcijo Sestavi svoj orkester. Oglasi so se do nedavnega kazali poleg zelo problematičnih vsebin.

Na ministrstvo smo naslovili vprašanje o smislu oglaševanja na takih vsebinah in jih hkrati povprašali še o strošku oglaševanja, ki smo ga državljani plačali iz skupne blagajne. Ker so bili v svojem odgovoru zelo izčrpni, jim oprostimo skoraj mesec dni dolgo čakanje na odgovor.

Takole pišejo:

“Spoštovani,

v zvezi z vašimi vprašanji vam pojasnjujemo, da ministrstvo v okviru kampanje, ki jo na podlagi javnega razpisa izbran izvajalec, izvaja oglaševalska agencija. Ta je v okviru programa ob prijavi na javni razpis, predvidela tudi oglaševanje na spletni strani slovenskenovice.si. Na tem mediju se oglašuje v okviru promocijske kampanje na način mrežnega paketnega zakupa, kar pomeni, da je spletno oglaševanje na mreži zakupljeno kot paket in zaradi tega določenih postavk ni mogoče ločiti.”

Dobro, to bom razumel kot namig, da mi za določen članek ne morejo povedati, koliko prometa so naredili, da pa mi lahko povejo, kako uspešno je bilo oglaševanje na spletišču Slovenskih novic.

“Na voljo so tako podatki o prikazih in klikih benerja na spletni strani. Do 14. 1. 2015 je bil oglas na strani prikazan 628.542 krat, dosegel pa je 506 klikov, kar pomeni, da je CTR 0,08%. Stroška zakupa ni mogoče natančno določiti, ker gre (kot zgoraj navedeno) za paketni zakup mreže. Ocena agencije je, da je v okviru dosedanjega oglaševanja na spletu znesek zakupa na slovenskenovice.si znašal okoli 260€.”

Za primerjavo – študija za leto 2013 ugotavlja, da je povprečen CTR oglasa v evropskem prostoru 0,45%.

Z ministrstva še sporočajo, da “bo z agencijo vsekakor proučilo možnosti, ali in kako se v nadaljevanju tovrstnim oglaševanjem v povezavi z neetičnimi temami, čim bolj izogniti oz. zadevo proučiti tudi v kontekstu vaših predlogov.”

Gremo naprej!

4728374181_73bacc955d_b

As they see fit*

4728374181_73bacc955d_bTa komentar je nastal pod vplivom odziva na morilski pohod v Franciji, kjer so trije ljudje z avtomatskim orožjem umorili dvanajst ljudi. Berite ga z odprto glavo in širokim umom, ne zapisujem ga zato, ker rad izzivam. Če se komu ne da prebirati celotnega razmišljanja, je tukaj povzetek v enem stavku.

Nerazumevanje in provociranje drugih veroizpovedi, s katerimi si deliš skupni prostor in ki jih hkrati ne razumeš ter hkratno hvaljenje, da si za svobodo in za odprto družbo, je paradoksalno sranje.

Uvod

V Franciji živi več kot šestinšestdeset milijonov ljudi. Po nekaterih ocenah je muslimanov deset odstotkov (vir) in tako predstavljajo drugo največjo versko skupnost v Franciji. Zaradi speficik v naseljevanju in zaposlovanju obstajajo v Franciji skupnosti, ki so več ali manj stoodstotno muslimanske.

Francozi so tudi ena najbolj znanih družb na svetu, ki so ponosni na svoj multi-kulturalistični pristop. Pozorni bodite na definicijo.

In this sense, multiculturalism is a society “at ease with the rich tapestry of human life and the desire amongst people to express their own identity in the manner they see fit.” (vir)

Ta zaključni “as they see fit” je zelo problematičen, saj pomeni, da se člani multi-kulti skupine med seboj ne smejo primerjati oziroma se morajo medsebojno spoštovati in tolerirati. Ključna je horizontala razvoja različnih kultur v takem okolju, saj v trenutku, kot ena kultura preseže drugo, multi-kulti ne velja več. Takrat velja monokulturna družba, ki ne tolerira drugačnosti.

Veroizpoved

O verah se ne pogovarjam. Racionalni pristop pri veroizpovedi odpove in krivično bi bilo, da bi katerokoli veroizpoved sodil s stališča ateista. Vem samo, da so veroizpovedi med seboj zelo različne, da se ne tolerirajo oziroma da je vsak vernik v svoji veri prepričan v svoj prav.

Na tem mestu niti ne bom šel v zgodovino in opozoril na preplet verskih invazij ter medsebojnega prepleta, ki je v križarskih pohodih, delitve sveta po drugi svetovnih vojni in soodvisnemu razvoju religij po svetu, kamor sta vdirali Evropa in ZDA ter skušali “kultivirati” območja.

Verjeli ali ne, tudi politične in ekonomske preference so do določene mere veroizpoved. Samo zato, ker na videz niso restriktorne in dovoljujejo namesto omejujejo, to ne pomeni, da se med seboj ne izključujejo in si niso med seboj nevarne.

S stališča demokracije je seveda nevarna vsaka politična in socialna ureditev, ki izključuje manjšine. S stališča kapitalizma je seveda nevarna vsaka politična in socialna ureditev, ki namesto dobička poudarja karkoli drugega. You get the picture.

Toleranca

Koncept strpnosti je vezan na koncept demokracije in vključevanja manjšin. Strpni smo lahko do obnašanja drugih/različnih in strpni smo lahko z razumevanjem različnih običajev/kulturnih razlik v našem okolju.

Strpnost ni nujno obojestranska in nemogoče je to zahtevati od tistih, do katerih smo strpni. Koncept večkulturne družbe se namreč podre v tistem trenutku, ko kultura A začne pogojevati obstoj drugih kultur v družbi s sprejemanjem tujih elementov.

Evropo- in ameri-centrizem, ki se kaže predvsem zaradi navidezne ekonomske superiornosti (in še to samo zato, ker živimo v kapitalizmu, ne pa v kateri od drugih ekonomsko-političnih ureditev) nas je naučil, da smo mi boljši. Da mi vemo, kako se živi. In da je vse ostalo manjvredno, zaostalo, neumno.

Tako ne razumemo kultur srednjega vzhoda, ne razumemo kultur Afrike, ne razumemo ničesar, kar ne obstaja znotraj prej omenjenega koncepta. Še več – ker smo boljši, a vseeno milostni, bomo vsem tem kulturam pomagali do iste stopnje. Pa če to hočejo ali ne. Oni itak ne vedo, kaj je prav in kaj ne.

Vzrok in posledica

Končno pridemo do vzrokov in posledic. Do zakaj in zato. Skoraj vsi mediji so vzroke relativizirali oziroma jih v primerjavi s posledicami ocenjevali kot neškodljive. “Samo za karikaturo gre!”, “To je kršitev svobode govora!” in “Upreti se moramo radikalnim islamistom!” so parole, ki jih danes lahko beremo po celotnem filter balončku našega spleta.

Charlie Hebdo ni prvič žalil muslimanov z objavo karikature Mohameda. To tudi ni bil prvi incident, kjer je zahodni medij žalil verska čustva in je kot posledico sprožil nemire oziroma nasilne odzive. Se spomnite definicije multi-kulti? “As they see fit” je grozljiva fraza.

Tukaj seveda trčita dve pravici. Da, trčita. Pravica do svobode govora in pravica do spoštovanja religije. Ker smo multi-kulti. “As they see fit”.

Ni ena pravica nad drugo, kot bi nas danes radi prepričali tako levi kot desni komentatorji, ki so začuda enkrat združeni v mnenju, da je umor pretirana reakcija na intelektualno avtorsko delo. Da je to kršenje svobode govora in da tega pač ne moremo dopustiti. Da se tega pač ne dela. In da bodo sedaj trije zločinci kaznovani v skladu z zakonom.

Lekcija (?)

Trki pravic znajo biti smrtonosni. Ker ne trčita samo dva koncepta, ki se med seboj samo rahlo izključujeta, temveč imamo opravka s trki, ki lahko potencialno rušijo svetove. Tako kot mi ne moremo dovoliti, da bi nam oni svet porušili z zatiranjem pravice po svobodi govora, tako oni ne morejo dovoliti nam, da bi jim rušili svet s karikaturami.

Sliši se neenakovredno, sliši se žaljivo – primerjati svobodo govora s karikaturami? A če se znamo odmaknit in zadevo pogledati s treznimi očmi, potem vidimo, da gre za isto stvar. Za kontrast – spomnite se histerije ob cenzuri filma The Interview. Gre za isto stvar.

 *Kot se jim zdi primerno

Vir fotografije: Mouzzy / Flickr

10995863465_f4ed0d60a0_z

Dajmo medije v medije: Odprto pismo odgovornemu uredniku Slovenskih novic

10995863465_f4ed0d60a0_z

Dosedaj smo se pogovarjali z oglaševalci. Sedaj je čas, da k odzivu pozovemo tudi novinarje in urednike. To so ljudje, ki so neposredno odgovorni za vsebine, ki se pojavljajo v medijih. Oni jih ustvarjajo. Oni se pod njih podpisujejo.

Za izhodišče si vzemimo komentar urednika Slovenskih novic in jim pojasnimo nekaj stvari.

Spoštovani!

Pišem vam v povezavi s temo lanskega decembra, ko ste nekateri uredniki in novinarji začeli pisati o t.i. mariborskem primeru ravnatelja in učiteljice. V komentarju urednika Dušana Malovrha »Naj počiva v miru« ste pojasnili svoj vidik zgodbe, sedaj dovolite, da vam še jaz svojega.

Glede na to, da ste novico o posnetku na spletišču Slovenskih novic objavili v torek, 18. 11. 2014 ob osmih zjutraj, je skoraj zagotovo niste prvič videli na »nekem tajvanskem portalu«, temveč ste jo po mojih informacijah dobili v roke nekaj dni pred objavo.

To dokazuje tudi članek, ki ste ga na vašem portalu objavili 25. 11. 2014 in v katerem omenjate »tajvanski portal«, na katerem naj bi vi posnetek videli prvič. Še več! V članku, ki ste ga na spletu prvi v Sloveniji objavili v torek zjutraj, se hvalite, da ste dobili ekskluzivo! Mar to pomeni, da ne poznate pomena te besede? Ali da ne berete lastnega medija?

Nadalje govorite, da je bila zadeva predana policiji. To je sicer res, a spet se je to zgodilo po tem, ko so Slovenske novice in drugi rumeni mediji z imenom in priimkom imenovali nekoga, za katerega do tistega trenutka ni vedel nihče. Na policijo sta se namreč prizadeta obrnila tudi zaradi medijskega pritiska in javnega linča.

Hkrati ste mediji z objavo pornografske vsebine kršili slovensko zakonodajo. Ko ste objavljali povezave in fotografije pornografske narave na način, da so imeli do njih prost dostop tudi mladoletne osebe, je medijski inšpektor naročil umik spornih vsebin. O tem seveda niste pisali, a inšpektor za medije je na prijavo odreagiral in naročil umik povezav do spornih vsebin. Ker ste mediji kršili zakon.

V svojem komentarju pišete tudi o odzivu medijev. Popravek – mediji se na to niste ODZVALI, temveč ste dogodek SPRODUCIRALI. Brez vas se o tem sploh ne bi pogovarjali, zadeva bi izzvenela v lokalnem okolju in mogoče tragičnega dogodka sploh ne bi bilo. A prav ZARADI MEDIJEV smo se pogovarjali. In ZARADI MEDIJEV je dogodek postal osrednja tema.

Tudi oglaševalcem ni vseeno. Po naših pozivih so začeli umikati oglase z vašega portala, saj jim ni vseeno, da človeška življenja merite s številom klikov in ogledov. Da jim ni vseeno, poleg kakšnih vsebin se kažejo oglasi za njihove produkte. In da takega mrhovinarstva ne bodo podpirali s financiranjem prek oglaševalskega proračuna.

Z akcijo “Dajmo medije v medije” bom nadaljeval, dokler ne bomo državljani dobili medijev, ki si jih zaslužimo in ki nas bodo vredni. Da se stvari, kot je mariborski primer, ne bodo več dogajale. In da boste uredniki in novinarji razumeli, da niste bogovi. Da se od vas pričakuje etično delovanje. In da v nasprotnem primeru sledijo sankcije medijskih uporabnikov.

V pričakovanju odziva vas lepo pozdravljam in vam želim vse dobro v novem letu.

Pismo pošljite na naslove: dusan.malovrh@slovenskenovice.si (urednik), bojan.budja@slovenskenovice.si (odgovorni urednik), irma.gubanec@delo.si (predsednica uprave).

4198418803_12b0e9628b_z

Dajmo medije v medije: So kršili zakon?

4198418803_12b0e9628b_z

Ugotovili smo že, da je družbena odgovornost mehak pojem. Ljudje jo različno razumejo, do nje imajo različen odnos. Ne bi mogli trditi, da obstaja enoznačna definicija, po kateri se ravnajo vsi.

A družbena odgovornost ni edina smernica, po kateri se je vsaj priporočljivo ravnati. Tukaj je tudi dobra stara zakonodaja. Ki velja za vse in za vsakogar, ki ima enoznačno definicijo in ki se je ne sme ignorirati brez sankcij. Glavno vprašanje torej je – ali so mediji z objavo posnetka in/ali slik iz posnetka kršili slovensko zakonodajo?

Odgovor je – DA.

Najprej poglejmo Zakon o medijih in relevanten 84. člen, osmi odstavek.

“(8) Pornografske vsebine v tiskanih publikacijah ter na oglasnih površinah so lahko ponujene le tako, da jih otroci in mladoletniki ne morejo videti in kupiti. Dostop do pornografskih vsebin v elektronskih publikacijah mora biti s tehničnimi sredstvi oziroma z zaščito omejen tako, da otroci in mladoletniki do njih ne morejo dostopati.”

Iz sporočila medijske inšpektorice mag. Sandre Vesel:

“…Inšpektorat za medije (je) v zvezi s prejetimi (petimi) prijavami, ki so se nanašale na domnevne kršitve osmega odstavka 84. člena Zakona o medijih (ZMed) v spletnih elektronskih publikacijah, to je glede varstva otrok in mladoletnikov v spletnih elektronskih publikacijah, minuli teden odreagiral takoj in zoper izdajatelje spletnih elektronskih publikacij uvedel postopek inšpekcijskega nadzora. ”

Mag. Vesel nadaljuje:

“Inšpektorica je takoj po prejetju prijav in ogledu spletnih strani odgovornim urednikom po telefonu odredila umik spornih vsebin s spletnih medijev (sporne fotografije in posnetek ter v enem primeru povezavo na pornografsko spletno stran), kar so odgovorni uredniki storili že v času telefonskega pogovora z inšpektorico in tako mladoletnim osebam omogičili dostop do spornih vsebin. Na ta način so se odpravile ugotovljene nepravilnosti in se je vzpostavilo zakonito stanje.”

Ker medijski inšpektor deluje na prijavo in ne proaktivno, so se začele zadeve dogajati prepozno. A vseeno je iz zgoraj navedenih citatov razvidno, da so mediji z objavo spornih vsebin kršili Zakon o medijih Republike Slovenije in bili zaradi tega primerno sankcionirani.

Na tem mestu inšpektorica še opozarja:

“Glede nadzora nad določbo 84. člena ZMed pa je potrebno pojasniti, da inšpektorat ni pristojen za zaščito otrok in mladoletnikov, ki se nanaša na televizijske programe, saj je bila navedena določba – razen osmega odstavka 84. člena ZMed, ki se nanaša na spletne elektronske publikacije – z uvedbo Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS) razveljavljena. Za nadzor nad določbami ZAvMS, kamor sodi tudi ureditev varstva otrok in mladoletnikov v televizijskih programih, je namreč stvarno pristojna Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS (AKOS).

Za mnenje bomo povprašali še njih in odgovor objavili, ko ga dobimo.

Avtor fotografije: Bas Van Uyen

Dajmo medije v medije

Kdo so množični mediji? Komu odgovarjajo in komu služijo? Zakaj jih imamo? Zakaj bi jih radi imeli?

To niso vprašanja brez odgovorov. Mediji so soodgovorni za stanje v družbi in skupaj z aktivnimi državljani predstavljajo pomemben del družbe. Zakaj se torej delajo, da temu ni tako? In kako jih iz medijev narediti čuvaje javnosti?

Domen Savič, ki ta napovednik piše v tretji osebi in se mu to zdi blazno fajn, bo na meetupu/talku/networking dogodku predstavil projekt »Dajmo medije v medije«, razloge za njegov nastanek in pot, po kateri ga misli peljati v prihodnosti.

A to ne pomeni, da bo projekt soliral. »Dajmo medije v medije« uspeva ravno zaradi energije vseh vas, ki ste se že ali pa se še boste vključili in pomagali. Na dogodku bo prostor in čas tudi za debato in konstruktivne predloge o tem, kam in kako voditi projekt naprej.

Predavanje bo v sredo, 14.1.2015 ob 19:00 v Kreativnem centru Poligon na Tobačni.

Vnesite svoj e-naslov in se prijavite na obvestila o predavanjih in okroglih mizah

Dostavo zagotavlja FeedBurner
15662505265_4b5103ed78_z

Zakaj se truditi?

15662505265_4b5103ed78_z

Zanimivi časi so. To bi se lahko reklo za vsako obdobje človeške zgodovine, a razlika med ostalimi in trenutnim časom je v tem, da smo mi zaenkrat živi. Da je to naš čas. In da nanj lahko in moramo vplivati.

Premišljevanje o lastni vlogi v družbi človeka večinoma navdaja z obupom. Premajhen. Prešibak. Predaleč od sredine. Prereven. Nič ne morem, noben mi ne bo pomagal, najbolje je, da sem tiho. Tudi če bom dejansko izvedel dejanje izražanja svojega mnenja, bo to tako neznatno, tako nepomembno, tako brez veze, da je isto, kot če tega ne naredim.

Družbeni stereotipi to neznatno vlogo posameznika dodatno utrjujejo. Medijska poročanja črne kronike in senzacionalistični naslovi, s katerimi si medijske hiše polnejo oglaševalsko malho in od katerih končni uporabnik drugega kot trenutno potešitev vzburjenosti nima nič. Slaba stran konzumacije medijskih vsebin je še razvitje določene stopnje odvisnosti od takega vzburjenja in krog je sklenjen. Končnega učinka pa ni.

A vseeno človek na vsake toliko dobi občutek, da bi nekaj pa vseeno naredil. Da ga nek družben fenomen moti do te mere, da se enostavno mora odzvati. Reakcija je v tej prvi stopnji skorajda živalska, človek ne misli na druge in na vseobčnost izpostavljenega fenomena, ampak reagira nagonsko, sebično.

Nagonsko, ker ne more iz svoje kože. Ker je posamezniku preprosto nemogoče ignorirati lastno voljo oziroma mišljenje in ker ne zna delati proti sebi. Ker se posluša. In ker se sliši.

A izražanje lastnega mnenja je samo začetek. Osnova. Podstat. Norma, ki jo vse prevečkrat jemljemo za superlativ. Upal si je povedat. Dalo se mu je govoriti. Kdaj smo dovolili, da je tišina postala pravilo? In da smo sami sebi največji sovražnik?

Moderni človek je človek simbola. Stereotipa. Preveč stvari se zgodi naenkrat, preveč impulzov dobivamo iz okolice, da bi jih mogli smiselno razvrstiti, izbrati najpomembnejše in nato reagirati nanje. Zato simboliziramo. Uporabljamo velike povedi, ki nič ne povedo. Relativiziramo skupine, posameznike, govorimo o “drugih”, o “njih” … s čimer sporočamo samo eno – ne da se mi. Nočem. Ne bom.

A če uspemo presekati meglo simbolov, pridemo do konkretnih temeljev. Do posameznikov. Do gradnikov družbe. Če uspemo presekati meglo simbolov, hitro opazimo, da se pod njimi skrivajo ljudje. Ki se jim prav tako ne da. Ki prav tako živijo v megli simbolov. In ki se odzivajo na impulze, če so ti fokusirani nanje in ne na meglo nad njimi.

Zakaj se truditi? Zakaj delovati? Zakaj obstajati? Odgovor je jasen. Ker drugače ne obstajamo. Ker nas v nasprotnem primeru ni.

V novem letu ti torej želim, da bi se slišal. Da bi presekal meglo simbolov. Da bi spoznal, da smo mi tisti, ki jih čakamo. Da bi obstajal.

hero

Dajmo medije v medije: Po praznikih naprej!

hero

Ker se približujejo prazniki, ki jih prodajajo z gestami miru in samorefleksije, bomo do petega januarja 2015 začasno ustavili akcijo Dajmo medije v medije. Ta čas izkoristite za svoje bližnje in tiste, ki jih nosite v srcu. Izkoristite ga za druženje, premišljevanje in pizdenje nad TV sporedom.

Kaj smo dosegli dosedaj?

Ko sem se konec letošnjega novembra lotil akcije Dajmo medije v medije, sem si za cilj postavil razvoj boljše medijske krajine v Sloveniji. Jasno mi je, da tega cilja ne bomo dosegli čez noč, a me to ne moti. Rad delam stvari, ki jih delam rad in ki se mi zdijo pomembne. In vzpostavitev normalne in v občinstvo usmerjene medijske krajine se mi zdi imperativna za normalizacijo družbenih razmer v Sloveniji.

Navdušen sem nad dosedanjo energijo posameznikov in skupin, ki so akcijo posvojili in v njej vidijo vsaj tako velik smisel, kot ga vidim sam. Navdušen sem nad samoorganiziranostjo, nad zavzetostjo in nad podporo v javnosti. Hvala vsem in vsakemu posebej.

Dosedaj se je za umik oglasov s prvega portala odločilo deset podjetij, dve pa sta se opredelili do oglaševanja na mrhovini in se izrekli proti njemu. To se mi zdi pomembno, saj so dosedaj oglaševalci in “novinarji” drug drugega obtoževali glede razlogov za ustvarjanje vsebin. Sedaj je jasno – oglaševalci takih vsebin nočejo.

Akcija je prišla tudi v medije, ki so o njej poročali. Dnevnik, Večer, RTV Slovenija, Metina lista, Torek ob petih so dosedaj poskrbeli za medijsko odmevnost poziva po boljših medijih in upam, da bodo akciji naklonjeni tudi v prihodnosti.

Kam naprej?

Vzporedno z izpraševanjem družbeno odgovornih podjetij tečejo pogovori z interesnimi skupinami, ki se ukvarjajo s tem področjem tako na strani medijev kot tudi na strani odnosov z javnostmi in marketingom.

Kot sem že večkrat poudaril, je pozivanje podjetij samo prva od več faz projekta, ki ga mislim zastaviti tudi konstruktivno oziroma z mislijo na ustvarjanjem boljše klime, v kateri bodo uspevali boljši mediji.

14. januarja 2015 bomo v coworking coni Poligon začeli s vseslovensko turnejo predavanj o projektu in skušali relevantne javnosti in skupine prepričati o razvoju novega modela medijskega komuniciranja in produkcije vsebin.

S sodelovanjem z že obstoječimi interesnimi skupinami in združenji bomo vplivali tudi na ljudi, ki trenutno že delujejo v novinarstvu, oglaševanju in odnosih z javnostmi ter skušali spremeniti delovanje že obstoječih medijskih podjetij. Hkrati bomo pozornost namenili tudi spodbujanju in promociji novih poslovnih in medijskih modelov, ki že obstajajo oziroma so šele na začetku svoje razvojne poti.

Da se. Gremo naprej!

14150326265_60f7900dcc_z

Na koncu nas bodo vse pobili v imenu svobode

14150326265_60f7900dcc_z

Ta zapis namenjam negativnim kritikam projekta Dajmo medije v medije. Zdi se mi prav, da v duhu razprave nagovorim tudi tiste, ki jih dosedanje aktivnosti ne prepričajo in me s kritikami opozarjajo, da nimam prav.

Najprej malo uvoda.

Kako smo prišli sem?

V času komunizma (da, ne moremo se mu izogniti, ampak jaz ga bom pustil v preteklosti) so se mediji ponašali predvsem s funkcijo politične propagande in kulturnega imperalizma. Funkcije množičnih medijev, ki jih lahko združimo v tri sklope – informacijska, mnenjska in funkcija družbene akcije – so se v komunizmu družile v eno samo – propagandistično.

Utrjevanje sporočil in vsebin enopartijskega sistema, ki je z deležniki večino časa komunicirala enosmerno in s pomočjo množičnih medijev ter konstrukcija enoznačne realnosti je bilo mogoče, ker v medijski sferi ni bilo niti trohice pluralnosti, objavljena mnenja so bila enoznačna in opozicija niti ni imela dostopa do materialni in finančnih sredstev, potrebnih za vzdrževanje delovanja množičnih medijev.

Potem je prišla sprememba političnega in ekonomskega sistema. Enopartijsko vlado je zamenjala vlada strank parlamentarne demokracije, trg se je iz planskega spremenil v trg konkurence (v teoriji) in mediji so kar naenkrat ostali brez gospodarja in kompasa. Spremenile so se vse spremenljivke sistema in odpadle so do takrat veljavne definicije. Zavladala je nova vrednota – svoboda.

Na področju ekonomije so po osamosvojitvi mediji postala zasebna podjetja (za trenutek ignorirajmo državno televizijo, h kateri se vrnemo kasneje). Zasebna podjetja, ki so v prvi privatizaciji delnice v obliki certifikatov razdelila prav med tiste, ki so v njih delali – torej novinarji in uredniki. Ti so hitro ugotovili, da lahko na preprost način zaslužijo, če deleže svojega podjetja zamenjajo za gotovino in si tako izboljšajo trenutni gmotni status, saj zaradi pomanjkanja smisla lastnega dela in kompasa niso poznali širše vrednosti svojega dela.

Tako so lastno podjetje po hitrem postopku prodali mešetarjem s certifikati, ki so tako na enostaven način prišli do enega temeljnih gradnikov demokratične družbe. Posel je posel.

S propadom komunističnega sistema je luknja zazevala tudi na strani idealov. Poleg že omenjene svobode, ki so jo bolj kot polnopravno ideologijo uporabljali kot križ pred komunističnim vampirjem (se pravi kot kontraideologijo) so se vsi ostali deležniki družbe še vedno počutili kot v enopartijskem sistemu. In so tako tudi družbeno delovali.

To je ključno. Ker se je v javnosti pod pretvezo svobode manifestiral samo interes zasebnih podjetij in kapitala, vse ostale interesne skupine pa so se začele izklapljati iz družbenih procesov oziroma jih je kapital preglasil, so mediji v kapitalu spet prepoznali pravega gospodarja in se mu podredili na podoben način kot v prejšnjem sistemu centralnemu komiteju.

Tako v Sloveniji še danes, leta 2014, na ključnih mestih v medijih v zelo veliki večini primerov nimamo urednikov, temveč uradnike. Ti se bolj kot z vsebino in sporočilno vrednostjo ukvarjajo z znaki oziroma minutažo prispevka, ne zanima pa jih sporočilna vrednost, saj ta dosedaj ni imela nikakršne vrednosti. Svoje vloge ne vidijo kot mentorji novinarjev, temveč kot lakaji medijskih uprav, ki jih zanima samo ena stvar – profit.

Tudi novinarji niso v nič boljšem položaju. Zaradi devalviranega poklica, ki predpostavlja, da je novinar lahko vsak, ki ima vsaj en prst in eno oko (ušesa niso potrebna), se je v Sloveniji pod pretvezo svobode povečala inflacija medijev, ki zasledujejo samo maksimiziranje profita skozi prodajo oglasnega prostora in minimalizacijo stroškov produkcije vsebin. Tukaj je edina maksima število ogledov/klikov, medtem ko vse ostale ideološke podstati novinarstva, kot je četrta veja oblasti, reprezentacija javnega interesa, opozarjanje na družbeno relevantne teme sploh ne pridejo do izraza, kjer jih nihče od odločevalcev (uredniki medijev) ne jemlje kot del svojega delovanja.

Sedaj se torej nahajamo v univerzumu, kjer se uspešnost medijske produkcije meri predvsem s količino denarja, ki ga mediji dobijo s prodajo oglasnega prostora. Kjer so najbolj uspešni mediji tisti, kjer uprava na koncu leta ugotovi, da so dosegli letni plan in da jim bo nekaj denarja še ostalo. Kjer se mediji z javnostjo obremenjujejo samo takrat, ko je potrebno dvignit naklado oziroma prepričati oglaševalce, da oči na teh vsebinah so. In kjer je svoboda odgovor na čisto vsako kritično refleksijo vloge medijev v družbi.

Kritike akcije Dajmo medije v medije

V uvodu sem razložil svoj širši pogled na problematiko medijev, sedaj pa dajmo prostor (oh, kako pluralno!) kritikam te akcije, kjer bomo skušali izluščiti njihove razloge za nasprotovanje.

Kritika 1: @strelovod – link

Jedro kritike razumem v naslednjem odstavku (poudarki so moji): »Navsezadnje bi rad fant bil družbeno odgovoren. Žal tu Cypher počne nekaj kar ne razume dovolj globoko. V vsej svoji politično korektni dobronamernosti ne vidi kam ta zgodba pelje. Še več, ne opazi kako elitistično arogantno se postavlja nad ubogi plebs, ki bi rad bral boljše medije, a ne more. Roka enostavno klikne na slovenske novice, pa če si to razum in srce želita ali ne. A zato je tu naš superheroj, mali človek, ki bo spremenil to družbo, ki bo takoj po ukinitvi slovenskih novic prenehala oprezati za pohujšljivimi in krvavimi vsebinami. Ne zanima ga razsvetlitev družbe, da je stil pisanja SN ne bi več zanimal in da ne bi več klikali na posnetke, ki brez dovoljenja kažejo ljudi v njihovih najbolj intimnih trenutkih. Ne, umakniti je treba dražilnik.«

Če skrajšamo, naj bi s svojo akcijo škodoval svobodi posameznika in mu omejeval dostop do vsebin, ki si jih zaradi takšnega ali drugačnega razloga želi. V kritiki popolnoma zaobide način, s katerim te vsebine nastajajo in ignorira dejstvo, da zgodba ne nastane pri poročevalcu, temveč pri človeku, ki je osrednja točka poročanja. V kritiki zabriše način pridobitve materiala za zgodbo in se nato izogne še večkrat dokazani povezavi med oglaševalci/podjetji in produciranjem medijskih vsebin ter jih odreši kot popolnoma nedolžne. »Podjetjem, ki zgolj sledijo pri konzumaciji medijev, nič drugega? Vloga podjetij ni vzgoja medijev, to lahko naredite samo vi,« pravi.

In to v državi, kjer so podjetja večkrat dokazano sankcionirala medije zaradi problematične vsebine in z umikom oglaševanja skorajda potopila medijske hiše. Hkrati ne pojasni, kakšna naj bi bila po njegovem vloga medijev, saj je zanj dovolj, da to nekdo kupuje. Niti besede o novinarski etiki, niti besede o funkcijah izbiranja vsebin, vrednih poročanja. Če kupuješ, potem je to vredno prodajati.

Kritika 2: Concrete Heart – link

Jedro se izkristalizira na koncu. »Ne, pozivanje k odgovornosti ni smiselno. Problem je drugje. Težava je ravno v naši nepripravljenosti, da bi svoje spletno obnašanje razumeli v kategorijah slabega in dobrega, torej v kategorijah, s katerimi večina izmed nas presoja svoje ravnanje v svetu izven interneta.«

Avtorji izpostavijo klasični mexican stand-off med producenti medijskih vsebin in njihovimi konzumenti, kjer naj bi bili slednji odgovorni za prve. Se pravi, da občinstvo od uredništva zahteva določene vsebine in slednji se jim morajo podrediti, saj tako zasledujejo maksimo trga.

Hkrati že takoj na začetku avtorji etablirane množične medije stlačijo v isto kategorijo z navadnimi uporabniki spleta (hey, web 2.0 je tu!) in jim posebne vloge ne pripisujejo. In ko se enkrat stvar pojavi na spletu, se s tem avtomatično kvalificira kot vredna objave v medijih. Pustimo ob strani vlogo kvalificiranega in razsvetljenega novinarja, pustimo ob strani funkcijo agenda settinga, pustimo ob strani funkcijo usmerjevalca pogleda, pustimo ob strani osnove komunikologije. Avtor Concrete Heart dejstvo, da je določena vsebina na spletu in da to vsebino išče veliko ljudi, uporabi kot argument, da je taka zgodba vredna objave v množičnih medijih.

Naj se za trenutek ustavim še pri frazi “javnost zanima”. Kaj točno je javnost? In kako točno se meri zanimanje javnosti za posamezne vsebine? Stvar je približno tako bizarna, kot bi ob cesto postavil kiosk, kjer bi bile na voljo samo ena vrsta revij. Nato bi mimo kioska sprehodil sto ljudi. Od te stotine bi se jih nekaj ustavilo in kupilo to vrsto revije. In ti bi iz tega sklepal, da celotno javnost zanimajo samo te revije? Super! Ignorirajmo tiste, ki gredo tiho mimo, ignorirajmo tiste, ki si želijo boljših vsebin, pa tega ne morejo ali pa ne znajo ubesediti in na vzorcu manjšine formirajmo medije za vse.

In da bomo plastični – po podatkih raziskave MOSS lahko hitro izračunamo, da vsebine spletišča Slovenske novice zanimajo 35 odstotkov vseh uporabnikov. Kar pomeni, da dobre večine (65 odstotkov) te vsebine NE zanimajo. Tako da lahko na podoben način zaključim – Javnosti vsebine Slovenskih novic NE zanimajo. A vseeno se vzorci pisanja novic in ostalih novinarskih izdelkov prenašajo tudi na druge medije. Šokantno, krvavo, posiljeno … ker naj bi to ljudi zanimalo.

Za zaključek dovolite še vprašanje. Zakaj torej mediji ne pišejo o tem, kaj je ljubezen, kaj je koral, kaj je judo, kaj je pridevnik in kaj je granulom? To so namreč stvari, ki najbolj zanimajo občinstvo (google trends), a ni videti, da bi se mediji kaj preveč obremenjevali s tem. Zakaj ne? Javnost zanima!

(ne)Kritika 3: Boris Vezjak in tuji strokovnjaki – link

Vezjak trdi, da se tudi tuji strokovnjaki strinjajo. Da naj bi interes javnosti vsekakor obstajal. Da je prav, da so zadevo objavili. Vezjak in strokovnjaki sicer ne pojasnijo, ali mislijo dejanski interes javnosti ali samo interesantnost – rekel bi, da se v mislih na prvo sklicujejo na drugo, saj v nadaljevanju nikjer ni zaznati problematiziranja načina pridobitve posnetka, distribucijo, kršenje zakona o medijih in drugo.

Britanski strokovnjak dileme ne vidi. »Their act is private provided they keep it in private, having sex in a classroom where it can be seen by students is clearly anything but. This is a public place and the judgement of professionals is called into question by such actions and that places them firmly in the public interest,« in pri tem ignorira dejstvo, da je posnetek nastal v kabinetu in da je nastal na prikrit način.

Ameriška strokovnjakinja edini problem pri objavi videoposnetka vidi »as a matter of taste« in ignorira dejstvo, da je bil posnetek narejen protipravno, brez vedenja vpletenih, v medijih pa se je znašel preden je kdorkoli potrdil njegovo avtentičnost. Zakaj bi komplicirali, saj pravijo »ask for forgivness not for permission«. Še več, meni da »as long as the news organizations did nothing illegal themselves to obtain the video, they would not face liability for that,« in se ne zaveda, da je objava pornografije kršenje slovenske medijske zakonodaje, zaradi katere je medijski inšpektor že sprožil sankcije, sama produkcija videoposnetka je kršitev ustave v 35. členu in grob poseg v pričakovano zasebnost.

Tretja avtorica, ki razlog za objavo vidi predvsem v preveliki skušnjavi, saj je posnetek že legitimiziral splet, opozori pa na to, da bi se morali resni mediji predvsem osredotočiti na kritiko takšnega početja in ne v njem sodelovati. S tem se delno strinjam, čeprav spet ignoriramo dejstvo, da so posnetek dejansko sproducirali množični mediji in da je bil pritisk na vpletene veliko večji po tem, ko so jim na vratih stali novinarji z mikrofoni in kamerami.

Četrti avtor spet kot razlog za poročanje vidi v omejevanju škode, ki bi lahko v prihodnosti nastala zaradi takih incidentov. V svojem mnenju je tako širok, da bom jaz razumel njegovo mnenje kot podpora opozarjanju na problem ilegalnega snemanja v šoli.

In nato še zadnji avtor, ki bi novico o posnetku objavil takoj, ko bi zanjo izvedel, vendar pa ne bi navedel imen učiteljev, otrok, lokacije posnetka oziroma področja v državi, kjer se ta lokacija nahaja. Kar pomeni, da bi nanjo samo opozoril in potem prepustil javnosti, da jo najde sama. Seveda tukaj spet nobene refleksije medija in pritiskanja na pritiska nevajenega posameznika.

In nato še ključni citat, ki se navezuje na svobodo iz uvoda. “There are always those who will seize on irresponsible reporting to attempt to shut down a free press. That is why professional ethics and a desire to behave responsibly – so easily forgotten in pursuit of circulation boosting stories – are so important.

Na vprašanje, kako vseeno sankcionirati kršitve neodgovornega ravnanja medijev, pa odgovora v citatu ni.

Kritika 4: Kje si bil, ko so se mediji spravili na politika/estradnika/javno osebnost?

Sicer sem se odločil, da ad hominem napadov ne bom jemal za resno kritiko, a vseeno mogoče samo dva odstavka o famozni “kje si bil” repliki. Čeprav že meji na osebno kritiko in avtor z njo v bistvu sporoča, da se z mojo akcijo strinja, le prej bi jo bilo potrebno začeti (kar spet kaže, da je problem sistemski in opažen že dalj časa), bi vseeno rad opozoril na velik razkorak med javno osebnostjo, ki se je zavestno odločila izpostaviti medijem in ima z njimi simbiotični odnos (poznate politika, ki ga ni v medijih? poznate estradnika, ki ignorira medije? Seveda ne). Ker imajo javne osebe z mediji simbiotski odnos. Angleški tabloidi poznajo pregovor “Če nas vabite na svojo poroko, pridemo tudi na vaš pogreb,” ki zelo dobro definira to simbiozo.

Svojo aktivacijo v točno tem trenutku bom označil kot splet okoliščin. Čeprav je res, da sem se tudi v preteklosti že oglašal in večkrat opozarjal na problematičnost medijske krajine in pomanjkanja definicije medijev, je tokrat prvič, da zadevo vodim na tak način. Zato, ker se mi je do sedaj zdelo, da bodo obljube o samoregulaciji dejansko obrodile sadove in da bo medijska sfera sama dovolj pametna za korak v pravo smer. Zmotil sem se. Mea culpa.

Brisanje bistva in moraliziranje

Žalosti me, da se debata vedno znova iz konkretnih ukrepov in dejanj posameznikov z imeni in priimki sprevrača v moraliziranje in govorjenje na pamet. Namesto da bi primer analizirali na praktičnih postulatih, ga relativiziramo in razglabljamo o kršenju vrednot in občih pojmov ter hkrati pozabljamo, da se je primer zgodil ravno zaradi pomanjkanja debate o tem, kaj so mediji, kaj je njihova vloga in čemu služijo.

Vse kritike vloge medijev ne prepoznavajo in se namesto tega osredotočajo na dogodek sam. Neodgovorno, nespametno in brez trohica uvida v svet, kjer so mediji eden od temeljev družbene realnosti.

Skrbi me ta ekstremno problematičen odnos medijev kot podjetij, ki delujejo na trgu in ki se trgu prilagajajo, namesto da bi do trga zavzeli kritično držo in ga poskušali s svojimi prispevki preoblikovati. Skrbi me to, da si v strahu pred zgodovino v imenu svobode zapiramo prihodnost in ji dovoljujemo vse, kar si določeni posamezniki izmislijo v danem trenutku.

Zadevo sem začel zaradi problematiziranja definicije vloge medijev in njihove vloge. Da sem jo začel plastično in na specifičnem primeru si štejem v dobro, saj lahko tako na simptomu pregledujemo lastnosti bolezni. Ker se je v teoriji in z relativizacijo in govorjenju o taki ali drugačni odgovornosti ne bo nič spremenilo. In da gremo s konkretnimi koraki proti končnemu cilju. Boljši, odgovornejši in družbeno odgovorni mediji. Da se. Gremo naprej.