Author Archives: Domen Savič

5364620846_81bf6de65b_o

Slovenska politična spletna skupnost 2

5364620846_81bf6de65b_o

Za uvod v pisanje svetujem branje prvega dela. Notri so zbrane osnove, ki še danes držijo, zato bo mogoče tole pisanje krajše. Pomembna razlika, ki se je od prvega dela do danes zgodila, so tožbe oziroma prekinitve delovnih razmerij, ki so imeli za vzrok komuniciranje posameznikov na družabnem spletu (zadnji primer se tiče sodnika okrožnega sodišča v Ljubljani, vmes smo imeli tudi primer novinarja Erlaha in tako naprej).

Ključen element vseh spornih primerov je težava pri ločevanju identitete posameznika, ki upravlja z različnimi komunikacijskimi kanali. Razumljivo, splet je zelo oseben medij, družabna omrežja so čisto blizu srca in možganov in logično je, da se posamezniki, neuki osebnega odnosa do komunikacijskih orodij zmedejo. The medium is the message.

A težava ni samo v nezmožnosti ločevanja oziroma združevanja osebnosti na različnih kanalih. Težava je tudi popolna deregulacija tega področja s strani inštitucij, v katerih so ti posamezniki zaposleni. Razumem, da je stvar do neke mere trivialna, ampak ali bi bilo res tako narobe od podjetij pričakovati pravilnik, ki bi se dotikal tudi spletnega komuniciranja posameznikov, ki so močno povezani oziroma v javnosti prepoznavni kot del določene inštitucije?

Razumem, da vsakemu zaposlenemu ni potrebno podpisovati izjave o skladnosti komunikacije v prostem času s pravili delovanja v službi, a če se na osebnem profilu podpisuješ s službeno funkcijo in te hkrati Google zelo hitro poveže z institucijo, potem je izgovor, da ločuješ javno in zasebno funkcijo trivialen. Mogoče jo ločuješ ti … drugi je ne. In to je vse, kar šteje.

A v prid oškodovancem naj pojasnim, da je zaradi deregulirane situacija dejansko do neke mere krivična do njih. Ne predstavljam si, da bi podjetja za to področje namenjala veliko sredstev, a bi bilo vseeno hvaležno in praktično, če bi se o tej temi pogovarjala z zaposlenimi oziroma bi imeli vsaj en člen pogodbe o zaposlitvi namenjeni tudi predstavljanju podjetja v javnosti. S tem bi se izognili problematičnim situacijam, kjer je izgovor #nivedela do neke mere legitimen, čeprav bi bilo za pričakovati odgovornost posameznikov.

Tako je sedaj na tem področju prevladujoč zakon močnejšega oziroma interpretacija členov, ki se samo posredno dotikajo tega področja. Dokler nikjer eksplicitno ne piše, da je to dovoljeno in da podjetje/ustanova s tem nima problema, je taka praksa sprejemljiva in logična.

Po mojem mnenju smo prvi vlak za mehko regulacijo tega področja že zamudili. Vedno več posameznikov družabni splet izkorišča za plasiranje novic v medije, za komuniciranje z javnostmi in kanali se vedno bolj etablirajo v komunikacijsko sfero. Zato imajo po eni strani vedno večjo moč in prepoznavnost v družbi, vedno večjo kritično maso in vedno večja je možnost incidentov, ki so povezani s ugledom podjetja in osebnostjo zaposlenega.

Dlje bomo čakali, slabše bo.

Vir fotografije: Opensource.com

8657467815_46d2877a89_z

Kdo je Država?

8657467815_46d2877a89_z

V petek sem zvečer odšel v Kinodvor. Namesto na predstavo zgolj na pogovor po predvajanju filma Citizenfour o Edwardu Snowdenu, ki ga je vodil Marcel Štefančič, na njem pa so sodelovali Nataša Pirc Musar, Matej Tonin in Lenart J. Kučić.

Pogovor se naj bi navezoval na film oziroma naj bi gosti v pogovoru premišljevali o družbi nadzora, delu varnostno-obveščevalnih služb, a smo ga tudi s pomočjo občinstva zapeljali v bolj zanimive vode. Ki so imele za posledico neobjavo posnetka celotnega dogodka, kar je bil na začetku plan.

V čem je bil problem?

No, jaz ga nisem videl. Na okroglo mizo sem kot poslušalec prišel na bolj z namenom promocije Cryptopartyja v Poligonu, ki se bo zgodil konec meseca, kot pa da bi hotel sejati razdor in povzročati škodo.

A sem s svojimi vprašanji in opozorili na relativno neprimerne izjave sodelujočih na okrogli mizi sprožil navdušenje med drugimi slušatelji. Oder me je bil sicer malo manj vesel, a v življenju je pač tako, da ne moremo vsi dobiti vsega.

In preden začnete z branjem – z vsemi udeleženci okrogle mize se danes razumem tako dobro, kot sem se pred okroglo mizo. Nobenih zamer ni, z nobenim se nisem skregal do konca življenja. A debata je bila res zelo pestra.

Kaj (vse) me je (najbolj) zmotilo?

Za začetek Marcelovo podcenjujoče vodenje celotnega dogodka, kjer je hotel družbo nadzora zreducirati na logiko podivjanega neoliberalizma in odsotnost vloge države. Zmotila me je ta relativizacija države kot nečesa, kar očitno dobiš v roke od tretjih oseb, potem postaviš na polico in se z njo ne ukvarjaš.

Če floskulo “Država bi morala odreagirati” ponavljaš dovolj dolgo, potem ljudje dejansko začnejo verjeti v pasivno vlogo državljana in nemočno državo, ki si lahko samo vije roke nad kriminalom in zlorabami oblasti.

Od vseh bi v današnjih časih pričakoval večje poudarjanje vloge posameznika, vloge državljana v celotnem procesu. Ker smo mi tisti, ki jih čakamo. In ker ne pristajam na logiko, da lahko samo zato, ker plačujem davke in podpiram državni aparat potem izklopim aktivno politično participacijo s floskulo “Država mora.”

Lenart se je sicer dobro držal, a me je pri njemu zmotila izjava, da “doba zasebnosti vsekakor prihaja, ampak da te stvari pač trajajo.” Kar naj bi zvenelo pozitivno, a me je spet zmotila ta izločitev posameznika, ki mora samo malo počakati.

Guess what – to je točno to, česar ne smeš narediti. Ker se prihodnost oblikuje na podlagi aktivnosti v sedanjosti. In če bomo samo čakali na to, da se nekaj spremeni oziroma da se zadeve postavijo na pravo mesto, se to ne bo zgodilo. Vsaj ne za nas.

Matej je načeloma mislil dobro, a me je spet dobil v napačni volji. Če član parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb prizna, da “si je od nekdaj želel postati član komisije, ker ga je to zelo zanimalo, četudi ob obisku Sove ni ločil “teh strojev z lučkami” od avtomata za kavo” in ga potem Pirc Musarjeva opomni, da je pri nadzoru Sove opazila vrsto nepravilnosti ter o tem hotela poročati komisiji, a do srečanja kljub več poskusom ni prišlo,” potem je to pač znak za alarm.

Pa ne zato, ker bi pričakoval, da bodo poslanci supermeni, ki bodo znali vse, ampak bolj zato, ker potem to govorijo v javnosti in pošiljajo čisto napačen signal do tistih, ki se na drugi strani ukvarjajo s temi zadevami. Sploh v času, ko se dogaja Tetra in podobne zanimive reči.

Kaj sem hotel povedati?

No, predvsem sem hotel malo zanimirati občinstvo in dogodek preusmeriti na resna pota, ker se je vse skupaj začelo zelo komično in polno smeha glede neukih poslancev, trapastega trga in neizogibnega konca. “Mi se smejimo, ker je to tako tragično,” ni noben odgovor in se mi gabi. Če je zadeva tragična, slaba, potem si dolžen nanjo odreagirati, ne pa vse skupaj pospremiti s smehom in floskulo “Država mora.”

Morali bi se zavedati, da smo vsi skupaj dolžni vsak po svojih močeh prispevati za boljšo prihodnost in spremembo stvari, ki nam trenutno niso všeč. Ne gre za to, da bi se morali angažirati prek svojih meja, ampak načrtno izklapljanje in smejanje iz obupa sta dve stvari, ki bi jih morali prečrtati iz seznama “Kaj narediti, da bo bolje?”. Ker tja nikoli nista spadali.

Odzivi na dogodek

Občinstvo je bilo nad debato navdušeno, upam, da bodo tudi mediji v prihodnjih dneh kakšno rekli na to temo. STA je že napisala poročilo, škoda, da na dogodku samem ni bilo veliko novinarjev oziroma da posnetek okrogle mize ni na voljo javnosti.

Upam tudi, da so si obiskovalci zapomnili promo za Cryptoparty in da bo Poligon poln. Ker se mi res zdi, da je pomembno ljudi opomočiti in jih v najslabšem primeru obvestiti o razmerah na trgu ter jim ponuditi orodja za boljše funkcioniranje.

Pa še za konec – takih dogodkov, kot je bila okroga miza v Kinodvor je v Sloveniji premalo. In upam, da bom v prihodnosti tudi sam lahko kaj naredil glede tega.

Update (17.3.2015)

Ekipa Kinodvor je na koncu vseeno pridobila soglasja sodelujočih in objavila posnetek debate.

DSCN3468

The Archive – Ljubljana, Kino Šiška (15.3.2015)

DSCN3468

Ena od mojih faz glasbene konzumacije je (bil) tudi trip hop. Na katerega sem se navlekel s Sneaker Pimps in komadom 6 Underground s soundtracka filma The Saint (ki je BTW poln hude elektronike). Ker sem se rodil v napačnem času, je šla večina glavne karavane mimo mene, a sem pred kratkim vseeno uspel ujeti Lamb v vsej njihovi veličini.

Ker so The Archive prodajali pod podobnimi slogani, sem se odločil preveriti še njih. Še eni Britanci, še en sprehod po umirajočemu žanru trip hopa, sem si mislil in bil na koncu večera zelo prijetno presenečen nad inovativnostjo in energijo zvoka na odru.

Šestčlanska zasedba, ki je oder zapolnila z elektroniko, kitarami in sitentizatorji, je izgledala zelo impresivno. Tudi zvok, čeprav malo tih, je bil zelo dober in prvo nažiganje v komadu “Feel it”, s katerim so se igrali ter zaključni kos preigrali tolikokrat, da nam je šlo na koncu vsem malo na smeh je napovedalo zelo zabaven večer.

Predfilm Axiom (mešanica sci-fi utopičnih filmov o civilizaciji na robu propada, preroku in upornikih), ki so ga zavrteli uro pred začetkom koncerta (spet se je ponovila zgodba z uro na kartah in dejansko uro začetka), je pripovedoval zgodbo o upornikih in individualizmu, med koncertom pa so se na zaslonih za bendom vrtele vizualizacije in pester lightshow.

Odlična je bila tudi pevka Maria Q, ki je perfektno odpela nekaj skorajda akustičnih točk z minimalno spremljavo orkestra. Pa klaviaturist Darius Keeler, ki se je čez cel koncert izkazal kot zelo zabaven del orkestra.

Mogoče jim malo zamerim drugo tretjino koncerta, kjer so z umirjenimi komadi skorajda čisto ustavili ritem in se je zadeva vsaj meni kar malo vlekla. Mogoče je bila to krivda predfilma oziroma utrujenosti, a se mi vseeno zdi, da so The Archive najbolj zabavni takrat, ko na odru pokajo od energije. Feel it!

9661714052_d15d27fc48_z

Kratek vodič po digitalnih kampanjah za levičarje 2

9661714052_d15d27fc48_z

Ker je prvi del že zaokrožil po spletu in sprožil kar nekaj odzivov, je tukaj drugi del. Kjer najprej ugotavljam, da se je veliko napovedi iz prvega dela že uresničilo, za preostale pa z gotovostjo trdim, da se še bodo, če ne bomo TOKRAT nekaj spremenili.

Za razliko od prvega bolj analitično-kritičnega prispevka, je tale spisan aktivistično. V smislu priporočil in nasvetov, s katerimi bi po mojem mnenju lahko spremenili način delovanja in razmišljanja v družbi. Zdi se mi namreč, da smo se vsi navadili na negativno svobodo in da smo najbolj zadovoljni, če se nam s stvarmi NI potrebno ukvarjati. Da imamo svoj ljubi mir.

Seveda se ob tem ne zavedamo, da je mir posledica in ne izhodiščno stanje. Da je mir rezultat dela in ne odsotnosti kakršnekoli aktivnosti. Da je mir potrebno zaslužiti. In da se zadeve ne bodo razrešile, če bomo govorili samo NE, ampak je potrebno vsake toliko tudi kaj predlagati sam od sebe.

Koga bi rad nagovoril?

Prosim, naj odgovor ne bo “VSE!”. Ker dejansko nočeš vseh. Resno. Nočeš vseh. Ker imaš specifično sporočilo za specifično javnost. Samskim osebam razlagat o prednosti poroke je trapasto. Pojasnjevanje prednosti avtomobilom pešcem je kontraproduktivno. Izberi si ciljno javnost – vse je odvisno od nje.

In še najbolj pomembno – izogibaj se debat z nasprotniki. Z njmi se res nočeš pogovarjati. Bolj se ukvarjaj z zavezniki. Z ljudmi, ki ti klikajo evente in podpisujejo peticije, na koncu pa umanjkajo, ko pride do dogodka, ki res šteje. Ukvarjaj se z ljudmi, ki so razočarani, ki so naveličani, ki so izključeni. Ostale pusti pri miru.

Kaj bi jim rad povedal?

Za božjo voljo, izberi si sporočilo. Naj bo jasno. Naj bo kratko. In naj bo konstruktivno. Ne moreš celotne kampanje zgraditi okrog odziva na neko drugo pobudo, kar ponavadi delajo levičarji pri nas. Ne govori “Ne tega!” ampak govori “To!”.

Vsakič, ko se namesto sporočila ukvarjaš z odzivom, vsakič, ko se namesto izjave osredotočaš na odgovor, jim predajaš prednost terena. Pa je vseeno, kdo so Oni. Ampak vsakič, ko jim rečeš “Poslušajte…” oziroma “Rad bi samo povedal…” je to avtogol zate. Lepo prosim, nehajmo s tem.

Koliko časa jim boš to govoril?

OK, tudi tukaj nam zadeve niso jasne. Še računalniku moram večkrat povedat, naj si pri vseh svetih zapomni, da hočem določen tip datoteke odpirati z določenim programov. Zakaj potem mislimo, da bomo pri družbenih spremembah zadevo rešili z enim pismom? Z enim nastopom v medijih? Z enim klikom na gumb?

Planiraj zadeve za dva skoka naprej. Med prvo aktivnostjo načrtuj drugo. Postavi si posamezne etapne cilje in razmišljaj progresivno. Na začetku bolj skupaj, proti koncu vedno bolj narazen. In prosim – don’t stop.

Čustva odtehtajo informacije

Tale je očitna, a gre ponavadi mimo vseh. Vse preveč se v družbi mnenj ukvarjamo z informacijami. Vse prevečkrat se namesto z ljudmi pogovarjamo z računalniki. Vse prevečkrat mislimo, da ljudem manjka podatkov, da so nepodučeni in da jih moramo razsvetliti. Da bodo razumeli.

Tako pridemo do bizarne situacije, ko se levičarji penasti okoli ust derejo “Strpni boste, pa če vas vse pobijemo!” Kje je strpnost v takem diskurzu? Kjer je toleranca do drugačnosti? Kje je razumevanje alternativ? In hkrati – zakaj se tako branimo vplivanja na čustva kolegov? Zakaj se pred drugimi bojimo pokazati neko energijo, neko navdušenje nad alternativo? Je to poceni? Ni kul?

Zahtevaj reakcijo

Velikokrat se ustavimo pri sprožanju stališča v javnosti. Že to je napredek v primerjavi s kritiziranjem na neploden način in podpisovanjem peticij brez naslovnika. Pa vendar!

Vedno je prav, da od soudeležencev zahtevamo odziv. Da jih prosimo za odgovor. In da pri tem vztrajamo toliko časa, dokler se nekaj ne zgodi. In da ko se po stoprvi ponovitvi zdimo sami sebi neumni, trapasti in zlajnani – naredimo to še stodrugič.

DSCN3184

Lamb – Ljubljana, Kino Šiška (3.3.2015)

DSCN3184

Za zlato dobo trip hopa sem bil malo premlad, čeprav sem se na enem od prvih cdjev, ki sem si jih lastil, na smrt zaljubil v komad 6 Underground britanskega Sneaker pimps. Z njimi sem nato odkrival Portisheada, Zero7, Lamb in Trickyja ter Massive Attack ter ostale paradne konje trip hopa, ki je iz mainstreama izpadel tako hitro, kakor je vanj zašel.

In če se je Trickyjev nastop pred leti izkazal za popolno polomijo, je trio Lamb v Kino Šiška pokazal tisti pravi, zadeti, umirjeno energetski obraz trip hopa, ki ti po eni strani nudi lebdenje v etru elektronskega šuma in po drugi strani ponuja ostre kitarske rife in ostro elektroniko.

Zadnji album Backspace Unwind v živo sicer zveni bolje kot v slušalkah, a so v Šiški prišli na vrsto tudi starejši hiti, ki jih je Lou odpela prepričljivo in z užitkom. Tudi Andy Barlow, ki se je za razliko od eterične Lou Rhodes izkazal za totalnega party animala in gostujoči multiinštrumentalist in genialni čelist sta doprinesla svoj del odlične izkušnje živega nastopa.

Edina stvar, ki je celotno zadevo za odtenek sive poslabšala oziroma ga na trenutke metala ven iz eteričnega plavanja, je bila na trenutke moteča logistika prestavljanja po odru, menjava mikronov in inštrumentov. Pri Tiersnu je bilo vse skupaj manj moteče oziroma del predstave, tukaj sem dobil občutek vožnje po luknjasti cesti.

Uradne setliste sicer ne najdem, a sta šla po celotni diskografiji in kot že rečeno, preigrala par uspavank in par nabijačin, ki so v živo zvenele še bolj brutalno kot na ploščah. Dodajte zraven še intenziven lightshow in zares navdušene izvajalce, ki so “padli noter” in dobili boste odličen trip hop večer. Ajde, luknje jim odpustim.

5558122677_6544b151e6_z

Kratek vodič po digitalnih kampanjah za levičarje

5558122677_6544b151e6_z

Danes v parlamentu merijo mišice in tiče ter glasujejo o izenačitvi pravic heterospolnih in homoseksualnih parov.

Gre za eno tistih že vnaprej odločenih debat, kjer je važno samo preštetje naših in njihovih in debata sama nima nekega smisla. Obe strani namreč z izredno ostro in nekompromisno retoriko nagovarjata samo že prepričane in se niti ne trudita seči čez sredino.

A to ne pomeni, da zagovorniki tradicionalne družine niso vodili zgledne kampanje in da jim lahko na tem mestu za mehaniko kampanje lahko samo čestitam. Poudarjam – čestitam jim samo za mehaniko kampanje, sporočilo samo je smrdljivo in ogabno.

Zakaj tako racionalno?

Desničarji so v svoji kampanjski retoriki seveda poznali ciljno publiko. Poznali so njihove strahove in njihov pogled na svet. Poznali so njihove vrednote in poznali so njihov način komunikacije.

Pustimo sedaj ob strani dejanske besede in izjave, ki so krožile v javnosti in ki so se znašle tudi na spletu. Sama sporočilna vrednost zavoda 24kul in ostalih zagovornikov tradicionalne družine sploh ni pomembna.

Pomembno je dejstvo, da so sporočila izoblikovana za točno določeno javnost in da nanjo učinkujejo tako, kot želijo sporočevalci. Da so zadeve izmišljene, da ne držijo, da so v nekaterih primerih etično sporne, je sekundarno. Ta sporočila so oblikovana s premislekom in zadanejo tarčo. Kam letijo vaša sporočila? Sploh kam?

Zakaj tako neproduktivno?

Levičarji seveda nimajo istega modela komuniciranja kot desničarji. Druge vrednote, drug način komunikacije. A vendarle opažam nekakšno pomanjkanje sporočila in preveliko naslanjanje na reakcijo na izrečena sporočila nasprotnikov. Desničarji točno vejo, koga morajo nagovoriti. Levičarji bi radi nagovorili vse in zato ne nagovorijo nikogar.

Še bolj se to vidi, ko desničarji kampanjo utemeljijo na čustvih in ne razumu. Na občutkih in ne na postavah zakona. Na stereotipih in ne na konkretnih dejstvih. Tam levičarji čisto pogorijo, ker imajo ta razsvetljenski občutek, zaradi katerega bi se morala cela družba gibati tako, kot rečejo oni, namesto da bi raje poskrbeli za to, da bi se “naši” aktivirali in sploh stopili v boj ideologij.

Make no mistake, boj ideologij se dogaja. Vedno se je in vedno se bo. S tem ni nič narobe. Narobe je, da se levičarji delamo, da to ne obstaja. In da bo vse v redu, ker je razum na naši strani.

Zakaj tako pasivno?

Zagovorniki heteroseksualne družine so pisali pozive poslancem. Organizirali so javne dogodke. Pripravili so javne shode, pisali pisma bralcev in se oglašali v medijih.

Kaj ste storili vi? Sploh kaj? Vam je neslo samo do norčevanja iz drugače mislečih in retvitavanja Erlaha in ostalih, ki so v javnost streljali svoja sporočila in izražali prepričanje glede problematike?

Razumem, zadeve se vam zdijo normalne. Logične. Neobhodne. A to ne pomeni, da niso vredne javnega izražanja. Da jih ni potrebno ponavljati, da jih ni potrebno čim večkrat napisati in čim večkrat objaviti. Ponavljanje je mati modrosti.

Vedno znova delate iste napake

Oplojevanje samskih žensk. Družinski zakonik. Izenačitev pravic. Vedno znova debate o človekovih pravicah manjšin trčijo ob isto oviro. Pozor – ovira niso tisti, ki se z vami glede tega ne strinjajo. Ki imajo v glavi drugačne principe. Ki vas ne razumejo.

Ovira ste vi. Ovira so vaše racionalne debate, ki brez gušta in brez energije javkajo o konceptih, v katere še vi ne verjamete docela. Ki podcenjujete sebe in svoje kolege. Ki trpite za sindromom cesarjevih novih oblačil in ki ste tako zaverovani vase, da vam je pod častjo razuma o problemih debatirati v javnosti.

Vse zgoraj omenjene kampanje so temeljile na razumu in na podcenjevanju javnosti. Na zgražanju nad obnašanjem nasprotnikov in izpostavljanjem njihovih “šokantnih” in “popolnoma nesprejemljivih” praks. Nad popolno odsotnostjo sporočila.

Boste naslednjič naredili kaj drugače?

Lažna Einsteinova definicija norosti se vas očitno še ni prijela. Še vedno se oklepate razuma in argumentacije ter hkrati pljuvate po nasprotnikih, ki z dobro oblikovanimi sporočili, jasno razdelano ciljno javnostjo in močno javno prisotnostjo dosegajo svoj cilj.

In čeprav se zglasujete na razum in na analitični um, ga sami ne uporabljate prav dosti. Retorično vprašanje: če analitični um in pristop uporabljate slepo in brez korektur glede na odzive ter rezultate – ste potem res analitični? Ste potem res racionalni?

Da ne bo prevelike dileme: Niste. Glupi ste ko noč.

DSCN3128

Mark Lanegan Band – Ljubljana, Kino Šiška (28.2.2015)

DSCN3128

OK, priznam – če ne bi bilo Facebook eventov, ne bi nikoli slišal za Mark Lanegana. OK, posterji po mestu so bili izdelani z določeno mero stila, a po drugi strani mi to nikoli ni bilo dovolj za prisluh glasbi, o kateri nisem do tistega momenta vedel nič.

A kombinacija pritiska vrstnikov me je najprej napotila na Youtube, kjer se vrti kar nekaj posnetkov Laneganovih nastopov in komadov s plošč, ki so mi dali misliti. “Tole sploh ni slabo!” sem si rekel. “Še več, tole obeta!” je bila moja misel po poslušanju njegovega zadnjega izdelka, plošče Phantom Radio, ki jo je izdal oktobra lansko leto.

Mark Lanegan Setlist Kino Šiška, Ljubljana, Slovenia 2015, Phantom Radio

In sva šla v Šiško. Riziko je bil vseeno prisoten, saj bi se nama čisto lahko zgodila katastrofa nedojebanega umetnika, ki ga noben ne razume, kjer občinstvo ponavadi še bolj trpi kot umetnik sam. A izkazalo se je, da so Mark Lanegan in peterica njegove bande odlično razumeli svojo nalogo in odigrali iskren, ničkaj naduvan in zanimiv nastop. Kjer se je med drugim videlo, da ima človek bolj hripav glas med komadi kot med petjem.

Bogat zvok in mešanje različnih glasbenih stilov ter dominanten glas pevca je skozi celotno prireditev vzdrževal pozornost in zelo malo je bilo trenutkov, ko se mi je zdelo, da se stvar vleče oziroma da ni zanimiva.

Če bi moral izbirati vrhunce, ne morem mimo iskrenega I Am The Wolf in The Killing Season, ki sta prišli na vrsto kot bis nastopa. Tudi otvoritveni Harvest Home je bil odličen, pa vmesni Riot In My House ter Floor Of The Ocean.

Z minimalno komunikacije in s kratko zahvalo so fantje odkorali iz odra po skoraj dveh urah igranja, meni pa pustili nagrado za riziko odkrivanja nove glasbe. Bravo.

J9ljZZS-ObM.market_maxres

Danger 5

J9ljZZS-ObM.market_maxres

Predstavljate si svet šestdesetih med drugo svetovno vojno. Saj vem, prfuknjeno. Sedaj pa si predstavljajte animacijo tipa Team America, igralce iz sveta Austina Powersa, občasen poklon azijski Power Rangers igri in vse skupaj zavito v humor nadaljevank Archer in American Dad. Saj vem, prfuknjeno.

Danger 5 je skupina mednarodnih vohunov, ki po svetu rešuje zločine nacistične Nemčije in skuša ubiti Hitlerja. Tako se zaključi čisto vsak brief misije – “And as always … kill Hitler!”. Ne bom vam povedal, da jim na koncu prve sezone to dejansko uspe (druge še nisem videl), ampak bom raje omenil, da so misije res treščene in med drugim vključujejo tudi vojsko klonov, robote, krajo diamantov in vse ostale klasične zaplete akcijskih bondiad.

Serija je poleg zabavnih likov in running gagov (najbolj pametna je blondinka, a je noben ne razume, ko dober lik umre, vedno odrecitira recept za koktajl, brief vsake misije se zaključi s pozivom po uboju Hitlerja) krasna tudi na področju dialogov, ki so zdrava mešanica pretiranega mačizma, trapastih akcijskih enovrstičnic in surf rock soundtracka režiserja Daria Russa s specialnimi efekti klasičnih akcijskih filmov šestdesetih, ki te držijo pokonci tudi kot samostojni izdelek.

Trenutno sta zunaj samo dve sezoni po šest delov, kjer je vsak del dolg petindvajset minut. Gledajo se zelo hitro, če ste na začetku še šokirani, da je šef enote Danger5 pravi orel, da psi govorijo in imajo v določenih primerih celo višji čin kot ljudje in da Hitler vsakič pobegne z istim skokom skozi isto okno, se hitro navadite in nato samo še uživate.

Še končna pohvala ustvarjalcem, ki gledalca ne podcenjujejo in se ne šlepajo na prežvečene fore. Vsak moment je premišljen in izpeljan z razlogom – pa četudi to največkrat pomeni, da vse skupaj izpade zelo prfuknjeno.

14365412089_e8a83d6042_z

Varen telefon v nevarnih časih

14365412089_e8a83d6042_z

Disclaimer: Prispevek je napisan v dobri veri in z namenom svetovati uporabnikom mobilne telefonije, ki bi radi svoj telefon zavarovali pred takimi in drugačnimi nepridipravi. Če v njem opazite napako oziroma imate boljši predlog, me prosim opozorite v komentarjih.

Is this line secure?

Mobilna telefonija že dolgo ni več namenjena samo glasovnim klicem in kratkim SMS sporočilom, temveč telefon vedno bolj nadomešča mobilno računalništvo. Aplikacije, oblačne storitve in poceni prenos podatkov so namreč glavni razlogi, da na svojih mobilnih telefonih puščamo vedno večjo količino podatkov ter digitalnih sledi.

Tega se hkrati zavedajo nepridipravi in dobri fantje, ki se vsak po svojih najboljših močeh trudijo delati tisto, za kar so najbolje usposobljeni. V tem prispevku se bomo posvetili dobrim fantom in pojasnili nekaj načinov, kako lahko zavarujemo svoj telefon ter slabim fantom otežimo oziroma preprečimo zle načrte.

Pri vsakem nasvetu sem spisal predloge za Android in iOS platformo. Večina aplikacij je dostopna tudi za Win8 Mobile platformo.

Nasvet 1: Ekriptirajte podatke svojega telefona

Začnimo pri osnovah. Enkripcija podatkov na svojem telefonu je prvi korak k bolj varnemu telefonu, s katerim boste otežili delo tatovom oziroma drugim nepridipravom, ki bi se hoteli poslužiti podatkov na vašem telefonu.

Hkrati z enkripcijo boste telefon tudi zaklenili z geslom, ki ga boste morali vpisati ob vsaki uporabi telefona. Zveni zateženo, a naredite s tem toliko dobrega, da to odtehta tistih pet sekund tipkanja ob vsaki uporabi.

Enkripcija je na Android in iOS platformi vključena v osnoven operacijski sistem in zanjo ne potrebujete posebnih aplikacij. Postopek ni zapleten, potrebovali pa boste telefon, priklopljen na električno omrežje in potrpljenje. Ker pač traja.

Nasvet 2: Vklopite si brisanje podatkov iz oddaljene lokacije

iOS uporabnikom svetujem dodajanje telefona v iCloud, od koder lahko telefon zaklenete oziroma pobrišete podatke na njemu. Sicer s tem ne boste dobili telefona nazaj, a boste preprečili, da bi nepridipravi lahko uporabili podatke na njem

Za Android uporabnike je tukaj aplikacija LookOut Security. Aplikacija bo na enem mestu poskrbela za varovanje naprave pred nepridipravimi, izgubo podatkov z varnostnimi kopijami in skeniranjem naloženih aplikacij. Obstaja brezplačna in plačljiva verzija aplikacije, tri dolarje na mesec ni tako velik denar.

Nasvet 3: Začnite uporabljati enkripcijo pri kratkih SMS sporočilih in klepetih

Nadalje se lahko pred nepooblaščenimi posegi zavarujete s preklopom na aplikacije, ki vam ponujajo enkriptirano izmenjavo sporočil med uporabniki. Namesto Facebook chat, Snapchat in ostalih popularnih aplikacij lahko prijatelje navdušite za uporabo aplikacij, ki ponujajo t.i. end2end enkripcijo sporočil.

Trik je seveda v tem, da isto aplikacijo uporabljata oba uporabnika, ki sta vključena v pogovor. Če je pogovor zaščiten samo z ene strani, s tem niste storili ničesar.

Priporočam aplikacijo TextSecure oziroma SureSpot. Prva je na Android platformi sicer bolj razširjena, a se vsaj meni na LG G3 sesuje ob zagonu, različica za iOS pa še ni na voljo. Druga je manj razširjena, a deluje na obeh platformah.

Nasvet 4: Na splet se priklopite iz varne točke

Tudi mobilno brskanje po spletu lahko zavarujete in tako preprečite, da bi se vam nepridipravi ušunjali na linijo. Svetujem kombinacijo dveh pristopov – uporabo omrežja Tor in VPN mrežo Froot, ki so jo začeli pred kratkim prodajati kot plačljivo storitev in jo podpira tudi ekipa PirateBay.

S tem boste zabrisali svojo geografsko lokacijo in hkrati anonimizirali svojo napravo pred priklopom na splet, kar bo otežilo lociranje oziroma sledenje vaše naprave. Preventiva je boljša kot kurativa.

Nasvet 5: Spremenite uporabniške navade

E, ta je najtežji, a hkrati boste z njim zmagali na celi črti in na dolgi rok. Največkrat se namreč izkaže, da tehnologija pri varovanju lahko pomaga, a če ste tako neprevidni, da telefon pustite na miz, medtem ko greste na WC oziroma odklenjen telefon posojate neznancem, vam bo tehnologija bolj malo pomagala.

Telefona tudi ne uporabljajte za dostopanje do občutljivih datotek oziroma redno brišite datoteke, ki jih iz poštnih priponk shranjujete na telefonu. Če z njim hodite po gneči (koncert, zabava, velemesta), se na to pripravite in telefon spravite na varno mesto (zelo očitno, a se velikokrat izkaže, da na to ne pomislimo, preden je prepozno).

DSCN3027

Yann Tiersen – Ljubljana, Kino Šiška (21.2.2015)

DSCN3027

Počasi mi bo Yann Tiersna uspelo popolnoma izbrisati iz spomina kot človeka, ki dela glasbene podlage za filme. Namesto tega ga bom od sedaj naprej predstavljal kot multiinštrumentalnega genija, ki za oddih med ploščami posname še solidne zvončkljajoče soundtracke.

Koncert v Kino Šiška ob promocije plošče ∞ (infinity) je poskrbel za oboje in še več – novi materiali, par klasik, za konec pa še desert v obliki Kozmičnega tekača – projekta, ki se ga je Yann lotil iz ljubega mira po eksperimentiranju z zvoki in vizualijami.

∞ (infinity) je za razliko od prejšnjega Dust Lane veliko bolj eksperimentalen in ambientalen. Če je imel Dust Lane dinamiko in energijo, je ∞ (infinity) bolj umirjen. In tak je bil tudi koncert, ki je od prvega do zadnjega komada rednega dela minil kot plavanje v topli vodi. Povezano, zanimivo, umirjeno.

A to ne pomeni, da zvok ni bil bogat, da se Tiersen ni potrudil in da nam v Šiški ni prikazal celotnega razpona svojega glasbenega ustvarjanja, kamor je tokrat na veliko zadovoljstvo amaterjev vključil tudi svoj najbolj skomercializiran soundtrack. Čeprav je bil to zame osebno najmanj zanimiv del večera.

Yann se je s kolegi večkrat zamenjal za različnimi inštrumenti in vse skupaj se mi je na momente zdelo kot dobro naoljen stroj in ne ekipa utečenih glasbenikov, ki poznajo sebe in drug drugega. In uživajo v tem kar delajo.