Author Archives: Domen Savič

firmware-ios-42-bug-missing-music

Facebook je kriv! Za vse!

Da je Facebook vir vsega hudega, smo že navajeni. Družabno (in nikakor ne družbeno!!!) omrežje je že od svojega nastanka moralo prenašati take in drugačne kritike uporabnikov, ki so bili nezadovoljni z vsako spremembo, ki so kritizirali vsako noviteto in ki bi si želeli samo to, da bi jih pustili v filtrirnem mehurčku, kjer bi se z desetimi prijatelji pogovarjali o grozni frizuri Kate Winslet na Oskarjih.

Zadnji bum je povzročila strateška odločitev lastnikov Facebook omrežja, da razmeram na trgu prilagodi algoritem, ki skrbi za prikazovanje vsebin na časovnicah uporabnikov. Mogoče vas je to šokiralo, ampak vedeti je treba, da je Facebook je eno navadno podjetje. Ki ponuja tržno zanimivo storitev in ki se prilagaja razmeram na trgu.

Eno zadnjih “Dear John” pisem, ki jih je spletišče EAT24 spisalo kot pojasnitev, zakaj so se odločili, da bodo prenehali uporabljati Facebook omrežje, ima vse znake nerazumevanja komunikacijskega trga in po mojem mnenju kaže na nerazumevanje lastne uporabniške baze.

Začne se dramatično.

When we first met, you made us feel special. We’d tell you a super funny joke about Sriracha and you’d tell all our friends and then everyone would laugh together. But now? Now you want us to give you money if we want to talk to our friends. Now when we show you a photo of a taco wrapped with bacon, you’re all like “PROMOTE THIS POST! GET MORE FRIENDS!” instead of just liking us for who we are. That’s hella messed up.

Takoj lahko začutimo, da je užaljenost pri uporabi navidezno brezplačnega orodja, za katerim stoji borzno zanimivo podjetje zelo visoka in podobna užaljenosti otroka, ki ne razume, da je treba balon plačati. In da avtomobilčki niso zastonj.

Kaj se je zgodilo oziroma zakaj je kar naenkrat balon potrebno plačati?

Če pogledamo graf rasti uporabnikov omrežja Facebook, lahko hitro vidimo, da se je v dobrih sedmih letih nasičil z uporabniki, saj je po vsem svetu število uporabnikov iz 12% povečalo na dobro polovico. Hkrati se je s številom uporabnikom povečala tudi količina vsebin, ki se komunicira na tem omrežju. Zamislite si televizijo na sobni anteni s petimi kanali in primerjavo s kabelskim sistemom, kjer imate več 100 različnih kanalov – kako to vpliva na konzumiranje vsebin?

Algoritmi so se zato spremenili. Ker je bilo na začetku vsebine v primerjavi z uporabniki premalo, so vsi videli vse (in še več). Administratorji Facebook strani se niso preveč pretegnili pri ustvarjanju zanimive in relevantne vsebine, ker je bilo vsebine malo in je Facebook sam skrbel za to, da so jo videli vsi oziroma da jo je videlo čimveč različnih ljudi. Tako se na primer objave Facebook strani niso objavljale v isti vrsti kot deljenje te vsebine in podobno.

Načini prikazovanja vsebin na omrežju Facebook so, lahko bi jim rekli, poslovna skrivnost. Nihče natančno ne ve, kaj vse Facebook algoritmi upoštevajo, ko se odločajo med prikazom objavo Facebook strani A in ignoranco objave Facebook strani B. Vseeno lahko s testiranjem hitro ugotovite, da v igri ni samo en faktor, ampak je celotna zadeva malo bolj komplicirana.

Eden bolj pomembnih faktorjev je zagotovo interakcija uporabnikov z vašo objavo. Komentiranje, deljenje, všečkanje pripomorejo k temu, da Facebook vašo objavo uvrsti višje oziroma jo pokaže večim ljudem. To sicer ne pomeni, da bodo vašo objavo videli vsi oboževalci vaše Facebook strani, a razlike med dobro in slabo vsebino oziroma vsebino, ki zanimira občinstvo se bodo poznale.

Ključno je tudi vprašanje, na kakšen način je posamezna Facebook stran pridobivala nove oboževalce. Direktno nagrajevanje, pogojevanje sodelovanja v nagradni igri z všečkanjem … vse to so mehanizmi, ki na dolgi rok ubijajo vaše občinstvo. Ljudje namreč do vaše vsebine pristopajo s čisto drugim mehanizmom dojemanja kot bi ga uporabljali, če bi jim bila vaša vsebina res všeč. To se vidi tudi po nizkem številu reakcij na nenagradne objave oziroma splošno nizek nivo aktivnosti s strani obiskovalcev. Ker jih vsebina ne zanima, ampak so pri vas samo zaradi morebitne nagrade.

Da se je Facebook končno odločil, da bo kvalitetno vsebino nagrajeval z večjim dometom je tudi novica o mehki cenzuri objav, ki direktno nagovarjajo občinstvo k všečkanju/deljenju. To je dobra novica za vse tiste, ki bi radi skozi družabno mrežo prišli do kvalitetnih in zanimih vsebin, ki nam jih priporočajo prijatelji in slaba novica za vse spletne guruje, ki so se mehanizmov direktnega nagovora posluževali za nagradne igre in ostale manj pomembne vsebine.

Kaj torej ostane urednikom? Stremenje k vedno boljši vsebini, s katero bodo v prvi meri zanimirali svoje občinstvo in mu ponujali objave, ki bodo spodbujale kvalitetno reakcijo. Ki ne bodo izkoriščale mehanizmov omrežja za ustvarjanje pomena vsebine in ki se bodo bolj ukvarjale z zabavanjem uporabnikov kot pa z direktno promocijo blagovne znamke.

 

 

DSCN1324

múm – Ljubljana, Kino Šiška (2.4.2014)

Če so že Sigur Rós uspeli odcveteti, še preden sem dojel lepoto ene najbolj severnih držav na svetu, so Múm prišli ravno pravi čas. Islandotožje se je tako samo še ojačalo, skupina pa je s svojim energičnim in zasanjanim nastopom navdušila.

Za ogrevanje je poskrbel Kleemar, ki je odlično opravil svoje delo, nato pa so na oder prikorakali navdušeni in igrivi Islandci, ki so v setu odigrali nekaj starejših komadov in veliko materiala z najnovejše plate Smilewounds.

 

Koncert ni imel slabih točk in opazovati uigrano in iskreno navdušeno skupino je bil velik užitek. Zvočna kulisa se je odlično skladala z vizualizacijami in vse skupaj je izpadlo kot odlična pravljica za lahko noč. Za katero me ne bi motilo, če bi jo še kdaj slišal.

karta

Ministry of Wolves – Ljubljana, Kino Šiška (26.3.2014)

Ministry of Wolves, glasbeni eksperiment odpadnikov velikih skupin, se sliši tako, kot se bere. Skupina pripovedovalcev zgodb, podprtih z glasbeno kuliso in vizualizacijo je v Kino Šiška pripravila kratek a sladek sprehod po projektu Music From Republik Der Wölfe, ki upesnjuje nekaj najbolj znanih svetovnih posveti bratov Grimm.

Zvončkljajoči glas pevke Danielle de Picciotto se je odlično zlival s kitarskimi vložki in bobnarskimi posegi Mick Harveyja, skupaj z Alexander Hacke in Paul Wallfisch pa so v enournem koncertu uspeli priklicati celo energijo in duh Nick Cavea.

Pripovedk je na plošči za en ducat, prav toliko pa so jih odigrali v živo in ustvarili odlično glasbeno kuliso, ki so jo le na koncu zmotili obiskovalci koncerta z glasnim klepetanjem. Ker se to pač med koncertom počne.

Konceptualna plošča, ki je nastala kot glasbena podlaga gledališke predstave, bi sicer bolj sedla v okolje kluba v Cankarjevem domu kot pa na goli oder male dvorane Kino Šiška, a se je vse skupaj izteklo presenetljivo v redu. Zgodbe so pač zgodbe.

4. srečanje članov konzorcijev CTK

4. srečanje članov konzorcijev CTK bo v četrtek, 3. aprila ob 9.00 uri v TR3, Trg republike 3, Ljubljana.

Udeležba na srečanju je brezplačna. Zaradi omejenih prostorskih možnosti je za udeležbo potrebna prijava. Vabimo vas, da se prijavite na e-naslov tilen.mandelj@ctk.uni-lj.si

Creative commons licence v slovenskem prostoru niso novost, a jih vseeno uporablja relativno majhno število ljudi. V čem je smisel creative commons licenc, kako z njimi lahko izboljšamo diskurz v intelektualni sferi in zakaj brezplačno ni nujno zastonj?

Več o programu

Vnesite svoj e-naslov in se prijavite na obvestila o predavanjih in okroglih mizah

Dostavo zagotavlja FeedBurner
5273601971_c983330ae8_z

Pa kdo bo to bral?

“Mediji niso vredni pu kurca!” je fraza, ki jo slišim, kamorkoli grem. Medijsko občinstvo več kot očitno ni zadovoljno s ponudbo na trgu, a jo po liniji nujnega zla vseeno konzumira in podpira. Vsi časopisi, radijske in televizijske postaje ter spletna medijska džungla očitno še vedno iščejo pot do uporabniškega srca, na poti pa mu nastavljajo tako in drugače skrite pasje bombice, s katerimi se financirajo.

V filmu “Anchorman 2: The Legend Continues” glavni lik Ron Burgundy izreče resnico, ki jo vsi kar malo pozabljamo. Če ga parafraziram, gre citat nekako takole: “Naloga medijev je omejevati moč tistih, ki v rokah držijo delček moči in mislijo, da je le-ta neomejeno.” Jasno in enostavno.

Ideja razsvetljenega novinarskega ceha, ki kot angel varuh lebdi nad našo sfero in po potrebi iz oblakov plane na nepridiprave ter jih nepovratno sankcionira, je še vedno močno prisotna pri uporabnikih medijev. Le-ti se hkrati ne zavedajo svoje odgovornosti v univerzumu, a hkrati od vseh zahtevajo, da jim pomagajo pri težavah, na katere v njem naletijo.

Zgodovinsko gledano današnji klasični mediji nikoli niso bili namenjeni splošnemu občinstvu, temveč so bili zelo omejeni na kasto, lokacijo in celo spol. Logično, da je bila vsebina bolj fokusirana, občinstvo manj heterogeno, naklade manjše, prodaja pa večja – saj so mediji svoji ciljni populaciji prodajali točno to, kar je ta ciljna populacija hotela slišati. Kasta je imela tudi zelo specifičen položaj v družbi, kar je za sabo spet potegnilo funkcijo medijev.

Danes je logika prodaje medijev obratna. Vsi ciljajo na najnižji skupni imenovalec, s katerim bodo zaobjeli največje število uporabnikov in tako pripravili širok teren za serviranje oglasov, s katerimi se v veliki meri financirajo. Mediji se obnašajo kot podjetja na trgu, ki z minimaliziranjem stroškov dela in maksimiziranjem potencialnega občinstva skušajo preživeti.

Tukaj se pojavi prvo vprašanje – Če se nekdo večino časa ukvarja z lastnim preživetjem in ste vi eden od glavnih pripomočkov za njegovo preživetje, kako mislite, da se bo obnašal do vas? Objektivno? Nepristransko? Kakšne informacije vam bo serviral? Na kakšen način?

Mediji se danes ne sprašujejo, ali je informacija vredna objave. Mediji se danes ne sprašujejo, ali bi informacija morala priti do občinstva. Mediji se ne sprašujejo, ali je informacija relevantna za njihovo občinstvo. Mediji danes vedno več časa porabijo za vprašanje – kakšna bo reakcija občinstva na objavljeno vsebino?

Taka logika nastavljanja agende za sabo seveda potegne določene spremembe. Božanje proti dlaki in izogibanje objave informacij, ki bi občinstvo razburjale in mu nižale stopnjo zaupanja v medij je seveda nezaželeno. Še več – četudi bi take informacije našle svojo pot v medije, bi jih večina občinstva zavrnila oziroma bi bila v najboljšem primeru ob konzumaciji zmedena.

Pojavi se drugo vprašanje – ali res hočemo vedeti vse? Ali bi radi vedeli samo tisto, kar nam bo utrjevalo že tako ali tako izoblikovano prepričanje? Iz naših dejanj je razvidno, da naloga medijev ni določanje agende in upravljanje z razumevanjem sveta, temveč lovljenje uporabnikov na že obstoječa prepričanja.

Da medijski pluralizem ni nič drugega kot leporek za profiliranje občinstva in zagrajevanje interpretacij, ki se med seboj ne smejo videti. Recite temu paradoks potovanja skozi čas, kjer Marty McFly ne sme nikoli srečati sebe iz drugega časovnega obdobja. Podobno je z medijskimi resnicami – nikoli se ne smejo srečati.

Na koncu lahko zraven pritegnemo še politiko – ta večni generator medijskih vsebin na Slovenskem, brez katerega bi lahko vse medije stlačili na eno stran A5 lista. S fontom 34. Politika in mediji imajo pri nas shizofren odnos ljubimcev, ki se sovražijo ravno toliko, da je seks zanimiv. Ki se ne morejo videti ravno toliko, da komaj čakajo, da bodo spet lahko skupaj.

Občinstvo je v tem konfliktu postavljeno v vlogo sodnika, ki lahko s homogeno akcijo odloči izid tekmovanja. Ki lahko s preprostim dejanjem usmeri tok te zgodbe. Ki v rokah drži platno in škarje in kar je še teh primerjav. A namesto odločanja raje gledamo. Namesto spreminjanja raje bentimo. In namesto izbiranja raje pustimo, da nam izbiro vsilijo.

In to je odgovor iz naslova tega prispevka. Medijska scena je za posameznika nepomembna. Dokler si ne bomo začeli sami pri sebi iskreno odgovarjati na vprašanja o svetu, v katerem želimo živeti, dokler si ne bomo sami pri sebi priznali, kaj so stvari, ki nas zanimajo in na katere bomo odreagirali, toliko časa bodo mediji slabi, mi pa nesrečni.

Vir fotografije: Marian Bijlenga 

DSCN1321

Within Temptation – Dunaj, Gasometer (15.3.2014)

Mogoče se bom ponavljal, ampak Within Temptation me, vsaj kar se koncertov tiče, še niso pustili na cedilu. Od leta 2008, ko smo jih prvič poslušali v Cvetličarni, so se razvili v zabaven, energičen in kreativen band, ki praviloma zatežene in prežvečene vzorce spreminja v čisti užitek.

Na prvi posluh je zadnja plošča Hydra pretirano popistična. Gostovanja neznanih vokalistov, nejasna rdeča nit, ki je bila na Unforgiving veliko bolj prisotna in coverji puščajo hecen priokus, a se nato izkaže, da gre za logično nadgrajevanje širine skupine, ki je v preteklosti že večkrat presenetila.

Dunajski koncert je bil še en dokaz, da se Sharon z ekipo odlično počuti in da še vedno niso izgubili tistega primarnega navdušenja nad igranjem in animiranjem publike. Predskupina Serenity, ki očitno skuša posnemati veliko uspešnejše nizozemske kolege je sicer pokazala nekaj zanimivih konceptov, a se jim kot celota niso izšli.

Within Temptation so na oder prihrumeli s singli nove plošče in se nato sprehodili po starejših klasikah. Pri “Stand my ground” je Sharon v občinstvu pozdravila dolgoletno fenico, jo prosila za pride zastavo in komad posvetila gejevski skupnosti. Bis so zaključili s Lana Del Rey priredbo skladbe Summertime Sadness in Ice Queen, med celotnim koncertom pa veliko komunicirali in koketirali s publiko.

Material z nove plošče me, razen izjem kot je zgoraj omenjena Summertime Sadness in Covered by Roses ni navdušil, a je bil celoten koncert zelo dobro zapakiran in izveden. Komaj čakam naslednjega.

 

8210413531_8220bbf49c_b

Najslabša ideja.

Ko sem pred nekaj tedni dobil povabilo k všečkanju Facebook strani “Sanjska služba”, sem samo zamahnil z roko. Stran je namreč propagirala naslednjo idejo:

Zdi se nam, da sedanje stranke in poslanci Evropskega parlamenta ne zastopajo naših interesov. Še več, z izglasovanimi zakoni nam dokazujejo, da zastopajo predvsem interese megakorporacij. Ki jih slednje udejanjajo prek svojih lobistov.
Z mnogimi odločitvami v evropskem parlamentu, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in ogrožajo zdravje, svobodo in blagostanje državljanov, poslanci dokazujejo, da niso nič bolj primerni za to delo, kot je katerikoli slehernik.
V antiki je sorticija (izbiranje poslancev z žrebom) pomenila demokracijo, volitve pa oligarhijo (vladavino maloštevilne elite). Aristotel je sorticijo pojmoval kot ključni element vladavine ljudstva. http://en.wikipedia.org/wiki/Sortition
V modernih demokracijah pa so nam elite z volitvami zaprle dostop do centrov odločanja. Obnavljanje elit pa s poročanjem o enih in istih ljudeh podpirajo tudi mediji. Kako smo lahko dopustili, da nam, ljudstvu, ukradejo demokracijo?

Zveni znano? V zadnjem času kot gobe po dežju rastejo take in drugačne pobude na isto vižo. Ukradli so nam politiko, državo. Razviti je potrebno alternativni sistem. Izločiti se je treba iz trenutne javne debate in postaviti nove okvirje. Stari Grki so vedeli, kako to gre in tako naprej.

Da se razumemo – nič ni narobe s politično aktivacijo posameznikov, ki želijo dobro celotni družbi. Nič ni narobe s tem, da posamezniki oziroma skupine pozivajo k vključitvi v politične procese oziroma izražajo željo po sodelovanju v političnih debatah. Navsezadnje na debati, izmenjavi in predstavitvi mnenj temelji demokracija in temu res ne moremo oporekati.

Oporekati pa moramo na pol domišljenim idejam, ki se hranijo s populizmom, aferaštvom in kot glavni razlog za sodelovanje posameznika ponujajo finančne koristi, ki so vezane na etične puhlice, s katerimi nas hranijo od začetka časa.

Ponujam seznam pomislekov, ki jih imam o tem projektu.

  • Projekt Sanjska služba meče pesek v oči državljanom.
    Ko bereš opis projekta, se ne moreš znebiti občutka, da avtorjem ni jasno, kako politika deluje, zakaj imamo volitve in kaj je naloga vsakega državljana demokratične države. Naj pomagam – naloga državljanov ni voliti vedno iste obtožene kretene, naloga državljanov ni prisilno sodelovati v krajah državnega premoženja. Naloga državljanov je na volitvah izbrati najboljšo možnost, kandidirati na volitvah, če te možnosti ni oziroma pomagati sodržavljanom, ki kandidirajo. Volitve niso krive, če imajo budale podporo med podobnimi budalami in če ste vi preveč leni, da bi se spravili kandidirat.
  • Projekt Sanjska služba zamenjuje vzroke s posledicamiKo bereš razloge za projekt Sanjska služba, si ne moreš kaj, da ne bi razbral hudega pomanjkanja razumevanja avtorjev o politiki. Človek dobi občutek, kot da so politiki izdelek podjetja v tuji državi, ki nam jih v ovoju dostavijo čez mejo, tukaj odpakirajo in potem se te neavtohtone vrste pasejo po slovenskih zelenih pašnikih in žrejo ostale glodalce, ki niso navajeni tako velikih zveri. Skratka – politik se rodi in ne nastane.
  • Projekt Sanjska služba se proti korupciji bori z denarjem
    Bizarna je tudi spodbuda za sodelovanje v projektu, ki v prvi vrsti omenja relativno visoko plačo evropskega poslanca. Namesto, da bi ljudi spodbujali k oddaji političnega glasu, avtorji projekta oglašujejo visoko plačo in ostale bonitete kot najboljši razlog za sodelovanje. Pomislek – kako že deluje korupcija?
  • Projekt Sanjska služba zamenjuje pot in cilj
    Tako kot večina projektov neposredne demokracije, ki smo jim priča zadnje čase, tudi Sanjska služba ni imuna na virus tehnodeterminizma, ki določa, da bo tehnika rešila problem vsebine. Namesto, da bi državljane podučila o mehanizmu delovanja demokratičnega procesa volitev in posameznikom ponudila podporo pri registriranju društva/stranke oziroma političnega gibanja, se ukvarja s produktom ameriške delniške družbe Facebook, omenja mehanizme žreba in drugo.
  • Projekt zlorablja primerjavo s politiko v Antični Grčiji
    Dodatna bedarija projekta je že ničkolikokrat ponovljena primerjava s politično ureditvijo Antične Grčije, ki naj bi bila zgled vsem zagovornikom neposredne demokracije, a hkrati kaže zelo nizko znanje dejanske ureditve, ki so jo svoj čas furali Stari Grki. V branje ponujam kratek sprehod po tem fenomenu, iz katerega je jasno razvidno, da primerjava ni mogoča, ker se je vmes spremenilo toliko stvari, da bi morali atensko demokracijo v naših časih imenovati diktatura sužnjelastnikov. Malo drugače se sliši, a?
  • Projekt Sanjska služba se dela, kot da so državljani maksimalno družbeno aktivni
    Smešno je pri takih in podobnih projektih prebirati floskule o maksimalno družbeno aktivnih državljanih, ki jim malodane nadnaravne sile preprečujejo sodelovanje. Vprašanje – kolikokrat ste pisali oziroma stopili v kontakt s svojim izvoljenim predstavnikom? Kolikokrat ste mu predstavili pobudo, ki bi jo radi uvedli v državi? Kolikokrat ste se udeležili javne razprave, posredovali svoje mnenje? Bodite iskreni. Ravno zaradi vaše pasivnosti, vaše ignorance in vašega pišmevuhovskega odnosa do političnih procesov v državi smo, kjer smo. Ravno zaradi negativnega odnosa volivcev do politike, občutka izključenosti in nezavestnega zavračanja politične arene se dogajajo samovoljni pohodi posameznikov, korupcija, zloraba političnega zaupanja in drugo.
  • Sanjska služba je projekt, ki si ne zasluži medijske pozornosti
    Katastrofalno poročanje medijev o tem projektu, ki se v svojih izdelkih navdušujejo nad idejo, jo označujejo kot nekaj novega in drugačnega in pozdravljajo kot primerno alternativo trenutnemu očitno nedelujočemu sistemu. Nobenega kritičnega premisleka, nobenega mnenja strokovnjakov s področja volilne zakonodaje, politike … Samo nabijanje v slogu top shopa. “Ste razočarani? Garantiramo rezultate!”

Kot vedno sem tudi tokrat najbolj razočaran nad mediji. Namesto da bi se kritično pozicionirali spet delujejo kot ojačevalci signala oziroma legitimizirajoča sila, ki iz zajebancije kar naenkrat nadomesti oziroma prekrije težave pasivne volilne baze, nedelujočih medijev in zasledovanja partikularnih interesov predstavnikov ljudstva. Ampak hej! Važno, da lahko lajkam.

Vir fotografije: quinn.anya@flickr

DSCN1258

Dream Theater – Ljubljana, Tivoli (4.2.2014)

Progresivni rock/metal, ki ga igrajo Dream Theater, je eden tistih zvokov, ki si jih zapomniš za vse življenje. Dolgi komadi, še daljše solaže in skoraj popolna ambientalna glasbena podlaga za vožnjo, delo in rekreacijo so bili razlogi, da sem si želel nastop skupine videti v živo.

Želja se mi je uresničila in v eni najslabših dvoran, ki jih premoremo (Stožice so še vedno prve!) so ameriški progresivci, ki bodo naslednje leto praznovali 30 let obstoja odigrali soliden nastop s sprehodom po svojih največjih delih s poudarkom na zadnjem istoimenskem albumu.

Dream Theater Setlist Tivoli 1, Ljubljana, Slovenia 2014, Along for the Ride

 

Klasična setlista, ki so jo dopolnjevale vizualije in komentarji rahlo postaranega James LaBrieja, se je v trournem koncertu s petnajstminutnim odmorom odvijala brez zatikanj, je bil pa to eden od koncertov, za katere bi mirno vzel sedež na tribuni, saj je bila dinamika relativno umirjena oziroma bolj primerna za sedeče občinstvo.

A vseeno to ne pomeni, da koncert ni bil konkretna uživačina, kjer je bil zvezda večera definitivno kitarist John Petrucci, ki je poleg klaviaturista Jordan Rudessa pri meni pobral nagrado za zvezdo večera.

Bom šel še kdaj? Mogoče.

chris-eckman-harney-county-17

Chris Eckman – Ljubljana, CD (21.1.2014)

Harney County je zajebano. Okrožje zvezne države Oregon, ki ga je dolgoletno izčrpavanje kmetovalcev spremenilo v puščavo in kjer na slabih trideset tisoč kvadratnih kilometrih živi dobrih sedem tisoč ljudi.

Harney County je odličnost. Zadnja plošča Chrisa Eckmana, na kateri najdemo osem komadov, ki nam v slabi uri pripovedujejo zgodbo o ljudeh, izgubljenih priložnostih in življenju, ki teče mimo.

Eckmana sem prvič zares slišal na koncertu skupine Melodrom, kjer je gostoval na komadu By the bedlam wall in od takrat komaj čakal, da ga ujamem še na koncertu njegove skupine. Najprej sva se srečala na The Walkaboutsih pred dvemi leti, letos pa je s solo koncertom podprl svojo novo ploščo.

Klub Cankarjevega doma je bil skoraj čisto poln, koncert pa je bil sestavljen iz dveh delov – skoraj solističnega, kjer sta Eckman na kitari in Golob na basu predstavljala zadnjo ploščo in drugi del, kjer se je na odru znašel “njegov” band in z njim odigral še nekaj starejših komadov, ki jih je inspirirala poezija Daneta Zajca.

Čeprav je šlo za koncert s sedišči, je Eckman s svojimi kolegi izkazal veliko energije. Od udarne Nothing left to hate do zaključka koncerta skorajda ni bilo slabih komadov, mogoče se je proti koncu prvega dela zadeva pri nekaterih daljših komadih z zadnje plošče rahlo vlekla. A so potem v drugem delu ta zaostanek več kot nadoknadili z energičnimi izvedbami starejšega materiala in zaključili z dvojnim bisom.

Samo za pohvalit.

Preklet_naj_bo_izdajalec_svoje_domovine

Gledališče brez četrte stene

Prvič je o njej pisala Tamara in potreboval sem dobra štiri leta, da sem si predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! ogledal tudi sam.  Predstava, ki na večih mestih v dogajanje vključuje tudi publiko in je vsaj zame nekaj popolnoma novega, se je zame končala šele, ko sem po odhodu iz gledališča sedel v avto.

Predstavo samo lahko opišem kot dober, a površinski pregled rasizma in nacionalizma na območjih bivše Jugoslavije. Klasični stereotipi o tem, kdo je Hrvat in kdo Slovenec, kaj je tisto, kar določa narodno pripadnost posameznika in podobno. Nekateri primeri iz predstave so smešni na žalosten način, drugi so samo žalostni.

A najboljši del predstave se je dogajal za mojim hrbtom. Tam je mlajši gledalec vsakič, ko se je publika zasmejala črnemu humorju oziroma stereotipu, zasikal “Pizda, a je to Špas Teater?!” oziroma “Kreteni se smejijo, namesto da bi se zamislili!”

“Človek zelo verjetno izhaja iz krščansko-mazzinijevske šole,” sem si mislil, “ki Slovenca potiska v pekel življenja, kjer se moramo vsi zavedati lastne nesposobnosti, lastne pretencioznosti in celo življenje samo trpeti. Še več – bičanje lastnega telesa in uma se ne sme ustaviti niti za trenutek oziroma do kritike družbe, v kateri živimo, ne smemo pristopiti s prepoznanjem humoristične note.”

Da se je to dogajalo na predstavi, ki s šok terapijo in humorističnimi izpadi opozarja na družbena pravila, ki se jim hočeš nočeš podreja večina članov te družbe, je smešno. Še bolj smešno pa je dejstvo, da mlajši gledalec ni kritiziral odsotnega občinstva, ki se v predstavo ne bi vključilo s svojimi reakciji, temveč občinstvo, ki se je dobro zavedalo kritike oziroma se je nanjo odzivalo.

Podobno kot Mazzini, ki v svojih kolumnah vedno in povsod razsuva in pametuje o sistemu, katerega del je in ki s svojimi kritikami po mojem mnenju pasivizira občinstvo, ki se priduša na njegove besede in ki vidi v benigni kritiki edino orožje proti sistemu, ki jih duši oziroma spravlja v slabo voljo. A ki hkrati v večini primerov funkcionira.

Nazaj na komad. Predstava je sestavljena iz večih delov, v katerih se igralci ukvarjajo drug z drugim in z občinstvom. Dele prekinjajo glasni poki pištole, ki oznanjajo smrt oziroma prelitev tlečih strasti, vse skupaj pa je povezano z rdečo nitjo razpada Jugoslavije. Fina zadeva, ki se sprehaja po vseh tematikah, ki hočeš nočeš poganjajo našo družbo.