Author Archives: Domen Savič

Savičeva spletna osebnost 2016: Finale

6545239511_316c92ebdd_b

Glasovali in izglasovali ste! Pred vami je finalna trojka tekmovanja Savičeve spletne osebnosti leta (SSOL), ki poteka od leta 2008 in izpostavlja posameznike oziroma skupine, ki so vredne omembe oziroma so na tak ali drugačen način zaznamovali iztekajoče leto na spletu.

Finalisti Savičeve spletne osebnosti leta 2016

Savičeva medijska spletna osebnost leta je: TOMAŽ CELESTINA

Tomaž je radijski novinar, ki se znajde tudi na televiziji (sam se ful hitro umakne iz kadra, ko vidi, da ga snemajo). Sodeluje tudi pri tvitmitih za starejše občane, kjer jim pomaga pri logiranju in izbiranju smajlijev.

Savičeva estradna spletna osebnost leta je: MANUELA HAM

Manuela je vodja Hiše zavetja Palčica, kjer pomagajo otrokom. Je pa letos praznovala dve leti na tviterju. Kar ni nič. Mislim, resno? Dve leti? Kaj si pa prej delal? MySpace?! Dej nehi no. Dve leti ni nič. To je neresno! Hkrati po lastnih besedah skoz je. In spi.

Savičeva politična spletna osebnost leta je:UROŠ BREŽAN

Uroš je župan. Iz Tolmina. Ja, to je res občina in ja, on je ta prav župan. Kar je kul, glede na to, da je zmagal v politični spletni osebnosti leta. Mislm, mal bizarno bi blo, če bi zmagal pr estradi ane. No v glavnem, on je župan. Konc.

Finalno glasovanje

Sedaj odločite, kdo od finalistov se bo domov peljal s plaketo in nazivom Savičeva spletna osebnost leta 2016. Glasujete lahko samo enkrat, da bo bolj fer. Glasovanje se zaključi v soboto, 10. 12. 2016 ob 12h.


Savičeva spletna osebnost 2016: Glasovanje

6545239511_316c92ebdd_b
Za laskavi naziv Savičeva spletna osebnost leta 2016 se tokrat v prvem krogu poteguje več kot 40 kandidatov v treh klasičnih kategorijah! Letos smo oddajo glasu zaradi bolj enakomerne porazdelitve glasov uredili v anketi, glasovati pa boste pričeli s klikom na spodnji gumb!

Samo še to – ko pridete do konca ankete, morate nujno klikniti na gumb “Finish this survey!”, zelo pa bom vesel, če boste tale prispevek podelili tudi na družabnem spletu in tako omogočili še večjo participacijo. Saj veste – vsak glas šteje!

Glasovanje prvega kroga poteka se je zaključilo. Finale se nahaja tukaj!

Savičeva spletna osebnost leta 2016: Nominacije

6545239511_316c92ebdd_b

Začenjamo z izborom Savičeve spletne osebnosti leta, ki že od leta 2008 postavlja nove standarde na področju izbora in promocije slovenskih osebnosti, ki s svojim delovanjem na različnih področjih plemenitijo slovensko spletno pokrajino.

Pravila so zelo enostavna:

  • Kategorije so: politična spletna osebnost, estradna spletna osebnost in medijska spletna osebnost. Nominirate lahko posameznike, skupine in skupnosti, ki so po vašem mnenju najbolj vplivale na slovensko spletno sfero v iztekajočem se letu.
  • Nominacija mora vsebovati tri imena, po eno ime na kategorijo. K vsakemu imenu pripišite razlog nominacije (lahko na kratko, v enem stavku).
  • Upoštevani bodo vse nominacije, ki bodo podane do 23:59:59 na dan 21.11.2016.
  • Glasovanje prvega kroga se bo začelo 22.11.2016 ob 12h in bo trajalo do 30.11.2016.
  • Glasovanje za finale se bo začelo 1.12.2016 in bo trajalo do 10.12.2016.
  • Zmagovalca bomo razglasili 14.12.2016, ko bomo podelili tudi plaketo.
  • Štejejo samo nominacije, ki jih uporabnik odda v komentarjih tega prispevka.
  • Boštjan Gorenc Pižama od leta 2012 naprej nastopa v vlogi Ambasadorja Savičeve spletne osebnosti leta in GA NE MORETE NOMINIRATI!. Prav tako NE MORETE NOMINIRATI DOMNA SAVIČA.
  • Opozorilo: Če vam komentarja slučajno ne objavi takoj, brez panike – sistem komentiranja je urejen tako, da moram prvi komentar novega obiskovalca potrditi. Tako da … VSE. JE. V. REDU!
  • Zelo bi vam bil hvaležen, če bi o nominacijah/izboru obvestili tudi prijatelje, da bo tekmovanje bolj pestro!

Intervjuje z dosedanjimi zmagovalci si oglejte v video galeriji.

“Just the facts, Jack!”

8174373967_7fe4d9df50_o

O kampanji za ameriškega predsednika, ki se je ravnokar končala po leto dni trajajoči predvolilni predstavi, je in bo napisano še veliko analiz. Sam se bom osredotočil na medijsko komponento, ki je še enkrat pokazala na hudo problematično vlogo medijev v političnem diskurzu in pomanjkanje zavedanja vloge četrte veje oblasti.

Že na začetku kampanje je javnost šokiral šef ameriške mreže CBS, Leslie Moonves, ki je izjavil: “It’s a terrible thing to say but bring it on, Donald. Keep going.” Debate med obema kandidatoma si je ogledalo rekordno veliko število ljudi in mediji so z volitvami dobro zaslužili.

Poleg ogledov debat je med to volilno kampanjo poskočila tudi uporaba t.i. fact checking spletišč. Laži in polresnice so bile v tej kampanji tako pogoste, da se je človeku zazdelo, da gremo čisto zares v postfaktično družbo, kjer so dejstva brez pomena. Ali z besedami Homerja Simpsona: “Facts are meaningless. You could use facts to prove anything that’s even remotely true!”

“Ne, mi nimamo nič s tem!”

Po kampanji so se ameriški mediji potegnili nazaj in si začeli umivati provizorične roke. Najprej so bili na tapeti analitiki javnega mnenja, ki so vsi po vrsti napovedovali gladko zmago Clintonove. “State polls were off in a way that has not been seen in previous presidential election years,” said Sam Wang, a neuroscience professor at Princeton University who is a co-founder of the Princeton Election Consortium. He speculated that polls may have failed to capture Republican loyalists who initially vowed not to vote for Mr. Trump, but changed their minds in the voting booth.

Nato so se distancirali tudi novinarji in komentatorji. “Trump won not because the press failed but because he was selling something more valuable to voters than integrity—honesty and humanity,” so se opravičili. Da glavna vloga medijev ni in ne sme biti golo kupovanje prodajnih artiklov predsedniških kandidatov, temveč kritična analiza njihovih izjav, so priložnostno pozabili. Da so se celotno kampanjo praktično neprestano ukvarjali s človekom in ne z njegovimi idejami, so zamolčali. In da so prvo polovico kampanje podcenjevali nevarni neofašistični populizem in ga celo vabili v medije ter ga s tem normalizirali, drugo polovico pa skušali duha spraviti nazaj v steklenico, so ignorirali.

Pa ameriške volitve pri neodgovorni vlogi medijev, ki se ukvarjajo samo z lastnimi profiti in pozabljajo na svojo funkcijo, niso edine. Samo spomnimo se britanskega ločevanja od Evropske unije, kjer je PO referendumu presenetljivo veliko ljudi besno iskalo pomen glasovanja in kjer so analitiki post-festum ugotavljali, da so mediji odigrali presenetljivo veliko vlogo pri uokvirjanju razprave o izhodu iz EU. Navsezadnje smo tudi pri nas lahko pred časom poslušali razpravo o vlogi medijev pri konstrukciji lika Boruta Pahorja in prišli do podobnih ugotovitev – mediji se ne zavedajo svoje vloge.

Mehurček na levi

Še enkrat se je izkazalo, da je pravi problem levica in ne desnica. Desnica se pač trudi po svojih najboljših močeh in uporablja vsa razporožljiva orodja, kar je popolnoma prav. Težava leži na levici, ki brezidejno brani obstoječe pridobitve socialne države in se ne zaveda, da z obrambo zelo težko zadaneš gol.

Hkrati se je kampanja vrtela okrog izpostavljanja slabosti protikandidata, medtem ko je bilo zelo malo časa posvečenega prednostim levičarske kandidatke. Celotna kampanja se je vrtela podobno, kot bi izbirali naslednjega tekmovalca resničnostnega šova, ne pa predsednika Združenih držav Amerike. Da so predvolilne razprave dosegale rekordno gledanost in da so vse predvolilne ankete zgrešile končni rezultat, je samo še en dokaz o zgrešenosti modela oziroma funkciji posamezne komponente predvolilne kampanje.

Pozor – čeprav bi sam najraje videl, da bi v Beli hiši sedel Bernie Sanders in čeprav sem zmago Donalda Trumpa pričakoval samo kot zelo krut štos, zgornja medijska kritika nima nobene veze z dejanskimi kandidati. Gre za princip, v bistvu bi bilo čisto vseeno, kdo je dejanski kandidat in kaj zagovarja. Vloga medijev kot četrte veje oblasti bi morala biti v vsakem primeru enaka.

A se je še enkrat izkazalo, da medijski stroj enostavno ni več primeren za analiziranje in kritično reflektiranje dogajanja po svetu. Služi samo kot generator mehurčka, v katerem sedijo njegovih uporabniki in se pustijo voditi za roko.

Disrupcija

Zanimivo bo videti, kako se bodo mediji obrnili po januarskem prevzemu poslov in ali se bodo iz predvolilne kampanje kaj naučili. Prve reakcije umivanja rok govorijo, da se to ne bo zgodilo in da je za medije ravnokar končana kampanja business as usual.

Je pa nekaj res – največji problem ni Donald Trump. Največji problem ni legitimizacija neofašističnih gibanj in blagoslov šovinizma. Največji problem niso strankarski boji in redefinicija smisla in namena obstoječih strankarskih linij.

Največji problem je utišanje alternative. Največji problem je refleks, da je vse brez pomena in da se niti ne splača razvijati alternativnih modelov razumevanja našega sveta. Da so “slabi fantje” pač zmagali in da so “dobri fantje” izgubili. Da obstaja samo ena interpretacija sveta, ki se ji hočeš-nočeš moramo podrediti. Kar nikoli ni bilo in nikoli ne bo res. Vedno se je boljše boriti kot pustiti, da ti okvire sveta določajo drugi.

Volbeat – Dunaj, Stadthalle (2.11.2016)

volbeat-nov2016

Na Dunaj sva se odpravila z grenkim priokusom v grlu, saj sva na zadnji seansi z Volbeat doživela hladen tuš, ko je Michaelu po dveh komadih odpovedal glas in je bil koncert prekinjen. Tolažila sva se, da je to res izreden dogodek in da so bili dosedaj Volbeat vedno na nivoju, a vendarle imaš malo negativnega refleksa.

Fantje so od takrat izdali nov album Seal the Deal & Let’s Boogie, ki na trenutke zelo odstopa od ustaljenih rifov in ritma, a ima še vedno tisti znani Volbeat zvok, zato je bilo prav, da jih greva še enkrat obiskat. Priložnost se je ponudila v začetku novembra, ko so Avstrijo na treh postankih obiskali skupaj z Airbourne in Crobot.

Crobot se niso ravno izkazali. Zveneli in izgledali so tako, kot bi nekdo uporabil Random Rock Band Generator in stresel ven štiri fante, ki bi izgledali in zveneli kot neposrečen kot Guns’n’Roses’AC/DC klon. Najbolj problematičen niti ni njihov zvok, temveč to, da je vse skupaj zvenelo kot en dvajsetminutni komad, saj so si bili komadi tako podobni.

Avstralski Airbourne so bili veliko boljši. Hommage AC/DC, zabaven frontman, poskočni komadi in soliden tempo so pripravili teren za zvezdo večera, hkrati pa na list zanimiv bendov dodali novo ime. In ja, res zvenijo skoraj tako kot AC/DC in že nekajkrat se mi je zgodilo, da sem jih zamenjal.

Zvezde večera so bile točne. Z novo setlisto, z na novo oblikovanim odrom in lučmi so prileteli ob spremljavi Motörheadove Born to raise hell in za začetek odigrali zimzeleni venček klasik. Tudi nova plošča je dobila več kot solidno minutažo in spet dokazala, da je v živo vse boljše.

Band je bil razigran in Michael se je na večih točkah pogovarjal in zabaval z občinstvom, od klasičnega “I can’t hear you” do prepustitve mikrofona pri komadu Lola Montez in do končnega presenečenja pri Still Counting, kjer so z bendom na odru poskakovali še mlajši udeleženci koncerta.

Overall so se Volbeat spet dokazali in pokazali kot eden najboljših party bendov na sceni. Zabavni komadi, več kot preveč priložnosti za miganje in petje z bendom in odlična energija celotnega koncerta – komaj čakam na četrto srečanje!

 

Volbeat Setlist Wiener Stadthalle, Vienna, Austria 2016, Seal the Deal & Let's Boogie

 

 

Za 100 NJ

will-not-work-for-free-init1

Zase bi si upal trditi, da sem navkljub svojim štiriintridesetim letom (hitro preberite do konca, petnajstega oktobra se ta cifra spremeni) opravil en velik krog po slovenski marketinški in novinarski sceni.

Da sem v tem času pretestiral marsikatero obliko dogovora in poslovnega sodelovanja in da si upam sedaj opozoriti na problem brezplačnega dela, ki ga posamezni delavci razumejo kot odlično priložnost za promocijo.

Kdaj delam za 100 nj?

Seveda je brezplačno delo kul. Resno. Ne govorim samo o pravih prijateljskih uslugah, ampak o določenih posameznikih oziroma organizacijah, ki pač nimajo. Nimajo iz večih razlogov, mogoče so mlade, mogoče delajo nekaj popolnoma norega in neprofitabilnega, mogoče so ugotovili, da je določene zadeve bolje narediti za 100 nj kot za evre.

Ključno je, da nimajo. Tukaj torej takoj odpadejo vse firme, vse delniške družbe, vse družbe z omejeno odgovornostjo. Ker te imajo. Zato obstajajo. Ker imajo. Ko nimajo, jih ni več. In s takimi pač nima smisla delati za sto nj. Ne verjamem v floskule o promociji, o izkušnjah, o prvemu koraku… Delo se plača, če je firma na trgu.

Hvaležen sem vsem, ki (so) z mano delali na tak način, nikoli pa se na tak način nisem šel komercialnih projektov, kjer bi pričakoval, da jih bodo strokovnjaki opravljali samo zaradi promocije, izkušenj in kar je še teh floskul.

Odloča trg?

Na tem mestu se mogoče z nekaterimi ne bomo strinjali, ampak mislim, da v primeru zastonjskega dela ne moremo govoriti o odločitvi trga. Gre bolj za neukost oziroma brezpametnost posameznikov, ki se v gonji za kakršnimkoli delom poslužujejo ponudbe brezplačnega dela, s tem pa na srednji rok delajo škodo sebi, branži in delodajalcem.

Tukaj niti ne gre za osebno odločitev. Menim namreč, da se človek podobno kot moralni avtorski pravici ne more in ne sme odrekati plačilu za svoje delo, še toliko bolj, če to delo opravlja za podjetje, ki deluje na trgu. Ponavljam – v Sloveniji posamezniki ponujajo brezplačno delo podjetjem, katerih logika profita je zniževanje stroškov dela, ne pa maksimiziranje profita iz prodaje izdelkov oziroma storitev.

To se še posebej vidi na področju produkcije intelektualni del, kjer se je uveljavila percepcija, da je človek srečen, če se podjetje odloči za brezplačno sodelovanje. Saj veste – kriza je, konkurenca je velika, treba je delati zastonj. V bistvu je brezplačno delo za veliko blagovno znamko večja pohvala kot če bi isto delo opravljal za nekega lokalca, ki bi ti to lahko plačal.

Odloča posameznik?

No, logično je, da vas bodo firme gledale postrani in z vami ne bodo hotele sodelovati, če jim boste razložili da “no money, no funny”. V vrsti za vami namreč stoji na desetine ljudi, ki zaradi različnih razlogov še pristajajo na to obliko dela – od tega, da si to lahko privoščijo, ker jim je to neškodljiv hobi, ker služijo na drugačen način do tega, da resnično mislijo, da bodo tako dobili boljše pogoje za plačano delo enkrat kasneje.

Takih ljudi ne morem spoštovati. Zame predstavljajo najslabše od najslabšega, saj hkrati kompromitirajo lastno vrednost, uničujejo branžo, v kateri delujejo in predstavljajo ne samo nelojalno konkurenco, temveč tudi utrjujejo prepričanje, da je zastonj dovolj dobro in da potrebe po plačanemu delu sploh ni.

Še več – govorjenje o tem, kako si posameznik svojega dela ne upa (!?!) zaračunati, ker bi se rad prej izpopolnil, nadgradil in izboljšal je višek samozavajanja, kjer si žrtev kar sama nastavi nož na vrat in zareže v veno. Traparija brez primere.

Delo kot investicija v delež podjetja?

OK, kupim. Ampak samo v primeru, ko je dogovor formaliziran, ko so znani vsi detajli in ko je jasno, kdo pije in kdo plača. Tudi pri takih primerih se nemalokrat izkaže, da nekdo investira, nekdo pa hkrati kasira.

Reci NE brezplačnemu delu!

Kreativni delavci bi se morali zavedati, da jih podjetje potrebuje bolj, kot oni njega. Da je kreativnost, domišljija, sposobnost povezovanja različnih elementov v smiselno celoto nekaj, kar ni dano vsakemu in za kar posameznik potrebuje več let razvoja in investicij.

Kreativni delavci bi se morali zavedati, da brezplačno delo škoduje njim osebno, vsem ostalim na istem področju in tudi zanamcem. Percepcija brezplačnega intelektualnega dela, za katerega je na trgu mali milijon ponudnikov, lahko prekinejo samo delavci – firme tega ne bodo naredile.

Kreativni delavci bi se morali zavedati, da brezplačno delo ni pravi način za pridobivanje izkušenj oziroma referenc. Četudi je res, da je tako delo lažje dobiti (d00h), od njega ne bomo imeli nikakršne koristi – brezplačne izkušnje si raje nabirajte na lastnih projektih, ki jih lahko nato (drago) prodate nekomu drugemu.

Koliko evrov dobim za 100 nj?

Ko bo torej naslednjič nekdo dobil idejo, da bi vi delo opravljali za 100 nj, ga vprašanje, kakšen je konvertibilni tečaj v evre in da bi raje videli, če se za plačilo dogovorite v valuti, s katero si boste lahko nato kupili kruh.

Snowden (2016)

snowden-2016-hollywood-movie

Oliver Stone je doma v teorijah zarote. Če samo pogledamo njegov ep J.F.K (1991), kjer na atentatu predsednika Združenih držav Amerike našteje vse mogoče atentatorje in razloge za atentat ali pa Vod smrti (1986), kjer je krivec prav tako sistem, ki mu nasproti stoji posameznik kot moralni zmagovalec, potem lahko hitro ugotovimo, da je zgodba Edwarda Snowdna Oliverju pisana na kožo.

Kako tudi ne. Edward Snowden je človek, ki je skorajda lastnoročno razkrinkal eno največjih zarot informacijske družbe, ki je javnosti prinesel dokumente in dokaze o globalnem nadzoru naših komunikacijskih poti. Ki je dokazal, da establishment sistematično razvija in podpira to vohunjenje, da so vpleteni vsi od predsednika do operativcev, ki v podzemnih bunkerjih na Havajih pritiskajo na gumbe. Ki je moral pred roko oblasti pobegniti v državo tradicionalnega sovražnika Združenih držav in ki mu ameriške oblasti grozijo s smrtjo.

Dajmo najprej obdelati pozitivne strani. Glavni lik je odličen. Joseph Gordon-Levitt, ki bi lahko brez problemov odigral Edwardovega dvojnika se solidno drži v svoji vlogi, ni preveč klišejski in dovolj suveren, da mu verjamemo. Tudi Zachary Quinto v svoji vlogi novinarja Greenwalda ne pretirava, čeprav se večkrat zateče k šablonskemu pravičnežu, ki mu je mar samo resnica. Timothy Olyphant je krasen v vlogi nadrkanega CIA agenta, ki mu ni mar za pravila. Ostali se solidno držijo svojih vlog.

Film teče. Čeprav je dolg dve uri in pol, boste le ob redkih priložnostih zavili z očmi od dolgočasja. Preskakovanje med aktualnim dogajanjem iz dokumentarca Citizenfour in Snowdnovi začetki v vojski in agenciji CIA ustvari zanimivo dinamiko, ki jo Oliver Stone še dodatno posladka z izseki iz Edwardovega zasebnega življenja. Na žalost so ti izseki najbolj stereotipni in najmanj zanimivi.

Zmoti tudi že v uvodu omenjen boj proti establishmentu, ki ga Oliver Stone zreducira na odgovornost aktualnega predsednika. Res je, da se je Obama v predvolilni kampanji pozicioniral kot politik, ki bo prinesel spremembe in ki je v svojem mandatu nastopal z retoriko zasebnosti in odgovornosti, a vseeno je trapasto celotno afero preformatirati na aktualnega predsednika, vse ostalo pa pustiti ob strani. Celoten film sem imel občutek, kot da Stone govori: “Že, že, Bush je slab, ampak Obama! Ta je še slabši, ker je enako slab!”

Hkrati se mi zdi zanimivo, da je Hollywood zgodbo Snowdna pograbil tako hitro, ko še ni jasno, kako se bo dejanska zgodba pravzaprav razpletla. Tako ob zaključku filma gledalec dobi občutek, kot da je ravnokar dokončal Kristusov pasijon – odrešitev je na dlani, odrešenik je umrl za naše grehe in jutri je nov dan. A po drugi strani je film koristen ravno zaradi tega, ker spet opozarja na Snowdenovo zgodbo ter v splošni javnosti ponovno povzema in poenostavlja dogajanje, na katerega bi morali biti pozorni vsi. Upajmo, da bo tudi res tako.

Odgovornost medijev

tv-static

Tokrat začnimo s kolumno Vesne Milek. V njenem uvodu se avtorica retorično sprašuje, “kaj se je zgodilo z našo družbo, ki jo je začela obvladovati spletna mašinerija obsojanja in sramotenja?“, nato pa v sedemindvajsetih odstavkih začne naštevati krivce za nastalo stanje.

Kriv si ti!

Krivi smo mi vsi, pravi. Čakamo na impulz, ki bo dan znak za poživaljenje. Čakamo na pok startne pištole, ki bo signalizirala začetek trganja, mrcvarjenja, ubijanja. Včasih v prenesenem pomenu, včasih čisto konkretno. Kot senatorji, ki morijo Cezarja. Nihče ni kriv, ker vsi sodelujemo.

Kriv je splet, pravi. Bolj znan ko je posameznik, večji je obseg tornada, splet komentira, razčlenjuje, sramoti, ugiba ali kar preprosto obtožuje in sodi. Kot da gre za homogeno strukturo, za t.i. hive mind, ki živi v digitalnem svetu in se nad resnični svet spusti kot volk na jagnje.

Krivi so mediji in bralci. Saj veste – mediji pišejo tisto, kar hočejo bralci. V bistvu so za krvoločne medije krivi bralci, ki jih silijo v plenilstvo. Tudi pri primeru mariborskega ravnatelja, kjer nismo znali zaustaviti pogroma.

Naj vrže prvi kamen…

Relativizacije odgovornosti smo že vajeni. Sploh s strani kolumnistov, urednikov, novinarjev in drugih medijskih delavcev, ki se razen častnih izjem ponavadi odgovornosti izogibajo kot hudič križa. Tako nam ni treba ponavljati podrobnosti iz primera mariborskega ravnatelja, saj ni bil nikakršna izjema, temveč bolj šokantna potrditev pravila, ki velja že od nekdaj.

A pri vsej svoji modrosti vedno znova pozabljajo na svojo vlogo in na zaporedni način vezave dogodkov, kjer so množični mediji prvi v vrsti legitimizacije dogodka, pa naj gre za ameriškega predsedniškega kandidata, ki mu v drugačni vlogi ne bi zaupali odvoza smeti, nesrečnega ravnatelja, javno osebnost oziroma zasebne osebe, ki se po spletu okoliščin znajdejo v žarometu medijev.

Žaromet je ključen. Osvetlitev teme ali osebe pošlje v javnost signal: “O tem se lahko pogovarjate. Dogodek je vreden razprave, obsodbe, mnenja!” Vsi ostali dogodki, ki ostanejo v temi medijskega žarometa, javnost ignorira oziroma o njih razpravlja v omejenem obsegu. Zakaj le, če imajo zraven primer, ki se cvre pod žarometi kamer, ki ga prebadajo prižgani diktafoni, ki ga maže črnilo v tiskarnah.

Vedno in povsod so krivi mediji!

Ne glede na to, kaj se je zgodilo, ne glede na to, kako pomemben je dogodek za splošno javnost, ne glede na to, kakšen je rezultat… vedno so krivi mediji! Vedno. in. povsod. Dokler se mediji ne odločijo, o čem in na kakšen način bodo poročali, dokler v javnosti ne poenotijo stališča oziroma si ga med sabo razdelijo po političnih linijah, imajo vpleteni še nekaj možnosti. Možnost bega, možnost argumentacije, možnost pozabe. Ko enkrat mediji zakoličijo polje debate, ko enkrat odobrijo pogled na tematiko, je vse ostalo samo še vnaprej spisana tragedija.

Tako se mi zdi smešno, da Milekova v svoji kolumni kot izhod iz zagate vidi empatijo. Resno? Empatijo? Koga? Bralcev medijev, ki v svojem programu po glavi kuštrajo wanna-be dikatorje? Ki jim uredniki in novinarji vsak dan v očesa in ušesa tlačijo afere, šokantne informacije, kri in spermo? Argument empatije se mi zdi podoben kot bi človeka vrgli v vodo, potem pa si umili roke, češ, kriv je utopljenec, saj bi moral popiti manj vode, v katero sem ga vrgel.

Logično je, da se mediji distancirajo od svoje vloge. Glede na to, da same sebe vidijo kot prodajalce novic, ki morajo obdržati svoje stranke zato, da bi preživeli, je razumljivo, da ne bodo priznali, da so zaradi nepoznavanja lastne funkcije ravno oni tisti, ki pritisnejo na sprožilec.

Bi radi napredek?

Začnite regulirati medije. Začnite sankcionirati povampirjeno, navijaško, “for profit” mrhovinarstvo, ki se goni na truplih, aferah in legitimizaciji debilan, ki so v medijih samo zato, da se oglasi ne tiščijo preveč skupaj.

Začnite pozivati k odgovornosti urednike, ki se imajo za uradnike, novinarje, ki se imajo za mezdne delavce in medijske lastnike, ki se jim zdi, da je naslov “Klal ga je in gledal televizijo” relevanten. Začnite jasno in glasno opozarjati na nesprejemljivost medijskih praks, vključujte se v javne razprave o medijskih tematikah in od oblasti zahtevajte odzivnost.

In predvsem – ko mediji začnejo z žarometom odgovornosti svetiti po javnosti, jim nastavite ogledalo. Vsakič znova. Dokler se jim ne bo posvetilo.

E-volitve? Spet?

internet_voting

Članek je iz leta 2014, prvič je bil objavljen v reviji Monitor Pro.

Če so pred kratkim končane državnozborske volitve postregle z nekaj presenečenji končnega izbora, pa se je obdržala vsaj ena stalnica predvolilne kampanje. Tokrat so o e-volitvah strokovnjaki in politiki razpravljali zaradi »neprimernega« časa razpisa volitev, ki naj bi mnogim državljanom z volilno pravico onemogočal fizični obisk volišč.

A ta razprava se letos ni odvijala prvič. Elektronske volitve so v slovenski politični prostor vstopile že pred več kot desetimi leti, ko so do nas hkrati začela prihajati poročila o zelo varnih elektronskih volitvah v Estoniji in zelo nevarnih elektronskih volitvah v Združenih državah Amerike.

Že takoj se je pokazalo, da zmeda okoli terminologije te tehnološke rešitve družbenoslovnega problema ne dela usluge treznemu premisleku o uvajanju volitev s podporo informacijskih rešitev, o smiselnosti takega početja in o prednostih, ki bi jih take volitve vnesle v slovensko družbo.

Kako je torej z elektronskim oziroma spletnim glasovanjem? Je to rešitev politične apatije, bi njegova uvedba dejansko spremenila politično kulturo v državi ali gre pri vsem skupaj za še eno tehnološko igračko, ki bo zadovoljila samo izvajalca s pogodbo?

E-volitve in I-volitve– razlike so bistvene

Za začetek nujno pojasnilo o veliki razliki med elektronskimi in internetnimi volitvami. Čeprav se je na samem začetku, okrog leta 2005 uporabljal samo prvi termin, so Estonci z svojo elektronsko javno upravo, ki so jo bili po odcepitvi od sovjetskega bloka prisiljeni prenoviti v celoti, saj so do trenutka odcepitve zanjo skrbeli v Rusiji in uvedbo volitev prek interneta, kjer je človek dejansko lahko glasoval iz naslanjača, poskrbeli za to, da so začeli strokovnjaki po celem svetu strogo ločevati ta dva koncepta.

Elektronske volitve oziroma volitve s pomočjo volilnih strojev se izvajajo na samem volišču, kjer volilec namesto glasovnice v fizični obliki pritiska gumbe na elektronskem stroju. Volilni stroj ni priklopljen na splet, temveč se glasovi zbirajo na vsakem od strojev posebej. Ko so volitve zaključene, pooblaščena oseba z volilnega stroja pobere rezultate in jih sporoči volilni komisiji oziroma stroj priklopi na splet in z njega pretoči zbrane podatke. Najbolj znane države, kjer volitve izvajajo s pomočjo volilnih strojev, so Združene države Amerike, kjer so strokovnjaki že večkrat dokazali nevarnost njihove uporabe in opozarjali na enostavno ponarejanje elektronskih glasovnic ter manipulacijo volilnega izida.

Internetne volitve oziroma volitve s pomočjo interneta se izvajajo na oddaljenih lokacijah, kjer si volilec na svoj računalnik naloži programsko opremo, se prek varne povezave poveže do mesta oddaje glasu, kjer le-tega odda. Sicer mu res ni potrebno spremeniti fizične lokacije, a sistemi za oddajo internetne glasovnice zahtevajo digitalni podpis, posebno programsko opremo in sistem potrjevanja identitete volilca. Trenutno je najbolj znana država, kjer izvajajo državnozborsko glasovanje prek spleta Estonija, obstaja pa še nekaj drugih držav, kjer oddajo volilnega glasu prek spleta uporabljajo oziroma so uporabljali v manjšem obsegu (Švica, Kanada, Norveška do prekinitve pilotnih projektov).

»Mešanje obeh pojmov pri odločevalcih vnaša v polje razprave zmedo in nelagodje ob misli, da odločevalci mogoče sploh ne vejo, o čem razpravljajo,« razmišlja glavna urednica neodvisnega portala E-demokracija.si, uni. dipl. pol. Barbara Kvas, ki že od leta 2005 naprej spremlja in analizira prakse elektronskega in internetnega glasovanja po celem svetu.

E-volitve: Glasovalni stroji za posebne namene tudi v Sloveniji

Zagotovo se vsi še vedno spominjamo ameriških volitev leta 2000, ko so preiskovalci ugotovili, da so glasovalni stroji napačno šteli oddane volilne glasove in otežili ugotavljanje dejanskega stanja oddanih glasov. Težave so se ponovile leta 2002, kritiki pa so takrat ponovno opozorili na neprimeren izbor izvajalca elektronskih volitev, na pomanjkanje kritične analize implementiranega sistema in na dejstvo, da so izvajalci volitev bolj skrbeli za finančno kot za varnostno plat postopka.

Razlogi za uporabo glasovalnih strojev so različni. V večini primerov jih uporabljajo v državah, kjer je baza glasovalnih upravičencev tako velika, da pomeni uporaba elektronskega glasovanja znatno manjši strošek in poenostavlja štetje glasovnic. V Indiji, kjer se prav tako poslužujejo elektronskih volitev, je to pomenilo, da so rezultate volitev dobili v enem tednu, kar je bilo v primerjavi z večmesečnim štetjem in preverjanjem tradicionalnih glasovnic velik napredek.

»Trenutni trend na področju elektronskega glasovanja s pomočjo strojev kaže, da večina evropskih držav tehnologijo in sisteme izvažajo v države tretjega sveta, same pa jih zaradi očitnih in večkrat dokazanih zlorab ne uporabljajo,« komentira aktualno stanje Kvasova in dodaja, »da v večini primerov vlade afriških držav glasovanje s pomočjo strojev napačno razumejo kot odrešilno bilko vseh težav, ki pestijo volitve v teh državah (ustrahovanje volilcev, kupovanje glasovnic in druge zlorabe).«

V Sloveniji poznamo omejeno glasovanje s pomočjo glasovalnih strojev. Direktor državne volilne komisije Dušan Vučko pojasnjuje, da »je na vsakih volitvah v republiki Sloveniji na voljo trideset glasovalnih strojev, ki so primarno namenjeni volilcem s posebnimi potrebami na takoimenovanih voliščih Omnia,« in nadaljuje, »da se na vsakih volitvah za uporabo naprav prijavljajo tudi volilci, ki bi lahko glas brez težav oddali na klasičen način.«

Vučko ocenjuje, da vsesplošna uporaba glasovalnih naprav v Sloveniji ni smiselna. »Trenutno imamo na voljo trideset glasovalnih naprav, ki so prilagojene osebam s posebnimi potrebami, skupni stroški vzdrževanja in uporabe pa so stotrideset tisoč evrov v volilnem letu,« je jasen Vučko, ki še opozarja, da tukaj niso všteti stroški menjave glasovalnih strojev, njihovo varovanje in drugo. »Najbolj se glasovalne naprave izplačajo podjetjem, ki jih izdelujejo, za splošno uporabo pa pri nas niso primerne,« zaključuje.

I-volitve: Je večja težava tehnologija, politika ali zakonodaja?

Popolnoma drugačen sistem oddaje volilnega glasu v teoriji ponuja internetno glasovanje, o uvedbi katerega tudi v Sloveniji razmišljamo skoraj deset let.

Svetli zgled oddaje volilnega glasu prek spleta je Estonija, ki je spletno glasovanje že večkrat uspešno uporabila v državnozborskih volitvah, nazadnje leta 2011, ko so postavili nov rekord glede uporabe sistema, saj je prek spleta svoj glas oddala četrtina vseh volilcev, ki so se udeležili volitev. Estonci na spletišču estonske volilne komisije poudarjajo, »da je spletno glasovanje dodatek in ne nadomestitev klasični oddaji volilnega glasu,« trenutno pa je glasovanje mogoče teden dni pred volilnim dnem, na katerem lahko volilec odda svoj glas na volišču in tako prekliče glas, ki ga je oddal prek spleta.

Leta 2011 so svojim državljanom Estonci ponudili tudi glasovanje z delno pomočjo mobilnega telefona, s pomočjo katerega je posameznik lahko opravil svojo identifikacijo in nato glasoval prek spleta. Mobilni telefon je bil tako uporabljen namesto digitalnega potrdila, vseeno pa prek njega ni bilo mogoče oddati dejanskega volilnega glasu, ki ga je volilec še vedno moral oddati prek računalnika. »Tukaj lahko spet vidimo površno razumevanje tematike, saj smo lahko v debatah zasledili mnenja, da lahko Estonci sedaj svoj glas v celoti oddajo s pomočjo mobilnega telefona,« opozarja Kvasova.

Miha Jesenšek, ki je bil leta 2007 član prve delovne skupine za pripravo osnutka zakona o e-volitvah, poudarja, da gre pri uvajanju elektronske oziroma spletne oddaje volilnega glasu za kombinacijo treh faktorjev – zaupanja, anonimnosti in transparentnosti celotnega postopka. »Povprečni volivec v klasičnem „papirnatem“ glasovanju najde zadovoljive stopnje omenjenih lastnosti in zato sistemu in rezultatom volitev zaupa,« meni Jesenšek in poudarja, da »e-glasovanje na daljavo tovrstnega zaupanja volivcev (še) nima, zato ga je potrebno vzpostaviti – le tako bo sicer tehnološko lahko dokaj dovršena rešitev zaživela tudi v praksi.«

Estonci so se v tem duhu odločili, da bodo izvorno kodo programske opreme, s katero na strežniški strani izvajajo svoje spletne volitve javno objavili in posameznikom tako omogočili neodvisno preverbo oziroma reševanje morebitnih težav. »Treba je poudariti, da je dostopna samo strežniška koda, medtem ko je koda programske opreme, ki jo na svojem računalniku poganja volilec, dobro varovana, kar se mi zdi smiselno,« ocenjuje Gorazd Božič, vodja SI-CERT na zavodu Arnes.

Božič meni, da trenutno spletne volitve odpirajo več vprašanj na področju varnosti in zasebnosti in da zaradi objektivnih razlogov niso smiselne. »Na papirju sicer vse izgleda odlično, a ko se osredotočiš na podrobnosti, navdušenje hitro mine,« pojasnjuje. »Primerjave z elektronskim bančništvom, ki jih zagovorniki internetnih volitev tako radi uporabljajo, ne zdržijo kritične presoje, saj gre za diamentralno drugačen postopek,« meni in nadaljuje, »da mora biti pri bančnih storitvah zagotovljena popolna sledljivosti postopka, medtem ko volitve temeljijo na anonimni in preverljivi oddaji glasu.«

Božič dodaja, da ga pri uvajanju internetnih volitev najbolj skrbi neizravnano polje debate o tem fenomenu. »Tehnološke plati postopka uvedbe ocenjujejo družboslovci, ki nastopajo z neveljavnimi argumenti, medtem ko je velika večina tehnološke srenje jasna v svojem nasprotovanju uvedbi, saj niso zagotovljeni tehnološki pogoji za varno in anonimno izvedbo,« je oster. »Samo poglejte okužbo z virusom DNS Changer,« nadaljuje, »kjer lahko po podatkih, ki smo jih zbrali na SI-CERT, vidimo, da je od pet do šest tisoč računalnikov slovenskih uporabnikov okuženih z njim. Kaj se zgodi, ko nekdo napiše virus, specifično namenjen potvarjanju volilnega glasu, ki je oddan prek spleta? Kako bo uporabnik vedel, da se je to zgodilo? In kaj ti pomaga predčasna spletna oddaja glasu, če vanjo ne verjameš in jo vedno anuliraš s fizično oddajo glasu na volilno nedeljo?«

Razumljivo je, da se z uvedbo novega načina oddaje volilnega glasu pravila igre korenito spremenijo. Estonija je v izraziti prednosti pred ostalimi državami, saj so po odcepitvi od Sovjetske zveze s pomočjo zahodnih sil izgradile celotno javno upravo in jo osnovale na elektronskem poslovanju. Tako kasneje niso imele velikih težav pri uvedbi elektronskih volitev, saj so imeli vsi državljani že naložene spletne certifikate, informacijska pismenost pa je bila na visokem nivoju. Vseeno strokovnjaki opozarjajo, da se je z uvedbo spletnih volitev in vedno večjo uporabo elektronske uprave ter bančništva prek spleta povečuje tudi kiberkriminaliteta in zloraba takih sistemov.

»V Združenih državah Amerike so leta 2010 izvedli testni projekt spletne oddaje volilnega glasu in ga javnosti ponudili v testiranje,« se spominja Božič. »Izkazalo se je, da je skupina strokovnjakov za popolni prevzem volilnega sistema potrebovala manj kot oseminštirideset ur, spremeniti jim je uspelo vse oddane glasove, hkrati pa so identificirali tudi vse volilce,« opisuje katastrofo Gorazd Božič in nadaljuje, da je »volilna komisija potrebovala dodatna dva dni za odkritje zlorabe, pa še to samo zato, ker so strokovnjaki za seboj v sistemu pustili zelo očiten podpis.«

Tudi Estonci so letos doživeli hladen tuš, ko so raziskovalci univerze v Michiganu z raziskavo ugotovili, da njihov sistem ne ponuja dovolj varnega okolja za oddajo glasu in da ga ne bi smeli več uporabljati. Med drugim so opozorili na problematično računalniško arhitekturo sistema, ki je zastarel in tako odprt za napade tretjih oseb, neizobraženo osebje, ki je bilo odgovorno za upravljanje s strežniki, v laboratoriju pa jim je uspelo v simulaciji dokazati več različnih zlorab sistema, od potvarjanja glasovnic, spreminjanja oddanih glasov in drugo.

V svojem odzivu so Estonci zavrnili večino obtožb ameriških raziskovalcev, češ, da gre za nepotrebno ustvarjanje panike in da se raziskovalci osredotočajo na malenkosti, s katerimi skušajo diskreditirati celoten sistem, ki je že večkrat vzdržal preverjanja neodvisnih raziskovalcev.

Pravnik Žiga Dohlar vidi težave v uvedbi internetnih volitev tudi na področju prava. »Z vidika tajnosti je treba ugotoviti, da je glasovanje iz naslonjača ne omogoča: država ne more volivcu preprečiti pridobitve dokaza o oddanem glasu oziroma preprečiti opazovanja njegovega glasovanja v zavetju zasebnih prostorov,« pojasnjuje in nadaljuje, da se »volivec namreč nahaja v nezavarovanem okolju (zunaj volišča z zakonito vzdrževanim redom) in ne uporablja zaupanja vredne tehnične in komunikacijske opreme.«

Dolhar opozarja tudi na prisluškovanje komunikaciji med računalnikom volilca in volilnega strežnika. »Prav tako je problematično zagotoviti formalno in vsebinsko tajnost glasovanja oziroma oddanega glasu, ki se lahko zabeleži v vseh napravah, ki posredujejo spletni promet od volivca do »varnega« volivnega strežnika,« ter dilemo ponazarja s plastičnim primerom delodajalca, ki svojim podrejenim ukaže, da morajo glasovati za določenega kandidata.

»Čeprav oseba ne izvaja pritiska s fizično prisilo, ima možnost nadzora nad oddanim glasom in učinkovitim sankcioniranjem,« opozarja Dolhar in nadaljuje, da na splošno »svobodnih volitev ni mogoče zagotoviti brez prisotnosti veččlanskega volilnega odbora in varne opreme, obvezna prisotnost volilnega odbora v volivčevem stanovanju ob oddaji glasu pa bi zanikala zatrjevane poenostavitve in prihranke, poleg tega, da ni uresničljiva,« zaključuje Žiga Dolhar.

Za prgišče »argumentov«

Zakaj potem sploh uvajati internetne volitve? Politiki se ponavadi poslužujejo večih razlogov, za katere se izkaže, da ne temeljijo na preverjenih dejstvih.

Prvi razlog za uvedbo je dvigovanje volilne udeležbe. »Pomembne odločitve ne smejo biti odvisne od vremena. Elektronsko glasovanje bo pozitivno vplivalo na udeležbo mladih, ki se jim zaradi komoditete ne ljubi priti do volišč, pa tudi elektronske volitve bi bile zanje bolj zanimive,« je ob zadnji napovedi uvedbe internetnega glasovanja v naši državi pojasnil bivši minister za notranje zadeve, Gregor Virant, ki je zagovornik uvedbe že več let in si za uvedbo prizadeva že vsaj od leta 2007, ko za spremembo zakonodaje ni dobil ustrezne večine v parlamentu.

»Težava pri argumentu dvigovanja volilne udeležbe z internetno oddajo glasu je v tem, da ni resničen,« trdi Barbara Kvas, »saj prakse v državah z možnostjo glasovanja prek spleta kažejo, da se število mladih volilcev ni povečalo, da se splošna volilna udeležba ni povečala, temveč so tisti, ki jih je odločanje zanimalo lahko izbirali med večimi načini oddaje volilnega glasu.« Kvasova še nadaljuje, da se pri tem argumentu vidi izkrivljena logika, »kjer se kvaliteta izbira enači z načini izbire in kjer ni problem koruptivni politik, temveč to, da lahko zanj volimo samo na zato predvidenih lokacijah.« S tem se strinja Dušan Vučko, ki je prepričan, da s samo uvedbo spletnih volitev ne bomo rešili problema volilne udeležbe.

Navsezadnje temu pritrjujejo tudi študije drugih držav, kjer so po izvedbi pilotskih projektov ugotavljali, da način glasovanja ni pomembno vplival na demografsko porazdelitev volilcev (Švica) ter na Norveškem, kjer so se letos po večih pilotnih projektih odločili, da internete volitve ukinejo prav zaradi nezaupanja ljudi v varno in anonimno oddajo volilnega glasu.

Drugi argument se dotika modernizacije družbe in napredovanja v informacijski raj. »Slovenija bi z uvedbo e-volitev ohranila status elektronsko razvite države, saj bi tovrstne volitve uvedli med prvimi državami v svetu. Zgledovali bi se po Estoniji, ki je elektronske volitve uspešno izvedla petkrat,« razmišlja Virant.

Direktor državne volilne komisije Dušan Vučko meni nasprotno. »Sam si ne predstavljam, da bi v tem trenutku izvedli internetne volitve, da bi to orodje uporabilo sto tisoč ljudi in da bi se po volitvah vsi strinjali z rezultatom,« ocenjuje in meni, da je trenuten sistem volitev in volilnimi odbori ter internim nadzorom dober in zmanjšuje možnost zlorab ter pritožb strank po volitvah. »Pri trenutnemu sistemu volitev, ko so volišča razpršena in necentralizirana sicer lahko pride do omejenih ekscesov, ki pa niso primerljivi z vdori v centralno bazo in spreminjanja večje količine internetno oddanih glasov,« še meni Vučko.

»Potrebno je še omeniti, da volitve prek interneta ne predstavljajo Everesta informacijske družbe, temveč so samo ena od zanimivih rešitev,« poudarja Kvasova, »zavedati pa se je potrebno, da lahko tudi na druge načine dvignemo nivo informacijske družbe v naši državi in tako ostanemo v vrhu.«

Temu pritrjuje tudi lestvica e-participatornega indeksa držav, ki jo vodijo pri Združenih narodih. Na prvih desetih mestih letošnje različice lahko najdemo Nizozemsko, Južno Korejo, Urugvaj, Francijo, Japonsko, Veliko Britanijo, Avstralijo, Čile, ZDA ter na zadnjem mestu Singapur. Od prve deseterice se internetne volitve trenutno izvajajo samo  Francija (omejen obseg, predčasno glasovanje), ostale države v vrhu e-participatornih družb pa se razen pilotskih projektov tega še niso lotile oziroma so s pomočjo omejenih eksperimentov ugotovile, da se internetno glasovanje ne izplača.

Tretji argument se nanaša na visoko informacijsko pismenost in vsesplošno uporabo digitalnih potrdil, ki bi jih lahko uporabili tudi pri identifikaciji volilca na spletnem glasovanju. Predvsem se zagovorniki internetnega glasovanja tukaj zanašajo na uporabnike elektronskega bančništva, ki že imajo digitalne podpise, a izkaže se, da je teh relativno malo.

Če upoštevamo, da je bilo na zadnjih volitvah volilnih upravičencev milijon sedemstotrinajst tisoč sedeminšestdeset in da je po podatkih registrarjev Sigen-CA, NLB in Halcom (Pošta Slovenije nam podatka o svojih uporabnikih digitalnih potrdil ni hotela posredovati) iz začetka meseca julija 2014 skupno trenutno aktivnih slabih pol milijona digitalnih potrdil, lahko vidimo, da trenutno samo petindvajset odstotkov vseh volilnih upravičencev poseduje digitalno potrdilo, brez katerega internetno glasovanje v določenih primerih sploh ne bi bilo mogoče.

Sogovorniki so mnenja, da je iluzorno pričakovati masovno pridobivanje digitalnih potrdil samo za oddajo volilnega glasu v primeru uvedbe neobveznega internetnega glasovanja, čeprav sam postopek ni zapleten.

 Zgodovinska zabloda ali svetla prihodnost?

Kaj lahko torej na področju internetnega glasovanja pričakujemo v prihodnosti? Barbara Kvas meni, da še več istega kot sedaj. »Debata okrog internetnega glasovanja se je zreducirala na tehnodeterministično hvalisanje in tako onemogočila trezno in predvsem dolgoročno razpravo,« ocenjuje in v prihodnosti ne pričakuje sprememb.

»Na žalost z obstoječo strukturo in ljudmi, ki ne poslušajo kritik in brez argumentov zagovarjajo projekte, ki imajo lahko dolgoročne posledice, ni pričakovati, da se bo polje debate v prihodnosti kaj dosti spremenilo,« ocenjuje in poudarja, da kriza volilnega sistema in politične kulture ne bo rešena z uvedbo tehnoloških rešitev. »Internetne volitve so sicer lepa češnja na torti, a treba se je ukvarjati s celotnim izdelkom, ne samo s kozmetičnimi dodatki,« meni in nadaljuje, da bi morali v Sloveniji pred internetnimi volitvami poskrbeti za celostno in korenito prenovo javne uprave ter šele nato razmišljati o takih nadgradnjah.

»Hkrati se sprašujem, zakaj je po eni strani uvedba internetnih volitev taka prioriteta, medtem ko se zelo malo pogovarjamo o oddaji internetnega glasu za podporo referendumski pobudi, podpori kandidaturi določeni stranki ali podobno? Če gredo argumenti zagovornikov internetnih volitev v smeri dvigovanja politične participacije in aktivnega državljanstva, zakaj internetnih tehnologij ne izrabimo za ostale prav tako pomembne aktivnosti, kjer so nevarnosti zlorab veliko manjše?« razmišlja Kvasova.

Tudi direktor državne volilne komisije Dušan Vučko ne razume hitenja z uvedbo. »V prihodnosti bomo zagotovo imeli internetne volitve, a si ne upam napovedati kdaj,«meni in dodaja, da je »trenuten sistem volitev funkcionira, saj imamo tradicijo klasičnega glasovanja, tudi po oceni zunanjih strokovnjakov je pri nas dostopnost do volišč velika, tako da ne vidim razloga v hitenju.«

Poudarja pa še en vidik. »Če bodo tempo uvedbe narekovali informatiki oziroma tisti, ki se jim bo uvedba internetnih volitev izplačala, potem nismo na dobri poti,« opozarja, »je pa vprašanje, kaj bo prinesel razvoj informacijske družbe v prihodnosti.«

Brez skrbi, vse je pod nadzorom!

2896811680_c535639a95_z

Sezujte si čevlje, odpnite pas. Pokažite mi, s kom se pogovarjate po telefonu, s kom ste prijatelj na Facebooku. Kaj pišete v svojih elektronskih sporočilih, kam hodite, kaj tam jeste in pijete. Veste, za varnost gre.

»Saj je vseeno, nimam ničesar skriti!«

Debato o zasebnosti in varnosti je treba prenehati enačiti. Varnost in zasebnost nista izključujoči. Ne verjamem, da bodo oblasti iz branja mojih elektronskih sporočil in nakupovalnih seznamov bolj učinkovite pri preganjanju terorizma. Ne verjamem, da bo policija lažje sledila teroristom, če bodo videli, kdaj in s kom sem šel na pivo. Kje kupujem hrano in koliko zapravim za pralni prašek.

Dosedanje izkušnje so že večkrat pokazale, da zasebnost in varnost nista povezani, da vedno večji nadzor naših življenj ne pomeni bolj varnega življenja, da se naši podatki, zbrani z nadziranjem in analiziranjem naših življenj velikokrat zlorabljajo. Še več – da tudi v primerih, ko so vladne agencije zbrale podatke o posameznih resnično slabih fantih, ki so kradli, ubijali in kršili zakon, tega niso podkrepile z (re)akcijo.

Podatki pa se kopičijo. Pri zasebnikih in oblasteh. Kartice zvestobe trgovinam javljajo, ali smo noseči ali smo se ravnokar razšli, pametna omrežja električne energije sporočajo, ali smo doma ali na dopustu, televizije sporočajo, kaj gledamo in česa ne, telefoni javljajo, s kom se pogovarjamo in kje se gibljemo. Kdo jih gleda? Ne vemo. S kakšnim namenom? Ne vemo.

»Saj je vseeno, ničesar ne morem narediti!«

Občutek nemoči izhaja iz neznanja. Ker je znanje moč. Za družbo nadzora ne stojijo nadnaravna bitja, temveč čisto navadni ljudje. Ki na podlagi čisto navadnih zakonov in zakonskih določih opravljajo čisto navadno delo.

Če vas skrbi, da je vse pod nadzorom, potem obstajajo načini samozaščite. Uporaba aplikacij za zasebno komunikacijo, zaščita naših telefonov in računalnikov, sprememba brskalnih navad so zelo praktični in konkretni ukrepi, s katerimi zmanjšamo odtekanje osebnih in drugih podatkov.

A osebna zaščita je samo del enačbe. Drugi del je politična volja. Izvoljencem ljudstva je treba jasno in glasno povedati, naj problem terorizma in kriminala rešujejo pri vzrokih, ne pa pri posledicah. Da naj namesto občutka varnosti raje poskrbijo za urejene razmere v svetu, kjer kompromitiranje zasebnosti niti ne bo potrebno.

»Saj je vseeno, itak se nič ne spremeni!«

Tretji del enačbe je podpiranje dobrih praks. Podjetja, ki cenijo zasebnost. Nevladne organizacije, ki se borijo za zaščito komunikacijskih pravic. Posamezniki, ki opozarjajo na napake in zlorabe. Ki skrbijo za to, da se zadeve spreminjajo na bolje. Da se nadzornemu aparatu in podjetjem tresejo hlače, da se morajo za končni rezultat potruditi in da v javnosti pridejo zadeve, ki bi drugače ostale skrite.

Zavoljo občutka varnosti smo se že večkrat odpovedali konkretni zasebnosti. A ta občutek vara. Traja namreč do prvega novega terorističnega napada, do novih prenosov v živo, kjer odtrgane roke, noge, jokajoči preživeli in žalostni politiki sporočajo: »Tokrat nam ni uspelo. Potrebujemo še več nadzora, še več odpetih hlač in še več sezutih čevljev!«

Prispevek je bil prvič objavljen v Večerovi tribuni, 24. 9. 2016.