Author Archives: Domen Savič

Ghost – Dunaj, Gasometer (20.4.2017)

Ghost so misterij. Čisto resno. Skupina nastopa v maskah, nihče uradno1 ne ve, kdo so njeni člani. Zamaskirani v obleke in obrazne maske iz subverzivne katoliške mitologije skupina petih umetnikov na odru izvaja vizualni in muzikalni performans, podložen s težkimi rifi in zabavnimi besedili.

Koncert na Dunaju je bilo najino prvo srečanje z njimi, čeprav so v preteklosti že koncertirali v bližini. Švedska skupina večkrat zaide v Avstrijo, zelo verjetno pa jo boste srečali tudi na bolj rokovsko obarvanih festivalih po teh krajih.

Prvi vtis – ena bolj zabavnih skupin ever! Lahko bi jih imenovali tudi težkometalni The Hives, kjer pevec z uradnim imenom Papa Emeritus III (pevec je sicer isti skozi celoten obstoj skupine, ampak je vmes že dvakrat zamenjal ime) s svojo energijo, sarkastičnimi komentarji in odličnim performansom predstavlja enega boljši frontmanov, kar sem jim imel priložnost videti.

Koncert se je začel z dvemi uvodnimi melodijami izpod peresa Gregoria Allegrija, potem pa je Ghost prikorakal na oder in začel s singlom novega EP Popestar, po katerem se imenuje tudi turneja.

V petnajstih komadih so preigrali tako bolj udarne ala Con Clavi Con Dio in Secular Haze kot tudi bolj spevne in umirjene komade kot sta He is in Cirice ter tako pokazali izredno spevnost in širino materiala.

Ghost Setlist Planet.tt Bank Austria Halle Gasometer, Vienna, Austria 2017, Popestar

Izredno zabavno je na novo odkrivati umetnike in jih po prepričljivi diskografiji srečati še v živo, kjer še potrdijo svojo izpiljenost nastopa in materiala. Vredno si jih je zapomniti in v prihodnosti ponoviti izkušnjo.

Kot poseben plus jim štejem tudi že prej omenjeno širino komadov, ki ne grejo vsi v isto smer, čeprav imajo po drugi strani izredno značilen zvok in jih lahko takoj prepoznamo. Za razliko od njihovih izvajalcev.


1 Po koncertu sem zasledil novice o sporu znotraj skupine in razkrivanju imen članov. Zanimivo bo videti, kako se bo to razpletlo.

Preverjanje vsebin na spletu

V dobi laži (nehajmo s to polikano post-resničnostjo) je odgovornost posameznika pri filtriranju in kritičnem ocenjevanju virov informacij še toliko bolj pomembna. Spletni viri hkrati predstavljajo neizmeren vir informacij in prav tako velik vir laži, potvarjanj in izmišljotin.

V prejšnjem prispevku sem pisal o analiz virov vsebin, ki predstavlja dober začetek kritične refleksije spleta, danes pa bi se za hip pomudil pri drugem koraku – digitalni forenziki. Včasih se nam namreč zgodi, da bi radi preverili iskrenost zapisane vsebine, dodatno ocenili kredibilnost vira in se tako prepričali, ali gre za dokazljive podatke ali pa za nebuloze.

Spodaj našteta orodja so res osnovna in nezahtevna za uporabo. V bistvu je presenetljivo, kako enostavno in hitro je ugotoviti probleme z določenim materialom na spletu – bodisi da gre za fotografije, besedila oziroma druge elemente.


Fotografije

Ena najbolj razširjenih oblik komuniciranja so vizualni materiali. Fotografije, infografike in ostale vizualije delujejo prepričljivo ter služijo za podčrtavanje poante člankov in drugih vsebin. A velikokrat se zgodi, da so fotografije simbolične, da ne predstavljajo dejanskega stanja, opisanega v članku in da delujejo zavajujoče. Kako to preveriti?

Orodje 1: Google Images

Google Images je eno najmočnejših orodij za preverjanje fotografij. Omogoča tudi reverzibilno iskanje fotografij in ugotavljanje vira fotografije.

Velikokrat se namreč zgodi, da so fotografije vzete iz konteksta oziroma da so “simbolične”. Z Google Images lahko v velikih primerih hitro ugotovimo, kjer je fotografija nastala, kdo jo je prvi objavil in v kakšnem kontekstu.

Orodje 2: Tin Eye

Podobno kot Google Images tudi Tin Eye omogoča iskanje po viru fotografij oziroma po prvem mestu objave določene fotografije.

Orodje 3: Fotoforensics

Včasih se zgodi, da so fotografije obdelane oziroma da z manipulacijo elementov zabrišejo pravi pomen fotografije. Z orodjem Fotoforensics boste lahko ugotovili, kateri deli fotografije so obdelani oziroma spremenjeni. To sicer ne pomeni, da so nujno lažni, a vam daje indic, da se je nekdo igral z izvornim materialom.


Dokumenti

Podobno kot pri fotografijah lahko tudi pri dokumentih preverimo čas nastanka in avtorja določenega dokumenta. Vse to je namreč v večini primerov zapisano v metapodatkih dokumenta, ki jih lahko v večini primerov preberete z enim klikom.

Orodje 4: Metashield Analyzer online

OK, tole je eno od orodij, ki iz dokumentov pobere metapodatke in jih smiselno predstavi. V metapodatkih je lahko zapisan avtor dokumenta oziroma ime računalnika, na katerem je dokument nastal, čas urejanja oziroma število sprememb, datum nastanka in druge lastnosti, ki vam lahko pomagajo pri ugotavljanju izvora dokumenta.

Pozor: Metapodatke se sicer da odstraniti oziroma spremeniti, tako da je izpis lahko lažen.


Spletna mesta

Spletna mesta so v grobem sestavljena iz dveh glavnih elementov/naslovov – naslov spletne domene in naslov spletnega strežnika. Spletna domena predstavlja poenostavljeno ime za uporabnike, naslov spletnega strežnika pa serijo številk (IP).

Orodje 5: Reverse IP Lookup

S tem orodjem lahko ugotovimo, katera spletišča se nahajajo na istem strežniku. To nam koristi predvsem v primeru, ko skušamo ugotoviti, če so določene organizacije povezane med seboj oziroma če si delijo isti strežnik.

Pozor: V primeru komercialnega ponudnika spletišč se lahko zgodi, da bodo na istem strežniku stranke, ki med seboj ne bodo nujno povezane.

Orodje 6: CachedView

Včasih se zgodi, da kdo kaj objavi, pa potem ugotovi, da bi bilo mogoče smiselno to izbrisati. Z orodjem CachedView lahko preverimo, če se je slučajno zadeva shranila v katerega od arhivov spletnih brskalnikov. V iskalnik preprosto vpišemo URL naslov, ki ga želimo preveriti in upamo na najboljše.

Orodje 7: Whois

Eno od najbolj osnovnih orodij, ki lahko veliko pove o lastniku spletišča oziroma nam omogoči, da vidimo, kdo s spletiščem upravlja. Obstaja različica za spletišča po celem svetu in lokalna verzija za spletna mesta z domeno .si.

Načeloma lahko s tem orodjem ugotovite, kdo je domeno registriral, kje se nahaja spletno mesto na tej domeni in kdaj je bila domena registrirana.

Pozor: Podatke lahko lastnik domene zakrije.


Vsebine

Orodje 8: Raziskovalna spletišča

Sicer sem orodja za vsebinsko analizo posameznih novic omenil že v prejšnjem prispevku, pa naj jih na tem mestu samo ponovno navedem, da bo vse na enem mestu. Na spletu obstaja več informacijskih virov za preverjanje laži v vsebinah, ki krožijo po spletu.

Snopes, FactCheck, Hoax-slayer, TruthOrFiction, Skeptik.si


Navodila za uporabo

Orodja je najboljše kombinirati med seboj in jih uporabljati po tem, ko si postavimo preiskovalno hipotezo. Nič nam namreč ne pomaga, če podatke samo nabiramo na kup in jih ne interpretiramo. V predavanju o Dajmo medije v medije sem na primeru članka demonstriral souporabo.

Hkrati je pomembno, da se zavedamo svoje vloge tudi kot bralec spletnih vsebin in naprej delimo samo tiste, za katere lahko sami rečemo, da so pristne. Če se zgodi, da imamo v svoji mreži koga, ki nasede nategu, ga na to prijazno opozorimo in ponudimo dokaze – presenečeni boste, koliko ljudi pade na foro zaradi neznanja/neprevidnosti.

Na koncu mogoče še nekaj besed o največjemu problemu branja vsebin na spletu – filtrirnemu mehurčku. V branje svetujem knjigo Eli Parisher, za prvo silo pa ogled njegovega TED govora na isto temo.

Kaj poslušaš, ko pišeš?

V zadnjih letih se je ta blog iz osebno-strokovnega spremenil v skoraj strogo strokovnega, kjer lažje in širše teme skoraj nimajo prostora. Malo zaradi urnika, malo zaradi uredniške odločitev. Tokrat sem se odločil, da bom odprl temo, ki naju z Barbaro spremlja od samega začetka ustvarjanja.

Glasbena kulisa je pri ustvarjanju zelo pomembna. Da se res lahko fokusiraš na delo, da hkrati utišaš okolico in da se prestaviš v nek svoj svet. Tole je deset najbolj očitnih/klasičnih predlogov, seznam se neprestano dopolnjuje.

The Last of the Mohicans

Leto izdaje: 1992

Avtorja: Trevor Jones / Randy Edelman

Minutaža: 112 minut

Tole je eden od Barbarinih najljubših. Predvsem zato, ker so določeni odseki res glasni in lepo bobnijo v ozadju možganov. Hkrati partitura ne vsebuje nekih pretirano piskajočih oziroma motečih tonov, vse skupaj pa se lepo zliva v celostno glasbeno kuliso, ki utopi vse okoli sebe.

Hkrati je tempo relativno hiter in spodbuden, da ti pri ustvarjanju daje dodaten zagon. Hkrati ne gre za neko maširanje, kjer bi se ustrašil tempa in mislil, da moraš po ritmu bezljati. Tudi dolžina je zelo praktična, saj imaš v tem soundtracku skoraj dve uri glasbe, kar pomaga pri prehitremu ponavljanju motivov.

Najboljši komad: The Gael – Last of the Mohicans

 


Inception

Leto izdaje: 2010

Avtor: Hans Zimmer

Minutaža: 49 minut

Glasba iz filma Inception je zelo simptomatična za Zimmerja. Dolgi komadi, veliko godalne podloge in pihal ustvarijo bogato teksturo zvoka, ki spet poskrbi za to, da se v njej izgubiš in ustvarjaš brez zunanjih motenj. Za razliko od prej omenjega The Last of the Mohicans je bolj udaren, tempo pa je malce počasnejši.

Leitmotifi so jasno izraženi, mogoče zna zaradi relativne kratke dolžine celotnega dela to koga motiti, a po drugi strani bi bilo iste motive poslušati dalj časa kar malo utrujajoče. Je pa hkrati dovolj dinamičen, da ne odplava in se ne izgubi v šumu.

Najboljši komad: Time


Interstellar

Leto izdaje: 2014

Avtor: Hans Zimmer

Minutaža: 130 minut

OK, minutaža je malo odvisna od tega, katero različico soundtracka poslušate, saj so jih izdali več (po zadnjem štetju tri), a boste tudi z osnovno verzijo dobili več kot eno uro solidne glasbene podlage, ki bazira na orglah in godalih.

Razgibano kuliso Hans na tem delu dosega z variacijo daljših in krajših komadov, ki niso vsi enako izrazni – pri določenih gre res samo za šumenje v ozadju, kar zna koga odbiti. A po drugi strani so teme dovolj jasno izražene, da človek skoraj takoj prepozna delo.

Najboljši komad: S.T.A.Y


Black hawk down

Leto izdaje: 2001

Avtor: Hans Zimmer

Minutaža: 67 minut

Če ste fani Zimmerjevega opusa, vas bo Black Hawk Down presenetil. Predvsem zato, ker je vanj Zimmer najbolj očitno vmešal električne kitare in ostale rock inštrumente, ki dajajo celotnemu albumu izrazito nefilmski značaj.

A to ne pomeni, da kulisa ni koherentna in da soundtrack nima enega od najbolj značilnih zvenov. Če k originalni glasbi dodamo še komada Barra Barra alžirskega umetnika Rachida Taha in žalostinko dueta  Lisa Gerrard in Denez Prigent, dobimo enega od najbolj impresivnih podvigov tega tisočletja.

Najboljši komad: Leave no man behind


Dark Knight trilogija

Leto izdaje: 2005 - 2012

Avtorji: Hans Zimmer / James Newton Howard

Minutaže: 60:26 / 73:24 / 136:14

OK, malo goljufanja, a opus treh glasbenih podlag Nolanovi trilogiji je izredno koherenten in ga brez problema poslušate ko eno delo. Predvsem zato, ker gre za eno popolnejših in najbolj bogatih del Zimmerja, ki uspešno kombinira akcijske podlage z bolj epskimi glasbenimi izreki.

Spet je partitura bolj podobna Black Hawk Down, saj Zimmer tudi tokrat meša klasiko in elektroniko, kar naredi soundtrack dinamičen in predvsem zelo glasen. Četudi se vmes najde kakšna bolj umirjena melodija, je tale trilogija ena boljših nažigačin, kjer si da Hans res duška.

Najboljši komad: A Dark Knight


Blade Runner

Leto izdaje: 1982

Avtor: Vangelis

Minutaža: 57 minut

Nekatere stvari so res večne. In Vangelisov Blade Runner, ki je od svoje prve izdaje doživel že RES veliko poizdaj z razširjenimi skladbami in ostalimi dodatki res spada med zimzelene melodije. Za razliko od Zimmerja je Vangelis res nežen, a vseeno zelo konkreten, melodije pa lebdijo v ozadju ter lepo masirajo ušesa.

Prevladujejo predvsem zvoki električnih inštrumentov in klavirja, vse skupaj pa je podloženo s konkretnim ritmom. Mogoče bo šlo komu na živce relativno visok ton skladb in jazzovski vložki (jaz poznam vsaj eno), a je delo res dokaz, da je glasba resnično lahko nesmrtna.

Najboljši komad: Blade Runner Blues


Shawshank Redemption

Leto izdaje: 1994

Avtor: Thomas Newman

Minutaža: 53 minut

Če se hočete navdušiti nad soundtracki, je Newmanova Kaznilnica odrešitve zelo dobra vstopna postaja. Mehki toni, razdelane sklade, ki stojijo same zase in delujejo, četudi niste nikoli videli istoimenskega filma (resno?!) so zelo dobra podlaga in hkrati s svojim konsistentnim tonom brez pretiranih oktav lepo božajo ušesa.

Newmanov celotni opus se tudi v drugih partiturah drži podobnega vzorca – veliko godal, klavir za začimbo in predvsem zelo umirjene ter razpotegnjene melodije, ki kar trajajo in trajajo ter hkrati ne zahtevajo prevelike pozornosti.

Najboljši komad: Stoic Theme


Lord of the Rings trilogija

Leto izdaje: 2001 / 2002 / 2003

Avtor: Howard Shore

Minutaža: 71:29 / 77:09 / 72:05

OK, spet malce goljufam s trilogijo, ki so sestavljene iz šestih plošč, a lepo vas prosim – skupaj se držijo kot siamski trojčki. Tukaj boste našli veliko različnih glasbenih podlag, od bolj razgibanih do umirjenih epskih pesnitev. Mogoče vam bo šlo na živce pretirano ponavljanje tem posameznih likov, a ne pozabite – glasba sledi filmu.

Hkrati je to eden od soundtrackov, ki ni ravno prijazen za začetne poslušalce, saj se notri znajdejo tudi segmenti, ki sicer odlično podpirajo film, a hkrati delujejo malce razbito v samostojni različici. Vseeno se izplača potopiti v ep vseh treh delov, saj so dovolj razgibani in predvsem široki, da boste imeli ušesa polna zlatih melodij.

Najboljši komad: The Uruk-hai


Arrival

Leto izdaje: 2016

Avtor: Jóhann Jóhannsson

Minutaža: 56 minut

Za konec pa še dva čisti frišna od dveh novih odkritij. Jóhannsson je sicer za svoje delo že prejel Oskarja, s podlago za film Arrival pa odprl nove fronte filmske glasbe, ki bo od poslušalca od začetka zahtevala kar nekaj koncentracije. Predvsem zato, ker gre za elektronsko-ambientalne melodije brez poudarjenih zaključkov in začetkov.

A ko se enkrat prebijete skozi začeten šok, vas bo bogata glasbena tapiserija držala do konca. Še posebej, če ste si ogledali tudi film in si boste ob glasbi tako lahko enostavno priklicali zares fantastične prizore.

Najboljši komad: Heptapod B


Nocturnal Animals

Leto izdaje: 2016

Avtor: Abel Korzeniowski

Minutaža: 35 minut

Poleg Jóhannssona je odkritje leta zagotovo Poljak Korzeniowski, ki se je letos res izkazal. Poleg Nocturnal Animals vrzite uho še na njegove skladbe za serijo Penny Dreadful in film A Single Man, pa boste razumeli, zakaj je jokanje violin s podlago v tem primeru res kvalitetno.

Spet gre za primer glasbene podlage, kjer so izražene samo posamezne teme, fragmenti in se bo začetnik kar malo namučil, preden bo ujel ritem. A mu bo že v naslednjem trenutku hvaležen, saj so skladbe ritmične, na trenutke kar malo nervozne. K temu pripomore še relativno kratek album, ki pa vseeno prepriča. Ni vse v dolžini.

Najboljši komad: Mothers

 

Nova normalnost

Dosedaj ste najbrž slišali že vse krike moralne panike, zgražanja in nabiranja pozornosti z lažno zaskrbljenostjo. A se lahko torej o tem pogovarjamo umirjeno in preudarno? Če ja, berite naprej. Če ne, imate tam neki Tumblr blog, ki mu lahko dajete srčke.

Prvo dejanje: Umor na Facebook Live

OK, umor je kršitev etičnih in zakonskim norm. Tukaj nimamo kaj za diskutirat. Da to najbrž ni bil zadnji, je jasno. Da se te zadeve dogajajo bolj pogosto, če je zraven alkohol in žaljivke, tudi.

Nova je komponenta prenosa prek Facebook omrežja. Kulturni okvir totalnega egoizma, enostavne uporabe tehnologije za ojačevanje tega egoizma in medijsko ojačevanje tega nefiltriranega komunikacijskega kanala, ki se ne more odločiti, ali je množični mediji ali samo orodje, pripelje do tega, da se hočemo pred svojimi prijatelji prikazati v “najboljši” luči. Če to pomeni, da jim v živo kažemo pretep do smrti, je to samo znak, da je nekaj narobe z nami. In z našo percepcijo prijateljev.

Že tukaj lahko zaznamo elemente medijske nepismenosti. Facebook pogajanjo algoritmi. Ti algoritmi beležijo vse, kar na Facebook omrežju počnemo. Si kliknil Like? Zabeleženo. Si kliknil Share? Tudi. Si gledal video več kot deset sekund? Facebook zabeleži ogled celotnega videa. Je gledal tvoj prijatelj? OK, za Facebook je zadeva zanimiva in gledano vsebino začne porivati bolj na vrh časovnice, kjer se bije boj za gledanost. Do smrti, če je treba.

Ljudje so ogled videa primerjali z buljenjem in vožnjo mimo prometne nesreče. Ne strinjam se s to primerjavo. Pri buljenju v prometno nesrečo zadovoljuješ samo lastne potrebe. Pri ogledu videa na Facebooku mu pomagaš pri rasti. Ogled videa na Facebook omrežju je bolj podobno zaletavanju V že zveriženo pločevino. Make that car crash bigger!

Pripis krivde? V prvi vrsti človek, ki je storil domnevni zločin. Zraven njega človek, ki je dejanje snemal in oddajal prek Facebook omrežja. Potem pa vsi, ki so to gledali in klikali. To je dalo posnetku krila. To ga je izpostavilo v javnosti.

Drugo dejanje: Mediji zavohajo kri

Če je primer Mariborskega ravnatelja iz leta 2014 leto nič, potem smo leta 2017 že dodobra zakorakali v novo medijsko realnost. V njej mediji izgubijo še tisto trohico legitimnosti, ki so si jo pridobili z vmeščanjem družbeno relevantnih tem v skupni prostor in se popolnoma preobrazijo v mrhovinarje. Ki med seboj tekmujejo samo še v tem, kdo bo prej na naslovnici objavil bolj krvav kos mesa.

Ironija je v tem, da se mediji popolnoma podredijo prvemu dejanju te katastrofe. Vloge se v bistvu zamenjajo. Facebook postane generator vsebine, medtem ko so množični mediji postanejo samo nemi posredniki. Najslabše pri celotni zadevi je ravno to, da se mediji zavestno izenačujejo med seboj in se niti ne trudijo biti konkurenčni. Vsi so objavili iste slike, vsi so pisali iste članke. Zadeva je bila bolj poenotena kot PR sporočila, za katerega agencija zabiča, da ga nihče ne sme spreminjati.

Hkrati je objava v množičnih medijih dodatno zacementirala normalizacijo. Hej, to je normalno. To se gleda. To se bere. Ko se boste naslednjič odločili, da nekoga pretepete do smrti, pomislite na nas! Vrzite nam kost! Posnemite se in nam pošljite link! Mogoče vam damo še procente od oglasov!

Pripis krivde? Odsotnost vsakršne uredniške politike, premisleka o objavi in golo zasledovanje dobička. Bele žemlje so pač bele žemlje.

Tretje dejanje: Moralna panika

Crescendo celotna stvar doseže v tretjem dejanju. Ko je namreč zločin normaliziran, po tem, ko dajo množični mediji blagoslov, da se lahko o zadevi diskutira in da je to nova normalnost, pridejo ven pijavke. Organizacije, posamezniki… ki skušajo kar najbolj vnovčiti nastalo situacijo.

Tukaj so recimo social media managerji ali po domači dreki od gnoja, ki preprodajajo kri in moralno paniko za všečke. “Poglejte grozoto, ki je tako grozna, da je nihče noče gledati!” bi lahko povzeli pozive k akciji. In zadeva naredi še en krog. Postavljajo se sramotilni stebri, ljudje si razlagajo “kwa bi jst njim delal” in tako naprej.

Potem so tukaj organi pregona. Ki popolnoma absurdno dejanje izkoriščajo za nabiranje točk pri podelitvi večih pooblastil. Da bi torej z večimi pooblastili policija lahko sama od sebe omejila dostop do tega posnetka. Kar je hud problem. Če policija misli, da bi to lahko počela brez nadzora sodišč in na lastno pest, potem je to vzpostavljanje državnega sistema cenzure spletnih vsebin brez kakršnegakoli nadzora. In še to vprašanje, če bi dejansko dosegli cilj. Bi pa dobili proste roke za cenzuriranje lokalnih vsebin.

Na koncu še enkrat priletijo zraven množični mediji in poročajo o poročilih. “Mediji morajo pomirjati ljudi,” se je zapisalo enemu od medijskih portalov. “Ampak šele po tem, ko so ustvarili moralno paniko, legitimizirali debato in popolnoma zbanalizirali izgubo človeškega življenja,” ostane nenapisano.

Pripis krivde? Vsi tisti, ki tragedijo izkoriščajo za svoje profite. In se pri tem ne ozirajo na širšo sliko.

Četrto dejanje: Tišina

To dejanje ponavadi ostane preslišano, ker je zares tiho. Od mariborskega ravnatelja, prek umora direktorja kemijskega inštituta, do izmišljotine o vzgojiteljici, ki meče otroka ob tla in do umora s samomorom, ki se je zgodil samo pred nekaj dnevi – vsi primeri so bili medijsko zbanalizirali, v vseh so bile dokazano in domnevno kršene določila etičnega kodeksa novinarjev in medijskega zakona in v vseh primerih so nadzorne službe ostale tiho.

Medijski inšpektorat molči. “Ni prioriteta,” pravijo. “Ste v čakalni vrsti,” dodajo. Vsakič, ko se mediji spozabijo samoregulirati (verjemite, na tem področju vlada totalna amnezija) in vsakič, ko organi molčijo, je to cementiranje nove realnosti. V kateri oblasti s svojo pasivnostjo aktivno navijajo za še več gladiatorstva, za še več zbanaliziranih tem in za še več krvi.

Tega problema se vsi zavedajo. Ta problem je transparentno na tapeti že več let. In vendar se nič ne premakne. Nihče v parlamentu ne odpre te teme, vsi se delajo, da ne obstaja. Na sestankih gledajo v prazno in si mislijo: “Samo da mine, potem bo spet mir.”

Dogodki zadnjih let nam govorijo, da gremo v negativno spiralo. Da bomo novo normalnost zacementirali do te mere, da nek normalen izhod ne bo več mogoč. In po potrebno poseči po štemarci.

 

Pes čuvaj s pekarno

Naslov je mogoče nesmiseln, a dobro povzema položaj in razumevanje novinarskega poklica v Sloveniji. Do njega sem prišel, ko sem pred dnevi v znak protesta objavil naslednji premislek.

Dragi moji!

Nadaljevanje poročanja o umor s samomorom, ki meji na medijsko blaznost, kjer mediji med seboj tekmujejo samo v tem, kdo bo objavil bolj grozljive podrobnosti, je novo dno slovenskega medijskega poročanja.

Izkazanega ni bilo nikakršnega javnega interesa za pokrivanje zgodbe, nekaterih oglaševalci so se na poziv Državljan D odzvali in umaknili svoje oglase, a določene medijske hiše (Delo, Dnevnik, vecer.com, Svet24, Slovenske Novice) so o primeru vseeno poročale z detajli, vredni filma iz opusa režiserja Quentina Tarantina.

Kot kritična javnost primer najglasneje obsojamo predvsem zaradi tega, ker se iz njega transparentno vidi, da medije zanima samo generiranje dobička na novicah črne kronike in da med seboj tekmujejo samo v tem, kdo bo naštel več krvavih podrobnosti.

Še več. Razočarani smo nad nekaterimi uglednimi medijskimi osebnostmi, ki ne zmorejo toliko hrbtenice, da bi jasno in glasno obsodile pisanje in poročanje o tem popolnoma irelevantnem primeru in da bi se ENKRAT KONČNO JASNO IZRAZILI, kakšne medije hočemo imeti.

Drugače si lahko ob naslednjih novinarskih demonstracijah tiste vaše svinčnike vtaknete… v črno kroniko.

Govora je bilo o primeru poročanja o umoru in poskusu samomora, kjer so mediji poročali senzacionalistično, šokantno in brez pravega občutka za javni interes in zanimivost zgodbe. Dovolj je bila kri.

Na premislek sem dobil nekaj odzivov, a najboljši je prišel z desne.

Jože Biščak, novinar revije Reporter, je bil namreč mnenja, da so novinarji v bistvu peki. Da merijo utrip ljudstva in da pišejo o tem, kar si ljudstvo želi. Da pečejo bele žemlje, ker si jih ljudje pač želijo. In pri tem ignorirajo (če hočete analogijo raztegniti do absurda), da so črne žemlje bolj zdrave.

Je novinar res pek?

“Potrebe trga” so v oziru do novinarstva hudo problematičen termin. Če pustimo ob strani dejstvo, da bi se morali novinarji in uredniki pri svojem delu ozirati predvsem na lastno pozicijo in bi morali izhajati predvsem iz svoje razgledanosti in razumevanja družbe, je problematično tudi to, da Biščak kot novinar svojo vlogo razume predvsem kot generator filter bubbla. Se pravi – da daje ljudem tisto, kar oni eksplicitno zahtevajo.

Tako bi lahko Biščakovo interpretacijo novinarskega poklica razumeli kot lakajstvo. Novinarji bi morali tako govoriti in pisati samo o stvareh, ki bi jih njihovi bralci zahtevali, ne glede na to, kako trapaste oziroma nepomembne bi bile. Kupec je kralj.

A tukaj pridemo do problema. Če kot normo upoštevamo “glas ljudstva” in predpostavljamo, da se Biščak tega drži pri svojem pisanju – zakaj potem Reporter ni najbolj bran časopis v državi? Zakaj ima Reporter po lastnih podatkih manj naklade kot Mladina, ki jo desničarji vedno znova naslavljajo kot “nizkonakladni tednik”?

Situacijo lahko razumemo na dva načina.

Način 1 – Biščak govori eno, dela pa drugo. To je logično. Če Biščak govori, da bi moral medij servirati bralcu tisto, kar bralec naroči in branost Reporterja ni nekaj, s čemer bi se hvalili svoji mami, potem je očitno, da ekipa Reporterja tega ne počne.

Način 2 – Biščak govori nekaj, česar ne zna izvajati v praksi. Razumljivo. Ker Reporter ni najbolj prodajan časopis, Biščak pa dela točno tisto, kar govori (se pravi servisira javnost), potem mu to očitno ne gre najbolje od rok.

Ne vem, kaj je slabše.

Je kupec res kralj?

Dodatno zmoti valjenje krivde na kupca časopisov. V smislu – ljudje radi berejo o umorih in prav je, da mediji o tem pišejo. Ljudje časopise kupujejo zato, da preberejo, koga so zaklali, koga ustrelili, kdo je naredil samomor, kdo je poskusil narediti samomor, pa mu ni uspelo.

Hkrati se bodo zagovorniki ekonomske teorije novinarstva od vsakršnega preverjanja te trditve ogradili še z izjavo, da to poteka na podzavestni ravni, da je nemogoče o tem javnost izpraševati direktno in da številke prodaje povedo svoje.

In če za trenutek odmislimo “številke, ki govorijo same od sebe,” se dajmo vprašati – zdaj ko veste, da Reporter piše samo o zadevah, za katere ve, da jih bo lahko prodal oziroma da jih bo bralec kupil, ne pa o zadevah, ki bi bile “splošno relevantne”, “pomembne za sprejemanje odločitev” oziroma “koristne” – ga boste sedaj kupovali raje ali ga boste odjavili?

Na sploh so teorije ponudbe in povpraševanja na področju novinarstva skregane z vsako logiko in funkcijo množičnih medijev v družbi. OK, načeloma bi lahko rekli, da služijo funkciji zabavanja javnosti, a sta tukaj še informiranje in kontekstualiziranje. In spet gre za stvar, ki je implicirana in ne eksplicitno izrečena.

So novinarji gladiatorji?

Biščakovo trditev lahko preverimo v praksi. Ker je Reporter časopis, v katerem pišejo po zahtevah iz javnosti, mu zgenerirajmo potrebo. Na naslov odgovornega urednika silvester.surla@reporter.si pošljimo zahtevo, da Reporter začne redno pokrivati področje razmnoževanja pand v kitajskih živalskih vrtovih.

Model pisma:

Spoštovani!

Na vas se obračam s prošnjo po pokrivanju teme, ki me zelo zanima in menim, da je splošno zanimiva. Gre za razmnoževanje pand v kitajskih živalskih vrtovih. Kitajska je znana kot domovina ter kosmatincev, ki se zelo težko razmnožujejo v ujetništvu, zato je to velik dogodek za celotno državo.

Ker Kitajska pridobiva na moči in se pozicionira kot geopolitična slika no. 1, bi zelo rad vedel, koliko pand se skoti v ujetništvu, kako jim je ime, dobrodošel pa bo tudi videposnetek, kjer se bo videlo, kako se pande obnašajo v ujetništvu. Prosim, če novice pospremite z duplerico pande in uredniškim komentarjem.

Ker se je vaš novinar Jože Biščak na Twitterju izpovedal, da bi on najraje pisal po nareku javnosti, sem prepričan, da boste moji prošnji ugodili. Se veselim!

Hvala!

Tako bomo na enostaven način preverili, kakšni peki so sodelavci Reporterja.

Veto, prosim!

Jutri (1. 2. 2017) bodo ob 15h v Državnem svetu razpravljali o vetu predloga zakona o tujcih, ki razburja civilno in strokovno javnost. Argumenti stroke v parlamentu niso bili slišani, poslanke in poslanci so glasovali iz strahu in iz želje po medijski všečnosti.

Predlog zakona je nekoristen in ne predstavlja rešitve begunskega problema. Predstavlja samo poskus maskiranja nesposobnosti spopadanja s problemi našega časa in ustvarjanje vtisa, da “nekaj se pa vseeno dela.”

Hkrati se s tem predlogom dela nepopravljiva škoda mednarodnemu ugledu naše države, ki bo za vedno označena kot prestrašena in brezidejna država, ki se s problemi ne spopada, temveč jih ignorira in se od njih ograjuje. Dobesedno.

Zato nagovorimo svetnike Državnega sveta. Opozorimo jih na neskladje predloga zakona z evropsko zakonodajo, človekovimi pravicami in zdravo pametjo. Prosimo jih, naj zakon vrnejo v Državni zbor, kjer naj prestane še eno glasovanje in še eno kriitčno presojo.


Spoštovani!

Predlog zakona o tujcih predstavlja pretirano in neuravnovešeno reakcijo na begunsko krizo, ki že več kot leto dni zaposluje ves svet. V predlogu najdemo več zaskrbljujočih politik, proti njemu so protestirale lokalne in globalne nevladne organizacije, kritična javnost in stroka.

Državni svetniki ste varovalka pred neposlušnim parlamentom. Trenutno vi držite v rokah moč, da predlog zakona vetirate, ga pošljete nazaj v parlament in od poslank ter poslancev zahtevate nov premislek o tem škodljivem, neuporabnem in nevarnem predlogu, ki vodi v odpiranje možnosti zlorab in predvsem predstavlja očitne kršitve mednarodnega pravnega reda. Hkrati bi bilo produktivno izvajanje te zakonodaje popolnoma neizvedljivo in povezano z visoko porabo proračunskih sredstev. Sredstev, ki bi jih ta država lahko namenila za dvigovanje standarda življenja, investicije v gospodarstvo in druge produktivne cilje.

Predlog zakona o tujcih je že prejel negativne kritike domače in tuje javnosti. Z njim Slovenija kaže svoj grdi, neuravnovešeni, prestrašeni obraz in govori svetu – bojimo se. Ne vemo, kaj delamo. Ne vidimo se kot del rešitve.

Na eni strani je od naših političnih predstavnikov slišati kritike o neenotnosti evropske politike in kako članice vsaka zase sprejema odločitve, ki EU vodi vedno dlje od skupnih rešitev begunske problematike, medtem pa sami s takšnimi zakoni postajamo del tega istega procesa enostranskih politik. To ni Slovenija. To ni Evropa. 

Mednarodnih konvencij ne bi smeli jemati tako zlahka. Z izogibanjem spoštovanja mednarodnih pogodb o človekovih pravicah na dolgi rok človeštvu ne prinaša nič dobrega, kar je zgodovina že večkrat pokazala. Poleg spornih neskladij z mednarodnimi konvencijami je problematična tudi absoultna večina namesto dvotretinjske, ki bi predstavljala bistveno večjo varovalko pred morebitnimi zlorabami s strani državnih inštitucij.

V takšnih trenutkih lahko vi kot državni svetniki izkoristite priložnost in odigrate ključno vlogo pri prispevanju k demokraciji v Sloveniji in posledično tudi v Evropi. Skrbno pretehtajte in upoštevajte mnenja stroke ter dokažite svoj nepogrešljiv doprinos k parlamentarni demokraciji. Upravičite svoj obstoj in upoštevajte mnenje strokovne in civilne javnosti, mednarodnih organizacij in predvsem zdrave pameti.

Vetirajte predlog zakona o tujcih!

S spoštovanjem,

#podpis


Sporočilo lahko pošljete vsem svetnikom Državnega sveta.

igor.antauer@ds-rs.si, mitja.bervar@ds-rs.si, stojan.binder@ds-rs.si, zoran.bozic@ds-rs.si, uros.brezan@ds-rs.si, toni.dragar@ds-rs.si, rajko.fajt@ds-rs.si, alojz.glavac@ds-rs.si, janvit.golob@ds-rs.si, franc.golob@ds-rs.si, tomaz.horvat@ds-rs.si, bojan.kekec@ds-rs.si, samer.khalil@ds-rs.si, oskar.komac@ds-rs.si, bojan.kontic@ds-rs.si, alojz.kovsca@ds-rs.si, mirko.kozelj@ds-rs.si, darija.kuzmanic.korva@ds-rs.si, marija.lah@ds-rs.si, milan.lukic@ds-rs.si, rudi.matjasic@ds-rs.si, milan.ozimic@ds-rs.si, radovan.stanislav.pejovnik@ds-rs.si, milos.pohole@ds-rs.si, boris.popovic@ds-rs.si, bojana.potocan@ds-rs.si, janko.pozeznik@ds-rs.si, peter.pozun@ds-rs.si, metod.ropret@ds-rs.si, stevo.scavnicar@ds-rs.si, drago.scernjavic@ds-rs.si, dusan.semolic@ds-rs.si, joze.slivsek@ds-rs.si, dusan.strnad@ds-rs.si, branimir.strukelj@ds-rs.si, branko.sumenjak@ds-rs.si, matjaz.svagan@ds-rs.si, jernej.verbic@ds-rs.si, peter.vrisk@ds-rs.si, cvetko.zupancic@ds-rs.si

Fake news = antivaxx

Mogoče se bo primerjava med analizo in razrešitvijo problema “fake news” ter antivaxx gibanjem zdela bizarna, a se mi zdi, da imata oba fenomena strašljivo veliko stičnih točk. Lahko bi rekel, na srečo, saj nam tako znanstveniki in zdravniki kažejo pot, po kateri je potrebno iti v boju za novinarstvo.

Podučeni proti neukim

V obeh primerih je strašljivo jasna ločnica med podučenimi in neukimi s specifičnega področja. Proticepivci stresajo nesmisle in z njimi utemeljujejo zavračanje cepiv (ter s tem ogrožajo nas vse!), proticepivci mešajo strokovne pojme in ne ločijo med A in B ter vse skupaj mečejo v en in isti koš, proticepivci uporabljajo zmotno logiko in z njo meglijo polje razprave.

Vse tri modele nastopa najdemo tudi pri zagovornikih teorije, da je fake news pravzaprav ideja levičarjev, ki skušajo s tem fenomenom označiti VSE desničarske novice in jim tako preprečiti, da bi vstopile v polje debate.

Spet tukaj ključno vlogo odigravajo množični mediji in spletni kanali, ki dopuščajo izenačeno debato med podučenimi in neukimi ter s tem ustvarjajo navidezno sliko izmenjave strokovno podkovanih mnenj, ki se odvija na istem nivoju.

Ideologija laži

Največji problem pri obeh fenomenih bi lahko poenostavili z vprašanjem: “Ali verjameš v znanost?” Tako kot pri proticepivcih se namreč tudi pri zagovornikih fake news kot izmišljotini levice kaže problematično razumevanje novinarstva kot propagandističnega orodja te ali one politične elite, kar pripelje do hudo napačnih zaključkov.

Pri tem tako antivaxxarji kot fake news feni trpijo za sindromom filter bubbla – lastna prepričanja jim namreč servirajo kot novice in tako naredijo dvojno škodo – utrjujejo stereotipe in hkrati dajejo občutek, da se celoten svet vrti po osi lastnega bita.

In tudi tukaj so vzroki za nezadovoljstvo in zapiranje v filter bubble podobni. Medije je zaradi vedno večjega senzacionalnizma, gonjo za dobičkom in nezmožnostjo prilagajanja na nove družbene razmere lahko sovražiti. Medijske pismenosti ne gojimo in tako se funkcija medijev kot četrte veje oblasti pozablja tako pri producentih informacij kot tudi pri njihovih konzumentih.

Prav tako kot antivaxx ne zaupajo zdravnikom in znanstvenikom ter se raje podajajo v objem šarlatanom in mazačem, ki jih prepričujejo, da je razredčena varekina v bistvu zdravilo, tako tudi fake news feni prisegajo na alternativne medije in a priori zavračajo etablirane medijske hiše, ki si s produkcijo novic služijo kruh.

Sistem distribucije

A ključni člen verige pri celotni strukturi lažnih novic niso podjetniški Makedonci, niso alternativni mediji, niso politiki, ki zmerjajo etablirane medije. Ključni člen verige so po mojem mnenju prav etablirani mediji, torej tisti, ki jim celotna kampanja okrog fake news najbolj škoduje. Lahko bi rekel, da so sami sebi največji strup.

Logika gre nekako takole. Zgodi se nekaj neverjetnega (izvolitev Donalda Trumpa za predsednika ZDA), kar preseneti vse. V želji po razlagi in ignoriranju očitnega levica vse skupaj zvali na propagando desnice (mind you – največji problem je iskanje in najdba singularnega krivca, čeprav bi se morali pogovarjali o seštevku večih silnic) ter male podjetnike iz Makedonije.

Nato s svojim ogromnim (resno, levičarski mediji v US/UK so za par faktorjev večji od desničarskih) medijskim aparatom teorije o fake news zdistribuirajo na vse mogoče konce in jo tako normalizirajo. V javnosti se izoblikuje mnenje – “Fake news so razlog, da je Trump v Beli hiši”.

V drugem koraku Trump ugotovi, da bo potreboval prijazne medije, ki bodo podpirali njegovo kršenje ustave in ostale politike. Hkrati ugotovi, da mora na nek način diskvalificirati medije, ki mu nasprotujejo in to narediti na hiter način, ki bo hkrati zaobjel več medijskih hiš. Zato jim nastavi ogledalo in jim reče: “Vi ste fake news!”

Levičarskim medijem se tako zgodijo levičarski mediji. Ki jim jih servira desnica.

Kaj narediti?

Več stvari. Po možnosti zaporedno.

a) V javnosti je potrebno zmagati pri definiciji fake news termina. Desničarji vztrajajo, da je namen termina cenzura alternativnih novic, medtem ko je resnica ravno nasprotna – fake news so v svojem najčistejšem bistvu ultimativni click-bait, v bolj generalnem smislu pa desničarska propaganda, ki medijem ne pusti opravljati funkcije psa čuvaja.

b) Ukvarjajte se z medijsko pismenostjo. Resno. Pogovarjajte se o medijskih temah, o načinih poročanja, o problemih medijske industrije. Opozarjajte na kršenje častnega novinarskega kodeksa, sodelujte v razpravah o medijski zakonodaji, podpirajte dobre medijske prakse.

c) Ne razpravljajte s fake news feni. Relativizacija pojmov se najlažje zgodi, ko vam skušajo prodati zgodbe o alternativnih medijih, alternativnih dejstvih. Gre za laži. Pure and simple.

d) Bodite proaktivni. Boj z nasprotniki naj ne zavzema več kot 40% vaših aktivnosti. Izvajajte raje srečanja, debate, javne razprave in utrjujte svojo paradigmo. Na strani kritičnega novinarstva in medijske teorije je 600 let prakse, preverjanja, utrjevanja in predvsem nadziranja oblastnikov. Na strani fake news fenov je eno leto ameriške predvolilne kampanje.

e) Fizična prisotnost šteje. Tako kot pri prejšnji točki ne bazirajte vseh svojih aktivnosti samo na družabnem spletu. Tudi če ne organizirate dogodkov, se teh udeležujte. Občutek skupnosti je ključen, saj boste v nasprotnem primeru mislili, da se samo vi ukvarjate s temi problemi.

 

(skoraj) Eno leto RTV svetništva

V tem prispevku bom skušal povzeti svoje dosedanje delovanje v programskem svetu RTV in pokomentirati včerajšnji neuspeli izbor novega generalnega direktorja. Pri tem se bom izognil kritiki posameznih sočlanov programskega sveta oziroma ocenjevanju odločitev, pri katerih sam nisem bil pobudnik.

Vem, da sem ob svoji kandidaturi obljubil mesečna poročila, a mi dosedaj to ni zneslo. Ni ne vem kakšno opravičilo, a kot boste videli v nadaljevanju, je narava dela taka, da se zadeve niti slučajno ne zaključujejo v enem mesecu. S svojega mesta lahko v prvi polovici leta delovanja rečem, da smo zapakirali dve veliki zadevi – dvoje volitve in programsko-poslovni načrt.

Zakaj med sejami ne tvitam? Ker se mi to ne zdi fer do ostalih. In ker bi s tem samo izgubljal pozornost. Se bom pa še bolj potrudil z rednimi povzetki.

Moje delovanje

Znotraj programskega sveta sedim v dveh odborih – odboru za multimedijske vsebine (predsednik) in odboru za tehnična vprašanja (član). V prvem odboru sem odprl problematiko spletnih komentarjev in njihove vloge pri vzdrževanju kvalitete medijskega poročanja, dosedaj pa smo se največ ukvarjali z programsko-poslovnim načrtom za leto 2017 in oddajo JNA. Iz slednje smo potegnili zaključke o sledljivosti avtorskega materiala in upam, da bomo to zgodbo nadaljevali.

Legalizacija parlamentarnega programa še ni prišla na vrsto. Sprožil sem jo na svoji prvi seji, a ugotovil, da bo bolje, da a) počakam na sprejetje programsko-poslovnega načrta in b) novega generalnega direktorja. Protestiral sem proti zaprtju sej za javnost (o tem več v nadaljevanju) in skušal znotraj svojih zmožnosti preprečevati komentiranje in vplivanje na programske vsebine s strani programskega sveta.

Skupno sem na sejah programskega sveta in posameznih odborov presedel dobrih 100 ur (seje programskega sveta ponavadi trajajo šest ur, odbori v povprečju dve uri) in za svoje delo prejel 660 evrov. Na uro sem torej dobil 6,6 evra.

Zaprti seji

Dosedaj smo sejo zaprli dvakrat – pri izboru varuha gledalčevih in poslušalčevih pravic in pri (ne)izboru generalnega direktorja zavoda. Obakrat je bila logika predsednika programskega sveta enaka – deloval je v skladu s prenovljenim pravilnikom programskega sveta (za katerega sem glasoval tudi sam, ker je v njem zapisano več dobrih kot slabih stvari), zaprtje pa hkrati odraža spoštovanje odločbe Informacijskega pooblaščenca z oznako 090-155/2015, v kateri Pooblaščenec pojasnjuje, da “neizbrani kandidati za določeno delovno mesto namreč niso javni uslužbenci, saj z organom niso sklenili pogodbe o zaposlitvi,” kar pomeni, da “programi dela in razvoja organa, predloženi s strani kandidatov, vsebujejo individualne intelektualne storitve in ideje neizbranih kandidatov glede dela in razvoja organa v prihodnje, ki nimajo javne narave. Takšni dokumenti bi pridobili javno naravo šele s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z morebitnim izbranim kandidatom, ko bi le – ta postal javni uslužbenec.”

S to interpretacijo se ne strinjam. Še posebej zato, ker a) so imena kandidatov v javnost prišla brez uradnega vira oziroma so b) nekateri kandidati sami javno obelodanili svojo kandidaturo. Dodatno lahko problematizirate dejstvo, da se je med samim zaslišanjem izreklo zelo malo (če sploh kakšen!) osebni podatek. Sam sem na koncu zadnje predstavitve in tik pred ponovnim odprtjem seje protestno na glas prebral svoj EMŠO s komentarjem: “Da boste slišali vsaj en osebni podatek.” Predsednik me je sicer opomnil, da je eden od kandidatov omenil letnico svojega rojstva, a to na žalost ni osebni podatek.

V prihodnjih dneh bom stopil do informacijskega pooblaščenca in ga povprašal za mnenje o tej zadevi. Prepričan sem namreč, da mora javna televizija odgovarjati javnosti in da izbore ter zaslišanja vodilnih kadrov ne sme zapirati pred javnostjo. Po drugi strani razumem predsednikovo odločitev – odločba IP je pač odločba IP.

(Ne)izbor generalnega direktorja

Pred sejo programskega sveta in po prebiranju oddanih kandidatur sem imel svojega kandidata, a sem si kasneje premislil. Tako sem ob začetku glasovanja hkrati z nekaterimi drugimi svetniki napovedal, da med ponujenimi kandidati ne bom izbiral in da se zavzemam za to, da se razpis ponovi.

V javnosti se je namreč še pred sejo več virov razpisalo, kako da so volitve že odločene in ostale neumnosti. Veseli me, da vsaj zaenkrat v programskem svetu demokracija deluje, da se svetnice in svetniki med seboj poslušamo in da dosegamo rezultate s pomočjo debate.

Sam sem ob oddani prazni glasovnici povedal, da upam, da je to dovolj močan signal kandidatom, da skušamo svetniki za javni zavod najboljše od najboljšega in da si je potrebno za tako pomembno odločitev vzeti več časa. Podobno je zadevo komentiral predsednik programskega sveta v oddaji Odmevi.

 

Fake news – beseda leta 2017?

Malce prehitevam, ampak glede na vso razpravo, ki se je v sredini decembra 2016 odprla na področju termina “fake news”, napovedujem, da bo to ena od najbolj pomembnih tem prihajajočega leta. Ker se tiče vseh. In ker je prisotna na vseh področjih delovanja.

“Fake news” – kaj je to?

Prvi izziv bo zelo natančna definicija “fake news” objav. To je trenutno skoraj nemogoče, saj se “fake news” sedaj enačijo s politično propagando, različnimi mnenji v razpravi o določenem problemu, objavo laži… in tako preprečujejo resen in trezen pogovor o tem. A preden povemo, kaj “fake news” so, najprej povejmo, kaj “fake news” niso.

“Fake news” ne sme in ne more biti političen problem levih in desnih medijev. Ker se vse prevečkrat posamezniki pri fake news zataknejo ob dejstvo, da se prave “fake news” pojavljajo na spletnih portalih medijev, ki ne skrivajo svojega navdušenja nad desničarsko ideologijo. Mogoče gre samo za statistično napako in imajo levičarji prav tako svoj univerzum fake news portalov, mogoče so zaradi izkrivljene medijske podobe bolj na udaru specifični portali.

“Fake news” ne sme in ne more biti debata o svobodi izražanja. Laži in izmišljotine niso stvar svobodnega izražanja o določeni temi. So laži. Neresnice. Stvari, ki se niso zgodile. Da “fake news” dopuščamo v areno debate o svobodi, je huda napaka. Ker s tem laž izenačimo z resnico.

“Fake news” ne sme in ne more biti debata o političnih opcijah. Relativizacija laži na političen problem uničuje namen in nalogo množičnih medijev v družbi in jih spreminja v propagandistična orodja ene ali druge politične opcije.

“Fake news” so preproste laži, objavljene v množičnih medijih z namenom generiranja strahu in panike med medijskimi uporabniki. Skonstruirane so okrog stereotipov in prepričanj občinstva določenega medija, saj tako dosežejo največji učinek. Ali z besedami Elle Hunt iz Guardiana:

In its purest form, fake news is completely made up, manipulated to resemble credible journalism and attract maximum attention and, with it, advertising revenue. (vir)

Strinjanje okrog zgornjega citata ne bi smelo biti težko, ne glede na to, katero medijsko korporacijo spremljate oziroma v kaj verjamete. Če vam nekdo laže samo zato, da bo z oglaševalskim modelom s temi lažmi zaslužil, potem tega res ni treba relativizirati.

In tega je vedno več. Buzzfeed je v svoji anketi ugotovil, da večina Američanom lažem (pardon, “fake news”) na spletu nasede. Medijska (ne)pismenost, pritisk kolegov, filter bubble… vse to pripomore k izkrivljeni percepciji realnost, v kateri so laži resnične.

Komu “Fake news” škodujejo?

Škodujejo predvsem občinstvu. Zgodbe o tem, kako so nadebudni poslovneži služili s produkcijo “fake news” in kako so izkoristili poslovno priložnost, so znane. Prav tako so znane zgodbe o izbruhu nasilja, ki ga lahko pripišemo “fake news” fenomenu, kjer so posamezniki verjeli izmišljotinam.

“Fake news” škodujejo tudi politični razpravi med različnimi interesnimi skupinami in političnimi opcijami, ker brišejo mejo med resnico in lažmi ter posameznikom znotraj lastnega filtrirnega mehurčka ojačujejo stereotipe in prepričanja. Tako se je z vsakim krogom objav težje izkopati, težje razložiti, težje pojasniti.

Predvsem pa “fake news” škodujejo skupnemu družbenemu prostoru, saj med posamezne interesne skupine postavljajo zidove iz laži, ki preprečujejo, da bi se različne skupine povezale, izmenjale mnenja, sprejele skupna stališča.

Kako prepoznati “fake news”?

Težko. Težava ni samo v splošni razgledanosti in upoštevanju fizikalnih in biokemičnih zakonitosti, kot je to mogoče pri chemtrails in ostalih svetovnih zarotah, saj se “fake news” dotikajo veliko bolj resnični problemov in tem, hkrati pa s pametno mešanico resnice in laži posamezniku preprečujejo, da bi jih enostavno ovrgel.

Hkrati se v “fake news” skoraj vedno znajdejo stereotipi, ki jih nosimo v sebi. Medij torej bere občinstvo, ki bere ta medij in jim s svojim pisanjem potrjuje vse tisto, kar oni že tako ali tako “vedo”. Tako se odjemalec ujame v svojo glavo, iz katere preprostega umika ni.

A to ne pomeni, da je prepoznavanje in ignoriranje “fake news” misija nemogoče. V bistvu je ravno to razlog, da je v ta namen potrebno vlagati še več truda in energije, kot bi jo v primeru, da bi bil boj bolj enostaven.

“Fake news” detektor

(povzeto po NPR #1, NPR #2 in Guardian):

1. Avtorstvo

1.1. Bodite pozorni na URL naslov spletnega mesta
Ugledni mediji imajo ponavadi zakupljeno lastno domeno in se ne zanašajo na razna Wix spletna mesta. Hkrati skušajo spletišča z lažnimi novicami oponašati medijska spletna mesta in si tako dvigniti kredibilnost (foxknews.com oziroma foxnews.co.uk namesto foxnews.com).

1.2. Bodite pozorni na sklop “O nas”
Resni mediji imajo na spletišču vedno navedene kontakte, telefonske številke, fizične naslove. Če spletišče tega nima, se vprašajte – zakaj skrivajo svojo identiteto?

2. Viri

2.1. Poskusite ugotoviti vir zgodbe
Večino časa se lažne novice zanašajo na neutemljene govorice, anonimne vire oziroma vire, ki jih ne morete preveriti sami. Vprašajte se – če je zadeva res tako šokantna in očitna, zakaj skrivajo svoj vir?

2.2. Poskusite ugotoviti, ali so fotografije resnične
Velikokrat si zgodbe fotografijo sposodijo, jo digitalno obdelajo oziroma jo drugače potvorijo. Z Google Images oziroma storitvijo Tin Eye lahko ugotovite vir fotografije, preverite, ali je bila potvorjena in kje se je pojavila prvič.

3. Vsebina

3.1. Se naslov ujema z novico?
Velikokrat bombastični naslovi “skrivajo” nepovezano in nepomembno novic iz druge roke, ki je bolj kot informacija zgolj interpretacija.

3.2. Zgodba napada generičnega sovražnika?
Komunisti, lobiji, strici iz ozadja… Velikokrat se izkaže, da v takih zgodbah bolj kot dejstva in podatki nastopajo interpretacije in doumneve.

3.3. Kje in kakšni so citati?
Če citati manjkajo, je to problem. Če so izviti iz trte, če se fokusirajo na nekaj besed in če so iztrgani iz konteksta, potem je to še večji problem.

4. Zdrava pamet

4.1. Vam novica govori točno to, kar si mislite?
Ponavadi so novice brez nasprotujočih si pogledov vsaj propaganda, velikokrat pa se zgodi, da so izmišljene. Seveda lahko pričakujemo, da si bodo avtorji “fake news” začeli izmišljevati še nasprotne poglede.

4.2. Je novica zelo neverjetna?
Potem ponavadi je. Neverjetna. As in – laž.

4.3. Je novica napisana v prihodnjiku?
Še Nostradamus je se velikokrat zmotil. Če je novica sestavljena samo iz napovedi, ugibanj in ostalih pogledov v prihodnost, potem je zelo verjetno izmišljena. I should know – od začetka mandata svetnika RTV mi določenimi mediji govorijo, da bom ukinil verski program. Ne bom ga.

Kako se proti “fake news” boriti?

Obstaja več načinov boja proti tej informacijski kugi.

Poleg kritičnega branja in razumevanja medijske industrije boste veliko naredili tudi z opozarjanjem na bedarije, ki jih delijo vaši prijatelji oziroma jim v komentarje pod take novice ponudili nekaj virov, ki jim bodo v pomoč. V najslabšem primeru prijatelja sicer ne boste prepričali, boste pa prijateljem prijatelja postregli z informacijami.

Hkrati boste s svojo podporo kredibilnih medijev, ki se zanašajo na donacije in ki plačujejo novinarje ter urednike zmanjšali škodo, saj bo v javnosti na voljo dovolj kredibilnih informacij.

Več virov

  • Fake data, fake causation, fake news – link
  • What is fake news? How to spot it and what you can do to stop it – link
  • A Finder’s Guide To Facts – link
  • Fake Or Real? How To Self-Check The News And Get The Facts – link
  • Most Americans Who See Fake News Believe It, New Survey Says – link