Author Archives: Domen Savič

Fake news – beseda leta 2017?

Malce prehitevam, ampak glede na vso razpravo, ki se je v sredini decembra 2016 odprla na področju termina “fake news”, napovedujem, da bo to ena od najbolj pomembnih tem prihajajočega leta. Ker se tiče vseh. In ker je prisotna na vseh področjih delovanja.

“Fake news” – kaj je to?

Prvi izziv bo zelo natančna definicija “fake news” objav. To je trenutno skoraj nemogoče, saj se “fake news” sedaj enačijo s politično propagando, različnimi mnenji v razpravi o določenem problemu, objavo laži… in tako preprečujejo resen in trezen pogovor o tem. A preden povemo, kaj “fake news” so, najprej povejmo, kaj “fake news” niso.

“Fake news” ne sme in ne more biti političen problem levih in desnih medijev. Ker se vse prevečkrat posamezniki pri fake news zataknejo ob dejstvo, da se prave “fake news” pojavljajo na spletnih portalih medijev, ki ne skrivajo svojega navdušenja nad desničarsko ideologijo. Mogoče gre samo za statistično napako in imajo levičarji prav tako svoj univerzum fake news portalov, mogoče so zaradi izkrivljene medijske podobe bolj na udaru specifični portali.

“Fake news” ne sme in ne more biti debata o svobodi izražanja. Laži in izmišljotine niso stvar svobodnega izražanja o določeni temi. So laži. Neresnice. Stvari, ki se niso zgodile. Da “fake news” dopuščamo v areno debate o svobodi, je huda napaka. Ker s tem laž izenačimo z resnico.

“Fake news” ne sme in ne more biti debata o političnih opcijah. Relativizacija laži na političen problem uničuje namen in nalogo množičnih medijev v družbi in jih spreminja v propagandistična orodja ene ali druge politične opcije.

“Fake news” so preproste laži, objavljene v množičnih medijih z namenom generiranja strahu in panike med medijskimi uporabniki. Skonstruirane so okrog stereotipov in prepričanj občinstva določenega medija, saj tako dosežejo največji učinek. Ali z besedami Elle Hunt iz Guardiana:

In its purest form, fake news is completely made up, manipulated to resemble credible journalism and attract maximum attention and, with it, advertising revenue. (vir)

Strinjanje okrog zgornjega citata ne bi smelo biti težko, ne glede na to, katero medijsko korporacijo spremljate oziroma v kaj verjamete. Če vam nekdo laže samo zato, da bo z oglaševalskim modelom s temi lažmi zaslužil, potem tega res ni treba relativizirati.

In tega je vedno več. Buzzfeed je v svoji anketi ugotovil, da večina Američanom lažem (pardon, “fake news”) na spletu nasede. Medijska (ne)pismenost, pritisk kolegov, filter bubble… vse to pripomore k izkrivljeni percepciji realnost, v kateri so laži resnične.

Komu “Fake news” škodujejo?

Škodujejo predvsem občinstvu. Zgodbe o tem, kako so nadebudni poslovneži služili s produkcijo “fake news” in kako so izkoristili poslovno priložnost, so znane. Prav tako so znane zgodbe o izbruhu nasilja, ki ga lahko pripišemo “fake news” fenomenu, kjer so posamezniki verjeli izmišljotinam.

“Fake news” škodujejo tudi politični razpravi med različnimi interesnimi skupinami in političnimi opcijami, ker brišejo mejo med resnico in lažmi ter posameznikom znotraj lastnega filtrirnega mehurčka ojačujejo stereotipe in prepričanja. Tako se je z vsakim krogom objav težje izkopati, težje razložiti, težje pojasniti.

Predvsem pa “fake news” škodujejo skupnemu družbenemu prostoru, saj med posamezne interesne skupine postavljajo zidove iz laži, ki preprečujejo, da bi se različne skupine povezale, izmenjale mnenja, sprejele skupna stališča.

Kako prepoznati “fake news”?

Težko. Težava ni samo v splošni razgledanosti in upoštevanju fizikalnih in biokemičnih zakonitosti, kot je to mogoče pri chemtrails in ostalih svetovnih zarotah, saj se “fake news” dotikajo veliko bolj resnični problemov in tem, hkrati pa s pametno mešanico resnice in laži posamezniku preprečujejo, da bi jih enostavno ovrgel.

Hkrati se v “fake news” skoraj vedno znajdejo stereotipi, ki jih nosimo v sebi. Medij torej bere občinstvo, ki bere ta medij in jim s svojim pisanjem potrjuje vse tisto, kar oni že tako ali tako “vedo”. Tako se odjemalec ujame v svojo glavo, iz katere preprostega umika ni.

A to ne pomeni, da je prepoznavanje in ignoriranje “fake news” misija nemogoče. V bistvu je ravno to razlog, da je v ta namen potrebno vlagati še več truda in energije, kot bi jo v primeru, da bi bil boj bolj enostaven.

“Fake news” detektor

(povzeto po NPR #1, NPR #2 in Guardian):

1. Avtorstvo

1.1. Bodite pozorni na URL naslov spletnega mesta
Ugledni mediji imajo ponavadi zakupljeno lastno domeno in se ne zanašajo na razna Wix spletna mesta. Hkrati skušajo spletišča z lažnimi novicami oponašati medijska spletna mesta in si tako dvigniti kredibilnost (foxknews.com oziroma foxnews.co.uk namesto foxnews.com).

1.2. Bodite pozorni na sklop “O nas”
Resni mediji imajo na spletišču vedno navedene kontakte, telefonske številke, fizične naslove. Če spletišče tega nima, se vprašajte – zakaj skrivajo svojo identiteto?

2. Viri

2.1. Poskusite ugotoviti vir zgodbe
Večino časa se lažne novice zanašajo na neutemljene govorice, anonimne vire oziroma vire, ki jih ne morete preveriti sami. Vprašajte se – če je zadeva res tako šokantna in očitna, zakaj skrivajo svoj vir?

2.2. Poskusite ugotoviti, ali so fotografije resnične
Velikokrat si zgodbe fotografijo sposodijo, jo digitalno obdelajo oziroma jo drugače potvorijo. Z Google Images oziroma storitvijo Tin Eye lahko ugotovite vir fotografije, preverite, ali je bila potvorjena in kje se je pojavila prvič.

3. Vsebina

3.1. Se naslov ujema z novico?
Velikokrat bombastični naslovi “skrivajo” nepovezano in nepomembno novic iz druge roke, ki je bolj kot informacija zgolj interpretacija.

3.2. Zgodba napada generičnega sovražnika?
Komunisti, lobiji, strici iz ozadja… Velikokrat se izkaže, da v takih zgodbah bolj kot dejstva in podatki nastopajo interpretacije in doumneve.

3.3. Kje in kakšni so citati?
Če citati manjkajo, je to problem. Če so izviti iz trte, če se fokusirajo na nekaj besed in če so iztrgani iz konteksta, potem je to še večji problem.

4. Zdrava pamet

4.1. Vam novica govori točno to, kar si mislite?
Ponavadi so novice brez nasprotujočih si pogledov vsaj propaganda, velikokrat pa se zgodi, da so izmišljene. Seveda lahko pričakujemo, da si bodo avtorji “fake news” začeli izmišljevati še nasprotne poglede.

4.2. Je novica zelo neverjetna?
Potem ponavadi je. Neverjetna. As in – laž.

4.3. Je novica napisana v prihodnjiku?
Še Nostradamus je se velikokrat zmotil. Če je novica sestavljena samo iz napovedi, ugibanj in ostalih pogledov v prihodnost, potem je zelo verjetno izmišljena. I should know – od začetka mandata svetnika RTV mi določenimi mediji govorijo, da bom ukinil verski program. Ne bom ga.

Kako se proti “fake news” boriti?

Obstaja več načinov boja proti tej informacijski kugi.

Poleg kritičnega branja in razumevanja medijske industrije boste veliko naredili tudi z opozarjanjem na bedarije, ki jih delijo vaši prijatelji oziroma jim v komentarje pod take novice ponudili nekaj virov, ki jim bodo v pomoč. V najslabšem primeru prijatelja sicer ne boste prepričali, boste pa prijateljem prijatelja postregli z informacijami.

Hkrati boste s svojo podporo kredibilnih medijev, ki se zanašajo na donacije in ki plačujejo novinarje ter urednike zmanjšali škodo, saj bo v javnosti na voljo dovolj kredibilnih informacij.

Več virov

  • Fake data, fake causation, fake news – link
  • What is fake news? How to spot it and what you can do to stop it – link
  • A Finder’s Guide To Facts – link
  • Fake Or Real? How To Self-Check The News And Get The Facts – link
  • Most Americans Who See Fake News Believe It, New Survey Says – link

 

Split screen

scott_pilgrim_splitscreen-865x505

Če si človek za trenutek vzame pavzo pri spremljanju socialnega položaja psov čuvajev oziroma pripadnikov četrte veje oblasti in se zazre v drobovje njihovega dela, opazi problematičen trend.

Spektakel je posledica uravnoteženosti

Čeprav tole pisanje o uravnoteženosti in izenačenosti političnih mnenj v strokovnih debatah ne bo ne prvo ne zadnje, se mi zdi vseeno opozoriti na vedno pogostejše uporabljanje pro et contra formata za prikazovanje različnih pogledov na isto stvar, kjer se enačijo osebna mnenja in zgodovinska dejstva in kjer se gosti ne pogovarjajo, temveč postulirajo.

V Poklicnih merilih in načelih novinarske etike RTV Slovenija tako piše:

2.3 Uravnoteženost sporočanja

Programi RTV Slovenija, ki obravnavajo vprašanja javnega interesa, o katerih obstajajo v javnosti različna stališča, morajo zagotoviti enakovredno in enakomerno predstavitev najširšega možnega izbora stališč o določeni zadevi. Enakovrednost in enakomernost v tem kontekstu pomenita nepristranskost in razumen obseg, upoštevajoč težo posameznih stališč ali mnenj, njihovo pomembnost ali možno pomembnost.

Če je le mogoče, mora novinar za določen prispevek ali oddajo najti predstavnike vseh vpletenih (prizadetih) strani ali nazorov. Če tega ne more, mora to poslušalcem in gledalcem sporočiti na preprost in neposreden način.

Zanimivo je, da Etični kodeks društva novinarjev take definicije predstavljanja dejstev oziroma mnenj ne pozna. V tretjem členu kodeksa piše:

Novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, praviloma v istem prispevku, sicer pa takoj, ko je mogoče.

Že ta razlika bode v oči, saj “uravnoteženost” lahko razumemo kot split screen TV, kjer se v studiu naenkrat znajde več likov, ki jih voditelj razdeli po sredini in potem spodbuja v spopad. Težava je že to, da se iz načeloma strokovnega kroga, kjer bi gledalec pričakoval strinjanje glede osnovnih postulatov, a velikokrat dobi več konstrukcij realnosti, izbere pa tisto, ki je bliže njemu samemu.

Tako množični mediji izgubljajo svoj edukativni element in namesto njega podpirajo družbo spektakla, kjer argumenti in podatki niso pomembni, razen v primeru, ko jih igralci izrabljajo za svoj nastop. Hkrati pri občinstvu utrjujejo razcepljenost in jim v bistvu govorijo samo tisto, kar občinstvo že tako ali tako ve – ker je v studiu vedno dovolj glasov za identifikacijo.

Uravnoteženost, ki ima korenine na dveh mestih in sicer v družbeni enakosti in spoštovanju različnih, tako dela dvojno škodo – na eni strani dopušča utrjevanje alternativnih resničnosti, v katerih splošni konsenzi naše družbe od druge svetovne vojne naprej ne veljajo, na drugi strani pa med posameznimi pogledi postavlja visok zid in govori – prepovedan prehod.

Mediji tako vedno bolj postajajo podobni gladiatorskim arenam, kjer se igralci med seboj retorično (zaenkrat!) spopadajo, pri tem pa ne veljajo nikakršna pravila o dovoljenih in nedovoljenih prijemih. Mnenja, podatki, zgodovinska dejstva, ugotovitve strokovne javnosti, izkušnje stare mame… vse to je dano na isti nivo, ima isto težo. Važno je samo, da so mnenja kratka, efektivna, da imajo emocionalni naboj.

Kje je tukaj voditelj?

Vloga voditelja v medijskem svetu je vsaj v naši družbi zelo zanemarjena in podcenjena. Ne samo mediji, tudi razprave, okrogle mize in javne debate naredijo napako, ko za voditelja praviloma imenujejo nekoga, ki je gostom okrogle mize podrejen, katerega naloga ni korigiranje mnenj oziroma popravljanje neresničnih navedb, temveč bolj pomoč v trenutku, ko kateri od tekmovalcev zleti iz proge.

Sicer je res, da v duhu uravnoteženosti voditelj ne sme posegati v debato. Če je voditelj jeziček na tehtnici in mora biti ta uravnotežena, potem je res, da je njegova vloga omejena na “Pozdravljeni” in na “Še nekaj sekund do konca”. V nasprotnem primeru bi, boh obvari, voditelj lahko opozoril gledalce na razliko med osebnim mnenjem, ugibanjem, znanstveno dokazljivim dejstvom…

Zadeva se dodatno zakomplicira, ko imajo organizatorji oddaj omejen bazen ljudi, iz katerega vlečejo sogovornike. Ker morajo paziti na jeziček na tehtnici, je namesto strokovnosti oziroma profila bolj pomembna kvazipolitična pripadnost. Rangiranje ljudi po političnih preferencah namesto po strokovnih znanjih pa je po mojem mnenju nesprejemljivo, če hočeš imeti dejansko razpravo s sintezo.

Samodiskvalifikacija

Tako se mediji v želji po dosegu kar najširšega občinstva hkrati zatekajo k split screen vodenju oddaj, kjer se oddaja konča takrat, ko zmanjka časa. Si predstavljate, da bi štirje kompetentni sogovorniki prišli do sinteze pred zaključkom oddaje? Da bi se strinjali okrog osnovnih principov in bi tako RES debatirali o tistih nekaj potencialno problematičnih procentih?

Škodo si na tak načini mediji in organizatorji delajo na več nivojih. Najprej svoje občinstvo spreminjajo v groupije ene in druge opcije, kjer umanjka sredina. Nato z izenačevanjem mnenj in dejstev dopuščajo vdor amaterjev na področje znanosti oziroma občinstvu dajejo znak: “To je vse isto.”

Hkrati s tem zmanjšujejo lastno vlogo kot center moči, ki ima v javnosti zelo specifično nalogo. Dajejo občutek, da so brez funkcije, da “samo poročajo” in da imajo vsi prav. Ker vsak gleda samo v tisto polovico zaslona, kjer se počuti doma.

“Ko zreš v zaslon, se zavedaj, da zaslon zre vate”

Seveda pa niso brez krivde niti ljudje, ki zrejo v ekrane in navijajo za eno ali drugo ekipo. OK, razumem, nekatere stvari so ti bližje kot druge, a vseeno bi bilo priporočljivo, če ne bi zavoljo mnenj načenjali dejstev. Če se ne bi obnašali kot navijači na nogometni tekmi, kjer je važno samo to, da naša ekipa zmaga in da nasprotnik izgubi.

To je tudi eden od razlogov za porast t.i. Fake news, o katerem pišem v nadaljevanju. Ljudje so pač prevzeli logiko navijaških medijev, ki svojo vlogo razumejo kot kamera v areni smrti, ki skače od enega bojevnika na drugega in vmes plasira reklamna sporočila. Sodnika v tej areni ni. Boj je do smrti.

Savičeva spletna osebnost 2016: Finale

6545239511_316c92ebdd_b

Glasovali in izglasovali ste! Pred vami je finalna trojka tekmovanja Savičeve spletne osebnosti leta (SSOL), ki poteka od leta 2008 in izpostavlja posameznike oziroma skupine, ki so vredne omembe oziroma so na tak ali drugačen način zaznamovali iztekajoče leto na spletu.

Finalisti Savičeve spletne osebnosti leta 2016

Savičeva medijska spletna osebnost leta je: TOMAŽ CELESTINA

Tomaž je radijski novinar, ki se znajde tudi na televiziji (sam se ful hitro umakne iz kadra, ko vidi, da ga snemajo). Sodeluje tudi pri tvitmitih za starejše občane, kjer jim pomaga pri logiranju in izbiranju smajlijev.

Savičeva estradna spletna osebnost leta je: MANUELA HAM

Manuela je vodja Hiše zavetja Palčica, kjer pomagajo otrokom. Je pa letos praznovala dve leti na tviterju. Kar ni nič. Mislim, resno? Dve leti? Kaj si pa prej delal? MySpace?! Dej nehi no. Dve leti ni nič. To je neresno! Hkrati po lastnih besedah skoz je. In spi.

Savičeva politična spletna osebnost leta je:UROŠ BREŽAN

Uroš je župan. Iz Tolmina. Ja, to je res občina in ja, on je ta prav župan. Kar je kul, glede na to, da je zmagal v politični spletni osebnosti leta. Mislm, mal bizarno bi blo, če bi zmagal pr estradi ane. No v glavnem, on je župan. Konc.

Končni rezultati

Savičeva spletna osebnost 2016: Glasovanje

6545239511_316c92ebdd_b
Za laskavi naziv Savičeva spletna osebnost leta 2016 se tokrat v prvem krogu poteguje več kot 40 kandidatov v treh klasičnih kategorijah! Letos smo oddajo glasu zaradi bolj enakomerne porazdelitve glasov uredili v anketi, glasovati pa boste pričeli s klikom na spodnji gumb!

Samo še to – ko pridete do konca ankete, morate nujno klikniti na gumb “Finish this survey!”, zelo pa bom vesel, če boste tale prispevek podelili tudi na družabnem spletu in tako omogočili še večjo participacijo. Saj veste – vsak glas šteje!

Glasovanje prvega kroga poteka se je zaključilo. Finale se nahaja tukaj!

Savičeva spletna osebnost leta 2016: Nominacije

6545239511_316c92ebdd_b

Začenjamo z izborom Savičeve spletne osebnosti leta, ki že od leta 2008 postavlja nove standarde na področju izbora in promocije slovenskih osebnosti, ki s svojim delovanjem na različnih področjih plemenitijo slovensko spletno pokrajino.

Pravila so zelo enostavna:

  • Kategorije so: politična spletna osebnost, estradna spletna osebnost in medijska spletna osebnost. Nominirate lahko posameznike, skupine in skupnosti, ki so po vašem mnenju najbolj vplivale na slovensko spletno sfero v iztekajočem se letu.
  • Nominacija mora vsebovati tri imena, po eno ime na kategorijo. K vsakemu imenu pripišite razlog nominacije (lahko na kratko, v enem stavku).
  • Upoštevani bodo vse nominacije, ki bodo podane do 23:59:59 na dan 21.11.2016.
  • Glasovanje prvega kroga se bo začelo 22.11.2016 ob 12h in bo trajalo do 30.11.2016.
  • Glasovanje za finale se bo začelo 1.12.2016 in bo trajalo do 10.12.2016.
  • Zmagovalca bomo razglasili 14.12.2016, ko bomo podelili tudi plaketo.
  • Štejejo samo nominacije, ki jih uporabnik odda v komentarjih tega prispevka.
  • Boštjan Gorenc Pižama od leta 2012 naprej nastopa v vlogi Ambasadorja Savičeve spletne osebnosti leta in GA NE MORETE NOMINIRATI!. Prav tako NE MORETE NOMINIRATI DOMNA SAVIČA.
  • Opozorilo: Če vam komentarja slučajno ne objavi takoj, brez panike – sistem komentiranja je urejen tako, da moram prvi komentar novega obiskovalca potrditi. Tako da … VSE. JE. V. REDU!
  • Zelo bi vam bil hvaležen, če bi o nominacijah/izboru obvestili tudi prijatelje, da bo tekmovanje bolj pestro!

Intervjuje z dosedanjimi zmagovalci si oglejte v video galeriji.

“Just the facts, Jack!”

8174373967_7fe4d9df50_o

O kampanji za ameriškega predsednika, ki se je ravnokar končala po leto dni trajajoči predvolilni predstavi, je in bo napisano še veliko analiz. Sam se bom osredotočil na medijsko komponento, ki je še enkrat pokazala na hudo problematično vlogo medijev v političnem diskurzu in pomanjkanje zavedanja vloge četrte veje oblasti.

Že na začetku kampanje je javnost šokiral šef ameriške mreže CBS, Leslie Moonves, ki je izjavil: “It’s a terrible thing to say but bring it on, Donald. Keep going.” Debate med obema kandidatoma si je ogledalo rekordno veliko število ljudi in mediji so z volitvami dobro zaslužili.

Poleg ogledov debat je med to volilno kampanjo poskočila tudi uporaba t.i. fact checking spletišč. Laži in polresnice so bile v tej kampanji tako pogoste, da se je človeku zazdelo, da gremo čisto zares v postfaktično družbo, kjer so dejstva brez pomena. Ali z besedami Homerja Simpsona: “Facts are meaningless. You could use facts to prove anything that’s even remotely true!”

“Ne, mi nimamo nič s tem!”

Po kampanji so se ameriški mediji potegnili nazaj in si začeli umivati provizorične roke. Najprej so bili na tapeti analitiki javnega mnenja, ki so vsi po vrsti napovedovali gladko zmago Clintonove. “State polls were off in a way that has not been seen in previous presidential election years,” said Sam Wang, a neuroscience professor at Princeton University who is a co-founder of the Princeton Election Consortium. He speculated that polls may have failed to capture Republican loyalists who initially vowed not to vote for Mr. Trump, but changed their minds in the voting booth.

Nato so se distancirali tudi novinarji in komentatorji. “Trump won not because the press failed but because he was selling something more valuable to voters than integrity—honesty and humanity,” so se opravičili. Da glavna vloga medijev ni in ne sme biti golo kupovanje prodajnih artiklov predsedniških kandidatov, temveč kritična analiza njihovih izjav, so priložnostno pozabili. Da so se celotno kampanjo praktično neprestano ukvarjali s človekom in ne z njegovimi idejami, so zamolčali. In da so prvo polovico kampanje podcenjevali nevarni neofašistični populizem in ga celo vabili v medije ter ga s tem normalizirali, drugo polovico pa skušali duha spraviti nazaj v steklenico, so ignorirali.

Pa ameriške volitve pri neodgovorni vlogi medijev, ki se ukvarjajo samo z lastnimi profiti in pozabljajo na svojo funkcijo, niso edine. Samo spomnimo se britanskega ločevanja od Evropske unije, kjer je PO referendumu presenetljivo veliko ljudi besno iskalo pomen glasovanja in kjer so analitiki post-festum ugotavljali, da so mediji odigrali presenetljivo veliko vlogo pri uokvirjanju razprave o izhodu iz EU. Navsezadnje smo tudi pri nas lahko pred časom poslušali razpravo o vlogi medijev pri konstrukciji lika Boruta Pahorja in prišli do podobnih ugotovitev – mediji se ne zavedajo svoje vloge.

Mehurček na levi

Še enkrat se je izkazalo, da je pravi problem levica in ne desnica. Desnica se pač trudi po svojih najboljših močeh in uporablja vsa razporožljiva orodja, kar je popolnoma prav. Težava leži na levici, ki brezidejno brani obstoječe pridobitve socialne države in se ne zaveda, da z obrambo zelo težko zadaneš gol.

Hkrati se je kampanja vrtela okrog izpostavljanja slabosti protikandidata, medtem ko je bilo zelo malo časa posvečenega prednostim levičarske kandidatke. Celotna kampanja se je vrtela podobno, kot bi izbirali naslednjega tekmovalca resničnostnega šova, ne pa predsednika Združenih držav Amerike. Da so predvolilne razprave dosegale rekordno gledanost in da so vse predvolilne ankete zgrešile končni rezultat, je samo še en dokaz o zgrešenosti modela oziroma funkciji posamezne komponente predvolilne kampanje.

Pozor – čeprav bi sam najraje videl, da bi v Beli hiši sedel Bernie Sanders in čeprav sem zmago Donalda Trumpa pričakoval samo kot zelo krut štos, zgornja medijska kritika nima nobene veze z dejanskimi kandidati. Gre za princip, v bistvu bi bilo čisto vseeno, kdo je dejanski kandidat in kaj zagovarja. Vloga medijev kot četrte veje oblasti bi morala biti v vsakem primeru enaka.

A se je še enkrat izkazalo, da medijski stroj enostavno ni več primeren za analiziranje in kritično reflektiranje dogajanja po svetu. Služi samo kot generator mehurčka, v katerem sedijo njegovih uporabniki in se pustijo voditi za roko.

Disrupcija

Zanimivo bo videti, kako se bodo mediji obrnili po januarskem prevzemu poslov in ali se bodo iz predvolilne kampanje kaj naučili. Prve reakcije umivanja rok govorijo, da se to ne bo zgodilo in da je za medije ravnokar končana kampanja business as usual.

Je pa nekaj res – največji problem ni Donald Trump. Največji problem ni legitimizacija neofašističnih gibanj in blagoslov šovinizma. Največji problem niso strankarski boji in redefinicija smisla in namena obstoječih strankarskih linij.

Največji problem je utišanje alternative. Največji problem je refleks, da je vse brez pomena in da se niti ne splača razvijati alternativnih modelov razumevanja našega sveta. Da so “slabi fantje” pač zmagali in da so “dobri fantje” izgubili. Da obstaja samo ena interpretacija sveta, ki se ji hočeš-nočeš moramo podrediti. Kar nikoli ni bilo in nikoli ne bo res. Vedno se je boljše boriti kot pustiti, da ti okvire sveta določajo drugi.

Volbeat – Dunaj, Stadthalle (2.11.2016)

volbeat-nov2016

Na Dunaj sva se odpravila z grenkim priokusom v grlu, saj sva na zadnji seansi z Volbeat doživela hladen tuš, ko je Michaelu po dveh komadih odpovedal glas in je bil koncert prekinjen. Tolažila sva se, da je to res izreden dogodek in da so bili dosedaj Volbeat vedno na nivoju, a vendarle imaš malo negativnega refleksa.

Fantje so od takrat izdali nov album Seal the Deal & Let’s Boogie, ki na trenutke zelo odstopa od ustaljenih rifov in ritma, a ima še vedno tisti znani Volbeat zvok, zato je bilo prav, da jih greva še enkrat obiskat. Priložnost se je ponudila v začetku novembra, ko so Avstrijo na treh postankih obiskali skupaj z Airbourne in Crobot.

Crobot se niso ravno izkazali. Zveneli in izgledali so tako, kot bi nekdo uporabil Random Rock Band Generator in stresel ven štiri fante, ki bi izgledali in zveneli kot neposrečen kot Guns’n’Roses’AC/DC klon. Najbolj problematičen niti ni njihov zvok, temveč to, da je vse skupaj zvenelo kot en dvajsetminutni komad, saj so si bili komadi tako podobni.

Avstralski Airbourne so bili veliko boljši. Hommage AC/DC, zabaven frontman, poskočni komadi in soliden tempo so pripravili teren za zvezdo večera, hkrati pa na list zanimiv bendov dodali novo ime. In ja, res zvenijo skoraj tako kot AC/DC in že nekajkrat se mi je zgodilo, da sem jih zamenjal.

Zvezde večera so bile točne. Z novo setlisto, z na novo oblikovanim odrom in lučmi so prileteli ob spremljavi Motörheadove Born to raise hell in za začetek odigrali zimzeleni venček klasik. Tudi nova plošča je dobila več kot solidno minutažo in spet dokazala, da je v živo vse boljše.

Band je bil razigran in Michael se je na večih točkah pogovarjal in zabaval z občinstvom, od klasičnega “I can’t hear you” do prepustitve mikrofona pri komadu Lola Montez in do končnega presenečenja pri Still Counting, kjer so z bendom na odru poskakovali še mlajši udeleženci koncerta.

Overall so se Volbeat spet dokazali in pokazali kot eden najboljših party bendov na sceni. Zabavni komadi, več kot preveč priložnosti za miganje in petje z bendom in odlična energija celotnega koncerta – komaj čakam na četrto srečanje!

 

Volbeat Setlist Wiener Stadthalle, Vienna, Austria 2016, Seal the Deal & Let's Boogie

 

 

Za 100 NJ

will-not-work-for-free-init1

Zase bi si upal trditi, da sem navkljub svojim štiriintridesetim letom (hitro preberite do konca, petnajstega oktobra se ta cifra spremeni) opravil en velik krog po slovenski marketinški in novinarski sceni.

Da sem v tem času pretestiral marsikatero obliko dogovora in poslovnega sodelovanja in da si upam sedaj opozoriti na problem brezplačnega dela, ki ga posamezni delavci razumejo kot odlično priložnost za promocijo.

Kdaj delam za 100 nj?

Seveda je brezplačno delo kul. Resno. Ne govorim samo o pravih prijateljskih uslugah, ampak o določenih posameznikih oziroma organizacijah, ki pač nimajo. Nimajo iz večih razlogov, mogoče so mlade, mogoče delajo nekaj popolnoma norega in neprofitabilnega, mogoče so ugotovili, da je določene zadeve bolje narediti za 100 nj kot za evre.

Ključno je, da nimajo. Tukaj torej takoj odpadejo vse firme, vse delniške družbe, vse družbe z omejeno odgovornostjo. Ker te imajo. Zato obstajajo. Ker imajo. Ko nimajo, jih ni več. In s takimi pač nima smisla delati za sto nj. Ne verjamem v floskule o promociji, o izkušnjah, o prvemu koraku… Delo se plača, če je firma na trgu.

Hvaležen sem vsem, ki (so) z mano delali na tak način, nikoli pa se na tak način nisem šel komercialnih projektov, kjer bi pričakoval, da jih bodo strokovnjaki opravljali samo zaradi promocije, izkušenj in kar je še teh floskul.

Odloča trg?

Na tem mestu se mogoče z nekaterimi ne bomo strinjali, ampak mislim, da v primeru zastonjskega dela ne moremo govoriti o odločitvi trga. Gre bolj za neukost oziroma brezpametnost posameznikov, ki se v gonji za kakršnimkoli delom poslužujejo ponudbe brezplačnega dela, s tem pa na srednji rok delajo škodo sebi, branži in delodajalcem.

Tukaj niti ne gre za osebno odločitev. Menim namreč, da se človek podobno kot moralni avtorski pravici ne more in ne sme odrekati plačilu za svoje delo, še toliko bolj, če to delo opravlja za podjetje, ki deluje na trgu. Ponavljam – v Sloveniji posamezniki ponujajo brezplačno delo podjetjem, katerih logika profita je zniževanje stroškov dela, ne pa maksimiziranje profita iz prodaje izdelkov oziroma storitev.

To se še posebej vidi na področju produkcije intelektualni del, kjer se je uveljavila percepcija, da je človek srečen, če se podjetje odloči za brezplačno sodelovanje. Saj veste – kriza je, konkurenca je velika, treba je delati zastonj. V bistvu je brezplačno delo za veliko blagovno znamko večja pohvala kot če bi isto delo opravljal za nekega lokalca, ki bi ti to lahko plačal.

Odloča posameznik?

No, logično je, da vas bodo firme gledale postrani in z vami ne bodo hotele sodelovati, če jim boste razložili da “no money, no funny”. V vrsti za vami namreč stoji na desetine ljudi, ki zaradi različnih razlogov še pristajajo na to obliko dela – od tega, da si to lahko privoščijo, ker jim je to neškodljiv hobi, ker služijo na drugačen način do tega, da resnično mislijo, da bodo tako dobili boljše pogoje za plačano delo enkrat kasneje.

Takih ljudi ne morem spoštovati. Zame predstavljajo najslabše od najslabšega, saj hkrati kompromitirajo lastno vrednost, uničujejo branžo, v kateri delujejo in predstavljajo ne samo nelojalno konkurenco, temveč tudi utrjujejo prepričanje, da je zastonj dovolj dobro in da potrebe po plačanemu delu sploh ni.

Še več – govorjenje o tem, kako si posameznik svojega dela ne upa (!?!) zaračunati, ker bi se rad prej izpopolnil, nadgradil in izboljšal je višek samozavajanja, kjer si žrtev kar sama nastavi nož na vrat in zareže v veno. Traparija brez primere.

Delo kot investicija v delež podjetja?

OK, kupim. Ampak samo v primeru, ko je dogovor formaliziran, ko so znani vsi detajli in ko je jasno, kdo pije in kdo plača. Tudi pri takih primerih se nemalokrat izkaže, da nekdo investira, nekdo pa hkrati kasira.

Reci NE brezplačnemu delu!

Kreativni delavci bi se morali zavedati, da jih podjetje potrebuje bolj, kot oni njega. Da je kreativnost, domišljija, sposobnost povezovanja različnih elementov v smiselno celoto nekaj, kar ni dano vsakemu in za kar posameznik potrebuje več let razvoja in investicij.

Kreativni delavci bi se morali zavedati, da brezplačno delo škoduje njim osebno, vsem ostalim na istem področju in tudi zanamcem. Percepcija brezplačnega intelektualnega dela, za katerega je na trgu mali milijon ponudnikov, lahko prekinejo samo delavci – firme tega ne bodo naredile.

Kreativni delavci bi se morali zavedati, da brezplačno delo ni pravi način za pridobivanje izkušenj oziroma referenc. Četudi je res, da je tako delo lažje dobiti (d00h), od njega ne bomo imeli nikakršne koristi – brezplačne izkušnje si raje nabirajte na lastnih projektih, ki jih lahko nato (drago) prodate nekomu drugemu.

Koliko evrov dobim za 100 nj?

Ko bo torej naslednjič nekdo dobil idejo, da bi vi delo opravljali za 100 nj, ga vprašanje, kakšen je konvertibilni tečaj v evre in da bi raje videli, če se za plačilo dogovorite v valuti, s katero si boste lahko nato kupili kruh.

Snowden (2016)

snowden-2016-hollywood-movie

Oliver Stone je doma v teorijah zarote. Če samo pogledamo njegov ep J.F.K (1991), kjer na atentatu predsednika Združenih držav Amerike našteje vse mogoče atentatorje in razloge za atentat ali pa Vod smrti (1986), kjer je krivec prav tako sistem, ki mu nasproti stoji posameznik kot moralni zmagovalec, potem lahko hitro ugotovimo, da je zgodba Edwarda Snowdna Oliverju pisana na kožo.

Kako tudi ne. Edward Snowden je človek, ki je skorajda lastnoročno razkrinkal eno največjih zarot informacijske družbe, ki je javnosti prinesel dokumente in dokaze o globalnem nadzoru naših komunikacijskih poti. Ki je dokazal, da establishment sistematično razvija in podpira to vohunjenje, da so vpleteni vsi od predsednika do operativcev, ki v podzemnih bunkerjih na Havajih pritiskajo na gumbe. Ki je moral pred roko oblasti pobegniti v državo tradicionalnega sovražnika Združenih držav in ki mu ameriške oblasti grozijo s smrtjo.

Dajmo najprej obdelati pozitivne strani. Glavni lik je odličen. Joseph Gordon-Levitt, ki bi lahko brez problemov odigral Edwardovega dvojnika se solidno drži v svoji vlogi, ni preveč klišejski in dovolj suveren, da mu verjamemo. Tudi Zachary Quinto v svoji vlogi novinarja Greenwalda ne pretirava, čeprav se večkrat zateče k šablonskemu pravičnežu, ki mu je mar samo resnica. Timothy Olyphant je krasen v vlogi nadrkanega CIA agenta, ki mu ni mar za pravila. Ostali se solidno držijo svojih vlog.

Film teče. Čeprav je dolg dve uri in pol, boste le ob redkih priložnostih zavili z očmi od dolgočasja. Preskakovanje med aktualnim dogajanjem iz dokumentarca Citizenfour in Snowdnovi začetki v vojski in agenciji CIA ustvari zanimivo dinamiko, ki jo Oliver Stone še dodatno posladka z izseki iz Edwardovega zasebnega življenja. Na žalost so ti izseki najbolj stereotipni in najmanj zanimivi.

Zmoti tudi že v uvodu omenjen boj proti establishmentu, ki ga Oliver Stone zreducira na odgovornost aktualnega predsednika. Res je, da se je Obama v predvolilni kampanji pozicioniral kot politik, ki bo prinesel spremembe in ki je v svojem mandatu nastopal z retoriko zasebnosti in odgovornosti, a vseeno je trapasto celotno afero preformatirati na aktualnega predsednika, vse ostalo pa pustiti ob strani. Celoten film sem imel občutek, kot da Stone govori: “Že, že, Bush je slab, ampak Obama! Ta je še slabši, ker je enako slab!”

Hkrati se mi zdi zanimivo, da je Hollywood zgodbo Snowdna pograbil tako hitro, ko še ni jasno, kako se bo dejanska zgodba pravzaprav razpletla. Tako ob zaključku filma gledalec dobi občutek, kot da je ravnokar dokončal Kristusov pasijon – odrešitev je na dlani, odrešenik je umrl za naše grehe in jutri je nov dan. A po drugi strani je film koristen ravno zaradi tega, ker spet opozarja na Snowdenovo zgodbo ter v splošni javnosti ponovno povzema in poenostavlja dogajanje, na katerega bi morali biti pozorni vsi. Upajmo, da bo tudi res tako.