Author Archives: Domen Savič

640_data-and-goliath

Veliko podatkov, veliko težav

Bruce Schneier – Data and Goliath: The Hidden Battles to Collect Your Data and Control Your World

640_data-and-goliath

Scheiner je kriptoradikalec. Glede na svoje znanje in delo zelo upravičeno, saj je kot svetovna avtoriteta na področju kriptografije že od devetdesetih let prejšnjega stoletja objavil več vplivnih študij, pomagal razviti več varnostnih politik in se še danes aktivno vključuje v pisanje zakonodaje na tem področju.

V knjigi Data and Goliath: The Hidden Battles to Collect Your Data and Control Your World Schneier najprej prestraši uporabnika z naštevanjem konkretnih primerov zlorab podatkov, ki med drugim izhajajo tudi iz pomanjkljivih varnostih politik in neznanja ter vedno bolj invazivnih tehnologij. Še več! Čeprav je uporabnik previden in skuša zminimalizirati svoj digitalni prstni odtis, lahko do zanimiv podatkov o njem tretje osebe pridejo z analizami večih različnih podatkovnih baz, ki prvotno med seboj niso povezane.

Še več – čeprav se v glavah navadnih uporabnikov nadzor varnostno-obveščevalnih služb v večini primerov izrisuje kot skorajda intiment odnos med agentom in njegovo tarčo, Bruce opozarja, da sistemi nadzora postajajo vedno bolj avtomatizirani, vedno bolj brezosebni in vedno večji. Zajem podatkov torej ni omejen na posamezne tarče, temveč smo tarča vsi skupaj. To je pomembno za razumevanje področja in razvijanja obrambnih tehnik, kjer izgovora »nisem zanimiv za obveščevalne službe« in »ničesar ne skrivam« pač ne zdržita kritične presoje.

Najmočnejše argumente ima Schneier na področju vladnega digitalnega nadzora in razlogih zanje. Teroristični napadi enajstega septembra 2001 so korenito spremenili način delovanja varnostno-obveščevalnih služb in omogočili veliko širše, veliko bolj invazivno in veliko manj omejeno zbiranje podatkov o vseh nas. V knjigi lahko spremljamo zgodovinski razvoj iz slabih na slabše razmere za digitalnega državljana, ki mu digitalne zasebnosti ne bo nihče podaril, vsi pa mu jo hočejo odvzeti. Schneier je tukaj na trenutke sarkastičen, saj opozarja na nelogičnost uporabnikovega miselnega toka, ki po eni strani protestira proti obveščevalnim agencijam, po drugi strani pa iste podatke brezplačno in samovoljno dobavlja komercialnim ponudnikom, ki mu v zameno ponujajo »brezplačne« storitve.

Knjiga ima dve veliki prednosti pred podobnimi deli na tem področju. Schneier ostaja optimist in knjige ne zaključi z obupom in pasivnostjo. Prihodnosti vidi tako v ozaveščenih posameznikih, ki cenijo komunikacijsko zasebnost in se za njo borijo, kot tudi v politikih, ki taka prizadevanja podpirajo z zasebnostno zakonodajo in javnimi pobudami ter podjetji, ki v zasebnosti vidijo tržno prednost in ne samo nepridiprava, ki jim uničuje podatkovne zbirke in preprečuje, da bi o uporabniku vedeli res vse. Druga prednost njegovega dela pa je res natančno in metodološko dobro razdelano popisovanje obstoječih načinov nadzor in varovanja zasebnosti, ki tega področja ne mistificira oziroma ga ne poveličuje. Schneier s tem v uporabniku ne vzbuja občutka nemoči, temveč mu vliva novega upanja in energije za boj proti interesom posameznih interesnih skupin.

Recenzija je bila prvič objavljena v reviji Monitor Pro. 
Če bi knjigo radi kupili, je tukaj povezava do Amazon trgovine
Dragnet-Nation-cover-art

Temna stran podatkovnega odločevalskega procesa

Julia Angwin – Dragnet Nation: A Quest for Privacy, Security, and Freedom in a World of Relentless Surveillance

Dragnet-Nation-cover-art

Angwinova se v svojem aktualnem delu Dragnet Nation: A Quest for Privacy, Security, and Freedom in a World of Relentless Surveillance odpravi po poti osebnih podatkov v dobi neprekinjenega in vseprisotnega nadzora, ki ga različni akterji opravljajo v imenu višje opravilnosti in boljše kvalitete storitve. Saj veste – »vaš klic je zelo pomemben, prosimo, počakajte trenutek!«

Podatke o nas zbirajo trgovine. Podatke o nas zbirajo spletna mesta. Podatke o nas zbirajo operaterji mobilne telefonije. Svojo digitalno sled puščamo s čisto vsakim korakom po informacijski družbi in z njo hranimo baze podatkov različnih akterjev. Sedaj že ponarodela zgodba o stranki trgovine Target, kjer je trgovina z analizo njenih nakupovalnih navad ugotovila, da je stranka noseča in to sporočila njeni družini še preden je ta novica prišla iz »uradnega vira« je samo vrh ledene gore.

Angwinova skozi intervjuje z aktivisti, programerji, agenti varnostnih služb in hekerji opisuje širino problema in vpliv na naše digitalno ter vsakodnevno življenje. Opozarja na problem sistematičnega in neprekinjenega nadzora v imenu varne družbe in izpostavlja statistike, ki ne opravičujejo tako celovitega kršenja posameznikove zasebnosti. Izpostavlja in povezuje posamezne prakse zbiranja in hranjena, ki so se že večkrat izkazale za problematične, a jih toleriramo predvsem zato, ker so tako vseprisotne, da jih brez korenitih sprememb uporabniških navad preprosto ne moremo zaobiti.

Čeprav je knjiga pisana za ameriško okolje in se osredotoča predvsem na ameriške prakse ter Evropsko unijo ter njeno direktivo o hrambi prometnih podatkov hvali kot primer dobre prakse, saj naj bi se v Evropi podatki hranili samo toliko časa, dokler še služijo namenu zbiranja, je branje dobrodošlo tudi za Evropejce. Še posebej v luči nedavnega propada t.i. varnega pristana, ki je podjetjem dovoljeval izvoz in obdelavo osebnih podatkov v Združenih državah Amerike in vedno bolj pogostih novicah o vdorih v baze podatkov uporabnikov na drugi strani luže.

Knjiga je pisana v razumljivem in dostopnem slogu, ki bo blizu predvsem tistim uporabnikom, ki se zavedajo pomembnosti zasebnosti in v informacijski družbi ne vidijo samo lepote svetlečih naprav, temveč tudi temačne ulice zbiranja, preprodajanja in izrabljanja uporabniških podatkov. Pomagala bo predvsem začetnikom na tem področju, ki bi radi na razumljiv, aktualen in praktičen način spoznali prednosti in slabosti podatkovne ekonomije in ki bi z nekaj preprostimi koraki ter spremenjenimi uporabniškimi navadami zavarovali svoje podatkovne izpuste na spletu.

A je knjiga primerna samo za uvodno študijo na področju varovanja zasebnih podatkov, saj bodo zahtevnejši bralci opazili preveč posploševanja, pomanjkanje razumevanja in predvsem ločevanja med posameznimi področji nadzora, ki ga opravljajo podjetja iz komercialnih namenov in nadzora, ki ga opravljajo obveščevalno-varnostne službe.

Avtorica tudi pri nasvetih ne gre dlje od varovanja zasebnosti posameznika in ne izkoristi priložnosti za širšo redefincijo varovanja zasebnosti na spletu. Tako bo za konkretnejše premike na področju varovanja uporabniških podatkov in zasebnosti na dolgi rok potrebna kolektivna akcija tako na področju zakonodaje, uporabniškega pritiska in spremenjene paradigme podjetij, ki bodo morale poiskati drug način bogatenja na spletu.

Recenzija je bila prvič objavljena v reviji Monitor Pro. 
Če bi knjigo radi kupili, je tukaj povezava do Amazon trgovine
8395137978_23bf90c664_z

Novinarstvo in ideali

8395137978_23bf90c664_z

Tokrat povezujem kolumnih dveh novinarskih kolegov – Kučića o novinarskih idealih in Frelihov odgovor o vlogi medijev pri sooblikovanju sveta – ter nedavno imenovanje piarovca za vršilca dolžnosti odgovornega urednika njihovega delodajalca, časopisa Delo.

Iz teh treh informacijskih blokov veje problematična odsotnost definicije novinarstva in medijske industrije, ki ravno zaradi te poligamnosti ne najde svojega mesta v sodobni družbi. Paradoks lahko poenostavimo z vprašanjem – če psi čuvaji delujejo znotraj industrije, ki jo zanima samo kratkoročni dobiček, kaj točno je njihovo delo? In če industrijo medijev zanimajo samo profiti, kakšni bi torej morali biti novinarji, da bi zasledovali to maksimo?

Oglaševalski model je vedno bolj neuporaben

Zadnje statistike, ki se tičejo oglaševalskega modela financiranja vsebin in tiste, ki se tičejo prihodnosti tiskanih vsebin, niso pozitivne. Družba ničnelnih mejnih stroškov, v katero bomo hočeš-nočeš eventuelno zakorakali, pa bo slej ko prej tudi medijsko industrijo prisilila v redefinicijo produkcijskega in vsebinskega modela. Za kaj točno potrebujemo množične medije?

S propadom oglaševalskega modela se v javnosti vedno bolj pogosto pojavljajo tudi pomisleki o iskrenosti novinarskega ceha in o njihovi poslovni in vsebinski avtonomiji.

Vsak je lahko novinar!” je premisa, ki so jo spodbujali ravno množični mediji, kjer so skušali dobičke iz naslova oglaševanja povečevati z nižanjem stroškov dela in hiperprodukcijo vsebin.

Vsak je lahko odgovorni urednik!” je izpeljava prve permise, kjer se uredniki v družbi niso nikoli pozicionirali kot zaščitniki novinarjev in kot vsebinci, temveč smo jih skoraj vedno napačno razumeli kot uradnike, ki skrbijo za to, da so vsebine poravnane, da minutaža vsebine ne prekriva minutaže oglasov in da imajo časopisi prvo in zadnjo stran. In zato ni nič čudnega, da se ob imenovanju piarovca na mesto vršilca dolžnosti časopisne hiše Delo v javnosti pojavljajo glasovi podpore v smislu “Naj poskusi, saj mediji niso bili ne vem kako dobri, ko so jih urednikovali novinarji!

Vsak je lahko medij!” je kulminacija nerazumljenih argumentov potrebe po množičnih medijev, kjer se je kot glavno prednost medijskih podjetij izpostavljal dostop do produkcijskih orodij (tiskarne, strežniki) ne pa znanja in izobraženost novinarskega kadra in ki je propadel takoj, ko je na trgu začel obstajati model izločene tehnologije. Vse to pelje v zelo temno prihodnost, kjer propad medijskih podjetij na trgu ne bo največja tragedija.

Želja po maksimizaciji profitov trenutnih medijskih lastnikov doma in po svetu je torej račun brez krčmarja, saj lastniki prodajajo nekaj, za kar vedno več uporabnikov ne vidi smisla. Zakaj bi sploh še brali časopise, zakaj bi gledali televizijske oddaje, zakaj poslušali radio? Še bolj pomembno – zakaj bi za to plačevali?

Prihodnost je v “aktivističnih” medijih

Nič čudnega ni, da se vedno več novih medijskih organizacij odloča za aktivizem. Da poleg serviranja informacij in mnenj vedno več medijskih organizacij servira tudi navodila za uporabo družbe, v kateri živimo.

“So we’re a news organization, but also we’re the ones who light the torches. We’re the ones who provide the pitchforks. We’re the ones who actually connect the members of the mob, who didn’t know each other, by reporting on an issue that then becomes a catalyst for people to take action,” (vir) pojasnjuje Evan Smith, lastnik in sourednik nevladnega medijskega projekta The Texas Tribune.

Da ljudje to potrebujejo, kažejo tudi nedavne raziskave centra za raziskavo javnega mnenja Pew, ki opozarja na problematično dejstvo. “Sadly, there isn’t much “mass” in the mass media these days. And while we in the industry bemoan the loss of our colleagues through the years, we regret even more that, too often, segments of the American public aren’t fully informed before they cast votes that greatly impact our nation and world.” (vir)

Kdo so torej novinarji?

Taki mediji bi rešili tudi težavo pozitivne poklicne identitete, kjer so novinarji v Sloveniji bolj ali manj percepirani kot mezdni delavci. Tisim redkim, ki je uspelo izgraditi osebno blagovno znamko, pa to uspeva na terenu mnenjskih voditeljev, ki z novinarstvom nimajo veliko skupnega. Da bi se tisti, ki se podajajo v novinarske vode identificirali s slovenskimi novinarskimi zvezdami, je malo verjetno, saj način podajanja vsebin ne dopušča razvijanja osebne blagovne znamke, s katero bi avtorji nagovarjali občinstvo.

In tudi pri tistih redkih novinarskih zvezdnikih, ki so uspeli z razvojem osebne blagovne znamke, redko opazimo rezultate njihovega dela. Se kaj spremeni, ko Slavko Bobovnik rohni nad gosti v Odmevih? Se kaj popravi, ko na problem opozori Anuška Delić? Se kaj izboljša, ko temo izpostavi Miha Šalehar?

Zato študente novinarstva ni treba preveč kritizirati, ko ne znajo izpostaviti novinarskega vzornika. Sploh v času vedno večje komercializacije medijev, kjer se novinarsko delo meri na kilo napisanega in ne s sporočilno ali bog ne daj vplivanjsko vlogo novinarskih prispevkov.

So res krivi bralci?

“Vsakič, ko naletim na tako očitno demonizacijo, v kateri za povrh vsega sodelujejo zahodni »borci za človekove pravice«, začnem fanatično prebirati najrazličnejše vire,” zaključuje Frelihova v svojem odgovoru na Lenartove pomisleke.

Medijska vzgoja je vsekakor vir do boljšega razumevanja četrte veje oblasti, do psov čuvajev in do boljših medijev, a pozivi zanjo ne bi smeli prihajati s strani ustvarjalcev medijev. To je pravzaprav shizofrenija, kjer ista oseba producira slabe vsebine in hkrati poziva prejemnike teh vsebin, naj jih za božjo voljo že prepoznajo kot slabe. “Ustavite me, če ne bom še naprej ubijal!” je leta 1954 s šminko na ogledalu prosil serijski morilec William Heirens.

Da medijsko občinstvo v medijih že dolgo časa išče le potrditev že znanega in jih ne konzumira racionalno ter kritično, ni nič čudnega. To je namreč osnova za oblikovanje mnenjskega tiska, kjer se bolj kot informacije in razlogi za aktivacijo pojavljajo mnenja, komentarji in ojačevanje okusa bralstva, ki v medijih noče ničesar novega. Ničesar, kar se ne sklada z njihovimi prepričanji.

Tako je to zgodba o piščancu in jajcu. Da bi se bralci zavedali pomembnosti reprezentativnih medijev, bi jih morali najprej videti. A medijska industrija takih medijev ne bo začela proizvajati, dokler se pri bralstvu ne bo pojavila jasna in manifestna potreba po tem. Pa smo tam.

Nove prakse obstajajo

Kar pa ne pomeni, da se v prostoru ne pojavljajo poskusi, s katerimi skušajo medijski delavci prekiniti z dolgoletno prakso in ponuditi alternativne medijske modele. Ki skušajo ponuditi nov način podajanja vsebin in ki zavračajo obstoječe prakse, s katerimi ni zadovoljen nihče.

Počasi pridobivajo na bralstvu oziroma uporabnikih. Vedno večkrat se pojavljajo kot enakovredna alternativa in počasi zmagujejo v bitki s časom, ki na eni strani niža količino investiranega denarja v novomedijske projekte, na drugi strani pa dviguje število ljudi, ki vanje vlagajo svoj čas in denar za podporo ustvarjalcev.

Rast podpornikov novih medijskih praks nam govori dvoje – vsaj osnove medijske vzgoje so uporabnikom jasne in določeni medijski delavci se zavedajo potrebe po drugačnih vsebinah. Kako to premakniti na višjo raven? Predvsem s sistematizacijo amaterske novomedijske kulture.

Z roko v roki

Gre torej za match made in heaven?

Na eni strani imamo novomedijsko industrijo, ki navdušuje z novimi formati nove vsebine, na drugi strani pešajočo staromedijsko industrijo, ki se zaenkrat še lahko pohvali z večjim dosegom, a se že dolgo ne more več hvaliti z vsebino. Inovacija je zagotovo lažja na strani manjših producentov, ki jim kreativni zagon jemlje ravno ukvarjanje z distribucije. A ravno to je nekaj, kar imajo staromedijski industrijalci relativno dobro urejeno in se vedno bolj ukvarjajo samo z vsebinskimi preboji.

Zavedati se je namreč treba, da večina novomedijskih producentov nima časa za izgradnjo kvalitetne in predvsem široke distribucije mreže odjemalcev. Malce hitreje sicer gre, saj so tukaj spletna orodja, a dometi so zaenkrat še vedno na strani stare industrije.

Kje so torej bogovi?

A po drugi strani je res, da odsotnost bogov ni nujno slaba. Da sta odsotnost novinarskih idealov, po doseganju katerih bi hrepeneli mladi in pomanjkanje definicije smisla pri novinarjih samih nekaj najboljšega, kar se lahko zgodi medijski sferi. Na pogorišču starih bo zraslo novo. Da bi se to le čimprej zgodilo!

tumblr_lyy2e2qo1c1qcmibao1_500

Vse je v redu!

tumblr_lyy2e2qo1c1qcmibao1_500

Res ne razumem, zakaj bi človek potreboval dobre želje in voščila, saj smo letos na večih področjih videli, da je pri nas vse v redu in da bo v 2016 samo še boljše!

Res verjamem, da bo vse v redu. Mediji bodo tako kot v iztekajočemu se letu še naprej odpuščali in krčili število svojih zaposlenih in honorarcev. Lastniki bodo na boljšem, saj bodo tako lahko še z nižjimi stroški prodajali oglasni prostor in se zanašali na poceni novinarje, ki bodo lahko še naprej živcirali svoje neizobraženo občinstvo in z razgaljanjem njihove intime v smrt silili prešuštnike. Ker hočemo vedeti!

Res bo boljše. Spletni prostor bodo še naprej regulirale države, ki bodo prisluškovale našim komunikacijam in o nas zbirale metapodatke, s katerimi bodo lahko ugotavljale, s kom se pogovarjamo, katera spletna mesta obiskujemo in kam hodimo. Ker hočemo biti varni!

Super bo. Ljudje bodo svoje nezadovoljstvo nad politično elito izražali v komentarjih na spletu, na vprašanje o volitvah pa posmehljivo odgovarjali: »Ne hodim na volitve!« Prav tako se bomo še naprej bolj zgražali nad višino davkov kot nad nesmotrno porabo denarja. Ker nas skrbi za otroke!

Komaj čakam. Spet bomo lahko v strokovnih debatah sodelovali z nepodprtimi mnenji in zagovarjali nestrpnost pod pretvezo svobode govora. Pri tem nam bodo pomagali novinarji, ki bodo skrbeli zato, da bodo vsa mnenja predstavljena v javnosti. Ker smo se zato borili!

A obstajajo ljudje in lobiji, ki nam bodo to veselje skušali preprečiti. Aktivisti, ki bodo ljudi še naprej učili o varni in zasebni uporabi informacijske tehnologije, protestniki, ki bodo e-nabiralnike poslancev polnili z zahtevami po spoštovanju volje državljanov, bralci in gledalci, ki bodo učinkovito sesuvali mrhovinarska medijska podjetja ter uporabniki spleta, ki se bodo zavedali pomembnosti odprtega in svobodnega interneta. Ne zase, ampak za vse.

Uprimo se jim! In srečno!

543485761_e338a4f6a1_z

Slovenija 2050? Dobra šala.

543485761_e338a4f6a1_zSpet bom skombiniral dva na videz nepovezana dogodka iz zadnjega meseca, ki se mi zdita zelo slab napovednik za prihodnost, če se bodo stvari nadaljevale po istih tirnicah.

Zelo verjetno je, da se bodo, saj trendi zadnjih desetih let kažejo, da smo se identificirali z vlogo nesrečnega potrošnika, ki svoje nezadovoljstvo nad družbo, v kateri živi, lajša z nakupovanjem in utapljanjem svoje žalosti v takih ali drugačnih substancah.

Strategija za prihodnost?

OK, postajam star. Resno. Drugače se ob vabilu k sodelovanju sooblikovanje strategije razvoja Slovenije do 2050 ne bi spomnil na podoben projekt iz leta 2007, ki je prav tako težil k oblikovanju smernic, izražanju javnega mnenja o razvojni poti, po kateri bi morala stopati naša država in pozivu k sodelovanju.

Na podoben način se je zbiranja mnenj o prihodnosti naše države lotila aktualna vlada znotraj projekta Slovenija 2050, znotraj katerega sem izpostavil zame ključna elementa, s katerimi bi lahko dejansko spremenili oziroma izboljšali družbo, v kateri živimo.

Dvig medijske oziroma informacijske pismenosti ter višja participacija v odločevalskih procesih sta sicer ideji, ki nista zrasli na mojem zelniku, a se mi zdita ključni za spremembo paradigme, v kateri živimo danes. Z njima bi namreč pri državljanih vzbudili zanimanje za sooblikovanje okolja, v katerem živimo oziroma bi jih navdušili nad uporabo sistema, v katerem delujejo.

Nekaj o tem sva na začetku letošnjega rekla s Šaleharjem v Toplovodu, a se mi zdi, da bi morala biti to prvovrstna medijska tema, ki bi konstantno opozarjala na dejstvo, da je politični in družbeni sistem dober samo do mere izraženih mnenj znotraj tega sistema. Če mnenja umanjkajo, je končna rešitev pač slabša.

Na drugi strani se mi zdi ravno razumevanje in vloga medijev v demokratični družbi tema, ki je vse prevečkrat zreducirana na debate o socialno-ekonomskem položaju novinarskih delavcev in vse premalo na posledice medijske reprezentacije realnosti, ki nato vpliva tudi na prejemnike teh informacij.

Kombinacija obeh tem bi morala pripeljati do informiranega državljana, ki bi sodeloval v odločevalskih procesih, izražal mnenja v javnosti in tako pripomogel k oblikovanju boljšega družbenega konsenza.

Manjšine se pretepajo

Torej bi se zadeve odvijale diametralno nasprotno od zadnje referendumske kampanje o pravicah manjšine v Sloveniji. Kjer se je najprej znotraj kampanji izenačilo osebna mnenja, predsodke, laži in potvarjanja z analizami stroke in dejansko materijo zakona ter nato vse skupaj zabelilo z bitko dveh manjšin ter pasivno večino, ki je doma spremljala konflikt in govorila: “Tole ni pravi način.”

A to so rekli zelo potiho, skorajda neslišno. Udeležba na referendumu je bila 35%, več kot polovica oddanih glasov je bila proti izenačitvi. Pustimo sedaj ob strani argumente ZA in PROTI in se raje osredotočimo na pasivno večino, ki se v tem konfliktu ni (z)našla.

Dejansko se mi zdi prevladujoča homofobnost slovenske nacije manjši problem kot dejstvo, da postajamo vedno bolj politično pasivni, da se izklapljamo iz družbenega življenja in da le-to prepuščamo vedno bolj ekstremnim skupinam, ki v to polje vstopajo z ekstremi in jih skušajo uveljaviti kot norme. Pa da ne bo pomote – to velja tako za “desne” kot za “leve”. Tišina ubija.

In čeprav raziskave kažejo, da se razmerje moči ne bi spremenilo z višjo udeležbo, ker “pač taki smo”, je vseeno pomenljivo, da se vse dogaja z odločitvijo o nesodelovanju. O pavziranju. O izklapljanju iz družbenih tokov in o zamahu z roko.

Si ti manjšina?

In sedaj poanta. Živimo v filtrirnih mehurčkih, kjer se obkrožamo z isto- ali podobnomislečimi in kjer se bolj ukvarjamo sami s sabo kot s stvarmi okoli nas. Kakršnakoli aktivnost v družbeni smeri je označena za ekstremizem, za iregularno delovanje, za moteč faktor. Družba spi. Ne budimo je. A znotraj spečih celic obstajajo interesne skupine, ki si želijo sprememb. V takšno ali drugačno smer.

Zato se moramo vsak pri sebi vprašati – sem jaz manjšina? Bi rad nekaj spremenil v svojem okolju, me določene stvari motijo? Če je odgovor pritrdilen, bo treba začeti delovati. Zdi se mi, da smo generacije ’75-’85 preveč navajene na negativno svobodo in na izdvajanje funkcij ter igranje pasivne obrambe.

Vse preveč smo tiho opazovali in z nevključevanjem pustili ogromno priložnosti za delovanje in soustvarjanje družbe, katere del hočeš-nočeš smo. Lahko da smo mislili, da se bodo stvari reševale same od sebe, lahko da smo mislili, da nam bodo drugi pomagali, lahko da smo mislili, da bomo tako kot pri drugih procesih (izobraževanje, socializacija) dobili neko uradno povabilo oziroma šli skozi nekakšen formalni proces integracije.

Nesrečni in nevidni

…sta besedi, s katerimi bi opisal svojo generacijo, vključno s samim sabo. Sledenje znakom za lepšo prihodnost v preteklosti so nas pripeljali v slepo ulico prihodnosti, iz katere ne najdemo ven, ker zraven ni navodil za uporabo. A ravno v tem je glavna težava – prepuščanje v programirano prihodnosti, ki naj bi že obstajala, samo najti jo je potrebno.

A je problem ravno v tem kvantno-fizikalnem pristopu, kjer se prihodnost prilagaja sedanjosti oziroma kjer je tudi pasivnost zelo pomemben del soustvarjanja. Kjer z vsesplošno pasivno toleranco vsakršne aktivnosti pripomoremo k temu, da je sprememba samo še en krog okrog istega hriba.

Nevidnost pride iz nesreče in nesreča pride iz nevidnosti. Neizražena mnenja in ugibanje iz varnega zavetja filtrirnega mehurčka, kjer si na stene sveta lepimo plakate idealov in zaradi njih ignoriramo vse, kar se dejansko dogaja okoli nas. In potem ob vsakem stiku z realnostjo doživimo kulturni šok, ki ima za posledico še več tišine, še več zapiranja.

“Sistem je dober”

A hkrati za slabo počutje težko v prvi vrsti krivimo kogarkoli drugega, kot sebe. To ni neoliberalizem, to je problem pasivnega toleriranja vsega, kar se dogaja okoli nas. Ni nujno, da se bo aktiviranje takoj poznalo, ni nujno, da se bo vsakršna dejavnost razvila v prihodnost, vredno posnemanja, a bomo po drugi strani z nemim spremljanjem pretepanja manjšin in z nekonstruktivnim (ne)sodelovanjem v družbenih procesih vse skupaj samo še poslabšali.

Kot že rečeno – človek kot del sistema prispeva svoj del tudi takrat, ko je pri miru. Ko ničesar ne proizvaja. Ko (samo) tolerira aktivnosti drugih in je sam samo nesrečen in neviden. Vsa ta nesreča, vsa nevidnost, vse to zapiranje v filtrirne mehurčke ima za rezultat dvojno slabost – iztrošene in preobremenjene posameznike in slabše družbene rešitve, ki ne temeljijo na konsenzu, temveč na nonsenzu.

A to ni krivda sistema, temveč njegove (ne)uporabe. Krivda posameznikov, ki se ne zavedajo svoje vloge, ki se ne čutijo poklicane in ki se ne čutijo dolžne delovati in pomagati sooblikovati družbo, v kateri živimo.

Kam gremo?

Vprašanje o Sloveniji leta 2050 torej ni vprašanje cilja kot točke na zemljevidu zgodovine, temveč pogled v ogledalo. Kdo smo? Katere stvari so nam pomembne? Kje se počutimo kot doma? In kje se počutimo kot tujec?

Vprašanje o prihodnosti torej ni stvar cilja, temveč stvar aktivnosti v sedanjosti. Ni vprašanje kolektiva, temveč vprašanje o naši samopodobi in refleksiji sveta okoli nas. Ni vprašanje o kričanju manjšin, temveč o tišini večine. Ki včasih odmeva najglasneje.

14206867171_8fb1b4a035_k

#4piri v decembru

14206867171_8fb1b4a035_k

V septembru smo imeli #4kuge. Na štirih tedenskih srečanjih smo se pogovarjali, kaj vse je narobe z internetom. Od nevtralnosti interneta, težav s copyrightom do družbe nadzora in fevdalizma na internetu. Fino je bilo. Hej, to ste rekli vi!

Oktobra smo imeli #cryptopartySI. Delavnice s področja varovanja zasebnosti mobilnih naprav, elektronske pošte, omrežij in splošne kulture zasebnosti. Bilo je super. Hej, your words, not mine!

Novembra smo se šli #4medije. Debate o slovenski medijski sferi, (samo)regulaciji, ekonomski strukturi, novih medijih in zgodovini ter smislu medijev. Dobro smo se imeli. So rekli obiskovalci.

In sedaj je december. Mesec, ki je kot vrečka kostanja, kjer ti prodajalec na vrh zatakne dva velika marona, spodaj pa pusti topel zrak. Kar pomeni, da je december sicer deklarativno cel mesec, ampak v praksi vemo, da se konča okrog petnajstega. In potem je do petega januarja neka mešanica toplega zraka, alkohola, hrane in ostalega. A ker je čas do petnajstega vseeno fino izkoristiti, so tukaj #4piri!

Kaj so #4piri?

#4piri se začnejo vsak ponedeljek ob sedmih zvečer v Poligonu na Tobačni. Pridete, se usedete, odprete eno pivo oziroma drugo pijačo po izboru in potem debatiramo. O tem, kaj bi bilo še fino narest in o tem, kaj vas zanima. O tem, kakšno je pivo in o tem, zakaj ga ne pijete. Oziroma ga pijete.

Cilj je zbrati čimveč idej oziroma izmeriti utrip v družbi. Kaj vas zanima, zakaj vas to zanima in zakaj bi bilo to fino spraviti na neko novo raven. Lahko se pogovarjamo tudi samo o avtomobilih, fuzbalu in temu, kako gre vse v kurac.

Kaj moraš narest?

V koledar si zacahnaj 7. 12. 2015 in 14. 12. 2015. Ob 19h pridi v Poligon na Tobačno in poglej, kje sedi tip s štirimi piri. Pridi zraven, odpri pivo in začni debato. Lahko prideš zraven, samo sediš in poslušaš. In piješ pivo. Ali pa ne. Samo pridi.

OK?

CU90kPFUkAAfq6E

Savičeva spletna osebnost leta 2015: Finale

CU90kPFUkAAfq6E

Kdor voli, ta izvoli! Letos je bila komisija Savičeve spletne osebnosti leta preprosto navdušena nad angažiranostjo glasovalnega telesa, pa tudi nad zelo solidnim izborom kandidatov, ki ste jih nominirali prav VI!

Trije finalisti vsake kategorije se bodo potegovali za laskavi naziv Savičeva spletna osebnost leta 2015, ki jo letos sponzorira Hot’Horse!

Savičeva medijska spletna osebnost leta 2015 je: Ekipa Metina lista

Štetje ženskih nastopov v informativnih oddajah, izpostavljanje slovenskih mladih znanstvenikov oziroma pogovori s predstavniki slovenske medijske teorije in prakse – na Metini listi se znajde vse to in še več.

Savičeva politična spletna osebnost leta 2015 je: Ekipa twitter računa Vlada RS

Lahko bi rekli, da gre za najbolj stalno stvar v slovenskem političnem prostoru. Čeprav je Twitter račun od leta 2009 videl že kar nekaj menjav šefov in gesel za dostop, še vedno vzpostavlja pomemben in odziven kanal med vladarjemS in ljudstvom.

Savičeva estradna spletna osebnost leta 2015 je: @denislindros

I have nothing. Ampak očitno nagrado za največjo kampanjo dobijo ravno podporniki Denisa, ki sodeč po twitter feedu igra kitaro, se sprehaja po gozdu in pije ogromne količine alkohola. Mogoče namig za naslednje leto ;)?

Glasujte zdaj!


Glasovanje se zaključi 10. 12. 2015!

6545239511_316c92ebdd_b

Savičeva spletna osebnost 2015: Glasovanje

6545239511_316c92ebdd_b

Za laskavi naziv Savičeva spletna osebnost leta 2015 se tokrat v prvem krogu poteguje več kot 30 kandidatov v treh klasičnih kategorijah! Letos smo oddajo glasu zaradi bolj enakomerne porazdelitve glasov uredili v anketi, glasovati pa boste pričeli s klikom na spodnji gumb!

Samo še to – ko pridete do konca ankete, morate nujno klikniti na gumb “Finish this survey!”, zelo pa bom vesel, če boste tale prispevek podelili tudi na družabnem spletu in tako omogočili še večjo participacijo. Saj veste – vsak glas šteje!

Glasovanje prvega kroga poteka do 30.11.2015.

443292534_81dc0b47aa_o

Preventivni odziv ali kako živeti

443292534_81dc0b47aa_o

“A boš kej napisal?” me je dve uri po terorističnemu napadu v Parizu dregnil kolega. “Zakaj si kar tiho?!” so me spraševali drugi. “Kaj to pomeni?” je vpil del slovenske spletne scene. “Pobijte jih!” so se slinili drugi.

Priznam, nisem se odzval na terorizem. Ker je to točno to, kar teroristi hočejo. Ubijanje civilistov ne glede na kontinent in ne glede na to, kdo so žrtve, je nekaj najbolj zavrženega in nesmiselnega, kar lahko naredi bitje, ki se samo sebe označuje za človeka, druge pa za živali. In vsi odzivi na to so samo igranje iste igre na istem igrišču. Z odzivom na terorizem smo tudi sami teroristi. Z odzivom pokažemo, da se strinjamo s pravili igre. Zato tole ni odziv na terorizem.

A to ne pomeni, da sem bil tiho. To ne pomeni, da me smer javnega diskurza ne skrbi. Da se mi ne prižigajo alarmi, ko v javnih medijih berem nepreverjene, neosnovane in neproduktivne laži in potvarjanja, ki temeljijo na govoricah ali pa samo ustrezajo stereotipom občinstva. Da ne vidim problema v izgubi političnega kompasa in umiranju povezave med javnostjo in izvoljenimi predstavniki. In da ne vidim hude težave v vedno bolj medijsko nepismenem in politično pasivnem državljanu. A to ni odziv na terorizem.

Terorizem je samo dvignil kamen, pod katerim naša družba že dlje časa gnije. Pokazal je na ves šovinizem, nestrpnost, nezadovoljstvo, bes in kar je še negativnih čustev. Pokazal je na ves gnev in nerazrešene konflikte med posameznimi družbenimi skupinami naše družbe. In se hkrati ponudil kot idealna rešitev. Ker so ljudje naenkrat skupaj s prstom lahko pokazali na neznano, na črno, na krvavo, na neurejeno in pozabili na vse ostalo. To je odziv na terorizem.

Terorizem je zabrisal vzročno-posledično razmišljanje. Preglasil je način delovanja zahodnih držav, ki živijo na račun destabiliziranega sveta. Ki živijo na račun drugih. Ki živi na račun trpljenja drugih. Terorizem je odziv.

Vsak človek je rojen z možgani. S sposobnostjo razmišljanja, opazovanja, oblikovanja mnenj o dogodkih. Ne razmišljamo vsi na isti način. S tem ni nič narobe. Ideje se spopadajo med sabo. Tudi to je OK. Kar ni OK, je odzivanje na odziv. Kar ni OK, je reagiranja brez poznavanja problema, na katerega se odzivaš. Kar ni OK, je izkoriščanje prestrašenih, revnih, neukih in jeznih ljudi za doseganje svojega cilja. Za revanšizem. Terorizem je odziv na odziv. Na odziv.

Vsak odziv je referendum. Vsak neodziv na odziv je odločitev. Zato to ni odziv na terorizem. Začnimo raje pozivati k normalizaciji razmer. Začnimo pozivati k sodelovanju pri odločevanju. Začnimo se vključevati v družbene procese in začnimo se obnašati kot da se nas družba dotika. Kot da smo njen del. In kot da se zavedamo svoje vloge. Naj se drugi odzovejo na to, če se hočejo. Tudi neodziv je odziv.

A to ni odziv.