Author Archives: Domen Savič

heisenberg

Zgodba o klobuku

Nikoli si ne bi mislil, da bi si kdaj zaželel nositi klobuk. Resno, zadevo sem imel vedno vloženo med “sprehajalna palica z zvoncem” in “karirast brezrokavnik”, oboje pa je spadalo v predal z napisom “starčki”.

Zgodba o posebnem klobuku

Dokler nisem uočil serije Breaking Bad in njenega glavnega lika, mr. White/Heisenberga. V epizodi A No-Rough-Stuff-Type Deal, ki je v prvi sezoni sedma po vrsti. Mr. White in Jessy se v njej srečata z mehiško mafijo in glavni junak bi rad izgledal zajebano. Zato si nadene klasičen pork-pie klobuk in sončna očala, kar pri njegovemu partnerju izzove salvo smeha. Fun fact: klobuk si je zamislil kar igralec Bryan Cranston, ker je med snemanjem v puščavi hotel zaščititi svojo golo/pobrito glavo.

Klobuk ostane prepoznavni znak serije do konca, ko proizvajalec Goorin Brothers Hats izda posebno, omejeno izdajo klobuka, ki do tistega trenutka ni bil v prosti prodaji. Serija 1895 klobukov je bila namenjena najbolj gorečim oboževalcem serije in njenim glavnim junakom (Vince Gilligan, Bryan Cranston in Aaron Paul so jih nosili na zaključni zabavi), zaradi velikega povpraševanja pa ga je proizvajalec kasneje dal v redno prodajo.

Produkt s karizmo

Pork-pie klobuki seveda niso novost. Prve primerke lahko zasledimo v devetnajstem stoletju, ko so jih primarno nosile ženske, zaživeli pa so med ameriško prohibicijo. V zadnjem času jih nosijo pravi hipsterji, ki bi se radi identificirali z jazz kulturo in oboževalci serije Breaking Bad, ki je dala navadnemu produktu prepotrebni spin.

Zgodba in produkt sta delovala neodvisno do usodnega stika. Če bi si Walter v sedmi epizodi prve sezone na glavo nadel fedoro oziroma drugi tip klobuka, bi svojo karizmo posodil temu tipu pokrivala. Ključno je vlivanje karizme v produkt, ki je do tistega trenutka samo še eden od mnogih produktov druge serije.

Je prej kura ali jajce?

Kako torej pravilno začeti verigo ozgodbenega produkta (storified product)? Se je najprej hvaležno lotiti zgodbe ali najprej vzpostaviti kvaliteten in samostojen produkt? Načeloma je vseeno, je pa res, da se bodo učinki sinergije videli prej, če boste zadevo načrtovali sočasno.

Če boste produkt razvijali v skladu z zgodbo, boste lahko takoj preverili njegove določene karakteristike in ga “popravili” v skladu s projekcijo. Seveda bo zadeva delovala tudi v obratni smeri, kjer boste pač zgodbo popravljali v skladu s produktom.

A ključno je, da produkt zgodbo ima. In da je le-ta večja od produkta samega. Sicer lahko zgodbo navežete na en sam produkt, a se po mojem mnenju to ne izplača. Think galaxies, not planets.

Ljudje kupujemo projekcije produktov

Ne gre samo za luksuzne blagovne znamke, ljudje se radi oblačimo v zgodbe. V zgodbah se radi vozimo. Zgodbe radi jemo. Prenasičen trg, nezmožnost razlikovanja med tehničnimi lastnostmi posameznih produktov in želja po pripadnosti pri potrošnikih so dejavniki, ki so povzročili premik od racionalnega k emocionalnemu obnašanju.

Zato je logično, da je zgodba ključ do prednosti pri začetku lansiranja produkta na trg. Bolj je trg fragmentiran, pomembnejša je prednost dodane vrednosti in zgodbe so prednost, ki je odvisna samo od naše domišljije in znanja.

Še več – če zgodbe ni, si jo uporabniki izmislijo sami. Je pa res, da ni nujno tista, ki bi jo radi projecirali lastniki blagovne znamke.

images2

Rit Kim Kardashian razkriva več kot samo naoljeno maščobo

images2

Nič hudega, če ne veste, kdo je Kim Kardashian. Otrok medijev, ki so jo v rumeno orbito izstrelili denar, maloumni resničnosti šovi in ostali produkti medijske industrije, ki se ne ozira na vsebino, temveč jo zanima samo cena oglasnega prostora, ki ga trži poleg vsebine, je v dosedaj neznanem mediju Paper objavil set fotografij, na katerih pozira s svojo zaobljeno ritjo.

Gole in manj gole fotografije Kardashianove lahko najdemo kjerkoli na spletu. Če ne drugje, jo najdemo v arhivih #thefappening varnostnega vdora v icloud, v slikah paparcev in tisočih drugih rumenih “medijskih” portalih širom spleta.

Na članek s fotografijami so se prilepili vsi večji svetovni mediji in razmišljali o sporočilni vrednosti slik in članka. Razmišljali so o reprezentaciji žensk v množičnih medijih, razmišljali so o pretiravanju z goloto in ironično – razmišljali so o tem, zakaj se Kim Kardashian sploh pojavlja v medijih.

Skoraj noben medij pa se ni zavedal svoje vloge v oblikovanju klasičnega psevdo-dogodka, ki brez medijev sploh ne more obstajati. Namesto da bi se mediji ukvarjali z odločanjem v primeru nevtralnosti interneta (net neutrality), ki res grozi, da bo “polomil internet” (#breaktheinternet je bil trženjski pristop, ki so ga uredniki medija Paper uporabili za promocijo ritne fotografije), namesto da bi skušali svojo vlogo upravičiti s poročanjem o vsebinah, na katere lahko uporabniki odreagiramo in jih pomagamo spremeniti, mediji apologetsko oznanjajo: “Good or bad, Kim is news”.

Še več, umivanje rok medijske industrije nad celotno zadevo je naravnost bizarno transparentno v citatu: “But Kardashian is already a bonafide social media star. Like her or not, marketers agree that she can sway opinion or move product, so if pushing a magazine cover is the goal, then why not? We are all talking about this after all. Mission accomplished.”

Kako preprosto, mar ne? Medijev skorajda ni potrebno več prositi, naj se spremenijo v oglasni prostor za trivialnost, temveč bodo to storili avtomatsko. Še več, ob pokoravanju parcialnim marketinškim interesom, ki z naslovnico Kim Kardashian tržijo njene produkte, od katerih bo zaslužila samo ona in nihče drug (no, vsaj ne direktno) se mediji še enkrat samodejno postavljajo v vlogo distributorjev marketinških vsebin, ki slabijo družbeni dialog, ki poveličujejo vojerizem in pasivno javnost.

Še več – ker se mediji z objavo takih vsebin postavljajo v vlogo sodelavca pri konstrukciji realnosti, v kateri ni prostora za refleksijo in prioritiziranje, temveč vlogo postavljanja agende predajajo marketingarjem oziroma posameznikom, ki ne delujejo v interesu občinstva, taistemu občinstvu sporočajo slabo novico. The media is dead. Mission accomplished.

Če bi se mediji enkrat iskreno pogovorili z javnostjo, ki naj bi jo reprezentirali, če bi bili samo enkrat sposobni samorefleksije in premisleka o svoji vlogi ter o načinu vzdrževanja le-te, potem bi bili po mojem mnenju že na dobri poti k resnični medijski revoluciji. Dokler pa bodo mediji pod pretvezo navidezne brezplačnosti izvajali prenos naročenih vsebin za promocijo partikularnih interesov, dokler bomo lahko kot višek refleksije v medijih opazovali analizo psevdo-dogodka, do takrat se bojim, da bo rit Kim Kardashian odličen primer novinarstva naše dobe.

interstellar_poster_0

Interstellar – a glorious mess

interstellar_poster_0

Interstellar je film ekipe, ki se zaveda svoje vloge v moderni kinematografiji. Nolan je v zadnjih letih z odličnimi filmi postal blagovna znamka, ki s seboj prinaša obljubo o odlični zgodbi, perfektni vizualni in zvočni izvedbi ter svežemu pristopu k praviloma relativno postanemu materialu.

Če je Batman trilogija na novo definirala žanr realističnega superheroja, ki se od Marvelovega vesolja razlikuje po teži dejanj in če je Inception postavil nova pravila na področju znanstveno-akcijskega žanra, se brata Nolan v Interstellarju lotevata žanra znanstvene fantastike, kjer je vsebina razdeljena med oba podžanra (sci in fi).

Interstellar s skoraj trourno dolžino impresionira. Interstellar je ep. In kar je še boljše – zaveda se svoje epkosti, zaveda se svoje vloge in zaveda se svojega sporočila. A se mi hkrati zdi, da ravno to zavedanje sproži reakcijo, zaradi katere Interstellar ni dober film. In da je ravno zato toliko bolj veličasten.

Produkcijsko filmu ni kaj očitati. Vizualije so čudovite in presunljive. Večje je platno, bolj boste zadovoljni z izgledom, saj so posnetki zares impresivni, hkrati pa dovolj zanimivi, da zadeva ne izpade monotona. Glasbena podlaga bi si sicer zaslužila bolj bogat soundtrack, a pri Hansu Zimmerju človek ne more pričakovati prevelike harmonije. Je pa zadeva impozantna. Tako kot se za avtorja Thin Red Line, Batman Trilogije in Inception tudi spodobi.

Žanrsko je film masaker. Če se zadeva začne kot znanstvena fantastika, ki črpa iz osnov Odiseje 2001 in Gravitacije, se nato odloči, da bo dodal primer trilerja, kjer bo iz tem reševanja sveta in apeliranja na celotno človeštvo kot raso prešel na reševanje individualnih konfliktov med glavnimi junaki, ki hkrati nimajo nobene veze s temo reševanja vesolja, potem bo v zgodbo vpletel še kvantno fiziko, ki bi jo sicer lahko pripel znanstveni fantastiki, a jo zmeša z elementi trilerja in proti koncu vse skupaj zaključi še z ljubezensko zgodbo. Popolnoma brez potrebe in smisla.

Zaradi svoje že omenjene epske dolžine posamezne teme sicer solidno razvije, a se mi zdi, da se s takim principom zadeve loteva z napačnega konca. Odgovore rešuje z vprašanji in od gledalca prevečkrat zahteva poslušnost brez refleksije, kar je nasprotju s temo znanstvenega odkrivanja, ki je eden glavnih podtonov celotnega filma.

Tako gledalec prevečkrat izgublja rdečo nit zgodbe, saj ga film neprestano prekinja z novimi podzgodbami, ne da bi prej zapiral vsebinske zanke ter na koncu na najbolj predvidljiv in dolgočasen način zaveže končni vozelj.

Del zmedene časovnice lahko pripišemo mediju posredovanja zgodbe in zgodbi sami. Debate o večdimenzionalnih vesoljih, ukrivljanju časa in prostora se težko prevedejo v medij filma, ki v večini primerov še vedno sledi linearni liniji pripovedovanja zgodb.

A vseeno se po mojem mnenju določen del slabšega pripovednega loka nanaša predvsem na žanrski golaž, ki skuša zadovoljiti čim širši krog občinstva in zato najeda samega sebe. Tako lahko na Interstellar gledamo kot na znanstveno fantastično romantično akcijsko dramo z elementi komedije, kar zmanjšuje njegovo končno sporočilno vrednost ter z že omenjenim zbanaliziram koncem užali občinstvo, ki je do druge tretjine skušalo verjeti v kvazi-dokumentarni slog pripovedi.

Sploh pa se to pozna na že omenjem končnem odgovoru, s katerim Nolanova zaključita spektakel. Čeprav celoten film poudarjajo znanstven pristop do reševanja problemov in večkrat ponovita Murphyjev teorem (»Karkoli se lahko zgodi, se tudi bo zgodilo«), je na koncu pravilni odgovor en sam – ljubezen reši vse.

Tako ekipa pri izboru planetov, vrednih obiska, posluša znanstveno utemeljitev in ne članico ekipe, ki prizna, da bi enega od planetov obiskala predvsem zaradi tega, ker je na njem njen ljubimec. Ostali člani ekipe njen razlog zavrnejo kot iracionalen, na koncu pa se izkaže, da je imela ravno ona prav, saj sta ostala planeta neprimerna za življenje, ena od zadnjih scen pa prikazuje njo, kako brez skafandra na glavi na grob ljubimca postavlja dekoracijo.

Pod črto gre za zabaven sprehod po zanimivi temi in produkcijsko zelo izčiščen produkt, ki pa mu do popolnosti prejšnjih Nolanovih izdelkov spodleti pri kompliciranju s pripovednim lokom. Mogoče funkcionira v kateri od višjih dimenzij.

fury-poster1

Fury

fury-poster1

Polja smrti druge svetovne vojne v Nemčiji. Okostja ameriških tankov, ki so jih nemški prekašali po debelini oklepa, hitrosti in udarni moči, gorijo v mrak. Med njimi stopa nemški oficir na belem konju (španski lipicanec) in si ogleduje škodo. Nenadoma iz zveriženega jekla skoči Don “Wardaddy” Collier in ga z nožem zakolje do smrti. Konja razuzda in ga z udarcem po zadnji plati pošlje neznano kam, nato pa spleza nazaj v svoj tank. V Fury.

Tako se začne vojaška drama Davida Ayerja, ki je z njo po relativno klišejski Sabotage spet napisal in zrežiral mojstrovino. Fury je Training day druge svetovne vojne, kjer se namesto drogeraških kartelov in pokvarjenih policajev dajejo ameriški tankisti in skoraj do konca poraženi nacisti, ki so pripravljeni na samomorilsko misijo.

Glasbena in vizualna podlaga, ki sta zelo impresivni in na trenutke spominjata na Scottov Black Hawk Down, podpirata to vojno dramo, ki s svojim umirjenim tempom zabija žeblje v krsto ameriških tankistov. Počasi in dokončno. Gledalca potegne vase in ga ne izpusti. Celotna zgodba stoji in med ogledom sem imel cel čas občutek tesnobe ujetosti v notranjost tanka.

Resnost in umirjenost pripovedovanja impresionira, čeprav gre za napol akcijski film, ki se ne banalizira s hitrimi akcijami in hkrati ne uspava z meditacijskimi sekvencami Thin red line. In čeravno v razpletu ni inovativen (zdi se mi skoraj identičen razpletu zgodbe Training day) se zaradi umirjenega pripovedovanja in dobro razvite zgodbe človek ne more otresti občutka, da so edini zmagovalci hkrati žrtve konflikta. Ki jih zgazijo gosenice tanka.

 

4053934707_f342c5e6f0_z

Krogi v vodi

4053934707_f342c5e6f0_z

Tale tekst je bil v začetku replika kolumni Janeza Šuštaršiča na portalu SiOL, kjer avtor pod za splet sformatiranim naslovom “Sedem razlogov, zakaj bi novinarji morali razkriti svoje vire” našteva razloge, zakaj nasprotuje skrivanju novinarskih virov in v čem sam vidi problem. A se mi zdi, da sem ga vmes obrnil malo širše, ker se spet pogovarjamo o posledicah, ne pa o vzrokih zatečenega stanja, ki vlada pri nas.

Ne gre dvomiti, da je Janeza v pisanje kolumne spodbudil primer Anuške Delić in posledično pisanje na portalu Plus, a dopustimo možnost, da se je avtor kolumne lotil problematike zato, ker ga zares skrbi in ker podobno delovanje opaža tudi drugod.

Šuštaršičeve teza iz uvoda vsekakor drži. Slovensko novinarstvo je v določenem segmentu zelo bedno. Nekateri novinarji so nemarni, neuvidevni, brez izobrazbe in splošne razgledanosti, ki pritiče temu poklicu v tujini. Taki so posledično tudi njihovi končni produkti, ki s sencionalizmom prikrivajo pomanjkanje vsebine in ki informiranje zamenjujejo s šokiranjem. Vse je to res. A to sploh ni problem.

A od tukaj naprej se s Šuštaršičevo kolumno ne morem več strinjati, ker sem prepričan, da avtor napada samega sebe in sam sebi dokazuje, da je v zmoti. Poglejmo, zakaj.

Kaj je medijska funkcija?

Vedno znova se vračam na vprašanje, za katerega se zdi, kot da ima aksiomski odgovor in da ga je neprimerno zastavljati, a se vedno znova izkaže, da pavšalni odgovori nanj kažejo na temeljno nerazumevanje delovanja medijev v naši družbi ter posledično vse napake, ki izhajajo iz takega nerazumevanja.

Če medije razumemo kot pse čuvaje, ki na strani svojega občinstva skušajo delovati konstruktivno in v vlogi interpreta dogodkov ter so praviloma nastrojeni proti homogeni skupini politike in homogeni skupini kapitala, potem lahko hitro uvidimo, da medijev v Sloveniji povečini nimamo.

Če pa medije razumemo kot podaljške kapitala in politike, ki na strani svojega gospodarja skušajo delovati destruktivno in v vlogi interpreta dogodkov ter so praviloma nastrojeni proti heterogenim skupinam znotraj politike in heterogenim skupinam znotraj kapitala, potem lahko hitro ugotovimo, da je z medijsko sfero v Sloveniji vse v najlepšem redu. In da hkrati temu težko rečemo medijska sfera – sploh, če jo primerjamo s tujino.

Dobri stari mediji

Medijska podjetja (poudarek na drugi besedi te skovanke) v Sloveniji so v času osamosvojitve doživele redek trenutek odrešitve. Delavci teh podjetij (v tujini jim praviloma rečejo novinarji, pri nas se uporabljajo tudi drugi izrazi) so v obliki certifikatov dobili del “svojega” podjetja. Kaj lepšega! Podjetje pred neposrednimi in posrednimi zunanjimi pritiski najlažje zavaruješ, če ga “podariš” svojim delavcem, ki se potem lahko s svojim vplivom branijo  pred zunanjimi vpadi.

Če seveda novinarji, ki v “podarjenemu” kapitalu vidijo predvsem denar in ne vpliva in ga hitro prodajo najboljšemu ponudniku. Eni iz objektivnih, drugi iz subjektivnih razlogov, a razlog za vstop podjetij v strukture medijskih podjetij se skriva v razprodaji deležev, ki so jih na začetku v rokah držali tisti, ki jih sedaj v nekaterih primerih (Večer) na vse kriplje skušajo dobiti nazaj. Dvajset let prepozno.

Ko imaš enkrat deleže medijskih podjetij, ki bi morali pred svojimi očmi držati javnost in skrbeti za njihovo informiranost ter obrambo pred kapitalom in politiko, razdeljene med točno to politiko in kapital in ko so novinarji ter uredniki tem dvem skupinam podrejeni, potem veš, kako se bo stvar razvijala naprej.

Gnile korenine in rdeče jabolko

To je torej osnova in tukaj bi se torej morale začeti vse debate o slovenskih medijih. Brez analiziranja lastniške strukture slovenskih medijskih podjetij in brez prepoznavanja spletov kapitala in političnih skupin, ki prikrito ali pa odkrito delujejo skozi medijska podjetja je vse ostalo irelevantno. Lahko se še tako razburjate o nesposobnih novinarjih, o neumnih urednikih in o podložnih medijskih delavcih – če ne razumete vzroka te podložnosti, je kakršnokoli nadaljne razmišljanje v tej smeri trivialno.

Tako lahko na podoben način kot Janez Šušteršič ugotovite, da “večina tistih, ki novinarjem razlagajo o barabijah pri kakšnem stečaju, privatizaciji, bančnem kreditu, javnem naročilu in podobnem, to počne zato, ker ima pri zadevi nek svoj interes,” a hkrati ne ugotovite, zakaj se to dogaja. Zakaj to novinarji dopustijo? Kaj imajo od tega? In čemu se s tem izognejo?

Da so novinarji podložni različnim parcialnim interesom je jasno, a na prvi pogled je manj jasen razlog takega početja. Zakaj novinarji in uredniki dopustijo diktat tretje osebe, zakaj lahko politika diktira vsebine nacionalni televiziji in zakaj se temu novinarji in uredniki glasno ne uprejo?

“Such a nice car … it would be a shame if something happened to it.”

No, odgovor je enostaven. Ker jim tako stanje ustreza. To je sicer težko verjeti, a ob odsotnosti drugih razlogov bo moral po Sherlockovsko držati prav ta. Ustreza jim zaradi udobnega položaja na trgu, kjer so mediji vmeščeni v sredino kroga, okrog katerega krožijo politiki, oglaševalci, piarovci, predstavniki podjetij in pritiskajo v sredino. Enkrat na to, drugič na drugo stran.

Vsi seveda s palico prinašajo tudi korenčke in tako se novinarji v sredini kroga začnejo razvijati v strokovnjake na področju prepoznavanju smeri pihanja vetra. Če piha v levo, se bomo naslonili na naše vire v tem taboru, če na desno, bomo veternico obrnili v tisto smer. Komfortnost položaja, ki jim zagotavlja praktično varnost in nepogrešljvost brez pretiranega prilagajanja svetovnim trendom na področju medijske politike. We can’t cause we don’t have to.

Na roke jim grejo tudi mladi novinarji oziroma sveže meso, ki v tej industriji vidi priložnost za odskok v eno od smeri zunaj kroga (oglaševanje, odnosi z javnostmi, politika) in ki jim godi navidezna bližina virov moči v naši državi. “Mami, Drnovšek se je z mano pogovarjal!”, “Oči, Janši sem dal roko!”

Novinar v Sloveniji je prazna vreča

Saj je enostavno – novinarji v Sloveniji niso ne vem kakšna interesna skupina. Zaradi ujetosti v krog, ki so si ga narisali sami, so lahka tarča in najbolj nedefinirana skupina na trgu. Zakaj mislite, da imamo toliko različnih medijev, zakaj mislite, da v zadnjem času beležimo porast spletnih portalov kot je že zgoraj omenjeni, eKoper in ostali?

Ker se je nekomu pač zazdelo, da so stroški produkcije vsebin dovolj nizki, da lahko v javnost spušča svojo videnje dogodkov in ga pod krinko varovanja interesov javnosti (hah) prodaja občinstvom. Kaj ni zanimivo? Vsi mediji se kitijo z absolutno objektivnostjo, s prikazovanjem dejanskega stanja, a hkrati vsi komunicirajo samo tisto plat določene zgodbe, ki ustreza njim. Še toliko bolj, če je roka s korenčkom in palico, ki stoji za posamezno zgodbo, vpletena v lastniško strukturo medija.

Posledično je po novinarjih najlažje nažigati, ko se kak kolumnist spomni, da bi se obregnil ob slovensko medijsko greznico. Ker so oni tisti, ki so odgovorni za stanje v medijih. Ker imajo oni lastno agendo in ker bi morali oni prvi odreagirati na zateklo stanje.

Samo opomba – peta Šuštaršičeva točka je vredna teže v zlatu. “Številni viri, ki ne želijo biti imenovani, poročajo o pavšalih in darilih, ki jih prejemajo določeni novinarji za pisanje v interesu prikritih naročnikov, ali celo o zneskih nekaj deset tisoč evrov, ki jih je treba prek oglasov zagotoviti kakšnemu mediju, da imaš pred njim nekaj časa mir. ” Tole napiše kolumnist v kolumni, ki se začne z “Preden me proglasite za popolnoma politično nekorektno osebo, ki ne razume vloge medijev v demokratični družbi, naj vam zaupam, da tudi Kodeks novinarjev Slovenije uporabe anonimnih virov ne razume kot normalnega načina novinarskega dela. Dopušča jo le takrat, ko informacij “ni mogoče pridobiti na drug način, objava pa je v javnem interesu”.

Kdo vam je to naredu?

Šuštaršič zaključi dramatično, tako kot se za kolumnista, ki skuša s pisanjem dobiti čimvečje število všečkov, komentarjev in klikov tudi spodobi. Bolj pavšalna je izjava, večja je verjenost, da se bo s tem strinjalo celotno občestvo, ki bo na to lahko samo zavzdihnilo “tako pač je” in trpelo naprej.

Vedno so me taki odprti konci zanimali, tudi sam sem jih uporabljal z velikim uspehom, a le v primerih, ko na koncu nisem imel boljše poante ali akcijskega zaključka, s katerim bi pozval bralca k reakciji na zapisano.

To neprestano referenciranje na “one, ki so nam ukradli državo, medije” in še marsikaj ter hkratno skrivanje lastnega mnenja za “viri, ki bi radi ostali anonimni” je malo nad gnilimi koreninami slovenskega novinarstva. Pasiviziranje javnosti, ki že tako nima relevantnega, neodvisnega in jasnega vira informacij o svetu okoli sebe.

Kaj pravijo v javnosti?

Nadaljujmo z branjem pod črto razuma oziroma zabredimo še v komentarje kolumne na portalu SiOL. V času pisanja tega prispevka se jih je nabralo 59, skoraj vsi pa se obnašajo zelo predvidljivo. Novinarji so tisti, ki bi se morali korigirati, mediji v Sloveniji niso vredni počenega groša, medsebojno obračunavanje … klasična slika slovenske greznice.

Niti enega komentarja na temo lastniške politike, prepletenosti političnih in zasebnih centrov moči in niti enega komentarja, ki bi na zadevo pogledal malo širše oziroma z zgodovinske perspektive. Ki bi se navsezadnje vprašal o lastniški strukturi medija, na katerem je objavljena ta kolumna in tako naprej.

Krog je tako sklenjen. Kolumnist projecira, komentatorji utrdijo. In vsi mislijo, da razumejo vse napake medijske strukture v Sloveniji, da so to itak že vedeli in da so sami nemočni pri delovanju v smeri sprememb.

PR Teater: Lajk kurba

Ali živimo zato, da lajkamo ali lajkamo zato, da živimo? V odnosu človek-tehnologija se le redko vprašamo, kdo dejansko služi komu, kaj lahko naredimo zase in kako se kar najbolje pripravimo na prihodnost. Aja, pa še nekaj malega o upravljanju z digitalnimi mediji in več deset milijonskimi skupnostmi. Ker brez tega pač ne gre.

Kje: PR Teater, FDV

Kdaj: 18.11.2014

Za kok: 20 EUR do 9.11, 25 EUR od takrat naprej

A boš posnel? Bom. Dobr, pol ne pridem. OK.

Vnesite svoj e-naslov in se prijavite na obvestila o predavanjih in okroglih mizah

Dostavo zagotavlja FeedBurner
2103850699_1a2da344a9_o

Komentar osnutka Strategije razvoja informacijske družbe do leta 2020

2103850699_1a2da344a9_o

Slovenija je dežela strategij. Ljubimo jih, dajejo nam občutek varnosti in aktivnosti, hkrati pa od odgovornih ne zahtevajo realizacije ali bog ne daj odgovornosti. Pišejo se skorajda same, človek mora imeti pri roki samo almanah statističnega urada oziroma drugo tabelo s številkami, pa je polovica strategije že napisane.

Intenzivno in inovativno

Nič drugače ni z osnutkom Strategije razvoja informacijske družbe do leta 2020, ki jo lahko preberete na spletišču Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Ministrstvo je osnutek strategije objavilo s povabilom na javno razpravo o njej, a ne na istem spletišču. Za vabilo na razpravo je potrebno odsurfati na spletišče Slovenskega internetnega foruma, nevladne organizacije v rokah države. Logično.

Osnutek strategije že na naslovnici obeta zanimivo branje. Podnaslov je namreč “Intenzivna in inovativna uporaba IKT in interneta v vseh segmentih družbe”, kar zelo verjetno pomeni, da bo zmerna in nedomiselna raba sankcionirana. Dovolj je bilo visenja na Facebooku, če na tem omrežju ne mislite začeti revolucije, spizdite nazaj v jamo!

Nato sledi seznam ministrstev, ki so sodelovali pri oblikovanju tega osnutka strategije (skupno 15) in zgodovina dokumenta, kjer vidimo, da je dokument v nastajanju že od leta 2012. Skratka, gre za osnutek, ki mu ne manjka strateškega premisleka.

Temu sledi Predgovor. Kjer z rdečo barvo stojijo besede “Predgovor pristojnega ministra.” In nič drugega. Kratko a jedrnato, pristojni minister res ve, kako to gre. Da malo pomagamo – predstojni minister za strategijo je trenutno Dr. Stanka Setnikar Cankar iz stranke Mira Cerarja.

Zanimiv je Uvod v osnutek. V njem avtorji ugotavljajo, da morajo slediti Strategiji razvoja Slovenije in tako uvesti intenzivno in inovativno uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije za boljši jutri ter napovedujejo fokus na tri področja: infrastruktura, uporaba informacijsko komunikacijske tehnologije in razvoj storitev. V tem vrstnem redu. Avtorji seveda takoj opozorijo bralca, da ta osnutek fokusira samo na prvi dve področju, storitve pa da bodo urejene z drugo strategijo. V tem stavku je tudi stavčna napaka.

Kdo ima daljšega?

Nato pride Analiza konteksta, kjer avtorji dramatično ugotavljajo, da pri nas zadnjih deset let in pol razvoj informacijske družbe pada – problem pa da je v infrastrukturi. “V prvi vrsti moramo za boljšo umestitev pomena IKT in interneta v javnosti izvesti ukrepe za spodbujanje povpraševanja po IKT, uporabi interneta in intenzivirati dialog s splošno javnostjo (Slovenski internetni forum in Slovenska digitalna koalicija). ” Skrajšano – imamo prekratke. Kable.

Avtorji pri tem ne omenjajo nizke uporabe storitev pri obstoječih uporabnikih oziroma pomanjkanja le-teh, temveč za izhodišče vzamejo kazalnike razvoja, ki fokusirajo na dolžino in količino kablov. Nato v nekaj odstavkih opozorijo na relativno nizko splošno penetracijo internetnega dostopa v Sloveniji, a sklenejo, da smo pri uporabi interneta v podjetjih v samem vrhu EU.

SWOT analiza nacionalnega konteksta pokaže, da navkljub visokemu vlaganju v informacijsko tehnologijo (kot da avtorji ne bi brali lastne strategije), hitremu razvoju tehnologije, dobro razvite e-uprave in relativno visoke penetracije interneta to še vedno ni dovolj za normalno stanje in da je rešitev v več kablov. In na tretjem mestu boljša promocija že vpeljanih storitev.

A tretje mesto očitno ne pomeni dosti, saj avtorji kot glavne cilje v nadaljevanju dokumenta izpostavljajo splošno digitalizacijo (ne vprašajte me, kaj to pomeni), intenzivno in inovativno rabo tehnologije, dostop do interneta za vse in razvoj vključujoče digitalne družbe (spet, ne sprašujte, kaj to pomeni).

Pod mednaslovom Internet kot strateška razvojna priložnost digitalne družbe avtorji izpostavljajo pomembnost dostopa do interneta. Med drugim se jim zapiše tale solzen stavek: “Internet je vitalnega pomena za razvoj Slovenije, zato se Slovenija strateško osredotoča na razvoj in uporabo interneta, kot nacionalne prioritete v razvoju digitalnega gospodarstva in digitalne družbe, s ciljem uvrstitve Slovenije med vodilne internetne digitalne družbe.”

Krasno. A kaj to pomeni? Avtorji internet definirajo kot tehnološko platformo (kabli), kot komunikacijsko omrežje (kabli) in kot razvojni element gospodarstva in družbe (kabli in ljudje). V zadnjem odstavku v desetih alinejah opisujejo povezavo med kabli in ljudmi, pri čemer se beseda “storitev” pojavi samo pri eni. Pa še ta se glasi “Uporaba storitev, ki omogočajo delo na daljavo oz. od doma”. Vseh ostalih devet se osredotoča na promocijo tehnologije in na navduševanje ljudi nad uporabo interneta ter nad razpravami o internetu.

Častno omembo dobi tudi internetna nevtralnost in avtorske pravice, pri katerih avtorji izpostavijo Creative commons in predlagajo ustanovitev novega organa, ki bi se ukvarjal s tem. Super.

U, krep, i!

Nato sledijo ukrepi. Infrastruktura, infrastruktura, varnost, povezovanje in povečanje konkurenčnosti. Do leta 2020 naj bi dobili superhitre povezave, dvignili naj bi odstotek uporabe storitev e-uprave, razvili nove storitve, zagotovili sodobne učne procese z uporabno IKT … in to vse z nizkimi finančnimi vložki oziroma napornimi delovnimi procesi. Da ne bo kdo mislil, da se bomo vrgli v to z resnim kešem in s fokusirano ekipo. Ako prođe, prođe. Ako ne … ajebiga.

Pri ukrepih je zanimiv tudi odsek, ki govori o zagonu internetnih start-up podjetji in kjer tabela o trenutnem stanju in napovedi do leta 2020 izgleda takole:

Untitled-1

Skratka – ne vemo, koliko jih imamo danes, ampak do leta 2020 bi jih radi imeli 100!

Pod črto

Osnutek strategije nadaljuje tehnodeterministično razumevanje informacijske družbe in se ukvarja z napačnimi izhodišči. Namesto da bi se v prvi vrsti fokusiral na razvoj novih storitev in bolj natančno opisali ukrepe za spodbujanje okolja, v katerem bi te storitve nastajale ter razvitje modela merjenja učinkovitosti le-teh ukrepov, se še vedno kot pijanec plota drži preverjenega recepta – mo’ cables, mo’ boxes!

Vabilo

O osnutku strategije se bo na pristojnem ministrstvu razpravljalo v sredo, osmega oktobra ob 16h. Valda pridete?

Vir fotografije: Kit Cowan / Flickr

E-dem 14: e-vLOLitve

Da se o oddaji volilnega glasu prek spleta pogovarjamo že več let, ni nič čudnega. Navidezna odprtost spletnega prostora, neskončne možnosti uporabe teh tehnologij in vse večja prepletenost z vsemi porami našega družbenega življenja kar kličejo po kombinaciji teh dveh svetov.

Pa je povezava res tako logična? So volitve prek spleta res samo vprašanje politične volje ali imamo do varnega in uporabnega sistema še dolgo pot?

Na letošnji konferenci E-dem 14: e-vLOLitve se bodo o tem pogovarjali:

  • Gorazd Božič, vodja centra SI-CERT
  • Žiga Dolhar, pravnik
  • Lenart Kučić, medijski analitik

Okroglo mizo bo moderiral Domen Savič, E-demokracija.si

Letošnja konferenca E-dem 14: e-vLOLitve se bo zgodila 9.10.2014 ob 19h v Kiberpipi.

Vnesite svoj e-naslov in se prijavite na obvestila o predavanjih in okroglih mizah

Dostavo zagotavlja FeedBurner
15118505495_4d5c4b86fc_o

Nova zasebnost in konec neke dobe

15118505495_4d5c4b86fc_o

Če ste iskali dramatičen konec nekega obdobja, ki se ponavadi zgodi potiho in na daljši rok, ste lahko sedaj pomirjeni.

Fotografije golih zvezdnic

Prejšnji teden je namreč neznani uporabnik oziroma skupina neznanih uporabnikov (iz principa ne bom uporabljal zloglasne besede na H, ker je zlorabljena, preveč dramatična in stereotipna) na spletu objavil večje količine fotografij, ki so prišle iz računov iCloud znanih osebnosti iz sveta filma in glasbe. Fotografije so hitro zaokrožile po spletu in sprožile polarizacijo uporabnikov, ki so se postavili na dva okopa. In to je tisti dramatični konec.

Prvi pol je prišel iz “starega” sveta. Uporabniki tega pola so bili mnenja, da so za nastalo situacijo v prvi meri krivi zvezdniki sami, saj so svoje zasebne fotografije nalagali na strežnike tretjega podjetja, ki ima svoje dobre in (v tem primeru očitno dokazane) slabe lastnosti. “Ko daš enkrat nekaj na splet, ni več zasebno, četudi je skrito pod geslom,” bi lahko povzeli njihovo razmišljanje. Ta pol razume zasebnost kot fizičen prostor, kot otipljivo dobrino, ki crkne ob najmanjšem stiku z informacijsko družbo, ki je povezljiva, globalna in predvsem neotipljiva.

Drugi pol se je takega karakteriziranja branil. “Novi” svet je bil ogorčen nad zlorabo zasebnosti, nad objavo materiala, ki ne bi smel nikoli ugledati luč javnosti in ki je odgovornost prelagal na vzdrževalca storitve. “Kaj uporabnik dela v svoji informacijski zasebnosti, je njegova stvar. Gesla so sveta, tega ne smemo zlorabljati,” je šla njihova utemeljitev.

Kdo je odgovoren?

Obe strani imata seveda prav. Kar hkrati pomeni, da se obe strani motita.

A ravno ta diskurz o zasebnosti v času javnosti nam pokaže srčiko problema. Težava niso varna gesla, varovane povezave in pametno izrabljanje informacijskih virov. Težava niso posamezniki, ki na tak ali drugačen način vdirajo v enkriptirane račune, jemljejo zaščitene dobrine in jih nato delijo z javnostjo. Težava ni v ekshibicionističnih nagnjenjih posameznikov, ki svoje telo jemljejo kot podaljšek svoje blagovne znamke. Težava je v nas vseh.

Težava je v tem, da smo tehnologiji, ki je ne razumemo, dopustili tako globoko penetracijo v našo javno in zasebno sfero, da si brez nje življenja ne moremo predstavljati. Težava je v tem, da smo tehnologiji dopustili, da nam diktira način življenja in da namesto nas rešuje družbene probleme. Težava je v tem, da smo se kot uporabniki tehnologije odrekli lastništvu in raje prešli v vlogo pasivnega potrošnika. Tehnologija upravlja z nami. Prosimo te, usliši nas.

Glavna težava sploh ni nerazumevanje tehnologije. Ne gre za neizobražene posameznike, ne gre za kvantno fiziko, ne gre za način življenja v informacijski družbi, kjer je to edina mogoča pot. Ne gre za tehnološko rešitev, ki ni več varna za uporabo. Gre za zavestno odločitev in za lastno odgovornost posameznika.

Varna in nevarna uporaba ne obstajata

Čeprav vas bodo inštitucije, strokovnjaki in ostali skušali prepričati, da obstaja varna in ne varna uporaba določene tehnologije, v bistvu temu ni tako. Varna in ne varna uporaba sta iluzija, ki si jo uporabnik navleče čez oči zato, da bi lahko upravičil podleganje drugim in da se mu ne bi bilo treba ukvarjati z moralnim vprašanjem gospodarja in hlapca.

Da se mu ne bi bilo treba zagovarjati pred samim sabo, ko bo prišel v situacijo, podobno zgornji. Da bo lahko vedno pokazal prst na zlobne uporabnike, na nezanesljivo tehnologijo, na tretjo osebo, ki je kriva za nastalo situacijo. “Dokler bo policija, bodo kriminalci,” piše na nekem zidu v Ljubljani.

To ne pomeni, da zagovarjam “vračanje k naravi”. Da sem pristaš popolne odsotnosti tehnologije, ki ima v svojem genskem zapisu vpisano tudi zlorabljanje mehanizmov, ki nam olajšuje življenja. To ne pomeni, da bi se rad vrnil v čas popolne odsotnosti kakršnegakoli podaljška človeški roki. To pomeni samo, da bi rad videl, da bi se človek spet zavedal odgovornosti za lastno življenje.

Napredno za zaostalo

Ironična je tudi narava dogodka, ki so ga uporabniki družabnega spletišča Reddit poimenovali The Fappening (slengizem za masturbacijo). Vlom v napredno oblačno storitev, ki je imel za posledico objavo fotografij golih ljudi (še ena semantična – gola fotografija je idiotizem. Obstaja samo fotografija golega telesa) je imel za posledico enega najbolj primarnih vzgibov človeka, ki ga poznamo že iz biblijskih časov.

Za razliko od Snowdna, ki je v svojih depešah razkrival tajno in prikrito delovanje organov, ki naj bi v teoriji služili davkoplačevalcem, lahko fotografije golih zvezdnic uporabimo samo za dva namena – umetnost in masturbacija. Dva vzgiba, ki nimata nobene veze z digitalnim, ki sta dva od najbolj primarnih reakcij na goloto in ki za družbo ne pomenita nobene škode, kvečjemu korist.

Če se ob objavi svojih fotografij, na katerih pozira gol, človek počuti nelagodno, je to zaradi nekega dela možganov, ki ne more verjeti, da nismo več v kameni dobi. Da smo z vstopom v informacijsko družbo prešli fazo fizičnega in da so naša fizična telesa skrita za večjim številom varoval. Ko koncept zasebnosti trči ob koncept digitalnega, fizično crkne v prvi sekundi in namesto tega obstaja samo še posameznikova preslikava v digitalno.

Podatkovna pornografija

In če smo si iskreni – je bila ljudska reakcija na udba.net, snowdena in the fappening res tako različna? V vseh treh primerih smo v roke dobili nekaj, za kar smo mislili, da ne obstaja. Stvar je bila tako daleč od našega dojemanja sveta, v katerem živimo, da smo tudi ob skorajda fizičnem dokazu posumili, da gre za prevaro. Da je prava stvar še vedno skrita. In da je to samo fotomontaža.

Da vsi podatki, pridobljeni na neznan način iz virov, do katerih nimamo dostopa, ne pomenijo nič drugega kot pornografski material, s katerim lahko naredimo samo eno stvar. Ki nam zaradi svoje ekskluzivnosti sploh ne omogoča racionalnega razumevanja situacije, ampak samo nagonsko reagiranje.

Še več – kaj ostane, ko podreš zadnjo oviro? Razkrivanje umazanega delovanja vlad, ki se dogaja za zaprtimi vrati, ogled golih teles zvezdnic, ki služijo na račun oblečenega telesa … vse to so končne postaje. Ki bi po vsej logiki morale pomeniti konec sveta, kot ga poznamo. Konec je pač konec.

Prevzem odgovornosti za lasten obstoj

Naj se na konec vrnem k začetku. Izziv dogodka The Fappening ni v zlorabi tehnologije. Izziv dogodka The Fappening ni v dejstvu, da smo v roke dobili mehko pornografijo visoke družbene vrednosti. Izziv dogodka The Fappening je v iskanju lastnega bistva in v refleksiji družbe, v kateri živimo.

Če bomo hoteli in če bomo zmogli iz tega iziti kot posamezniki, ki bomo v fotografijah videli več kot samo napako informacijske tehnologije in ki krivcev ne bomo iskali na ravni ekshibicionizma in zasebnega življenja, potem Jennifer Lawrence svojih jošk ni pokazala zaman.

Vir fotografije: David Lader / Flickr