Spet je tehnologija prehitela koncept pisanja. Če se še spomnite prvih poskusov pisanja bloga na takrat prevladujoči platformi Blogger, so bili slogovno prispevki zelo podobni čečkanju na šolske klopi. Uporabnik je v trenutku navdiha zapisal tisto, kar mu je ležalo na duši in zadevo objavil.

Zadeva v veliki večini primerov ni bila namenjena (širši) javnosti, ampak je delovala kot notranji dialogi. Platforme so sicer omogočale komentiranje, vendar pa je bilo zaradi razmeroma zaprte javnosti, ki je bloge pisala in jih brala. Tako je na eni strani večji poudarek dobil osebni slog pisanja, saj je bilo blogerjev malo, na drugi strani pa je zaradi že prej omenjene note zadeva delovala bolj pristno, bolj sočno.

Z razmahom platform se je bloganje populariziralo in razdelilo – vsaka platforma je dobila svoje paradne konje, ki so hočeš-nočeš določevali ritem celotne sfere, ki se je zbirala na posamezni platformi. Posamezni blogi so se sicer razvijali vsebinsko, vseeno pa so slogovno ostajali na ravni zapisov v osebnem dnevniku. To je motilo predvsem pri ozko-žanrskih blogih, katerih avtorji so se poskušali izkazati v pretežno novinarskih žanrih oziroma žanrih, ki so od avtorja zahtevali malo več premisleka oziroma konceptualne zasnove.

Eden klasičnih primerov tipa zapisov, kjer so blogerji dobivali celo podporo podjetji, na drugi strani pa katastrofalno opravljali svoje “delo”, so recenzije. Recenzije kot žanr spadajo nekam med informativno-interpretativne žanre, saj po eni strani informirajo bralca o lastnosti recenzentskega objekta, na drugi strani pa imajo izrazito osebno noto avtorja recenzije. Težava je v tem, da za razliko od preprostih žanrov (vest, poročilo…) recenzija nima pravil pisanja oziroma je brez seznama elementov, ki morajo biti vključeni v končen izdelek. Vseeno bralec lahko takoj oceni, katere recenzije so dobre in katere slabe – po količini informacij, ki jih določeno besedilo vsebuje oziroma po načinu podajanja le-teh.

Recenzije so med blogerji, ki so preskočili oziroma nadgradili osebne žanre, zelo priljubljene zaradi večih razlogov. Ker ponavadi v sodelovanju s podjetji blogerji objavljajo recenzije izdelkov, ki še niso na prodajnih policah oziroma imajo med potrošniki še vedno status novosti, po drugi strani pa se ravno v času objave recenzije pojavlja povečano povpraševanje po taistem izdelku, recenzije ponavadi ugodno vplivajo na pozicijo bloga na iskalnikih.

Primer mojega bloga pokaže, da so v tem letu resnično najbolj na udaru recenzije, saj je med prvimi desetimi ključnimi besedami, s katerimi dobim največ prometa, kar šest recenzentskega tipa. Dodatno je treba poudariti, da je bil prispevek o telefonu Nokia X6 objavljen “šele” aprila, prispevek o Nokia C5 pa konec maja, kar še dodatno kaže na količino prometa, ki jo generirajo recenzentske objave.

Vseeno so ključne besede eno, kvaliteta vsebine pa nekaj popolnoma drugega. Hiter pregled vsebin slovenskih blogov zadnjega meseca pokaže, da je kar nekaj blogerjev objavilo prispevke, ki bi jih lahko jemali kot recenzije. Izbral sem naslednje:

Prireditve:

• Trenutki… ki ostanejo – Spektakel, ki me je pustil hladno
• Ko nam duša prede… – Veliko piva in malo cvetja 2010
• Had – Jello Biafra ex Dead Kennedys – SklabFest 2010 – fotografije

Izdelki:

• Pajzl – I can haz iPhone 4 (rivju)
• Pomagalnik - Apple iPad 32GB
• Hapax Legomena – Veliki preizkus prenosnika MacBook Pro

Naj poudarim, da ob sestavljanju seznama nisem ciljal na prispevke z Apple proizvodi, ampak drugih res nisem našel. Recimo, da gre za golo naključje, čeprav se mi zdi, da so lastniki Apple proizvodov bolj odprti oziroma čutijo do ostalih večjo obvezo z osrečevanjem z recenzentskimi prispevki

Najprej se lotimo prireditev. Cilj recenzije prireditve naj bi bil približati prireditev ljudem, ki se je niso udeležili, s slikovnim in video materialom prikazati vzdušje in bralcem pomagati pri odločitvi, ali se morebitne ponovitve prireditve splača udeležiti ali ne.

Od treh izbranih recenzij je po mojem mnenju najboljša recenzija prireditve Pivo in cvetje 2010, ki zelo dobro prikaže vzdušje, pripovedovanje podkrepi s fotografijami in bralcu postreže s celostnim pregledom dogajanja. Če zanemarimo ubogo postavitev besedila in slik (sam bi slike raztegnil čez celo širino oziroma zapis bolje uredil), vsebinsko na zapisano nimam pripomb. Mogoče pogrešam kak video, ampak to ni tako zelo velik minus.

Na drugem mestu je recenzija koncerta Siddharte, čeprav bi se lahko avtorica bolj potrudila z opisom koncerta, morda objavila celo setlisto in manj besed porabila za negodovanje o zvezdnikih. Pazite – ni problem v negodovanju, lahko bi samo vse skupaj uravnotežila z izpostavitvijo dobrih strani prireditve oziroma opozorila na to, da dobrih strani ni bilo. Tako na koncu več izvemo o slabih straneh postavitve odra kot o izkušnji poslušalca. Slikovni material je dober.

Najslabša je Hadova recenzija koncerta Jello Biafra, saj je sestavljena iz splošnih informacij o skupini, ki so na voljo na spletu, o samem koncertu pa bralci izvemo zelo malo, skorajda nič. Je bil Biafro pripravljen? Katere komade je izvedel? Zakaj je bila prisotnost legende v Trbovljah “priceless”? Slikovni material je primeren.

Pri recenzijah izdelkov so izbrani primeri bolj izenačeni. Najslabša je zagotovo recenzija izdelka iPad, kjer avtor sicer poda relevantne informacije o ceni in lokaciji nakupa, vseeno pa manjkajo podatki o uporabniški izkušnji in bolj podrobno opisovanje prednosti in slabosti naprave. Tudi grafično je zapis zelo skop, pogrešam videoposnetek delovanja. Po prebranem uporabniku niso jasne dobre in slabe strani izdelka, celoten zapis pa izgleda kot vaba za ključne besede iskalnikov.

Na drugo mesto bi uvrstil zapis Megafotra, ki je v roke vzel najnovejši iPhone 4. Jasno so izpostavljene negativne in pozitivne strani izdelka, vseeno pa pogrešam izkušnje z rabo, slikovni material in primerjavo s prejšnjimi modeli.

Matijeva recenzija,  v kateri se loteva prenosnika MacBook Pro se še najbolj približa šolskemu primeru kvalitetne blogerske recenzije. Vsebinsko bogat zapis, pogrešam pa grafike in slikovno gradivo. Na koncu zapisa avtor tudi omeni, da bo recenzijo izvajal v večih prispevkih, s čimer ni nič narobe, fino bi bilo samo, če bi v prvem zapisu za nazaj/naprej linkal vse prispevke, v katerih bo recenziral napravo. S tem recenzija dobi boljši pregled, hkrati pa uporabnika lepo vodi od sklopa do sklopa.

Tudi sam sem del svojega bloga posvetil recenzijam naprav, računalniških iger, knjig, filmov, glasbenih zgoščenk in drugih multimedijskih izdelkov. Ciljev, ki jih skušam zasledovati z recenzijami, je več. Z njimi skušam informirati javnost in mogoče koga celo navdušiti oziroma odvrniti od nakupa določenega izdelka. Hkrati skušam predvsem z recenzijami knjig, filmov, zgoščenk… premišljevati o pokonzumiranih medijskih vsebinah in do pravkar obdelanega izdelka vzpostaviti neko distanco oziroma opisati učinek pokonzumiranega (sliši se zelo ezoterično, vem). In končno – vadim pisanje v slogu.

Če sem pri teh ciljih uspešen, bodo povedali uporabniki, ki jih berejo. Če sodim po ključnih besedah, ki jih uporabniki vpisujejo takrat, ko obiščejo moj blog, grejo najbolj v promet recenzije naprav, na drugem mestu so igre za sistem XBOX 360, na tretjem pa recenzije koncertov. Knjige, filmi in glasba niso tako zanimivi. Go figure.

Za konec naj še tebe, bralec, vprašam za mnenje. Kakšne se ti zdijo blogerske recenzije v Sloveniji? Je to področje, ki se razvija ali področje, ki bi ga bilo najbolje vreči v smeti? Koliko teže daješ ti blogerskim recenzijam, ko se odločaš za nakup? Pa hvala za mnenje!

Medijska kuhinja S01E05: SVETovni muffin

Opazke

• Danes smo zajebali svetlobo (očitno luči niso dovolj)
• Ker sem zadevo montiral (muffini se namreč pečejo svojih 20 minut), je pretvorba trajala, I shit you not, deset ur. Če ima kdo kak nasvet, kako to pospešiti, lepo prosim.

Prosim za mnenje!

Opomba: Spodnje besedilo je nelektorirana različica, ki se je pojavila v Dnevnikovem objektivu. Poleg tega sem zaradi omejitve znakov v tisku za bralce tega bloga članku dodal še nekaj dodatnih točk za razmišljanje. Da ne boste rekli, da sem eno besedilo “prodal” dvakrat. Se pa na tem mestu še enkrat zahvaljujem Blažu Maziju, ki me je povabil k pisanju in Lenartu Kučiću, ki je opravil peer review besedila in ga s komentarji ter predlogi popravkov izboljšal.

Do okenca zavoda za zaposlovanje stopi mlajši moški. »Bivši poklic?« vpraša zdolgočasena uradnica in z roko podrsa po Apple iPadu XP, kamor vnaša podatke o novih nezaposlenih. »Spletni novinar,« zamrmra moški. »O moj bog,« zavzdihne uradnica, »danes vas je pa tukaj polno.« Z roko pokaže na klop, kjer sedi deset žensk in moških, ki vsak s svojim iPhone 6G preverjajo spletne razpise delovnih mest in upajo, da se bo v zadnjem trenutku našlo kaj za njih.

Fantazija ni daleč od resnične prihodnosti. Medijske hiše v Sloveniji, še posebej to velja za časopisne medijske hiše, so se namreč znašle v nezavidljivem položaju. Tja jih ni pahnila ekonomsko-finančna kriza niti drugi aktualni dogodki, temveč so si za položaj krive medijske hiše same. In spet niti ne toliko novinarji, saj so tukaj tudi sami igrali vlogo roparja, ki ga na po koncu akcije pajdaši ubijejo, kot vodje medijskih hiš, ki so s kratkovidnostjo spregledale znake konceptualne krize, v katerem se je znašlo novinarstvo (na spletu).

Strel v levo nogo – Splet postane privesek

Prve napake so se pokazale že pri prvih spletiščih časopisnih medijskih hiš, kjer se je videlo, da je splet za večino uredništev nujno zlo in brezkonceptna tvorba, ki nima funkcije in namena, ampak je tam zato, ker naj bi bila stvar moderna. Na slovenskem spletu so se tako v letih od 1995 do 2000 z zamikom začele pojavljati vsebine, ki so bile pred tem že objavljene v tiskanih medijih, v nekaterih časopisnih hišah pa so jih objavljali le po delih in upali, da bo splet deloval kot motivator nakupa tiskane izdaje.

V tem prvem obdobju so bile medijske hiše v izredni prednosti pred ostalimi spletnimi uporabniki. Spletna komunikacija je bila večinoma enosmerna, saj zaradi tehnološke osiromašenosti spletišča niso podpirala enostavnega komentiranja, dvosmerne komunikacije oziroma drugih funkcij, ki se nam danes zdijo samoumnevne. Hkrati je bilo postavljanje spletišč relativno zahtevno in drago, kar je imelo za posledico majhno število spletnih mest, medtem ko je število uporabnikov spleta skokovito naraščalo. Statistični urad je denimo leta 2004 v svoji prvi raziskavi dostopa do spleta izmeril, da je 43 odstotkov prebivalstva že dostopalo do spleta.

Vlaganje v novinarstvo na spletu bi se moralo začeti že takrat (kot so to počeli v Veliki Britaniji na Guardianu in mreži BBC), na žalost pa so bile medijske hiše še vedno močno pod vtisom medijske teorije o nedeljivem občinstvu.

Ta teorija je trdila, da se medijski uporabniki ne ločujejo po različnih medijskih kanalih (splet, televizija, radio, časopisi), ampak da konzumirajo samo en medij. Če se torej zgodi, da se iste ali pa vsaj zelo podobne vsebine pojavijo na bolj modernem, brezplačnem in lažje dostopnem mediju, bodo uporabniki pograbili ta medij in ignorirali okorne, papirnate, plačljive vsebine.

Zato so medijske hiše začele splet uporabljati skoraj izključno za spodbujanje prodaje tiskane izdaje in tako spregledale oblikovanje javnosti na spletu, ki je konzumirala izključno vsebine na spletu. Če teh vsebin ni bilo na enem mestu, so jih poiskali na drugem spletišču, v skoraj nobenem primeru pa niso šli vsebin iskati na druge medijske kanale (tiskovine, radio, televizija…).

Tako so slovenske medijske hiše ustvarile dvojno izgubo: na eni strani niso povečale občinstva tiskanih izdaj, na drugi strani pa so s slabimi izdajami na spletu odbijale spletno občinstvo, ki je vsebino našlo na tujih spletiščih.

Vseeno se lahko vprašamo, zakaj bi preslikava novinarskega dela na splet sploh morala delovati. Novinarstvo kot prodaja medijsko-informativnih vsebin mogoče sploh ni primerna za odprt, vseobsegajoč in brezplačen medij na spletu – mogoče bi bilo bolje, če bi medijske hiše za ta medij ustvarile ne samo nov poslovni model, ampak tudi popolnoma druge dobrine, ki bi jih tržili na spletu (na misel mi pridejo zabavne multimedijske vsebine, kjer bi bila medijska hiša izključno distributor in ne proizvajalec). Samo zato, ker smo medijsko prakso do danes iz tiska uspešno preslikali na radijske valove in iz njih na televizijske frekvence, še ne pomeni, da nam bo dobri stari copy-paste uspel še na novejših medijskih kanalih.

Strel v desno nogo – oglaševalci diktirajo tempo novinarjem

Ko so splet prvič opazili oglaševalci in začeli vlagati v spletno oglaševanje, so se novinarji spet prebudili. In storili drugo napako, zaradi katere je novinarstvo na spletu tam, kjer pač je in zaradi katere bo čez deset let na zavodu za zaposlovanje toliko brezposelnih spletnih novinarjev.

Dopustili so, da jim razvoj novinarstva na spletu diktirajo oglaševalske agencije oziroma da se kvaliteta informacij na spletu meri izključno in samo z branostjo oziroma s številom obiskovalcev. Novinarske hiše so na to igro pristale zato, ker so še vedno enačile spletno konzumacijo vsebin s konzumacijo tiskanih medijev, kjer je branost avtomatično pomenila večji zaslužek, saj je moral bralec časopis kupiti, preden ga je lahko prebral. Oglaševalec je pri zakupu oglasov v tiskanih izdajah tako lahko samo približno nadzoroval učinkovitost in doseg svojih oglasov, medtem ko spletne tehnologije omogočajo vedno bolj natančno sledenje uporabnikov, ki klikajo na oglasne vsebine.

S pojavom boljših orodji za merjenje in preverjanje obnašanja uporabnikov na spletnem mestu se je spet izkazalo, da je večina spletnega prometa na klasičnih medijskih portalih zelo nekvalitetna – da gre za uporabnike, ki ne klikajo na oglasna sporočila, ki niso lojalni blagovni znamki posamezne medijske hiše, ampak vsebine berejo na več medijskih spletiščih hkrati. Hkrati so ugotovili, da imajo zaradi istih razlogov oglaševalci težave pri vlaganju oglaševalskih sredstev v spletno oglaševanje in da zaslužki iz spletnega oglaševanja na klasičnih spletiščih medijev ne bodo prinesli težko pričakovanega dobička.

Spet so tukaj medije prehiteli oglaševalci in razvili kontekstualne mreže oglaševanja, ki uporabnikom strežejo bolj “uporabne” oglase, oglaševalci pa namesto predplačanih prikazov plačujejo dejansko porabo oziroma dejanske obiske oglaševanih spletišč.

To je bil tudi glavni razlog, da so se slovenske medijske hiše začele ozirati po spletnih izdajah oziroma da jih je začelo novinarstvo na spletu zanimati. »Če je nekdo pripravljen to plačevati, potem smo to mi pripravljeni ustvarjati,« so si rekli. Spletne izdaje so se širile in poleg poobjave vsebin, ki so jih že natisnili na papir, vključevale tudi vsebine, ki so jih medijske hiše pripravile ekskluzivno za spletno izdajo. In naletele na nov problem.

Ker se medijskim hišam na začetku ni zdelo smiselno razvijati novinarstva na spletu kot ločene veje novinarskega ceha, temveč so ga razumeli samo kot tehnološki podaljšek papirja, še danes v Sloveniji nimamo kvalitetnega programa, ki bi izobraževal kadre za novinarstvo na spletu oziroma ki bi poskušal splet jemati še kako drugače kot tehnološki izum, ki ga uporabljajo vsi.

Zato so večino »novinarjev«, ki so delovali v spletnih redakcijah medijskih hiš, iskali med študenti družboslovnih smeri, ki so se zdeli najbolj primerni za to delo. Obvladajo računalnike, govorijo vsaj en tuji jezik in zadovoljni so s študentsko napotnico. Delo novinarja v spletnih redakcijah ni ločeno po področjih, iz katerih bi se novinar specializiral, temveč je sestavljeno iz čim hitrejšega objavljanja vsebin tujih medijskih hiš, saj na koncu dneva šteje samo obiskanost spletnega mesta. Hkrati so bile spletne izdaje ločene od ostalih uredništev, novinarji pa se med sabo ponavadi niso družili. Tako lahko opazimo primere, da spletni novinar novico povzame po servisu Slovenske tiskovne agencije, ki pa je novico o dogodku dejansko spiše po poročilu novinarja iz iste medijske hiše.

Sestavljanje skoraj celotne redakcije iz samih študentov je imelo nove negativne posledice za razvoj spletnega novinarstva oziroma pozicioniranje spleta kot resnega medijskega kanala časopisnih hiš v Sloveniji. Hitra objava vsebin brez lektorskega pregleda in slabo prevajanje vsebin iz tujih spletišč je pomenilo, da je kvalitetna vsebin konstantno padala. Ker je bil pomemben samo obisk, so članki postajali vedno krajši, vsebine pa vse bolj trivialne. Splet so ljudje začeli jemati kot zabavni medij in ne kot informacijsko bazo podatkov, portale medijskih hiš pa so z uvedbo komentiranja člankov preplavili uporabniki in še bolj trivializirali že tako nekvalitetno vsebino (je pa res, da so bili študenti zelo poceni).

Strel v levo roko – pohabljanje vsebin v imenu oblike

Spletno okolje je bilo tudi zelo kruto do novinarskih vsebin tiskanih medijev. Ker slovenska spletna mesta poznajo samo en tip vsebine (članek) in ker je večina člankov krajših od 2500 znakov, daljši članki na spletu načeloma niso dobrodošli. Pojdite ta članek prebirati na splet in izkušnjo primerjajte z branjem v tiskani izdaji… Oblika in namen splošnih portalov medijskih hiš je tako vedno bolj postajala podrejena oglaševalcem in vedno manj medijski javnosti, ki to čuti in spletne informacije jemlje z zadržkom oziroma jih razume kot manjvredne informacijam v tisku.

Poleg branja z zadržkom so spletni uporabniki posvojili kulturo brezplačnosti, ki preveva vse spletne storitve. Murdochov eksperiment s plačljivostjo vsebin se je začel zelo klavrno, saj so v prvem mesecu po obvezni registraciji izgubili polovico vseh uporabnikov. Ob tem je treba poudariti, da registracija še ni pomenila plačevanja vsebin, vseeno je bilo za polovico vseh uporabnikov že ta korak preveč. Tudi slovenski mediji so skeptični do zapiranja vsebin. To bi zahtevalo dodatna vlaganja v sistem plačevanja vsebin, ki pa se skoraj zagotovo ne bi izplačal, zaradi že prej omenjene vsebinske sestave spletnih portalov, ki večino vsebine poberejo pri tujih virih.

Dodaten šok za slovenske časopisne hiše pa je bil prihod spletnega videa. Leta 2006 je svoj program na spletu začela »oddajati« Vest, ki je za infrastrukturo uporabila odprtokodne rešitve, videoposnetke pa shranjevala na strežnike podjetja Google. Kot odgovor so vse večje slovenske časopisne hiše svojim spletnim uredništvom dodale še video oddelek in tako še dodatno obremenila neizkušene spletne novinarje, ki so video vsebine morali producirati na isti način kot vse ostale – hitro in brez koncepta. Še slabše – nekatere časopisne medijske hiše so se odločile, da bodo skušale s spletnimi oddajami posnemati klasično televizijo – in namesto da bi televizijo napadale z nelinearnimi vsebinami in posnetki na zahtevo, so na spletu objavljale klasične televizijske formate oddaj, ki so jih uporabniki ignorirali. Tako so še dodatno utrdili koncept »slabših« spletnih vsebin, ki jih »rešujejo« resni novinarji tiskanih izdaj.

Video-katastrofa je bila takoj vidna zaradi narave spletnega videa – zadeva zahteva veliko truda, energije in časa, med kvaliteto vsebine in časom produkcije pa ni tako jasne vzročno-posledične povezave. Hkrati je zaradi naravne spletnega občinstva potrebno razvijati drugačen tip videoprodukcije, saj so klasični informativni žanri na spletu enostavno predolgi in predolgočasni, uporabnik pa pogreša nadzor nad doziranjem vsebine, ki ga ima drugače na spletu skoraj povsod. Tudi zbranost spletnega uporabnika predstavlja težavo, saj splet ni namenjen pasivnemu konzumiranju medijske vsebine, ampak uporabniku omogoča hitro in enostavno preklapljanje med različnimi “kanali” in izbiranje vsebin po trenutnem okusu.

Zadnji modni krik tehnologije, v katerega upe trenutno polaga tiskana medijska industrija, so elektronski bralniki, ki naj bi korenito spremenili način branja in konzumacije medijskih vsebin. Nove tehnološke platforme, ki jih ponujajo izdelovalci programske in strojne opreme zaenkrat niso nič drugega kot ovitek, v katerega bodo medijske hiše zavile isto vsebino in jo skušale pod pretvezo novosti prodati starim in izkušenim uporabnikom. Le-ti bodo kaj hitro ugotovili, da gre za že stokrat pogreto juho in medijske hiše bodo zopet ostale praznih rok. Še več, zapravile bodo priložnost prehoda na novo platformo s svežo strategijo in novim tipom vsebin.

Pogrevanje juhe lahko opažamo že pri časopisnih aplikacijah za iPad oziroma druge elektronske bralnike, ki vsebino tiskane izdaje v skoraj identični obliki servirajo še uporabnikom elektronskih bralnikov. Da bi tehnologija sama poskrbela za novo-odkrito navdušenje nad staro vsebino, je utopično pričakovati, prav tako pa tudi produkcije nove, ekskluzivne vsebine ne bo, saj so snovalci že tako ali tako preobremenjeni s svojim “izvornimi” delovnimi nalogami.

Strel v desno roko – uporabniki spletnih medijev ne jemljejo resno

Na koncu so žebelj v krsto spletnih medijev zabili še uporabniki sami. S pojavom brezplačnih platform za pisanje spletnih dnevnikov, s prihodom omrežji, kot sta Facebook in Twitter, s pocenitvijo tehnologije za produkcijo multimedijskih vsebin, se je pozornost spletnih uporabnikov premaknila v druge sfere in spet so bili na izgubi ravno spletni mediji. Eden najlepših indikatorjev tega premika pozornosti je rubrika, ki je prisotna na skoraj vseh večjih slovenskih medijskih portalih in se ji reče »Prispevki uporabnikov«. Koncept, ki so ga slovenski mediji prevzeli od anglosaksonskih spletišč, se je v Sloveniji izrodil v zbirnik objav oglaševalskih agencij, ki so izrabile priložnost za brezplačno objavo, medtem ko so jo uporabniki ignorirali.

Dodatno težavo za kvaliteto na spletu predstavljajo komentarji spletnih uporabnikov, ki v veliki večini primerov samo še slabšajo kvaliteto vsebine in uporabniško izkušnjo ob branju člankov. Pod intervjujem s filozofom Aaronom Schusterjem iz prejšnjega Dnevnikovega Objektiva je prvi komentar »o. kakšen kreten je tale ‘znanstvenik’. Da bi bilo čimmanj takih« (dobesedni prepis, op.p.). Kultiviranje bralcev z obvezno registracijo pred prvim komentarjem oziroma urednikovanje komentarjev se je izkazalo za jalovo početje, saj je bilo na eni strani povezano z ogromno količino materiala, ki bi ga moral urednik prebrati, po drugi strani pa so uporabniki na pozive k registraciji odreagirali z abstinenco komentarjev.

Tako se skoraj vsi spletni mediji v Sloveniji nahajajo v vicah. Životarijo s stokrat prežvečenimi vsebinami na že skoraj stereotipno oblikovanih portalih, kjer je maksimiziranja profita z oglaševalskimi vsebinami in naročninami edino merilo uspeha. Vseeno se vedno bolj razgledani spletni uporabniki vedno bolj ozirajo po drugačnih tipih vsebin in lastnike klasičnih spletnih medijskih portalov puščajo z vprašanjem na ustnicah: »Kaj bo jutri z nami?«

Medijska kuhinja S01E04: Proslavljen piščanec

Opazke:

• Držal sem se recepta iz tretjega dela – upam, da mi je ratalo.
• Danes zadeva ni v HD, ker se mi RES ni dalo čakat.
• Original recept najdete na blogu Blacka

Prosim za mnenje!

Na Kanalu A je to jesen ob sobotah in nedeljah ob 19:15 z vami popularna tedenska oddaja TV TUBA s simpatično in zanimivo voditeljico Sanjo Grohar, ki predstavlja najatraktivnejše videoposnetke s spletnega portala Frendi in Flirt. Na Frendi in Flirt uporabniki pošiljajo številne smešnice, bolj ali manj posrečene glasbene nastope in zanimive posnetke. Simpatična temnolaska Sanja Grohar pa bo predstavljala tiste najbolj zanimive, drugačne, smešne in zabavne. (vir)

Če ste kdaj oddajo gledali, ste hitro ugotovili, da so posnetki, ki jih nalagajo uporabniki portala Frendi&Flirt v večini primerov ukradena avtorska dela (videospoti, odlomki oddaj…), za katere že nalagalci nimajo urejenih avtorske in sorodnih pravic, kaj šele televizijska hiša POP TV, ki te ukradene posnetke vrti v že prej omenjeni oddaji TV TUBA.

Se pravi – anonimni uporabnik naloži ukradene posnetke na strežnik Frendi&Flirt, ki se nahaja na območju republike Slovenije, se strinja s pogoji uporabe, ki absolutno prepovedujejo kakršnokoli nalaganje ukradenih posnetkov in POP TV te ukradene posnetke predvaja v oddaji TV TUBA. Stvar je zrela za prijavo!

S kršitvami se ukvarja Tržni inšpektorat, zato sem nanj naslovil naslednjo prijavo:

V oddaji TV Tuba, ki je na sporedu vsako soboto ob 19.15 na Kanalu A, redno predvajajo videoposnetke (odlomke iz tujih in domačih filmov, TV serije, risanke, videospote…), za katere skoraj zagotovo nimajo urejene avtorske pravice oziroma sorodnih pravic.

Posnetke avtorji oddaje namreč izbirajo iz portala Frendi&Flirt, kjer uporabniki nalagajo piratske vsebine, za katere prav tako nimajo urejene avtorske pravice oziroma urejenih sorodnih pravic.

Na prijavo želim prejeti vaš pisni odgovor, ki mi ga pošljite na elektronski naslov, naveden v tej prijavi.

In čakal. Med čakanjem naj opozorim, da sem prijavil voditeljico oddaje in programskega direktorja in da je fokus prijave na oddaji TV TUBA, ki ukradene posnetke reproducira in ki ima zagotovo uredniški odbor, ki te posnetke potrjuje. Se pravi, da se nisem ukvarjal s portalom Frendi&flirt, navedel sem ga samo kot vir ukradenih posnetkov. Načeloma bi bilo vseeno, iz kje bi POP TV jemal videoposnetke, ki bi bili ukradeni – problem je oddaja TV TUBA, ki te ukradene posnetke javno predvaja in iz tega dela oddajo.

Na odgovor sem čakal en mesec, besedilo pa je zelo zaskrbljujoče.

Naj vas opozorim na najbolj problematičen odstavek:

Kakšna traparija! Avtorstvo bodo preverjali tako, da bodo pri posnetkih iskali znak COPYRIGHT? Excuse me? Je to res uraden način, po katerem se ugotavlja kršenje avtorskih pravic? Hah!

Če je ta odgovor uradno stališče do kršenja avtorske pravice v Sloveniji, potem predlagam, da anonimni uporabniki začnejo na portal Frendi&Flirt nalagati celovečerne filme in ostale medijske vsebine, ki jih nato lahko POP TV po mili volji vključuje v svoj program. Treba je le poskrbeti, da vsebine ne bodo nosile podpisa avtorja oziroma ne bodo imele zloglasnega znaka ©, pa bo vse v redu.

Še več!

Vsaka medijska hiša naj si naredi podoben portal in nanj z anonimnimi vzdevki nalaga vsebino, ki jo potem lahko po mili volji vključuje v svoj program. Volk sit, koza cela!

Pričakujem debato.

Medijska kuhinja S01E03: Goooooooooobe z mladim krompirjem

Opazke:

• Snemano v enem kosu, zadeve nisva snemala od prve točke, ker bi bilo predolgočasno
• Barbara zna že kar dobro vrteti kamero, a?
• Konvertiranje je danes trajalo samo dve uri, ne me vprašat, zakaj.

Prosim za mnenje!

Snemala sva v stilu pilota, tokrat je več premikanja kamere in upam, da vse skupaj ni predolgočasno.

Medijska kuhinja S01E02: Burn Baby Burn

Opazke:

• Šest ur za konvertiranje enajst minut videa v HD???
• Vse skupaj je snemano v enem kosu, montaže ni, kader je relativno statičen
• Brez scenarija

Prosim za mnenje!

Foursquare ti po eni strani ne pove nič novega, ampak samo vizualizira tvoje gibanje čez dan. Tako kot imajo medvedi in ostala divjad čipe, s katerimi jih lovci sledijo po gozdu, tako Foursquare na prostovoljni bazi riše tvoje gibanje v prostoru in času. Do neke mere precej neuporabno, če upoštevamo dejstvo, da si polovico dneva na eni lokaciji, polovico dneva pa na drugi. Vmes pa imaš nekaj ur, ko dejansko lahko rečeš, da si nekam šel oziroma da si nekaj počel.

Slovenski uporabniki se pri (iz)rabi te spletne storitve še lovijo. Zelo malo je uporabniških opisov lokacij oziroma priporočil pri posameznih lokacijah (sam se trudim, da pokritiziram/pohvalim vsaj tiste, ki jih res redno obiskujem), celo osveževanje statusov povečini vsebuje samo lokacijo, ne pa tudi razlog obiska oziroma kak drug komentar. Da ne omenjam nepopolnih vpisov lokacij, pri katerih nastane težava, saj je v sistemu kar naenkrat vpisanih več različic iste lokacije, nobena pa nima popolnih podatkov.

Poleg golega vpisovanja lokacij in priporočil pa ima Foursquare tudi možnost rangiranja uporabnikov in s tem možnost igranja geolokacijskih iger – od klasičnih “županstev”, kar je izraz za človeka, ki je največkrat obiskal določeno lokacijo, do vpisovanja novih lokacij (s kolegi smo se že pogovarjali, da bi pofoursquarali celotno Ljubljano), do zbiranja točk, ki jih uporabnik dobi z vpisi novih lokacij, večkratnimi prijavami na posamezno lokacijo in podobno.

S pomočjo podporne spletne aplikacije FourWhere, ki kombinira Google Maps in Foursquare, lahko jasno vidimo, kako razširjen je Foursquare med slovenskimi uporabniki. Vsaj večja mesta so skoraj prekrita z lokacijami, ki so jih dodali uporabniki, še najslabše je na Dolenjskem.

Če sem v prvem prispevku kritiziral nezainteresiranost lastnikov posameznih lokacij, se moram sedaj malo potegniti nazaj. Postopek je namreč slabo razdelan, človek pa po zahtevku za registracijo lokacije ne dobi nikakršnega odziva oziroma ocene, kdaj naj bi se registracija tudi dejansko zgodila. Sicer piše, da postopek traja od sedem do deset delovnih dni, ampak zaenkrat nič ne kaže, da bi se to tudi dejansko zgodilo.

Takole čez palec bi rekel, da se v Sloveniji najbolj splača razvijati storitve, ki se dotikajo lokalov in trgovin, ostali tipi lokacij (kulturne ustanove, podjetja…) so manj na udaru. Bomo videli, kdo se bo prvi opogumil…

Tokrat sem zadevo posnel po klasični RTV finti – najprej slika, potem zvok. Na portalu Jamendo sem našel en fin jazz, za komentar sem si izbral pa referendum in kampanjo. Bolj s komunikacijsko-politološkega vidika, seveda.

Medijska kuhinja S01E01: Los Losos

Medijska kuhinja S01E01: Los Losos from Domen Savič on Vimeo.

Opazke:

• Montaža je jeba.
• Glasba in voice over je v redu, problem je samo takrat, ko se ne moreš spomnit, o čem boš govoril. Mogoče rabim tekstopisca ali pa samo malo več časa za idejo.
• Upam, da krajša minutaža ne bo nikogar motila in da je oddaja vseeno dovolj informativna, da bi znali kuharijo ponoviti.

Prosim za mnenje!

Idejo sem dobil na avtobusu, posnel pa takoj, ko sem prišel domov. Prosim za konstruktivno kritiko, spodaj sem dopisal svoja opažanja po ogledu.

Medijska kuhinja S01E00: Bučke

Opazke:

• Bolj razdelati scenarij oziroma si napisati oporne točke. Bolj za koncentracijo, ker sem opazil, da mi zaradi kuhanja misli uhajajo oziroma ne uspem razdelati ideje do konca.
• Preveriti, kako bi zadevo skadriral in reševal z montažo. Pilot je bil posnet v enem kosu, manjka špica, credits in glasba.
• Vnaprej pripraviti neke vmesne izpade, ko mi slučajno zmanjka štrene.

Prosim za mnenje!

Izpolnite anketo oziroma v komentarjih napišite, kaj vas je najbolj zabavalo oziroma kaj najbolj motilo. Pa hvala!